SiolNET. Sportal Drugi športi
1,49

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (149.) : Lucija Polavder

Dobitnica olimpijske medalje za poštnim okencem #video

1,49

termometer

Lucija Polavder
Lucija Polavder je ena najuspešnejših slovenskih judoistk. Kaj počne danes? Foto: Ana Kovač

Lucija Polavder je ena najuspešnejših slovenskih judoistk. Kompliment je upravičen, saj ga lahko podpre s številnimi medaljami, tudi bronasto z olimpijskih iger v Pekingu leta 2008, ter kopico odličij z evropskih prvenstev. No, razen enega odličja, ki so ji ga pred leti ukradli skupaj z avtomobilom. 35-letnica iz Griž pri Celju je danes predvsem mama, partnerka in uslužbenka Pošte Slovenije, ki popkovine z judom še ni prerezala.

"Dogajanje povezano s koronavirusom se je me je seveda zelo dotaknilo. Nakupila sem nekaj najnujnejših stvari, nisem sicer pretiravala, ampak zaloga mora biti. Z družino se zadržujemo doma." "Dogajanje povezano s koronavirusom se je me je seveda zelo dotaknilo. Nakupila sem nekaj najnujnejših stvari, nisem sicer pretiravala, ampak zaloga mora biti. Z družino se zadržujemo doma." Foto: Ana Kovač

Začniva s temo, brez katere zadnje dni ne gre. Koronavirus. Kako se je vas dotaknil? V službi in doma izvajate posebne ukrepe?

Seveda se me je vse skupaj zelo dotaknilo, nakupila sem nekaj najnujnejših stvari, nisem sicer pretiravala, ampak zaloga mora biti.

Če pred dobrim tednom situacije še nisem jemala tako resno, si sedaj zelo pogosto umivam roke, v službi se tudi razkužujemo, redno zračimo prostore, poslovodstvo pa je omejilo tudi istočasni vstop več strank v prostore pošt, v določenih primerih pa je spremenjena tudi dostava.

Tudi doma je drugače. Dogovorili smo se, da se, razen nujnih zadev, ne udeležujemo. Nobenih dogodkov. Sin je že v petek ostal doma.

Sem pa doma na vasi, tako, da bomo hodili na sprehode in več časa preživeli skupaj in v naravi.

"Na srečo se v času moje tekmovalne kariere nikoli ni zgodilo, da bi Marjan Fabjan odpovedal trening, pa čeprav bi mi mogoče v trenutkih izredne utrujenosti 14-dnevni prisilni dopust celo ugajal (smeh, op. a.)." "Na srečo se v času moje tekmovalne kariere nikoli ni zgodilo, da bi Marjan Fabjan odpovedal trening, pa čeprav bi mi mogoče v trenutkih izredne utrujenosti 14-dnevni prisilni dopust celo ugajal (smeh, op. a.)." Foto: Ana Kovač

Športna tekmovanja odpovedujejo kot po tekočem traku, praktično skorajda ni več nobenega, ki bi ga izpeljali. Celo vaš nekdanji trener Marjan Fabjan je odpovedal trening. Bi si lahko v času vaše kariere predstavljali kaj takega?

Na srečo se v času moje tekmovalne kariere kaj takega ni zgodilo, pa čeprav bi mi mogoče v trenutkih izredne utrujenosti 14-dnevni prisilni dopust celo ugajal (smeh, op. a.).

So pa posledice z izpadom treninga za športnike lahko izredno hude, še posebej letos, ko so poleti na sporedu olimpijske igre. Predvidevam, da vsi profesionalni športniki doma nadaljujejo s treningi in se pripravljajo na tekmovanja, ki bodo, ko se bo trenutna situacija razrešila, znova na sporedu.

Je pa seveda drugače pri otrocih, ki jih zares ni treba ogrožati, tako, da sem tudi za naslednja dva tedna tudi sama odpovedala treninge otrok, ki jih vodim v Rogaški Slatini.

V dneh, ko smo se še lahko družili, (predprejšnji četrtek) sva se za intervju dogovorili malo po 14. uri, ko ste ravno končali s službenimi obveznostmi, ki ste jih začeli že ob 6. uri. To pomeni, da nadaljujete z zgodnjim vstajanjem iz športnih dni? Na Lopati se je vedno zelo zgodaj začelo trenirati …

Da, v bistvu res. Vstajam ob 5.10, delo pa začnem ob 6. uri. No, ko delam popoldne, pa lahko celo malce dlje spim. A ne predolgo, saj moram sina odpeljati v vrtec.

S športno kariero ste končali leta 2015. S čim se ukvarjate danes?

Delam v poslovalnici Pošte Slovenije na Polzeli, za okencem. Ravno te dni praznujem prvo obletnico dela na pošti. Čas je minil, kot bi mignil. Zelo sem zadovoljna, tako z delom kot s kolektivom.

Vas ljudje prepoznavajo za okencem? So presenečeni, ko vas zagledajo na drugi strani?

Da, me prepoznavajo. Prvih 14 dni je bilo zelo hecno, saj še nisem imela tablic s svojim imenom in stranke niso bile prepričane, ali sem to res jaz (smeh, op. a.). Sem pa opazila, da me gledajo in preverjajo, če sem res jaz. No, potem pa so se govorice razširile, da sem  … marsikdo mi je čestital …

Po končanem študiju na fakulteti za logistiko se je zaposlila na Pošti Slovenija. Najdete jo v poštni poslovalnici na Polzeli. Po končanem študiju na fakulteti za logistiko se je zaposlila na Pošti Slovenija. Najdete jo v poštni poslovalnici na Polzeli. Foto: Ana Kovač

Še ohranjate stike z judom? Pred leti ste vodili več otroških skupin pri nekdanjem trenerju Fabjanu na Lopati.

Res je, še do nedavnega sem na Lopati vodila sedem skupin otrok, a zdaj mi to, zaradi deljenega delovnika in skrbi za družino, časovno enostavno več ne znese, tako da imam zdaj samo eno skupino otrok, in sicer v Rogaški Slatini.

Še vedno pa ostajam zvesta klubu Sankaku, kjer pomagam pri organizaciji tekem, poleti pa pri pripravi vikend kampov.

Še vedno ostaja povezana z judom. V Rogaški Slatini trenira dve skupini otrok, sodeluje pa tudi s svojim matičnim klubom Sankaku na Lopati. Še vedno ostaja povezana z judom. V Rogaški Slatini trenira dve skupini otrok, sodeluje pa tudi s svojim matičnim klubom Sankaku na Lopati. Foto: Osebni arhiv

Bo tudi vaš sin deležen judo vzgoje?

Zagotovo, že zato, da se nauči raznih spretnosti, okrepi motoriko, koordinacijo v prostoru, se nauči sodelovanja, dela v skupini in podobno. A zdaj je še premlad. Večkrat ga vzamem s seboj na trening, a se raje igra nekje ob strani. Za zdaj ga judo še ne zanima …

Zdi se mi, da sami niste iz istega testa kot vaš nekdanji trener Fabjan in da vladate, če temu lahko tako rečemo, z bolj nežno roko. Se motim?

Res je, zagotovo ne bi mogla, niti želela biti trener vrhunskega športnika. Vse to sem okusila na lastni koži in vem, koliko je odpovedovanja in vlaganja, če želiš uspeti. Ne bi mogla na nekoga tako pritiskati, da bi iz sebe iztisnil vse moči, da bi našel svoje meje, ne, raje se igram in ustvarjam vzdušje, v katerem vsi uživamo.

S trenerjem Fabjanom po vrnitvi iz Pekinga, kjer je osvojila bronasto odličje v kategoriji 78+. To je največji uspeh v karieri Polavderjeve, ki se je vso kariero ob drobni postavi kosala s precej težjimi tekmicami, ki jih je premagovala predvsem s hitrostjo in veliko mero telesne kondicije. Leta 2007 je bila druga na svetovnem prvenstvu v Riu de Janeiru, leta 2010 je na Dunaju postala evropska prvakinja, leto pozneje pa je na evropskem prvenstvu v Carigradu osvojila bron. V zbirki ima še pet bronastih odličij za evropskega prvenstva. S trenerjem Fabjanom po vrnitvi iz Pekinga, kjer je osvojila bronasto odličje v kategoriji 78+. To je največji uspeh v karieri Polavderjeve, ki se je vso kariero ob drobni postavi kosala s precej težjimi tekmicami, ki jih je premagovala predvsem s hitrostjo in veliko mero telesne kondicije. Leta 2007 je bila druga na svetovnem prvenstvu v Riu de Janeiru, leta 2010 je na Dunaju postala evropska prvakinja, leto pozneje pa je na evropskem prvenstvu v Carigradu osvojila bron. V zbirki ima še pet bronastih odličij za evropskega prvenstva. Foto: Mediaspeed

Nisem stroga, imam pa seveda tudi sama rada na treningu red in disciplino. Vse učenje poteka skozi igro, otroci si tako tudi več zapomnijo, je pa res, da moraš v trening otrok vložiti ogromno energije. Mrkega obraza ne boš dosegel ničesar. Otroci takoj ugotovijo, da nekaj ne štima.

S partnerjem Urošem Točajem, sicer tudi dvakratnim evropskim prvakom v igranju diatonične harmonike, sta si ustvarila družino. Sin Val Luka je februarja praznoval četrti rojstni dan. S partnerjem Urošem Točajem, sicer tudi dvakratnim evropskim prvakom v igranju diatonične harmonike, sta si ustvarila družino. Sin Val Luka je februarja praznoval četrti rojstni dan.

Lucija Polavder

Ali pri otrocih vžge dejstvo, da imate doma olimpijsko medaljo? Je to pomembno?

Mislim, da ne. Od časov, ko sem dosegala odmevnejše rezultate, je minilo že precej let, zamenjalo se je kar nekaj generacij, in te se zagotovo več ne spomnijo mojih dosežkov.

Se jih pa zagotovo njihovi starši.

Da. Zagotovo. Največ mi pomeni, ko mi starši otrok, ki sem jih včasih trenirala, povedo, da me otroci pogrešajo. Kaj kurjo polt dobim ob tem …

Kakšne spomine imate na leta, ki ste jih podarili judu?

Zelo lepe. Danes se teh let spominjam še raje kot prej. Še vedno ponosno povem, da sem nekdanja judoistka.

Judo mi je dal ogromno – od potovanj, ki jih sicer nikoli ne bi doživela, do tega, da znam delati v ekipi in da se znajdem kot posameznica. V judu sem dobila zelo veliko širino.

Vso kariero je tekmovala v najtežji kategoriji (78+). Po porodu se ji je telo temeljito spremenilo. Vso kariero je tekmovala v najtežji kategoriji (78+). Po porodu se ji je telo temeljito spremenilo. Foto: Vid Ponikvar

Je kaj, kar pogrešate iz tekmovalnih časov?

Morda to, da lahko odpotujem in se osredotočim samo na tekmo. Zdaj z družino je življenje seveda bistveno drugače.

Pa ste imeli takrat zelo strukturirano življenje? Se pravi trening ob točno določeni uri, pa počitek … Vam je manjkal ta točno določen ritem, ko ste začeli drugo življenjsko poglavje? Ali ga je zelo hitro zapolnil dojenček?

Res je, kariero sem končala leta 2015, leta 2016 pa sem postala mama. Razmišljala sem sicer, da bi se vrnila na tatamije, a sem se nato poškodovala, poleg tega se je moje telo tako spremenilo, da moja vrnitev ni bila tako uspešna, kot bi si želela.

Priznam, na začetku sem imela krizo. Kar nekako izgubljen si, ne veš, kaj boš počel v dnevu, ker si prej vajen, da imaš natančno strukturiran dan.

Še posebej prve olimpijske igre, ki so minile brez mene, so me stisnile. Še posebej, ko sem spremljala tekmovanja … No, danes s tem nimam več nobenih težav. Imam ogromno drugih zadev, ki mi zapolnjujejo življenje. Zelo imam natempirano življenje …

Diplomirali ste na fakulteti za logistiko. Ste študirali že med športno kariero?

Diplomirala sem leta 2018, zadnje izpite pa sem opravila ob koncu nosečnosti.

Podobno kot Urška Žolnir.

Res je. Mislim, da sem proti koncu septembra 2015 opravila še zadnje izpite, januarja naslednje leto pa sem potem rodila. No, potem pa se kar nisem mogla spraviti k pripravi diplomske naloge (smeh, op. a.). Diplomirala sem v letu 2018.

Lucija Polavder Foto: Ana Kovač

Vam je veliko breme padlo z ramen?

O, ja. Zelo je bilo obremenjujoče, še posebej ob malem otroku zelo težko zbereš misli za študij.

Tudi v diplomskem delu ste se dotaknili vrhunskega športa in ga povezali s Slovensko vojsko, kjer ste bili dolga leta zaposleni.

Da, pisala sem o Vlogi vrhunskih športnikov v Slovenski vojski, o tem, koliko pripomorejo k zaposlovanju v SV, naredila sem več analiz … zelo zanimiva tema.

V vojski sem bila zaposlena skoraj 14 let in za to priložnost sem zelo hvaležna. Brez tega si judoisti ne bi mogli predstavljati kariere …

Še posebej v mojih časih, ko judo še ni bil tako medijsko prepoznaven. Šele me dekleta smo ga z medaljami iz velikih tekmovanj spravile v medije …

Kot vrhunska športnica je bila skoraj 14 let zaposlena v Slovenski vojski. "Za to priložnost sem zelo hvaležna. Brez tega si judoisti ne bi mogli predstavljati kariere," pravi. Diplomirala je s področja vloge vrhunskih športnikov v Slovenski vojski. Kot vrhunska športnica je bila skoraj 14 let zaposlena v Slovenski vojski. "Za to priložnost sem zelo hvaležna. Brez tega si judoisti ne bi mogli predstavljati kariere," pravi. Diplomirala je s področja vloge vrhunskih športnikov v Slovenski vojski. Foto: Mediaspeed

Omenili ste medalje … kar nekaj jih je v vaši zbirki, poleg brona z olimpijskih iger v Pekingu leta 2008, še kopica medalj z evropskih prvenstev, menda pa ena manjka. Menda so vam jo ukradli skupaj z avtom.

(Smeh, op. a.) Res je. Zgodilo se je v Celju, kjer sem v tistem času živela. Ponoči so mi ukradli avto z vsem, kar je bilo v njem, in bilo je res vse mogoče. Moj avto je bil takrat kot moje stanovanje, vse sem prevažala v njem. Od kimon, do športnih torb, do medalje z evropskega prvenstva. Ko sem ugotovila, kaj se je zgodilo, sem jokala kot dež.

Ste imeli razkošen avto?

Ne, navaden, golfa 4.

Ste kaj od ukradenega dobili nazaj?

Da, našli so moj kimono, torbo in tisoč tolarjev, ki so jih očitno zgrešili, ker so bili v beležki … Pa odeje, pa vse, kar jim ni bilo zanimivo … Vse ostalo je šlo …

Sicer pa na koncu ni bilo najhuje to, da si mi ukradli avto, ampak to, da me je skrbelo, da gre za osebno stvar. Da mi je nekdo hotel škodovati. Ni bil prijeten občutek.

S prijateljico, judoistko Petro Nareks, na sprejemu olimpijskih junakinj leta 2014, zlate Tine Trstenjak in bronaste Ane Velenšek. S prijateljico, judoistko Petro Nareks, na sprejemu olimpijskih junakinj leta 2014, zlate Tine Trstenjak in bronaste Ane Velenšek. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Ste kdaj razmišljali, da bi vodili delavnice samoobrambe, tako kot vaša kolegica Petra Nareks?

To ne, mi je pa že več ljudi omenilo, da bi bilo fino, če bi v našem kraju vodila telovadbo za starejše … Ne vem, spet je to neka obveznost … morda, ko bo sin Val večji. Zdaj je star štiri leta … in komaj čakam, da lahko čas preživljam z njim.

Znani ste bili po tem, da ste bili v svoji kategoriji vedno najmanjši. Kako ste premagovali večje od vas?

Tako, da sem jih utrudila z gibanjem. Ko so bile nasprotnice utrujene, sem jih premagala. Sem pa opazila, da so zdaj dekleta bolj pripravljena.

Ste kdaj tekmovali v kateri od drugih kategorij?

Ne, vedno v najtežji. V bistvu sem začela trenirati judo zato, da bi shujšala (smeh, op. a.).

Vse skupaj se je začelo leta 1995, ko je Fabi prišel k nam v šolo v Griže in nam predstavil judo. Mislim, da se nas je na začetni tečaj vpisalo 50. Ogromno.

Spomnim se, da je oče, ko sem mu prinesla vpisni listek za judo, dejal, da judo ni za punce, da se tam tepejo in da to ni zame.

Vseeno sem vztrajala … No in potem je še naša učiteljica - njen mož je bil policist - izjavila, da se je ogromno deklet ubranilo v težkih situacijah ravno zato, ker so obvladale judo … no, pa še shujšala bom zraven (smeh, op. a.). Takrat sem bila stara deset let.

Slovenski športni novinarji so jo večkrat umestili med najboljše športnice leta. Slovenski športni novinarji so jo večkrat umestili med najboljše športnice leta. Foto: Mediaspeed

Potem vas je vse življenje treniral Fabjan?

Da, vso kariero.

Sem pa ob tem zelo hvaležna staršem za vso podporo. Mama me je po dvakrat na dan vozila na Lopato na treninge … zjutraj in zvečer. Vmes je hodila domov, pa spet nazaj … Naredila je res ogromno kilometrov zame in nikoli ji to ni bilo težko.

Znano je, da je Fabjan zelo zahteven trener, ki ne dovoli uporabe mobilnih telefonov, uživanja kave, kokakole. Je kaj, kar ste takrat pogrešali?

Ne, prav ničesar, ker sem s tem odraščala. Tako je pač bilo. Bilo mi je povsem logično, da ob prihodu na trening svoj telefon ugasnem in odložim v svoj boks. Verjetno bi mi bilo težje, če bi bila prej vajena drugače, potem bi se težje navadila na strožja pravila.

Sicer pa so bili to povsem drugačni časi. Ni bilo pametnih telefonov, niti interneta na vsakem koraku.

Lucija je tudi dobitnica Bloudkove nagrade za vrhunski mednarodni športni dosežek. Lucija je tudi dobitnica Bloudkove nagrade za vrhunski mednarodni športni dosežek. Foto: Mediaspeed

Ste glede rezultatov izkoristili svoj potencial, ali bi se ga dalo še bolje unovčiti?

Mogoče bi se dalo, če bi takoj po porodu nadaljevala s kariero, a razpletlo se je tako, kot se je.

Proti koncu sem bila že tako izčrpana in psihično utrujena, da niti nisem imela želja ne potrebe. Enostavno sem se odločila za zaključek kariere. Takrat sem bila stara 31 let in mislim, da je bil to ravno pravšnji čas za slovo.

Je šport pustil kakšen davek v obliki bolečin na vašem telesu?

Imam nekaj težav z vratom, sicer pa ne, sem jo kar dobro odnesla. Tudi kolena so okej, zdravnik jih je dobro 'porihtal' (smeh, op. a.).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 29
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin