Druga kariera
Nedelja, 23. 2. 2025, 18.13
1 ura, 50 minut
Druga kariera (399.): Jan Žumer
Jan Žumer: Sem zadnji Slovenec, ki je preskočil osem metrov, in zato sem malo žalosten #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,80
Jan Žumer je bil nekoč odličen sprinter, zaupal pa nam je, da je njegova prva in največja športna ljubezen vseeno skok v daljino.
Nekdanji slovenski vrhunski atlet Jan Žumer je še vedno drugi najhitrejši Slovenec vseh časov, z Urbanom Acmanom si namreč delita drugi najboljši čas v teku na sto metrov, ta pa je 10 sekund in 21 stotink. Do državnega rekorda Matica Osovnikarja (10,13) jima je zmanjkalo pičlih osem stotink. Ne sliši se veliko, a v tej disciplini je to ogromna številka, nam je povedal gost tokratne Druge kariere. In čeprav je bil Jan Žumer nekoč odličen sprinter, nam je zaupal, da je njegova prva in največja športna ljubezen vseeno skok v daljino. In kaj počne danes?
Atletska kariera danes 42-letnega Ljubljančana Jana Žumra je bila dolga, čeprav se je kraljici športov povsem posvetil šele pri 15 letih. Leta 1997 je kot mladinec že beležil dobre izide v skoku v daljino, njegovi prvi in največji atletski ljubezni, leta 2001 v tej disciplini osvojil srebrno medaljo na mladinskem evropskem prvenstvu, precej kmalu pa se je zaradi poškodbe gležnja osredotočil na sprinte na 100 in 200 metrov. V obeh ima še danes zabeležen drugi najboljši izid v Sloveniji (10,21 na 100 in 20,59 na 200), v obeh je sicer rekorder Matic Osovnikar (10,13 in 20,47).
Ostaja zadnji Slovenec, ki je preskočil osem metrov.
"Zaradi tega sem malo žalosten"
Tudi v daljini je tretji najboljši Slovenec v zgodovini, za Gregorjem Cankarjem (ta ima državni rekord z 8,40 metra) in Borutom Bilačem (8,24), odkar se je leta 2019 športno upokojil, pa se prav nihče ni več niti približal osmim metrom, kaj šele da bi jih presegel, kot jih je Žumer leta 2004 v Ljubljani, ko je postavil osebni rekord z 8,07 metra. "Zaradi tega sem malo žalosten," pravi. Ko se ozre na svojo športno kariero, obžaluje le to, da ni vztrajal v skoku v daljino, to pa mu je preprečila poškodba.
"Za nazaj bi, seveda, kakšne stvari zagotovo spremenil, poskušal bi se izogniti kakšnim poškodbam. Skok v daljino sem moral opustiti zaradi težav z gležnjem, sicer bi v tej disciplini tekmoval do konca kariere in verjetno bi bil veliko boljši. Rezultate sem imel tam boljše kot v teku, z mojim osebnim rekordom bi se lahko potegoval za medalje tudi na kakšnem svetovnem prvenstvu. Ne vem, morda bi imel možnosti tudi na olimpijskih igrah. Tam so bili skoki čez osem metrov že blizu tretjemu mestu. To so stvari, o katerih včasih razmišljam, ampak tu ni kaj, telo me je pač izdalo in nisem hotel forsirati, zato sem se posvetil sprintu. Uspeti v tem pa je nekaj povsem drugega, konkurenca je še veliko hujša," pravi.
O edinem obžalovanju:
Rivalstvo z Osovnikarjem?
Žumrova tekaška kariera se je delno pokrivala z Osovnikarjevo, ta pa je najboljši slovenski sprinter vseh časov. Kako je bilo spremljati hitrega Matica iz prve vrste?
"Takrat, ko sem bil na vrhuncu v šprintu, je bilo nekaj rivalstva, da. Ampak Matic je bil že zelo uveljavljen, ko sem jaz še resno skakal v daljino. No, nekajkrat sem ga tudi v šprintu prehitel, ampak na splošno pa je bil razred zase. Sam sem bil bolj osredotočen nase in na svoje cilje. En čas so se pokrivali z Osovnikarjevimi, potem pa je on zaključil. Ampak vedno pride kdo, ki te izzove, in prav je tako. Slovenija je majhna in imeti dobre atlete ni kar tako.
Do Osovnikarjevega rekorda mu je zmanjkalo pičlih osem stotink:
Samo vzemimo daljino za primer. Jaz sem bil zadnji, ki sem skočil čez osem metrov, zdaj ni nikogar, ki bi bil sploh blizu, in zato sem malo žalosten. Morda se trenerji tega ne zavedajo, ampak ko sem jaz skočil osebne rekorde, sem bil tudi najhitrejši v šprintu. Če ne na tekmi, pa na testiranjih. Najprej je treba imeti hitrost, potem pa se da skočiti. Osmih metrov ne preskočiš, če nisi sposoben teči 10,50 vsaj na 100 metrov. Nobenega skakalca ni, v času Usaina Bolta so vsi hoteli sprintati.
V atletiki je to težava ... Da nekdo, kot je Bolt, poskrbi za bum in potem je ogromno sprinterjev in je to najbolj zastopana disciplina. Tečejo taki, ki v moški konkurenci dosegajo ženske čase. Vsi so hoteli, ampak ni tako enostavno, to ni nekaj, kar bi kar natreniral iz nič. Tudi pri skoku v daljino moraš biti hiter, potem pa se moraš še znati odriniti."
Atletiko je bolj resno zagrabil šele pri 18 letih.
Pritegnil ga je predvsem skok v daljino
V atletiki se je znašel dokaj naključno, starša nista bila vrhunska športnika, kot otroka ga je bolj zanimala gimnastika. Ker je bil uspešen na šolskih tekih, ga je to potegnilo. Občudoval je tudi ameriškega sprinterja in skakalca v daljino Carla Lewisa, ki je na atletskih tekmovanjih kraljeval v času Žumrovega odraščanja.
"Športnih tekmovanj v šoli sem se zmeraj rad udeležil, v času odraščanja smo seveda gledali atletiko in spremljali Carla Lewisa. Na šolskih tekmovanjih me je pritegnil skok v daljino, bil mi je všeč, imel sem rezultate, velikokrat sem zmagal in zato sem pri 15 letih tudi začel trenirati atletiko."
Sprva je ni vzel pretirano resno. "Jaz sem pozimi smučal, res veliko sem smučal, kar imam izjemno rad, poleti, ko se je šlo na počitnice, sem surfal. Ko sem začel trenirati atletiko, sem treniral največ trikrat na teden. Kdaj pač tudi nisem prišel na trening. Nato je trener klical starše, kje sem. Ampak ko sem prišel na trening, sem bil z glavo res pri stvari. Z rezultati je počasi prišla tudi večja odgovornost in tam okoli 18. leta, ko sem bil zadnje leto mladinec, sem atletiko zagrabil bolj resno," nam je o športnih začetkih pojasnjeval Ljubljančan.
Pomembno mu je, da v športu uživa
Vedno je vztrajal pri skoku v daljino, saj je želel, celo moral uživati v športu. "Pomembno mi je bilo, da uživam. In tudi sem. Skoraj ni bilo trenutka, ko se na treningu ne bi imel dobro. Mislim, da bi bila napaka, če bi me kakšen trener na začetku usmerjal v nekaj, česar nočem početi. Jaz sem prišel in rekel skok v daljino in pika. Kdaj so rekli, da bomo šli teč okoli Rožnika, pa sem odgovoril, da ne, ker jaz pač ne bom. Glavno je bilo, da sem delal tisto, kar mi je bilo všeč, in to sem delal dobro," se spominja malce trmastega začetnega obdobja.
A kasneje je bilo treba trenirati bolj zavzeto in predvsem pametneje. Zaradi atletike je opustil smučanje in deskanje na vodi ter pri 18 letih začel sodelovati tudi s trenerjem Srđanom Đorđevićem. "Takrat se je bilo treba odločiti in sem si rekel: atletika in nič drugega, kar bi jo lahko ogrozilo. Atletika mi je dala res veliko, tudi adrenalina, ki sem ga potreboval, pa izpolnjevanja ciljev, tako da nisem potreboval drugih stvari."
"Atletika mi je dala res veliko, tudi adrenalina, ki sem ga potreboval, pa izpolnjevanja ciljev, tako da nisem potreboval drugih stvari."
Z nekdanjim trenerjem sodeluje tudi zdaj, v drugi karieri
S Srđanom Đorđevićem sodeluje še danes. Kot inženir je zaposlen v podjetju TMG (Science for Body Evolution), specializiranem za tenziomiografijo. To je diagnostično orodje za ugotavljanje lastnosti mišic in njihovo spreminjanje skozi čas, ki ga je uveljavil Đorđević. Kakšno je torej delo Jana Žumra, ki skrbi za raziskave in razvoj? Je na ta način obdržal stik z atletiko? "Niti ne. Ne delujemo samo v atletiki, pač pa tudi v drugih športih, še najbolj v nogometu. Atletika je bila zmeraj moja ljubezen, ampak ko enkrat spoznaš, da se staraš in ne boš nikoli dosegel ciljev, ki so bili gonilo, pride čas za nekaj drugega," pravi.
"Moje delo zdaj je sedeče, za računalnikom. Razvijamo in izdelujemo merilne sisteme za mišice. Začelo se je s sistemom TMG, to je princip merjenja, ki se mu reče tenziomiografija. Že kar nekaj let prej sem sodeloval na raznih akcijah, v kakšnih raziskovalnih projektih, pri razvoju novih merilnih sistemov in podobno. Sodeloval sem z idejami, načrtovanji, tako da sem bil že kar nekaj časa v inženirskih vodah, čeprav je moral moj študij v času tekmovalne kariere nekoliko počakati. Športna kariera je bila na prvem mestu in tako se je študij malo zavlekel. Ko je bilo konec atletske kariere, pa je bilo treba na hitro zaključiti študij, hkrati začeti delati in se ukvarjati z različnimi projekti. Tako sem ideje, ki sem jih imel že prej, vpeljal v razvoj."
Anekdota iz tekmovalne kariere:
Največ se ukvarjajo z nogometaši. Zakaj?
Zanimivo je, da največ delujejo v nogometu. Zakaj? "V ekipnih športih je lažje priti zraven. Ena oseba je zainteresirana, da se nekaj naredi, potem pa to za sabo potegne vse. Pri atletiki ali individualnih športih se vsak sam odloča, kaj bo delal in kaj mu ugaja. Nogomet je bil že od vsega začetka povezan s tem podjetjem. Že začelo se je z nogometaši, največ z Nogometno zvezo Slovenije, meri se vse mlajše kategorije reprezentanc, potem pa se je delalo tudi na bolj komercialni ravni, z evropskimi klubi, merilni sistemi so bili tudi na prodaj, meritve smo izvajali v Italiji … V nogometu se vrti zelo veliko denarja in ljudje iščejo razne stvari, s katerimi bi dosegli nekaj več. Poskušajo vse in na srečo se jim zdijo uporabne tudi naše meritve."
"Dobro bi bilo, da bi imeli športniki nekajkrat na leto meritve, ki v bistvu kažejo povprečno vrednost oziroma stanje, kakršno mora biti."
So te namenjene predvsem izboljševanju mišičnih sposobnosti ali preprečevanju poškodb? "Ta meritev meri mišico – kakovost mišice, hitrost mišic, krčenje mišic … In s primerjanjem različnih povprečnih vrednosti se lahko načeloma razbere karkoli. Če je oseba poškodovana – redkokdaj se poškoduje tako, da bi imel isto mišico poškodovano na levi in desni strani –, imaš podatke o tem, kakšno je stanje poškodbe in kako resna je, s primerjavo leve in desne, denimo. To lahko zelo pomaga pri rehabilitaciji, lahko se natančno spremlja stanje in opazi, kdaj je stanje dobro. Dobro bi bilo, da bi imeli športniki nekajkrat na leto meritve, ki v bistvu kažejo povprečno vrednost oziroma stanje, kakršno mora biti. V primeru poškodbe bi nato zelo hitro videli, kje so odstopanja, fizioterapevti in zdravniki pa bi lahko nato poškodbo primerno zdravili."
Ključen je trenutek vrnitve, prezgodnji lahko povzroči še večjo škodo
Še najbolj ta sistem merjenja in primerjanja pride prav v hiperkonkurenčnem svetu vrhunskega športnega posla, kjer so v igri orjaški denarni vložki in kjer si lastniki želijo, da se športni zvezdniki čim prej vrnejo na igrišče. "Da, z našimi podatki se lahko spremlja stanje in se vidi, kdaj je poškodba pozdravljena toliko, da se lahko začne igrati. Meritev se izvede takoj po poškodbi in se naredi načrt zdravljenja, terapij. Če ni tako hudo, se nekaj časa samo spremlja stanje, kdaj se leva in desna stran izenačita, kdaj pridemo tja, kjer smo bili pred poškodbo. O poteku zdravljenja seveda odločajo zdravniki in fizioterapevti, je pa pri ekipnih športih zmeraj pritisk priti čim prej nazaj. In to lahko dostikrat vodi v resnejše poškodbe, če se zadeva ne uredi primerno. In naš merilni sistem je bil dostikrat uporaben ravno pri teh zelo pomembnih odločitvah."
"Si zdrav, nisi zdrav, zmeraj nekje vmes, a v atletiki ni prostora za take na pol zdrave ljudi."
Mu pri tem koristijo tudi lastne izkušnje s poškodbami med tekmovalno kariero? Poškodbam se ne more izogniti domala noben vrhunski športnik. "Seveda. Atletika je tak šport, da če telo ni stoodstotno, tudi rezultati niso taki, kot bi lahko bili. Seveda je bilo tudi pri meni nekaj poškodb, a nobene tako hude, ki bi zahtevala zelo dolgo rehabilitacijo. Večinoma so bile manjše, kakšna kronična vnetja Ahilove tetive, natrganje kakšne mišice ... Po takšni poškodbi si se vrnil po največ enem mesecu. Pri meni je bilo ravno to dostikrat težava ... Male poškodbe, ki te ves čas spremljajo, pa še zmeraj treniraš, ampak nisi nikoli stoodstoten – te so najhujše. Te so tiste, ki ti na koncu tudi največ vzamejo. Ko vidiš, da si sposoben, ampak je vedno nekaj, česar se ne moreš znebiti. Pride poškodba, si onesposobljen za kakšen mesec, dva, prideš nazaj, si spet v redu. Si zdrav, nisi zdrav, zmeraj nekje vmes, a v atletiki ni prostora za take na pol zdrave ljudi."
Kdaj bo Slovenec tekel pod desetimi sekundami?
"Ni vse v moči, ni vse v tem, kako hitro, s kakšno frekvenco lahko premikaš noge."
Bi znal kot insajder in zdaj še iz bolj znanstvene smeri povedati, kdaj, če sploh, se bo Slovenec spustil pod deset sekund v sprintu na 100 metrov? Kaj je potrebno, da se to sploh zgodi?
"Nekateri bodo rekli: ah, samo temnopolti lahko tako tečejo. Ampak to se je kar nekajkrat že dokazalo za neumnost. Tudi ko smo rekli, da Azijci v sprintu ne morejo nič, da so premajhni in se samo na frekvenco ne da teči. Ampak glejte, Kitajec Bingtian Su ima osebni rekord 9,83. Očitno se da marsikaj in te domneve se podrejo.
Jaz atletike zdaj ne spremljam zelo natančno, ampak nekaj jih vidim. Videl sem, da nekdo teče okoli 10,30. Mojega osebnega rekorda še ni dosegel, ni me še prehitel, ampak jaz mislim, da ko si enkrat tam nekje na 10,20, pa da si še na začetku kariere, se lahko zgodi marsikaj. Sprint je zelo tehnična disciplina in za izboljšanje izkoristka gibanja lahko marsikaj narediš. Ni vse v moči, ni vse v tem, kako hitro, s kakšno frekvenco lahko premikaš noge. Pomembneje je to, s kakšnim izkoristkom se premikaš skozi prostor.
Torej, mislim, da se absolutno lahko spusti pod deset sekund. Ne moremo pričakovati svetovnih rekordov, to zagotovo ne. Je pa seveda odvisno tudi od množičnosti. Atletika v Sloveniji ni med najbolj priljubljenimi športi, zato je nabor majhen. Po drugi strani pa ... Poglejte Kitajsko, ki ima milijardo ljudi, pa najde le peščico dobrih sprinterjev, na drugi strani pa je Jamajka, ki ima dva milijona ljudi in je sprinterska velesila."
Mladi slovenski sprinterski as, ki se naglo približuje Žumrovemu osebnemu rekordu, je 21-letni Anej Čurin Prapotnik, ki ima osebni rekord na 100 m 10,24 in je že četrti najhitrejši Slovenec.
Žena je priznana vplivnica
Tudi njegova žena je nekdanja atletinja, gorska tekačica in nekdanja mis športa Ajda Sitar Žumer. Ta je v drugi karieri uspešna vplivnica z več deset tisoč sledilci na družbenih omrežjih. To seveda vpliva tudi na Jana. "Ja, Ajda je lifestyle influencerka in jaz sem seveda del te zgodbe. Kdaj tudi kaj pomagam, na začetku sem malo večkrat držal tudi kamero, posnel kakšne fotografije – tudi zdaj jih, če je treba. Morava še kdaj sodelovati, menda njeni sledilci hočejo tudi mene kaj videti (smeh, op. p.). Jaz sicer nisem tako odprt človek, nikoli nisem bil zelo del družbenih omrežij, ampak me je potegnila v to in sem se moral malo odpreti. Ko sem jaz bil star toliko, kot ona v njenih začetkih, še nismo imeli družbenih omrežij. Mi smo kasneje prišli v to in jaz tudi zdaj nisem aktiven uporabnik, rekel bi, da sem bolj pasiven. Pa saj je dovolj, da je ena oseba v družini za to. To je njena služba, to je resna kariera, je svoj šef, kar je super, in to rada dela."
Spoznala sta se na stadionu, po končani športni karieri pa se je moral tudi na tem zasebnem področju hitro zresniti, pravi. "Začelo se je leta 2019, ko sem se zaposlil in začel redno delati. Pol leta prej je bila zaroka. No, saj je bil po desetih letih že čas in dobivati sem začel namige. Septembra 2019 sva se poročila, potem pa gredo stvari naprej. Ko se nama je rodila prva hčerka, nisem razmišljal o še enem otroku, saj je že z enim ogromno dela. Ampak potem se vpelješ in vidiš, da otrok potrebuje malo družbe, in zdaj imava dve punčki. Ko ju gledam skupaj, vidim, da se imata radi. Ni lepšega kot to. Tako sem se moral zelo hitro zresniti in odrasti (smeh, op. p.)."
"Upam, da bomo kot družina lahko skupaj smučali"
Čeprav sta oba nekdanja športnika, otrok ne bosta silila v šport. "Hčerki – Rubi bo junija stara pet let, Erin pa bo dve leti konec marca – sta zelo aktivni. Starejša pleza in v tem uživa, mlajša je še premajhna, sicer pa si želiva, da pokrijemo gibalne osnove – malo gimnastike, da znata narediti preval, pa naučiti se je treba plavati in pozimi smučati. Starejša že smuča, mlajša, ki rada posnema starejšo, pa bo tudi imela veliko manj predsodkov in strahov. Bomo videli, se bosta pa sami odločili, kako in kaj naprej. V nič ju ne siliva, ampak upam, da bomo vsi kot družina lahko skupaj smučali, ker smučanje je eden od športov, ki sem jih imel zelo rad in sem ga zaradi atletike za kakšnih 20 let opustil. Letos sem začel spet smučati in to je v meni obudilo kar nekaj občutkov. Očitno bom moral poleti obuditi še surfanje (smeh, op. p.)."
"Kolesa ne bi gnal v klanec, če ne bi vedel, da bom dol grede užival."
Za kondicijo v času druge kariere skrbi predvsem na kolesu, nam je še povedal, a tudi v tem je pomemben užitek. "Predvsem sem na gorskem kolesu. Malo mučenja gor in nato čisti užitek, ko greš dol. Kolesa ne bi gnal v klanec, če ne bi vedel, da bom dol grede užival. Zato je cestno kolesarjenje odpadlo (smeh, op. p.). Je bila pa to dejansko edina rekreacija, ki sem jo imel. Ne hodim na atletski stadion, tudi v fitnes me ne vleče. Tega sem imel dovolj. Zdaj imam kolo poleti in smučanje pozimi. Največji šok pa je bil preiti iz aktivnega športa v sedenje in moram reči, da sem bil kar šokiran, kako zaradi sedenja človek otrdi, pojavijo se bolečine v hrbtu. Včasih mi je v hrbtu 'zaštihalo', ko sem pretiraval z dvigovanjem, zdaj pa je bilo ravno obratno – ker nisem nič delal. Ampak saj se zavedam, zakaj. Ker mišice ne uporabljaš, izgubiš tonus in tako se vse malo podre."
