Druga kariera
Nedelja, 9. 2. 2025, 14.00
14 ur, 31 minut
Druga kariera (397.): Mike Urbanija
Mike Urbanija se v drugi karieri vse bolj uveljavlja v trenerskem poslu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,48
Mike Urbanija se je že kmalu v svoji karieri soočal z boleznijo.
"Res se pozna, da je to drug svet, predvsem glede tega, kako si obravnavan," nam je svoje izkušnje opisal Mike Urbanija, nekdanji uspešen slovenski teniški igralec, ki se danes vse bolj uveljavlja v trenerskem poslu v svetu tenisa.
Mike Urbanija je naš nekdanji uspešen teniški igralec. Še pred tem je igral hokej na ledu, blizu pa mu je tudi vonj bencinskih hlapov, saj se je ukvarjal tudi z motokrosom, predvsem po zaslugi očeta Bernarda, ki je bil prvak Jugoslavije.
Na koncu se je vseeno zapisal tenisu, a že v najstniških letih, takrat ko se igralec najbolj razvija, ga je do velike mere ustavila bolezen. Kar dve leti se je boril z mononukleozo, s tem pa bil posledično prikrajšan za marsikateri trening. Kljub temu je vztrajal in v svoji karieri dosegel nekaj lepih uspehov. Večkrat je bil član slovenske reprezentance v Davisovem pokalu. Prišla je korona, bilo je vse več poškodb in odločil se je končati svojo športno pot.
Danes je še eden bivših slovenskih teniških igralcev, ki si v svoji drugi karieri vse bolj utira pot v trenerskem poslu. Kot sparing partner je sodeloval z nekdanjo prvo igralko sveta Garbine Muguruza, kmalu za tem pa je treniral Čehinjo Marie Bouzakovo, nekdaj že 24. igralko sveta. Dela mu v teh dneh ne manjka. Zaupal nam je, da je imel že kar nekaj zanimivih ponudb in je vseskozi v pogovorih, a na pravo priložnost še čaka. Se pa zaveda, da lahko čez noč ostane brez dela in nam dal zanimivo primerjavo z Luko Dončićem, ki se je moral pred tednom čez noč preseliti v Los Angeles.
Dolgo časa je imel težave z mononukleozo.
Kdaj ste se začeli ukvarjati s tenisom in kako je potekala vaša športna kariera?
Tenis sem začel igrati pri sedmih letih, pred tem sem najprej igral hokej na ledu in tudi vozil motokros. Moj oče je bil namreč v motokrosu prvak Jugoslavije, tako da sem od začetka mislil, da bom šel v to smer, ampak istočasno smo doma začeli graditi teniška igrišča. To je bilo v času, ko sem odraščal, tako da sem nekako na koncu ostal pri tenisu. Na začetku sam veliko delal individualno, potem sem malo treniral v Domžalah. Tam sem bil pravzaprav največ časa. Po končani gimnaziji sem šel za dobrega pol leta v Nemčijo na akademijo Nikole Pilića. Pol leta za tem pa sem šel na Dunaj. Tam sta bila že nekaj časa Aljaž in Andraž Bedene. Bila je zelo dobra skupina, bili smo približno iste starosti. Pol leta po tem sem dobil mononuklezo in s tem sem imel zelo dolgo časa probleme.
Koliko ste bili stari, ko ste se soočili s boleznijo?
Star sem bil približno 19 let in potem se je vsakodnevna vročina vlekla več kot dve leti. Prav zares nisem mogel trenirati. Nekaj sem sicer poskušal, ampak dejansko sem imel vsak dan glavobol in vročino. Spomnim se, da sem bil, če rečem na pamet, od petdesetkrat do stokrat pri zdravnikih. Od začetka se je pokazalo, da je mononnukleoza. Enkrat se je potem to nehalo in ves ta čas vmes sem bil pri Igorju Roriču na Slovanu. Tam je bila velika skupina in zelo dobro je funkcioniralo, ko smo eden drugega vlekli naprej. Iz tega naprej je šel vsak malo svojo pot.
"Mogoče je pomagalo za naprej in da malo drugače gledam na nekatere stvari."
Se vam zdi, da je bolezen vplivala na vašo kariero? Dve leti je kar dolgo obdobje, sploh v letih, ko igralec odrašča.
Zagotovo je bolezen imela ogromen vpliv, ker dolgo časa ni bilo nobene pametne rešitve. Hodil sem k zdravniku, ampak potem nehal verjeti, da bo sploh še kaj pomagalo. Mogoče je pomagalo za naprej in da malo drugače gledam na nekatere stvari. Ob tem bi rekel, da je verjetno vse to pustilo posledice za naprej, ko sem še vseeno imel zelo veliko poškodb in drugih težav. Rekel bi, da je bilo tega nadpovprečno veliko v primerjavi z ostalimi. Lahko bi bilo tudi s tem povezano ali pa s čim drugim. To je težko reči. Pomagalo zagotovo ni.
Mike Urbanija si je večkrat ogledal hokejske tekme v ligi NBA.
Omenili, da ste se ukvarjali s hokejem na ledu in motokrosom. Se še kdaj usedete na motor ali obujete drsalke?
Že kar nekaj časa imamo doma igrišče za hokej na rolerjih. Zadnji dve leti nisem veliko igral, pred tem, ko sem bil doma, pa zelo veliko. Motorja zelo dolgo nismo imeli, potem ko je oče prenehal s tem športom, ampak se je v zadnjih letih malo spremenilo. Oče je začel zbirateljsko kupovati motorje. Zdaj se tudi sam rad usedem na motor. Mi je kar všeč, da se lahko malo vozim naokrog.
Kateri rezultati vam največ pomenijo v karieri?
Zagotovo so to rezultati na turnirjih serije Futures in igranje za reprezentanco. To je tisto, kar ti najbolj ostane v spominu.
Leta 2022 ste odigrali svoj zadnji dvoboj. Ste tistega leta dejansko končali svojo kariero ali ste se za to odločil že prej?
Pred korono je bilo dokončno. Mislim, da je bilo to nekako leta 2019. Leta 2020 sem še malo poskusil, ampak to ni bilo niti blizu temu, kar je potrebno za neko za resno raven tenisa. Od tega je zdaj že pet let.
Kaj je bil pravi razlog, da ste končali svojo športno kariero?
Na koncu nisem mogel več sestaviti sezone brez težav. Bilo je veliko treniranja in odrekanj, vendar sem kljub temu odigral premajhno število turnirjev. Ves čas so se pojavljale manjše težave in poškodbe. To je posledično vplivalo tudi na slabši položaj na lestvici. Že zadnjih nekaj let sem vedel, da bo slej ko prej prišel čas za prehod v trenerske vode.
Vam je bilo težko končati kariero, ste imeli kakšno krizo?
Ne, nisem je imel. Zagotovo me vmes še kdaj prime, da bi šel igrat. Kakšno ligo še vedno odigram, ampak bi rekel, da je odločitev o koncu kariere prihajala postopoma, ko se je to zgodilo, ni bilo nič posebnega. Vse je šlo lepo naprej.
Mike Urbanija s kolegom Blažem Rolo
Ste že takoj vedeli, kaj bi lahko delali po končani karieri? Ste imel v mislih, da bi po karieri delali še kaj drugega?
Ne. Ko sem še igral, sem ob vseh teh poškodbah in težavah velikokrat šel na turnir kot spremljevalec. Največkrat z Aljažem Bedenetom, pa tudi z Grego Žemljo ali Blažem Kavčičem, tako da sem že vnaprej vedel, da bo to verjetno normalen prehod zame, saj sem se videl v tej vlogi in želel pomagati. Kakšnih drugih ciljev nisem imel.
S katerimi igralkami in igralci ste do zdaj že sodelovali?
Najprej sem delal večinoma pri nas s fanti in puncami različnih starosti. V zadnjih skoraj dveh letih sem se poskušal ustaliti na turneji. Začelo se je pri Garbine Muguruzi, kjer sem bil sprva sparing partner. Takrat je bil Tom Kočevar Dešman sparing partner Elene Ribakine in Garbine Muguruze. Ker so priprave potekale istočasno, me je nekako vpeljal v to. Takrat je bila Muguruzina trenerka Conchita Martinez. Muguruza je oddelala priprave, načrt pa ni bil, da odigra OP Avstralije in še dva turnirja, nato pa konča kariero. Po tem sem začel delati z Danko Kovinić. To je bila moja prva izkušnja, kjer sem bil sam v vlogi trenerja, a je imela tudi ona veliko težav s poškodbami, tako da se stvari niso izšle tako, kot sva si želela. Medtem sem bil vseeno v stikih s Conchito Martínez, začela je delati z Marie Bouzkovo in tako sem se postopoma priključil tej ekipi. Sprva je šlo le za priprave, nato pa se je postopoma razvilo v sodelovanje. Kmalu za tem sta se Bouzkova in Martínez razšli, tako da sem ostal sam z njo.
Torej ste že sodelovali z vrhunsko teniško igralko. Je bila to povsem drugačna raven od te, ki ste je bili vajeni pred tem?
Ko pogledam nazaj, so bili prvi občutki zagotovo takšni, da je to zame, kot za nekoga, ki ima rad tenis, povsem drug svet. Večino časa sem bil na turnirjih serije Futures, vmes sem igral kakšne Challengerje ali če sem z Aljažem Bedenetom ali drugimi fanti šel na kakšen turnir. Potem pa so kar naenkrat prišli Abu Dabi, Doha, Dubaj, Indian Wells, Miami, Madrid, Pariz, Strasbourg. Res se pozna, da je to drug svet, predvsem glede tega, kako si obravnavan. Zdaj sem bil spet dva tedna na Futuresih in nikoli ne veš, ali bo kdo prišel in te poslal z igrišča. Zjutraj vstajamo zgodaj, da smo včasih lahko sami na igrišču, dobre žoge imamo le občasno. Na turneji je to vse urjeno. Vsak ve, zakaj je v ekipi, zakaj je tam in vse funkcionira tako, kot mora. Vsekakor si želim nadaljevati in najti novo priložnost na turneji.
Je potem vam kot trenerju težje, ko greste na turnirje nižje ravni, ko pogoji niso takšni, kakor bi si želeli?
Ne glede na to, s kom imam trening ali na kateri ravni, bom vedno dal svoj maksimum, ker glede tega ne delam razlik. Se pa pri sami kakovosti vsega skupaj zagotovo malo pozna. Lahko vedno delaš tisto, kar v določenem trenutku potrebuješ, ali pa je potrebnih milijon drugih prilagoditev, da neko stvar izpelješ.
Mike Urbanija
Zelo kmalu za tem, ko ste lani končali sodelovanje z Mario Bouzukovo, je ta v Washingtonu premagala Arino Sabalenko, trenutno prvo igralko sveta. Bi lahko rekli, da je to priznanje tudi za vas, glede na to, da ste turnir pred tem še sodelovali s češko igralko?
Da, občutek je bil zares dober. Z njo se še vedno dobro razumeva, še vedno se slišiva, tako da med nama ni nobenih zamer. Želim si, da dobro igra in bi rad verjel, da ji je ostalo delček tega, kar sva pred tem delala. Za Washington je bil načrt, da grem z njo in potem, ko smo se razšli, je šla sama na turnir. Bilo je nekaj specifičnega, da se je vse skupaj tako izšlo. Imela je super teden in rad bi verjel, da je bilo to vsaj majhen delež najinega dela.
Kot zanimivost lahko povem, da je fant Marie Bouzkove Aleksander Barkov, kapetan hokejskega kluba Florida Panthers. Sam sem že od malih nog povezan s hokejem, zato smo med treningi pri njej v Miamiju vedno izkoristili priložnost in si ogledali njihove tekme. Spomnim se, da so hokejisti med turnirjem v Miamiju zaradi nje prestavili svoj trening na sedmo uro zjutraj, da bi lahko prišli navijat. Celotna ekipa, brez izjeme, je skupaj s svojimi dekleti prišla podpret Marie v prvem krogu turnirja. To je bila res lepa in posebna izkušnja.
Mike Urbanija v družbi Garbine Muguruza, nekdaj prvo igralko sveta.
Na račun sodelovanja z njo ste si že ustvarili ime v trenerskem svetu. Vam je to pomagalo za prihodnost?
Da, zagotovo sem dobil kakšno novo poznanstvo in zagotovo se mi je izboljšal položaj za naprej. To je velik korak ali bonus za vse službe v prihodnosti. Vseeno nisem bil tako dober igralec, da bi zaradi tega lahko dobil službe. Druga stvar je, da sem iz Slovenije in je težko priti v ta krog. Sploh če gledamo na turneji najboljših sto igralcev, nimamo dejansko skoraj nobenega trenerja. Blaž Kavčič dela z Maxom Purcellom, Blaž Kamin pa je fizioterapevt Gaela Monfilsa. In to je vse, kar imamo od naših ljudi. In v teh krogih moraš imeti nekoga, ki te pozna in bi te lahko priporočil ter bo vedel, kdaj kdo nekoga išče. Malo se pozna, da, na žalost, sploh pri fantih nimamo nikogar. Punce so zelo blizu. Upam, da se naše punce dvignejo na lestvici in se to malo spremeni.
Bi lahko rekli, da ste Slovenci cenjeni v svetu trenerstva v tenisu?
Tom Kočevar Dešman nam je nekako odprl vrata in me vključil v to. Zato sem mu hvaležen. In ko si enkrat zraven pri Conchiti Martinez, je to zelo dobro. Ravno pred dnevi sem se pogovarjal z enim najboljših mladih igralcev na svetu. Tudi pred sezono sem imel nekaj možnosti, ampak se na žalost nismo uspeli dogovoriti. Bila je tudi ponudba s Kitajske, ampak bi še vseeno rad počakal na tisto pravo ponudbo.
Že večkrat smo slišali, da imajo na teniški turneji WTA igralke nesoglasja med seboj in je potem že težko najti soigralko za trening. Kakšne imate vi izkušnje s tem, je res težava s tem?
Da, kar veliko je tega, da nekatere punce ne bodo hotele trenirati z drugimi puncami. Tiste, ki si to lahko privoščijo, imajo svoje sparing partnerje. Veliko je nekih rivalstev znotraj države. Jaz sem bil navajen iz moške konkurence, da smo se družili tudi na večerjah. Bilo nas je več igralcev skupaj, pri puncah pa se ekipe držijo zase.
Zdaj imete bolj kratkoročna sodelovanja. Kaj je potrebno, da pride do dolgoročnega sodelovanja igralcev in trenerjev?
Da, zagotovo bi si želel imeti še malo več časa, da bi res prišlo do zaupanja in da bi igralca dobro spoznal. Tako bi vedel, kako reagirati v določenem trenutku. Če se malo vrnem k Marie Bouzkovi. Na začetku sva imela s Conchito Martínez določene ideje, ki so se precej razlikovale od tega, kar je Marie v resnici želela. Ona se je poskušala prilagoditi, midva pa se ji nisva kaj dosti približala. Tukaj mora vedno obstajati neka zdrava meja. Na koncu se mi je zdelo, da smo se začeli zbliževati in da smo vsi šli v isto smer. Ko sva ostala sama, sem imel občutek, da dobro sodelujeva. V Bogoti je prvič igrala v finalu na pesku, v Parizu pa prvič prišla do tretjega kroga na pesku. Pred tem takšnih rezultatov še ni imela. Zdelo se mi je, da gredo stvari v pravo smer in želel bi si, da bi to trajalo še nekaj časa. Bi pa dodal še to, da so v ženskem tenisu sodelovanja običajno krajša kot pri moških, ni pa nujno.
Trenerski posel v tenisu se zdi zelo dinamičen, saj lahko praktično čez noč ostaneš brez službe. Se je vam, kot trenerju, težko soočati s tem ali je to normalnost v tem poklicu?
Mogoče bi lahko rekel, da imam srečo, da grem lahko, če se kaj zgodi, domov. Doma imamo gostilno, športni center in vem, da bom lahko tam nekaj časa delal. Rekel bi, da imam zadaj neko varovalko. Mi je pa jasno, saj smo videli tudi pri košarki in Luki Dončiću, da je bolje, da kovčkov ne zložiš v omaro.
Koliko imate adrenalina, ko spremljate svoje varovanke in varovance? Na tribunah delujete mirno. Ja razlika med tem, ko ste sami igrali, in tem, ko ste zdaj na tribuni?
Da, to je povsem drugače. Vseeno se mi zdi, da je še pritisk malo mlajši. Ča jaz vem, da sem tiste stvari, ki sem jih moral narediti, naredil po svojih najboljših močeh, je potem ostalo večinoma v rokah igralca. Ko sam igraš, je drugače.
Ali niste pred časom imeli celo idejo, da bi imeli doma teniško akademijo?
Da, bila je ideja, ampak trenutno ne gremo v to smer. Zdaj imamo zadaj dva nogometna igrišča, ki ju uporablja prva ekipa Domžal. Bi rekel, da smo šli malo bolj v nogometne vode. Enkrat bi verjetno imel rad doma teniški center, ampak trenutno se še vseeno bolj vidim na turneji. Trenutno imam še drugačne cilje. Slovenski tenis potrebuje nekaj takšnega. Glede na to, da imamo ostale objekte zraven, bi lahko bilo tudi pri nas zelo primerno.
Mike Urbanija meni, da Novak Đoković še nekaj časa lahko igra na najvišji ravni.
Veliko ste potovali kot igralec in danes s temi potovanji nadaljujete. Vam potovanja še niso presedla?
Zagotovo to ni najlepša stvar tega posla, ampak na koncu vzameš v zakup, da se z vsako stvarjo lahko nekaj novega naučiš in se kot trener izboljšaš. Vsako takšno priložnost je dobro poskusiti in potem mi ni pretežko. Če nekje ostaneš dva ali tri tedne, še nekako gre, ko pa iz tedna v tedna potuješ in imaš dolge lete, ni najprijetnejše.
Koliko časa po vašem mnenju Novak Đoković lahko vztrajala na tako visoki ravni? Zdi se, da so njegove poškodbe vse bolj pogoste.
Zdi se, da je po zadnji poškodbi že zdrav in da bo igral turnir v Dohi. To je zagotovo pozitivno. Res je, da se je v zadnjem obdobju nabralo nekaj težav. Sama raven njegovega tenisa v Avstraliji je bila zelo dobra. Še vseeno zna tako tempirati turnirje, da bo v Wimbledonu še zelo nevaren. Rekel bi, da Jannik Sinner sicer izstopa, ampak za njim je verjetno Novak Đoković izenačen s Carlosom Alcarazom. Še vedno ga vidim, da bo vztrajal to sezono in da se bo trudil po svojih najboljših močeh. Za zdaj mislim, da bo še kar vztrajal.
Preberite še:
