Nika Prevc
Druga kariera
Sobota, 11. 1. 2025, 22.28
2 uri, 23 minut
Druga kariera: Lojze Petek (393.)
Lojze Petek ugriznil v jabolko ravno ob meteornem vzponu Nike Prevc
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,03
Lojze Petek pri 27 letih opravlja funkcijo fizioterapevta v slovenski moški skakalni reprezentanci, v pretekli sezoni pa je to vlogo opravljal v ženski izbrani vrsti, ko je Nika Prevc skočila do velikega kristalnega globusa.
Ko slišimo priimek Petek, ga v smučarskih skokih nemudoma povežemo s Francijem Petkom in zlato medaljo na svetovnem prvenstvu v Predazzu. A skakalna dediščina priimka Petek se tu ne konča – šest njegovih nečakov in tudi sin so stopali po njegovih stopinjah, prav posebno vez s skoki pa ohranja 27-letni nečak Lojze Petek. Ta v slovenski moški članski reprezentanci opravlja vlogo fizioterapevta, kamor je skočil neposredno iz ženske izbrane vrste, v kateri je od blizu spremljal pohod Nike Prevc do velikega kristalnega globusa. V naši redni rubriki Druga kariera se je razgovoril o najmlajši članici družine Prevc, pa tudi o tem, zakaj imajo smučarski skoki tako posebno mesto v njegovem srcu in zakaj ga še vedno vleče na vrh Letalnice bratov Gorišek v Planici - morda se bo po njej spustil tudi letos, če se mu bo prižgala zelena luč.
Glede na priimek bi marsikdo povezal, da ste v smučarske skoke vstopili zaradi svojega strica Francija Petka, ki je bil odličen skakalec in je leta 1991 v Predazzu postal svetovni prvak. Kakšen vpliv je imel na vašo športno pot. Ste morda zaradi njega začeli skakati na smučeh?
Posredno zagotovo. Moj brat Polde, rojen leta 1993, je začel trenirati pri osmih ali devetih letih. Naš oče je poznal trenerja Stena Baloha, ki je nekega dne okoli naše hiše pobiral fante, da jih odpelje na trening smučarskih skokov. Prepričal ga je s tem, da bo on poskrbel za prevoze na treninge. Očetu se je ideja zdela odlična. Polde je odšel na prvi trening, jaz pa z njim. Po treningu sem rekel, da nočem domov in da želim tudi jaz skakati. Tako sem začel – najprej na osemmetrski, nato na 15-metrski skakalnici in tako naprej.
Kot otrok nisem imel klasične postave za skakalca – bil sem nekoliko močnejši. Ko sem začel skakati na večjih napravah, me je šport popolnoma potegnil vase. Tega občutka ne bi zamenjal za nič na svetu. Sicer se ukvarjam tudi z drugimi adrenalinskimi športi, kot so kajtanje, jadranje na deski in kolesarjenje, ampak občutek v zraku je edinstven.
Poglej si, kaj pravi Lojze Petek o Niki Prevc, s katero je sodeloval v pretekli zimi
Koliko ste se v mladosti družili s stricem?
Ko smo bili mlajši, smo se veliko družili, saj je bil takrat še bolj povezan s skoki. Zdaj, ko smo starejši in imamo več obveznosti, se razumljivo manj srečujemo. Ko pa smo skupaj, pogovor pogosto nanese na skoke. Pri nas doma smo pozimi na mamin rojstni dan – bilo nas je 16 vnukov in vnukinj – vedno gledali skoke in razpravljali o njih. Ko smo bili mlajši, je dajal kakšne nasvete, sicer pa najbolj zaupaš trenerju, ker te ves čas spremlja.
Ste vsi bratje skakali?
Vsi štirje bratje smo skakali: Polde, Lojze, Jože in Tone. Polde je v srednji šoli dvakrat padel in se pri tem resno poškodoval, zato je končal ter odšel študirat v Anglijo. Zdaj živi v ZDA. Jaz še vedno malo skačem. Jože je poskusil, Tone ni več povsem aktiven, saj študira. Občasno se še poda na skakalnico. Vsi smo bili močno povezani s tem športom.
Kaj zdaj počnejo preostali?
Polde je dokončal študij na Harvardu, Jože poje pri Perpetuum Jazzile in opravlja študentsko delo v podjetju Povio, Tone pa je v drugem letniku na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Sam sem opravil študij fizioterapije in ga dobro usklajeval s treningi. Uspešno sem opravljal vse obveznosti. Če so se vaje prekrivale z mojimi skakalnimi obveznostmi, sem šel v drugo skupino in opravil vse.
Franci Petek je njegov stric.
Kako so smučarski skoki zaznamovali vaše otroštvo in mladost?
Pri šestih letih sem začel trenirati. Do 20. ali 21. leta sem bil zelo osredotočen na to, da bom kaj dosegel, potem pa je prišla poškodba kolena. Takrat sem se odločil, da bom začel študirati fizioterapijo. Kljub temu sem vztrajal pri skokih in hkrati delal v Zdravstvenem domu na Jesenicah. Nato sem po naključju šel skakat v Planico, kjer sta bila prisotna Zoran Zupančič, glavni trener ženske skakalne reprezentance, in Anže Lavtižar. Že prej sta me povabila, da se jim pridružim kot fizioterapevt, a nikoli nisem bil povsem prepričan, ali bi raje delal na terenu ali ambulantno. Na koncu je pripeljalo do tega, da sem začel lani delati v ženski skakalni reprezentanci. Nato sem bil na eni tekmi posojen fantom. Ko se je Žiga odločil, da letos ne bo več nadaljeval, so me poklicali in povabili k delu v moški skakalni reprezentanci.
Lani so mi pri dekletih šli zelo na roko, da sem lahko na določenih prizoriščih še vedno skakal kot predskakalec, ker me še vedno vleče na skakalnico. Letos mi tega še ni uspelo izvesti. Upam, da bom morda za konec sezone v Planici lahko ponovno nastopil kot predskakalec. V Planici sem bil skoraj deset let redno predskakalec, prav tako na dveh svetovnih prvenstvih. Skakal sem tudi na letalnicah v Vikersundu, Oberstdorfu in Kulmu ter tako preizkusil vse trenutno delujoče letalnice.
Kako to, da Slovenci skačete kot predskakalci na napravah v tujini?
Predskakalce imamo v Sloveniji, druga baza je v Nemčiji. Primož Roglič in Miran Zupančič sta bila med prvimi predskakalci, ki sta šla skakat v Nemčijo. Bila sta začetnika na tem področju.
Kot predskakalec je skakal še lani. Letos ima željo, da bi se vnovič preizkusil na Letalnici bratov Gorišek. Za dovoljenje je prosil glavnega trenerja Roberta Hrgota, a bo treba še malce počakati, da bi se mu prižgala zelena luč.
Kako je sploh iti na letalnico brez rednega treninga? Skakalci pogosto poudarjajo, da čutijo strahospoštovanje ob prvem poletu, vi pa sploh ne trenirate. Vas ni strah?
Strinjam se, da je treba imeti spoštovanje do letalnice. Če si preveč samozavesten, lahko hitro narediš napako, saj so hitrosti precej večje. Podpiram pravilo, da se na letalnico gre šele po dopolnjenem 18. letu. Pred tem pridobiš nekaj izkušenj na manjših napravah. Na letalnici se napake hitro poznajo, zato moraš biti previden. Strah je vedno prisoten in prav je, da je. Nikoli pa ne grem na letalnico brez treninga. Pred tem vedno opravim nekaj priprave. Ključno je, da strah ne vpliva na tvoje podzavestne vzorce in mišični spomin. Kot predskakalec uživaš v letenju, vendar zaradi drugačne telesne pripravljenosti in manj treninga moji skoki niso tako dolgi kot pri najboljših.
Ste z glavnim trenerjem Robertom Hrgoto že govorili o tem, da bi nastopili kot predskakalec v Planici?
Omenil sem mu to in ga vprašal, ali bi bilo izvedljivo. Sklenili smo, da bom, če bo vse v redu, imel možnost spusta po Letalnici bratov Gorišek. Pustimo času čas, kako bo sezona potekala.
V prostem času rad srfa in kajta.
V kakšni meri so vas skoki zaznamovali? Dolgo ste trenirali.
Zelo so me zaznamovali. Veliko stvari v življenju gledam skozi prizmo skokov. Smučarski skoki so res lep šport, če odmislimo prehranske zahteve. Razvijejo gibljivost in eksplozivnost. Pogosto se v vsakodnevnih situacijah spomnim na skoke. Zdaj s svojo fizioterapevtsko profesijo morda na ta šport gledam nekoliko drugače kot nekdo, ki ni nikoli skakal. Skoki so imeli velik vpliv na moje življenje.
Kaj je bil odločilni dejavnik, da ste opustili kariero smučarskega skakalca in dobesedno skočili v drugo kariero? Prej ste že omenili, da konstitucijsko niste bili povsem primerni za skakalca.
Pri skokih se mora veliko stvari poklopiti. Najprej, ne sme te biti strah. Če padeš, te to ne sme psihološko obremenjevati. Sam sem imel dvakrat operirano koleno – poškodovana sem imel medialni in lateralni meniskus. Med rehabilitacijo sem začel razmišljati, da bi študiral fizioterapijo. Videti je bilo, da to bolj ustreza moji poti. Moje telo ni bilo idealno za skoke. Kilograme sem moral loviti, kar je sicer običajno, a pri meni bi bilo to ekstremno. Ko sem skušal izgubiti težo, sem bil brez energije. Po naravi sem sicer poln energije in težko počnem le eno stvar. Poleti sem začel hoditi na kajtanje in srfanje ter skoke nekoliko postavil na stran, saj sem se že odločil za študij fizioterapije.
Ko sem začel študirati, sem se odločil, da se bom bolj posvetil študiju in imel skoke kot spremljevalni šport. Vesel sem, da lahko še danes usklajujem vse aktivnosti, ki jih imam rad.
Brez adrenalina ne more.
Kdaj ste se odločili, da se ne boste več v celoti posvečali skokom?
Že v srednji šoli sem razmišljal o Fakulteti za šport in trenerstvu ali pa fizioterapiji. V tretjem letniku sem vedel, da je to prava odločitev. Kljub temu sem še naprej skakal in smo bili takrat ekipno tretji na članskem državnem prvenstvu in ekipno prvi v kategoriji do 20 let. Zaradi ekipne zmage sem dobil kategorizacijo, kar mi je prišlo prav pri zbiranju točk za fakulteto. Nekako sem se odločil, da je prišel čas še za druge stvari. Težko je pa reči, kje je bila ta meja, da sem presedlal iz aktivnega tekmovalca v drugo kariero.
Kdaj vas je glavni trener ženske reprezentance Zoran Zupančič prvič povabil k sodelovanju?
Že med študijem. Prvo sezono, ko so začeli sestavljati ekipo, me je poklical Anže Lavtižar in me vprašal, ali bi se pridružil. Povedal sem, da ne bom mogel dokončati študija, če se zdaj pridružim reprezentanci. Prednost sem dal študiju, saj je na fizioterapiji veliko vaj, ki jih ni enostavno prestaviti. Kot predskakalec sem si lahko prilagodil urnik in nekaj koncev tedna manjkal. Po diplomi sem se zaposlil v Zdravstvenem domu na Jesenicah. Ko so iskali fizioterapevta za reprezentanco, sem sprejel priložnost.
Prišli ste ravno v pravi sezoni, ko je Nika Prevc osvojila veliki kristalni globus.
Poznam vse otroke iz družine Prevc in Nika ima v sebi skakalni DNK. Mislim, da je podedovala nekaj od vsakega brata. Je malo mlajša od mojega brata Toneta, zato sem jo že kot otroka videl na tekmah. Spremljal sem njene rezultate in že takrat sem vedel, da je le vprašanje časa, kdaj bo uspešna tudi v članski konkurenci. Res skače na zelo visoki ravni. Že kot otrok je bila nekaj posebnega, zdaj pa še toliko bolj. Upam, da bo brez poškodb nadaljevala svojo kariero v istem slogu.
Kako ste doživljali njen pohod na vrh in osvojitev velikega kristalnega globusa?
Nika je že dolgo kazala dobre skoke na treningih. Po Engelbergu je verjetno spoznala, da zmore, se sprostila in začela uživati. Pri skokih je zelo pomembno, da uživaš. Čeprav nisem bil na takšni ravni, vem, da je sproščenost ključna. Takrat se vse stvari lažje poklopijo.
Ali je bila rada na masažni mizi? Športniki so različni, nekateri želijo in potrebujejo več, drugi manj.
Pri moških in ženskah je drugače. Pri dekletih smo imeli terapije dvakrat na teden ali po potrebi, če so bile kakšne poškodbe. Namen je bil, da zadržimo tonus in preprečimo, da bi bila mišica preveč mlahava. Vsak ima svoj protokol. Nekateri pridejo na mizo že prvi dan, ko prispemo na prizorišče. Pri dekletih je bilo tako, da so prišle na terapijo, ko so se vrnile domov, in nato še, ko smo bili že na prizorišču – ene prvi dan, druge pred kvalifikacijami.
Zdi se mi, da vsakemu ustreza, da pride tudi na klepet, če jim kdaj ne gre, in se na ta način sprostijo. Ali pa se sprostijo tako, da gredo v savno in nato k meni.
Kakšna je Nika sicer, ko je ne vidimo na kameri?
Nika je zelo prijetno dekle. Morda se na zunaj zdi, da je zaprta oseba, a ni tako. Ima zelo dobre šale – moraš jih razumeti, sicer ti kakšna hitro uide. Rada se pošali. Meni je zelo prijetna oseba. Pri njej se vidi želja po uspehu. Lani, ko je imela tisti prvi intervju, je še delovala prestrašeno, zdaj pa tudi na tem področju raste in se razvija. Zelo dobro že razume, kako vse skupaj deluje in se zaveda svojega položaja. Res je na mestu.
Zdaj sodelujete z njenim bratom Domnom. Kdo je večkrat na mizi – Nika ali Domen?
Dobro vprašanje (smeh, op. a.). Rekel bi, da Domen. Odvisno od obdobja. V začetni fazi priprav pri dekletih še nisem bil, ker sem prišel med poletjem. Večina terapij je v času kondicijskih treningov, med tekmovanji pa po potrebi. Morda je zdaj Domen nekoliko več, ker se je dvakrat prevrnil in mišica kot obrambni mehanizem naredi tonus. Takrat jo je treba sprostiti, da se lahko normalno spravi v počep in je manj težav.
Je drugače masirati športnika kot rekreativnega športnika ali navadnega smrtnika? Vidite kakšno razliko?
Zdi se mi, da se športniki malce bolje poznajo in čutijo svoje telo. Pogosto ujamejo fazo, ki jo rekreativci spregledajo – mislim na tisto obdobje, ko si rečejo: "Saj bo že," in nato težava preraste v večjo bolečino. Športniki običajno takoj povedo, kje so bolj trdi. To je največja razlika. So pa tudi rekreativci na zelo visoki ravni.
Koliko vam izkušnje ob poškodbah in poznavanje skokov pomagajo pri delu?
Mislim, da kar precej. Veš, kako težko je v takšnih situacijah, in lažje opišeš ter razložiš stranki. Znaš se postaviti v njeno kožo in si pozoren na vse. Nekateri nato gojijo večje zaupanje, če jim znaš razložiti, kaj se v določenem trenutku dogaja s telesom.
Velikokrat slišimo, da se ljudje na masažni mizi sprostijo, in terapevti pogosto postanejo tudi nekakšni psihologi. Kako pa to deluje pri skakalcih?
Psihologe imajo skakalci svoje, zato se v to ne vtikam. Se pa na mizi sprostijo. Ko se sprostijo mišice, se sprosti tudi telo. Takrat si ena na ena s skakalcem in pride na plan kakšna druga debata, ki je sicer ne bi načeli.
Kako vam uspeva usklajevati delo v reprezentanci z vašimi obveznostmi v ordinaciji Fizioterapije 5ek v Lescah?
Skušam se čim bolj prilagoditi. Imam urnik. Pozimi je malce težje. Moj kolega poskrbi za moje stranke, ko sem dalj časa odsoten. Z njim se dogovarjava, ker imava zelo podoben pristop. Prosti čas, ki bi ga sicer imel, porabim za to. V načrtu imam tudi narediti ordinacijo na Jesenicah, kjer ni zasebnih fizioterapij, zato se mi zdi, da je škoda, da tega ne bi ponudili v našem kraju.
Želite dolgo ostati v smučarskih skokih kot fizioterapevt? Bi se preizkusili tudi v kakšnem drugem športu?
Skoki so zame pravo okolje, ker sem s tem športom rasel že od malih nog. Težko govorim o prihodnosti, ker nisem delal načrtov, do kdaj bi bil v skokih. Sušam usklajevati oboje. Dokler mi to uspeva in imam še nekaj časa zase – družine še nimam –, se mi zdi, da je to prava formula. Bomo videli, kako bo v prihodnje. Sem odprtih rok in puščam času čas.
