Gašper Berlot: tiha moč v ozadju slovenskih skokov

Ko je v Val di Fiemmeju leta 2016 stal na štartu še ene tekme svetovnega pokala v nordijski kombinaciji, je bil Gašper Berlot z mislimi že daleč stran. Ni razmišljal o taktičnih odsekih teka ali o položaju na odskočni mizi. Nič več. V glavi se je sestavila odločitev, ki se je nekaj časa tiho kuhala v njem. Vedel je, da je to konec. Tekme še ni začel, a je bil že na cilju.

"To je bilo to. Klik. Preprosto sem vedel, da ne morem več. Na treningih sem užival, na tekmah ne," danes pripoveduje nekdanji olimpijec (nastopil je na olimpiskih igrah v Vancouvru leta 2010 in v Sočiju štiri leta pozneje), danes pa nepogrešljivi član slovenske skakalne reprezentance. Ne kot tekmovalec – temveč kot pomočnik trenerja

Po nekajmesečnem iskanju priložnostnih del se je znova približal športu, sprva kot pomočnik v servisu pri kombinatorcih, nato pa ga je korak za korakom pot pripeljala v smučarske skoke. Ko je Robert Hrgota postal glavni trener, je Berlot izkoristil priložnost in se pridružil reprezentanci. Njegova vloga je danes zelo raznolika – od snemanja in analiziranja skokov do krojenja dresov za vsakega tekmovalca posebej. In o tej temi se je dodobra razgovoril.

Se spomnite trenutka, ko ste pri sebi prvič sprejeli odločitev, da je vaša športna pot v nordijski kombinaciji zaključena?

Mislim, da je bil tisti pravi trenutek leta 2016 v Val di Fiemmeju. Niti še ni bilo konec sezone, ampak že pred tisto tekmo sem nekako vedel, da je to to. Spomnim se, da sem šel na tekmo in sem bil v glavi že prepričan, da je to moj zadnji nastop. To je bil klik. Tisti vikend sem si potrdil odločitev in vedel sem, da nimam več pravega motiva. Od takrat naprej ni šlo več. In sem rekel – dovolj je bilo.

Gašper Berlot je nastopil na dveh olimpijskih igrah. Foto: Aleš Fevžer Se vam zdi, da ste se takrat začeli boriti predvsem sami s seboj, ne več s tekmeci na progi?

Tako je. Ko začneš na tekmah razmišljati o stvareh, ki sploh niso povezane s skoki ali s tekom – ko te začnejo motiti stvari okoli športa –, takrat veš, da si izgubil pravo osredotočenost. Nič več ni bilo tiste prave tekmovalne energije. Treninge sem imel še vedno rad, ampak na tekmah sem trpel. In to je bil zame znak, da nima več smisla, da nadaljujem.

Vaš športni preboj ni bil tak, da bi si z njim zagotovili eksistenco. Je bila to dodatna okoliščina, ki je vplivala na odločitev o koncu kariere?

Seveda. Star sem bil 25 let, kar ni malo, ampak tudi ne toliko, da bi bilo prepozno za kakšno drugo pot. Nisem prišel do točke, da bi lahko živel od športa. Vedel sem, da bom moral začeti razmišljati, kako si ustvariti prihodke drugače. In to je bil še en razlog več, da sem se odločil za konec.

Ste imeli takoj po koncu kariere že jasno predstavo, kaj boste počeli, ali ste si vzeli nekaj časa za razmislek?

Takrat si nisem postavljal nekih velikih ciljev. Poletje po koncu kariere sem bil bolj doma, delal sem priložnostna dela. Tudi v Lahtiju sem pomagal polagati plastiko po skakalnici. To je bilo bolj obdobje, ko sem čakal, da se mi nekaj poklopi. Prav tako sem nekaj pomagal še očetu, nisem pa imel nobene resne zaposlitve.

Kako ste nato postopoma vstopili nazaj v športni svet, vendar v povsem drugačni vlogi?

Po nekaj časa sem začel pogrešati tisti način življenja. V nordijski kombinaciji so iskali pomoč pri servisu in sem začel hoditi zraven v nižjih kategorijah. Pomagal sem pri pripravi smuči in postopoma sem se spet vključil v ta svet. Najprej kot pomočnik pri servisu, potem pa kot pomočnik v kombinaciji.

Foto: Aleš Fevžer

Vaš prehod v smučarske skoke pa je bil povezan s prihodom Roberta Hrgote na mesto glavnega trenerja.

Tako je. Ko je Robert postal glavni trener, se je zgodilo, da je Matevž Šparovec zaradi pozitivnega testa na koronavirus moral za krajši čas zapustiti ekipo. Vprašali so me, ali bi šel z njimi na tekmo kot pomočnik pri servisu. Sprejel sem. Že tisto sezono sem bil na nekaj tekmah zraven, po sezoni pa me je Robert vprašal, če bi bil del nove ekipe. Rekel sem, da me zadeva zanima in da si želim novega izziva. In sem šel.

Torej ste v skakalno reprezentanco prišli bolj po naključju? Kako hitro ste se ujeli z ekipo?

Točno tako. Poznamo se že od prej, ampak mislim, da smo se takoj dobro ujeli. Meni je bilo od začetka vse super – ekipa, dinamika, delo. In ko me je Robert povabil, sem rekel: zakaj pa ne?

Danes vaša vloga v reprezentanci vključuje več različnih nalog. Bi lahko podrobneje opisali, kaj vse zajema vaše delo?

Po pogodbi sem pomočnik glavnega trenerja. Na terenu pomagam pri vsem – snemam, analiziram skoke, sodelujem pri treningih. Ena glavnih zadolžitev pa je skrb za drese. Z Robertom Kranjcem sodelujeva zelo tesno – šivava, prilagajava kroje, preizkušava nove materiale. Pomaga tudi Irma. To področje me je zanimalo že kot tekmovalca, ker sem si želel izboljšav pri svojih dresih. Takrat to še ni bilo mogoče. Danes pa imamo šivalnico, znanje in ideje.

Foto: Jaka Lopatič Skakalni dresi so postali zelo občutljiva tema. Se vam zdi, da se včasih pretirano komplicira pri postavljanju pravil?

Po eni strani je normalno, da gre razvoj naprej. Ampak včasih se zdi, da je pravil preveč, pa vseeno še vedno prihaja do razlik. Nekateri dresi so preveliki, nekateri premajhni, pravila se tolmačijo različno … In kontrolorji nimajo vedno enakega znanja ali orodij. Sploh letos je bilo kar kaotično. Ampak razvoj se ne sme ustaviti – treba je poenostaviti sistem.

Bi glede na to, da ste sami tisti, ki drese tudi šivate, že na prvi pogled opazili morebitne nepravilnosti?

Hitro vidiš, kje ima kdo več materiala, kje manj. Ampak ne moreš vseh metati v isti koš. Vsak tekmovalec ima drugačno postavo, vsak je edinstven. Dresi morajo biti prilagojeni. Ne gre, da bi vsi imeli enak kroj. FIS pa gre morda v smer, da bi želeli enotne kroje. Ampak to ne gre – to ni mogoče.

Menite, da bi bilo treba sistem kontrole dresov poenostaviti in jasneje opredeliti?

Absolutno. Letos so proti koncu sezone uvedli sistem, da se dresi preverijo pred vikendom in zaklenejo v kontejner. Če jih potrdi kontrolor, gredo v uporabo, če ne, jih popravimo. Potem jih ne moreš več spreminjati. Meni se ta sistem zdi enostaven, pregleden in pošten. Za vse enako.

Foto: Guliverimage Koliko časa vi, Robert Kranjec in Irma porabite za pripravo dresov, krojenje, testiranje in prilagajanje? Verjetno vam to že v poletnem času vzame veliko časa.

Ogromno. Robi je večino časa v šivalnici, jaz pa sem na terenu – snemam, gledam, kako dresi delujejo med skoki. Informacije prenesem Robertu in Irmi, skupaj razmišljamo, kaj prilagoditi. Za vsakega tekmovalca posebej rišemo kroje. Želimo, da mu dres pomaga, da doseže optimalno pozicijo v skoku. To je naš cilj.

Kako pa gledate na druge reprezentance? Imate občutek, da imajo na voljo več sredstev ali boljše materiale?

Nekateri imajo materiale, ki jih mi ne moremo dobiti. Imajo svoj razvoj, več vlagajo. A tudi mi vlagamo vedno več. Z Robertom in ostalimi iščemo poti, kako biti konkurenčni.

Imate morda kakšne ambicije za prihodnost – vas zanima vloga glavnega trenerja?

Za zdaj mi je super tako, kot je. Imamo odlično ekipo, vloge so jasno razdeljene, imamo dobrega šefa. Užitek je delati v takem okolju. Trenutno nimam potrebe po večji odgovornosti, ampak nikoli ne reci nikoli.

Za konec še povejte – glede na to, da se je zaključila sezona –, ali je bilo v ekipi kaj drugače, ker ni bilo več Petra Prevca?

Seveda je drugače. Peter je bil lider, izjemen človek, zelo delaven. Z njim je bilo odlično delati. Zadnjo sezono, ko je napovedal, da bo zaključil, se je sprostil in rezultati so bili temu primerni. Zelo sem vesel, da sem delal z njim. Še zdaj se včasih priključi ekipi – in vedno je super, ko je z nami.