NK Olimpija
Druga kariera
Nedelja, 26. 10. 2025, 4.00
17 ur, 55 minut
Druga kariera (435): Nejc Vidmar
Nejc Vidmar si prizadeva, da bi svet spremenil na lepše
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,14
Nejc Vidmar je nekdanji nogometni vratar. Največji pečat je pustil pri Olimpiji in Domžalah, kjer je ostal zaporedoma nepremagan kar 1.002 minuti, kar je še danes absolutni rekord 1. SNL.
V rubriki Druga kariera smo gostili že marsikaterega slovenskega športnika. Nekateri so bili bolj uspešni, drugi manj, prav vsi pa so na svoj način zaznamovali šport in se po koncu kariere spoprijeli z novimi izzivi v življenju. Le redki bi lahko o tem prehodu, ki je vse prej kot preprost, saj na športnike prežijo številne pasti, povedali toliko kot Nejc Vidmar. Nekdanji vrhunski vratar, ljubljenec navijačev Olimpije in slovenski reprezentant je namreč poslanstvo, da bi pomagal drugim, prepoznal kot svoj prihodnji življenjski projekt. Predstavil nam ga je v obširnem pogovoru, polnem anekdot in prigod, v katerih ni manjkalo znanih imen slovenskega športa.
Kaj sploh počne Nejc Vidmar? Čeprav ima šele 36 let, je že kar dolgo nogometni upokojenec. Vseeno pa je z nogometom še vedno povezan. Tisti, ki podrobneje spremljate športne medije, dobro veste, koliko je ura. In kako se je nasmejani zeleni Vidmar, veliki ljubljenec navijačev Olimpije, hitro spoprijateljil s kamero. Tudi o tem se je razgovoril gostobesedni Ljubljančan, ki igranja nogometa prav nič ne pogreša. Ne zanimajo ga niti rekreativne tekme.
"Ne, ne. Nogometa ne igram, z veseljem pa opravljam tiste stvari, ki jih prej nisem mogel početi. Poleti hodim v hribe, pa pri tem ne mislim na Šmarno goro, ampak prave hribe, tudi dvatisočake," nam je zaupal, ko smo ga povabili na kavo v Ljubljani in z njim spregovorili o njegovi drugi karieri.
S čim se danes ukvarja Nejc Vidmar?
To ni Šmarna gora, na katero greš na čajček
Njegovo navdušenje nad hribolazenjem je iz naših ust privabilo tipično slovensko vprašanje. Ali je že bil na Triglavu? "Ne, nisem. Bi pa rad šel, a je v Sloveniji veliko drugih in bližjih možnosti. Obožujem na primer Kamniško sedlo in njegova izhodišča."
Glede najvišjega slovenskega vrha, katerega podobo je pred leti ponosno nosil na državnem dresu, je dodal: "Ko vidiš gnečo na Triglavu, te kar malce mine. A bo zagotovo prišel na vrsto. Takrat bom s ponosom objavil fotografijo in rekel, da sem zdaj pravi Slovenec, ne samo pogojno (smeh, op. p.). Moraš biti pa predvsem dobro pripravljen, saj smo v zadnjem času videli, da so lahko gore resna zadeva. Gore je treba vzeti resno, sploh tiste višje. To ni Šmarna gora, na katero greš na čajček." Potrle so ga nesreče in žalostne peripetije, ki so v zadnjem obdobju v slovenskih gorah odnesle nemalo življenj.
Kar zadeva njegovo udejstvovanje s športom - vendarle je bil poldrugo desetletje vrhunski športnik -, redno hodi v fitnes, pogosto pa prime v roke tudi lopar in odigra padel. "Rad se rekreiram, nogometa pa prav nič ne pogrešam. Pravzaprav sem se ga prenajedel, sem pa po drugi strani z njim še vedno obkrožen prek medijev," ga spremlja kot strokovni komentator na televiziji Arena Sport. V poštev pridejo dvoboji najmočnejših tujih prvenstev.
Telefon mu je gorel, družina pa trpela
"Da pa bi še igral nogomet ali pa se trudil, da bi postal trener, to pa ne," je za zdaj opustil misel, da bi si po koncu igralske kariere služil kruh kot trener. Pri Slovanu je to počel kratek čas, a se kmalu posvetil drugim izzivom. "Po koncu kariere sem vlekel logične poteze kot drugi nekdanji športniki. Pač preizkusiš se v tistem, kar najbolje znaš in v čemer si najbolj domač. Poskusil sem biti trener. Je pa tako, da se v Sloveniji glede tega še razvijamo in smo podhranjeni glede kadra. Drugače sem si predstavljal to delo," je na Kodeljevem z določenim razočaranjem prebil led opravljanja drugega poklica.
Enega najbolj čustvenih trenutkov je doživel leta 2016, ko je z Olimpijo po nepozabni zmagi v Velenju proslavljal naslov državnega prvaka. Prvega po sušnih 21 letih.
Vseeno ima pridobljene izkušnje za koristne. Ko je uvidel, kako zaseden bi bil znova ob koncih tedna in kako bi trpelo njegovo družinsko življenje, se je odločil, da tega ne bo več počel. "Pri Slovanu sem koordiniral delo več selekcij. Tako se nisem mogel nikoli izklopiti. Moj telefon je moral biti vedno dostopen, družina pa je trpela. Zato sem si rekel, da je tega dovolj. Predsedniku Slovana Ivanu Simiču sem rekel, da bi z družino rad preživel več časa kot med kariero. Razumel me je," ne obžaluje svoje odločitve in je prepričan, da se je odločil prav.
Green Dragonsi svetla točka v kaosu Olimpije
Na Kodeljevo se občasno še vrne, a le kot gledalec. ''Kodeljevo ima svoj čar, to je del Ljubljane, ki živi za šport. Želim mu vse dobro, zdaj se je dvignil še rokomet,'' podpira projekte Slovana, še bolj pa bi si želel, da bi lahko kaj takega počel v zmajevem gnezdu.
''Olimpija je vendarle moj primarni klub. Tisti, ki ga imam najraje. A dokler bodo v njem ljudje, ki so takrat sprejeli odločitev, da moram zapustiti Olimpijo, se v teh načrtih ne vidim. Če pa se bo zamenjalo vodstvo, bi se lahko kaj zgodilo,'' v njem še gori želja, da bi pri Olimpiji deloval v nogometni vlogi, a bi se morale pred tem zgoditi določene spremembe. Zanima ga na primer delo z mladimi.
Ko se Nejc Vidmar odpravi na nogometno tekmo Olimpije v Stožice, dvoboj najraje spremlja na severni tribuni. Na tekmi z Noahom je za nekaj časa prevzel tudi vodenje navijanja.
Kako strastno navija za Olimpijo, lahko potrdijo in povedo tudi najzvestejši navijači, ki tekme v Stožicah spremljajo na severni tribuni. To so Green Dragonsi. "Oni so svetla točka v tem kaosu, polnem vzponov in padcev, ki se dogajajo pri Olimpiji. Vedno številčno podpirajo klub na tekmah," je bil počaščen, da so mu letos, ko je spremljal eno od evropskih tekem Olimpije na severu, zaupali tudi vodenje.
"Ko so me videli na tribuni, sem moral voditi navijanje. To je bil kar izziv. Je pa zelo dober občutek, ko te še vedno cenijo," se spominja posebne naloge, ki ga je dočakala na domači tekmi Olimpije z Noahom. Letos je na sever prvič popeljal tudi štiriletnega sina. "Držala sva se bolj zadaj, a je vseeno malce doživel navijaški utrip," nam je pojasnil ponosni očka.
V Stožicah se počuti čudno, obožuje hokejske tekme
Zaradi svoje osebne zgodbe, ki jo je doživel z Olimpijo, ta pa žal ni bila vedno pozitivna, ga ob gledanju tekem zmajev prevzema čuden občutek. "Seveda podpiram Olimpijo in ji želim, da bi bila vedno prvak, po drugi strani pa tudi vem, kdo stoji za njo in kakšne stvari so se tu dogajale. Zato je prisoten malce čuden občutek." Žal mu je, da je v Stožicah še najmanjkrat prisoten na tekmah 1. SNL, saj ima konec tedna pogosto delo. Takrat namreč kot strokovni komentator dela v televizijskem studiu.
Zelo rad obiskuje hokejske tekme Olimpije tudi v družbi srčne izbranke Sandre.
S sinom obiskuje različne športne prireditve. Najraje je v Ljubljani na hokejskih tekmah. Pravzaprav jih obožuje. "Glede hokeja se piše lepa zgodba, kdaj pa kdaj sva tudi na košarki, kjer se prav tako dogajajo krasne stvari," tako obiskuje tekme zmajev v kar treh športih. Če bi lahko, bi najraje hodil redno na tekme vseh treh Olimpij, a se pozna, da se je hokej pred leti iz središča Ljubljane preselil v Lukovico, tako da je to malce težje izvedljivo.
Odpraviti ovire v davčni zakonodaji
Nejc Vidmar si je pri Olimpiji lahko večkrat dal duška, nikoli pa mu z zmaji ni uspel odmevnejši rezultat v Evropi.
Želi si, da bi se slovenski šport, tako reprezentančni kot klubski, še dvignil, a se zaveda, da bi bilo treba za kaj takšnega marsikaj spremeniti. Predvsem davčno zakonodajo. "Prihodnje leto bodo volitve, za šport pa bi bilo treba narediti veliko več. Če hočemo biti konkurenčni, moramo odpraviti ovire v davčni zakonodaji," je opozoril na glavno težavo. Meni, da bo Slovenija z vrhunskimi posamezniki, ki imajo pravi značaj, vedno konkurenčna drugim, a se ne bi smela zanašati zgolj nanje.
"Športu se bo treba dejansko tudi prilagoditi. Če nekdo vloži denar v šport, se mu mora to tudi obrestovati. Obenem pa se moramo zavedati, kakšni stroški nastanejo, če v klub pripelješ tujca. In kakšni so, če bi hotel tujca zadržati več let. To so veliki stroški za klub, zato tako preprosto ne gre več naprej. Dokler so tu določeni investitorji, ki kljub vsemu izkazujejo voljo, še nekako gre, a če hočemo biti konkurenčni na regijski ali celo evropski ravni, se bo moralo narediti premike, sicer se bomo na dolgi rok zlili s povprečjem," ga skrbi prihodnost slovenskega športa.
Slovenci se kot narod radi gibljemo
Slovenski šport tudi v njegovih očeh velja za svojevrsten fenomen. Ima ogromno prvakov svetovnega kova v različnih športih, tujci pa se zgolj čudijo, kako lahko tako majhna država dosega takšne uspehe v tako nestimulativnih pogojih za športnike.
Čeprav je Slovencev le dobra dva milijona, se lahko ena manjših evropskih držav pohvali s številnimi superzvezdniki. Eden od njih je košarkarski virtuoz Luka Dončić.
"Šport mora biti v osnovi narejen za gibanje, ne samo za tekmovalnost. V tem smo Slovenci res dobri. Smo tak narod, da radi hodimo. Radi se gibljemo, radi se rekreiramo. A če želimo biti konkurenčni še v resnem športnem profesionalizmu, se morajo stvari spremeniti. To, da imamo toliko znanih in uspešnih športnikov, pri tem ne bi smelo biti odločilno. Poskrbimo, da bo še več podobnih. Verjetno še nekaj časa ne bomo imeli novega Tadeja Pogačarja ali pa Luke Dončića, če pa jih pride več vsaj blizu njuni ravni, pa bo to zagotovo lepše za vse."
Jan Oblak? Nogometna različica Luke Dončića.
Kar zadeva slovenske športnike, ki so skakali iz povprečja tudi na svetovni ravni, je s številnimi sodeloval v nogometni karieri, na primer z vratarjema Janom Oblakom in Samirjem Handanovićem, s katerima si je delil slačilnico tudi v reprezentanci.
Nejc Vidmar se je o čudežnih sposobnostih Jana Oblaka dodobra prepričal že v reprezentanci do 21 let.
"Sarma (Samir Handanović, op. p.) je malce starejši od mene. Ko sem postal član, je bil moj vzornik. Takrat me je fasciniralo, kako lahko slovenski vratar brani na tako visoki ravni v Italiji. Njegov slog mi je bil vedno bližji kot Janov. Po drugi strani pa je Jan nogometna različica Luke Dončića. Je unikaten. Težko streniraš to, da ostaneš tako miren in preudaren. Ob Janu te spremlja občutek, da ga nič ne vrže iz tira." Včasih ga je, družiti sta se začela že v mladi reprezentanci do 21 let, na treningih spremljal občutek, da se Janu nič ne da.
Tako je Nejc Vidmar tolažil reprezentančnega soigralca Reneja Krhina po neuspehu v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2016 proti Ukrajini.
''Ko pa je šlo zares, si ga lahko samo občudoval. Kot da je pritisnil na gumb. Res noro,'' je še danes hvaležen nekdanjemu selektorju Srečku Katancu, da ga je vpoklical v člansko reprezentanco. Zaradi Katanca je kot deček sploh začel trenirati nogomet, saj je bil očaran nad uspehi takratne zlate generacije. To, da ga je vpoklicala ravno oseba, ki jo je tako občudoval, je bil zanj eden najbolj ganljivih trenutkov v karieri.
"Čeprav nam preboj na veliko tekmovanje ni uspel, še najbližje smo bili v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2016, se je bilo prekrasno učiti in iz prve roke videti, kako to počnejo največji mojstri," je užival v vsaki sekundi druženja z reprezentanti.
O vrhuncih njegove nogometne kariere:
Včasih so se morali vsi vratarjev bati
Ko je začel trenirati nogomet, to je bilo na prelomu stoletja, je občudoval zlasti tuje vratarje. "Moj vzornik je bil Oliver Kahn, pa Peter Schmeichel, s katerim sem pred kratkim opravil intervju, tako da sem bil dodatno počaščen, všeč mi je bil tudi Santiago Canizares. To so bili vratarji s pravo osebnostjo. Včasih je veljalo, da moraš imeti kot vratar prepoznaven značaj in da se te morejo praktično vsi bati. Zdaj so se stvari spremenile. Morda v tem pogledu danes malce izstopa Emiliano Martinez (vratar argentinske reprezentance in Aston Ville, op. p.), on je še malce nor (smeh, op. p.), sicer pa so zdaj vratarji drugačni. Imeti moraš 195 centimetrov ter biti suh in hiter. Nogomet se je kot vsak drug šport z leti dokaj spremenil."
Pred kratkim je opravil intervju z Dancem Petrom Schmeichlom, legendarnim vratarjem Manchester Uniteda in danske reprezentance, s katero je leta 1992 senzacionalno, tudi po zaslugi suspendirane "Jugoslavije", postal evropski prvak.
Marsikaj se je spremenilo tudi v njegovem življenju. Ko je obesil vratarske rokavice na klin, se je lotil novih življenjskih izzivov. Pristal je v medijskih vodah. O tem, kako je biti na drugi strani mikrofona, nam je pred meseci pripovedoval Lamin Diallo. Trend, da se vse več nekdanjih nogometašev pojavlja med novinarji oziroma komentatorji, je tako vse bolj pogost tudi v Sloveniji.
"Mediji imajo to moč. Ni vsak nogometaš tudi komunikativen. A če si znal že med kariero kaj povedati, so ljudje to radi slišali. Če se postaviš v drugo vlogo in prevzameš mikrofon na drugi strani ter znaš iz sogovornika kaj izvleči, je to lahko še kako zanimivo. Toliko bolj zato, ker kot nekdanji športnik poznaš občutke in razmišljanja igralcev, tako da lahko postavljaš vprašanja z druge perspektive," se je našel v novi vlogi.
V Sloveniji se to še razvija, v tujini, zlasti v ZDA in na Otoku, pa je to že tradicionalno velik posel. Tam pred kamerami ne manjka velikih športnih imen, ki rada pokomentirajo dogajanje. "To je lahko prava popestritev," nam je pritrdil.
Ko je opravljal intervju v Neaplju, mu je razbijalo srce
Kdaj pa je sploh dobil idejo, da bi opravljal takšno delo? Prvič se je v takšni vlogi znašel na televiziji Šport TV, ko ga je nekdanji sošolec Žiga Ikić večkrat povabil za gosta pred tekmami Olimpije. "Kot nekdanji vratar Olimpije sem bil logičen izbor. Prvo leto sem v Stožicah komentiral tudi dvoboje konferenčne lige, pa tisto afero z brisačami na tekmi z Lillom in podobno," je pridobival prve izkušnje z delom z mediji.
Vlogo letečega reporterja je opravljal na dvoboju v Neaplju, ko je bilo še kako veselo, saj je Napoli postal italijanski prvak.
Se posveča tudi delu na terenu ena na ena? "Ne, to pa ne. To sem opravil le enkrat, ko smo bili v prejšnji sezoni na zadnji tekmi Napolija s Cagliarijem, ko je postal prvak. Dobili smo možnost, da opravimo pogovor v živo. Tako sem pred kamere povabil Alessandra Buongiorna. To je bilo pravo doživetje, imel sem visok srčni utrip. Bil je neki približek tega, kar sem prej kot vratar čutil na igrišču. Adrenalin. Hočeš se namreč izkazati in ni ti vseeno," je opisal edino srečanje z delom letečega reporterja, drugače pa se je privadil vloge strokovnega komentatorja.
Želi pomagati športnikom po karieri
Na omenjeni televiziji pa se je specializiral tudi za nekaj drugega. Zanimajo ga kompleksne in zajetne zgodbe nekdanjih športnih asov, ki razpredajo o svojih drugih karierah. Tako se Nejc že nekaj časa posveča podobnim temam kot dolgoletna Sportalova nedeljska rubrika Druga kariera, v kateri se je zvrstilo že krepko več kot 400 nekdanjih slovenskih športnikov in športnic. "To je moja misija, ki bi jo rad izpolnil po športni karieri. Športnikom, ki končajo kariere, bi rad naredil boljši svet. Prvi korak je oddaja 45 minut z Nejcem Vidmarjem," so lani na Arena Sportu prisluhnili njegovi ideji, jo podprli in mu šli na roko.
"Pa to ni le ta oddaja. Želim dejansko ustvariti gibanje, projekt za športnike po karieri in jim pomagati, da bi bilo to urejeno tudi sistemsko," se želi posvetiti reševanju težav športnikov. Pomagati jim želi na številnih ravneh. Tudi pri pridobivanju akademske izobrazbe. "Zlasti zato, ker gre veliko športnikov v tujino. Ni pa vsak za akademske zadeve. Tako je tudi pri nas, komentatorjih. Marsikdo zna v družbi prijateljev v lokalu pojasniti marsikaj, ko se prižgejo kamere in je treba povedati kaj pametnega ali smiselnega, pa zamrzne," je navedel razliko.
Zaradi takšnih zadev lahko zabredejo v življenju
"Želim si biti zraven, ko se bo govorilo o tem projektu," je že stopil v stik z Olimpijskim komitejem Slovenije in tudi Nogometno zvezo Slovenijo, ki jo doživlja kot najmočnejšo športno zvezo v državi. Rad bi našel prostor za športnike, da bi se jih usposabljalo, izobraževalo in ozaveščalo. In to ne zgolj po njihovih karierah. Trudil se bo, da bi se to izvajalo že v mladinskih selekcijah in jim pomagalo ob občutljivem prehodu med člane.
Zaradi življenjskega projekta je stopil v projekt z Olimpijskim komitejem Slovenije in tudi Nogometno zvezo Slovenijo.
"Ogromno mladincev, ki so na meji in se trudijo, da bi postali člani, trenira enako zavzeto kot profesionalci. V želji, da bi jim uspelo, zapostavljajo šole, nato pa se jim na koncu ne izide. Tako lahko zaradi takšnih zadev hitro zabredejo v življenju," je izpostavil kruto plat športnega profesionalizma in nadaljeval še z enim primerom, ki daje misliti.
"Športniki, ki so profesionalci, a ne služijo velikih denarjev, trenirajo podobno kot tisti, ki služijo milijone. A na računu se jim to ne pozna. Nimajo finančne varnosti, zato bi si želel, da bi obstajala platforma, ki bi jim pomagala. Trenutno je namreč ni," v Sloveniji pogreša tovrstno pomoč športnikom.
Ljudje lahko zabredejo, tudi če imajo milijone
"Tudi tisti, ki imajo milijone in kamione, se lahko hitro po karieri izgubijo. To pa zato, ker se v ničemer ne najdejo. Ti milijoni se zapravijo in izginejo," opozarja Nejc Vidmar.
"Ko zdaj končaš kariero, si odvisen od zvez in poznanstev, če ti kdo pomaga. Le tako lahko najdeš zadevo, ki bi te zanimala,'' si prizadeva, da bi lahko športnik že med kariero prosil za pomoč in tako lažje ugotovil, kaj ga še zanima v življenju, ali pa bi lažje razporejal presežek finančnih sredstev in vedel, kam jih vložiti oziroma se pri tem še izobraziti.
''Finančni vidik je le eden. Tudi tisti, ki imajo milijone in kamione, se lahko hitro po karieri izgubijo. To pa zato, ker se v ničemer ne najdejo. Ti milijoni se zapravijo in izginejo. Športniki so namreč vso kariero naučeni nekega reda. Vse imajo zapisano in organizirano, sploh ne uporabljajo možganov za druge stvari. Za vse je poskrbljeno. Sliši se sanjsko, a te idile je enkrat konec. To hitro mine. Ljudje lahko potem zabredejo, tudi če imajo milijone. Težave rešujejo v alkoholu, nastajajo težave v zakonu, prisotno je nelagodje," v Sloveniji pogreša sistem, ki bi pomagal profesionalnim športnikom, da bi lahko po karieri zakonsko uredili zadeve.
Športnikom se godi krivica
Dotaknil se je tudi težav pri iskanju zaposlitev. "Športniki dajejo za klub in državo vse. Tudi če vmes opravijo študij, med 24. in 36. letom zaradi ukvarjanja s športom nimajo nobenih delovnih izkušenj," opozarja na neenakovreden položaj pri zaposlitvah, saj delodajalci zahtevajo oziroma pričakujejo izkušnje.
Med nogometno kariero je skušal dvakrat končati študij, a mu ni uspelo.
"Zakonsko bi morali pomagati športnikom in jih obravnavati drugače, saj nimajo enakih možnosti kot sovrstniki. Ko so športniki cele dneve trenirali, so lahko drugi študirali, se učili in nabirali delovne izkušnje. Kaj pa športniki? Šport dela bojevnike. Športniki imajo veliko vrlin in spretnosti. Ena izmed njih je tudi vztrajnost. Pa tudi … Nobeden od navadnih smrtnikov ne ve, kako je igrati pred 15 tisoč ljudmi. Ali pa še več. Ko te gleda pol sveta, je to ogromen pritisk. Športnik se zna z njim spopasti in ga lahko prenese na neko delovno mesto. To prinaša dodano vrednost podjetjem," meni, da se v tem pogledu športnikom godi krivica.
Slišati morajo tako dobre kot manj dobre primere
Nekdanji slovenski reprezentančni vratar Dejan Nemec je bil pri Domžalah vzornik in mentor Nejcu Vidmarju, ki je nato pri rumeni družini zbral kar 208 nastopov.
Tudi sam je želel med nogometno kariero končati študij, a mu ni uspelo. In to kar dvakrat. "Ko sem še branil za Domžale, sem se vpisal na izredni študij dietetike v Izoli. Opravil sem nekaj izpitov, več pa preprosto nisem zmogel. Predavanja so se prekrivala s tekmami, veliko sem zamudil, potem sem postal še oče," je opisal prvo študijsko izkušnjo, drugo pa je začel takrat, ko je že branil za Olimpijo.
"Šel sem na FUDŠ, na izredni študij psihosocialne pomoči. Tudi to me zanima, zlasti s športnega vidika. Žal mi je, da nisem nadaljeval, a takrat se je ravno začela korona. Si pa še nisem zaprl vrat, morda pa kdaj le dokončam. Ne bi pa smel biti v življenju prisoten le akademski vidik. V življenju lahko naredim veliko več kot le fakulteto, kar tudi dokazujem. Sem komunikativen in razvijam stvari, ki zadevajo športnike. Po tej plati lahko Sloveniji ponudim ogromno. Moja oddaja je dobra reklama, ki govori o tej pereči temi. Prek nje pokažem dobre in tudi ne tako dobre primere. Ljudje morajo slišati tako eno kot drugo. Dejan Nemec, nekdanji vratar Domžal in slovenski reprezentant, ima na primer za seboj težko zgodbo. Je super fant, bil je moj vzor na začetku kariere, a se je nato zgodilo življenje (zaradi domnevnega tihotapljenja ljudi je moral prestati zaporno kazen, op. p.). Sara Isaković je po drugi strani dobitnica olimpijske medalje, hkrati pa še odlična študentka. Noro. To so zgodbe, ki jih hočem predstaviti Sloveniji."
Primoža Peterko bi morali zaščititi
Ko je vabil goste za gostovanje v oddaji, je bilo zelo počaščen in ponosen, da je v to privolil tudi Primož Peterka. "Bilo je težko, a imam kot nekdanji športnik prednost. Tudi Primož se je pozneje spomnil, da sem to jaz. Takrat se mi je zdelo dobro, da moj športni idol iz otroštva ve, kdo sem. To je torej dokaz, da sem opravljal dobro delo," Vidmar nekdanjega skakalnega asa doživlja kot prvega športnega zvezdnika svetovnega kova v Sloveniji.
Primož Peterka je v očeh Nejca Vidmarja prvi športni zvezdnik svetovnega kova v Sloveniji.
"Saj smo imeli Bojana Križaja in Matejo Svet, a Primož je prvi, ki je osvojil veliki kristalni globus. Bil je najboljši v vsej sezoni, serijski zmagovalec. Prvi v kratki zgodovini Slovenije," mu je žal za njegovo usodo. Prepričan je, da so z njim takrat, ko je bil na vrhuncu slave, ravnali nepravilno. "Počeli so stvari, ki niso bile primerne za takega športnika. Da pri 17 letih dobi motor … Takrat bi morali urediti druge stvari in ga zaščititi, a tega niso naredili. Zdajšnje generacije se lahko učijo na teh napakah. Vodje lahko vidijo, kako se stvari ne dela, kako bi se moral ščititi tak diamant, a ga žal niso zaščitili. Žal mi je za Primoža, saj bi lahko Sloveniji dajal še veliko več. Zame je še vedno eden in edini. Zaradi njega se je tudi marsikateri športnik razvil v to, v kar se je, in postal znamka. No, to bi moral biti tudi Primož Peterka."
Bil je čisto na dnu, nato mu je pomagala Mateja Svet
Imel je sogovornike iz različnih logov, tako individualnih kot moštvenih športov, najbolj vzhičen pa je bil pred kamero, ko je gostil Tino Maze. "Zelo pozitivno sem bil presenečen, prav vzhičen, ko sem zgodbo s Tino Maze zapeljal s svojo krstno botro Matejo Svet in združil dve šampionki," je v zgodbo vpeljal še slovito sorodnico Vidmarjevih, ki je v slovenskem športu pustila ogromen pečat, a se na presenečenje mnogih že zelo mlada, ko je bila na svetovnem vrhu, poslovila od smučarskih aren.
Kako majhna je Slovenija, dokazuje podatek, da je Mateja Svet krstna botra Nejca Vidmarja.
"Mateja je naša sorodnica po mamini strani. Je moja krstna botra, dolgo se poznava. Tini Maze sem lahko tako ponosno povedal, da imamo tudi mi v družini šampionko, ki mi je pomagala ob najtežjem trenutku v življenju. To je bila tista tekma, na kateri sem negativno odločil večni derbi, tako da smo tudi zaradi moje napake v Stožicah proti Mariboru izgubili z 2:4. Takrat sem bil čisto na dnu, naslednji dan pa sem prejel sporočilo od Mateje. Pred tem se nisva videla več let, a mi je napisala dolgo sporočilo. Ko te tolaži okolica in ti govori, saj bo, ti to nič ne pomaga. Ko pa ti to sporoči nekdo, kot je Mateja, šampionka takšnega kova, ki je bila še na višji ravni od mene, in ti pove nekaj stvari, pa je to povsem drugače. Zelo mi je pomagala. Nikoli je kot krstne botre nisem potreboval bolj kot takrat. In to izkušnjo sem nato delil s Tino Maze," je povezal zgodbo v intervjuju, nato pa se je izkazalo, da je Mateja Svet pismo včasih poslala tudi Tini, ko je bila na občutljivi točki odločanja, ali bo sploh nadaljevala kariero ali ne. Nato je začela sodelovati z Andreo Massijem, zgodba pa se je obrnila v neverjeten uspeh.
Nora poslovna zgodba Podolskega
Nekdanji zvezdnik nemškega in evropskega nogometa Lukas Podolski je poleti med EuroBasketom v Katovicah poziral tudi s kapetanom slovenske košarkarske reprezentance Luko Dončićem, s katerim sta si izmenjala darila.
Pri svojem delu v medijih uživa, vesel je tudi podpore televizijske hiše, ki mu gre naproti, da lahko uresniči svoje želje. Pred pogovorom s Saro Isaković je opravil tudi pogovor v Italiji s Federico Pellergini, ki je edina prehitela Saro na olimpijskih igrah v Pekingu, pred kratkim pa se je na Poljskem družil z nemškim nogometnim asom poljskih korenin Lukasom Podolskim.
"Njegova poslovna zgodba je nora," je z veseljem poskusil tudi njegov sloviti kebab, s katerim je Podolski zaslovel v Nemčiji in odprl več kot 50 restavracij v različnih državah. "On je edini športnik, ki je še vedno aktiven, a sem ga izbral za sogovornika v oddaji. Nisem ga mogel izpustiti iz rok, ker ga spremljajo tako zanimive zgodbe. Poslovni imperij s kebabi, želi kupiti klub Gornik Zabrze, igra z Erikom Janžo in Luko Zahovićem …"
Ni zaslužil toliko, kot bi v tujini, a …
Kaj pa on? Mu je uspelo v karieri, čeprav ni veliko igral v tujini, prislužiti dovolj denarja za lagodno življenje? "Kar zadeva finance, sem sploh pri Olimpiji naletel na urejeno okolje. Vsaj za slovenske razmere. Nisem prejemal tako veliko denarja, kot bi ga v tujini, a ne morem reči, da je bilo slabo. Niso pa to prihranki, od katerih bi lahko živel dolgo," pove ob dejstvu, da je večino prisluženih sredstev leta 2020 zapravil za družinsko hišo v Lukovici.
Profesionalno kariero je začel v Domžalah, jo nato nadaljeval pri Olimpiji, ob koncu kariere pa odšel za kratek čas še v Grčijo in k Muri, kjer pa na Fazaneriji ni nastopil niti enkrat.
"Takrat sem šel v največji nakup v svojem življenju. Pozneje sem izkusil tudi pol leta tujine, tako da sem naredil tudi to kljukico (smeh, op. p.). Lahko bi se drugače izteklo, a sem najbolj ponosen in vesel, da sem bil lahko del ekipe Olimpije, ki je po 21 letih prinesla nazaj državni naslov. Zato sem bil še toliko bolj šokiran in me je prizadelo, ko sem izvedel, da Milana (Milana Mandarića, op. p.) ni več med nami." To se je zgodilo tik pred prenosom nogometne tekme v televizijskem studiu.
Mandariću hvaležen, da mu je omogočil sanje
Nekdanjemu predsedniku zmajev je ob slovesu namenil ganljiv zapis, ki je odmeval v Sloveniji. "Dejansko tako čutim. Nimam slabih besed o njem, čeprav sem imel tako kot z vsakim, tudi v zakonu so kdaj pa kdaj težave, z njim kak spor. Na koncu pa je bilo zame merilo, da sem potem, ko sem končal svoje pri Olimpiji, lahko šel z njim sproščeno na kavo. Imela sva korekten odnos. Cenil me je, jaz pa njega. To mi je veliko pomenilo," se spominja Američana srbskih korenin, ki je pustil ogromen nogometni pečat v številnih držav, osrečeval pa je tudi privržence ljubljanskih zeleno-belih. "Hvala mu, da mi je omogočil te sanje, da sem lahko postal prvak z Olimpijo. Večno mu bom hvaležen."
Za Olimpijo je zbral 114 nastopov. Tako mu je takratni predsednik Milan Mandarić čestital za jubilejni stoti nastop med vratnicama zmajev.
Vse, kar je lahko počel z nekdanjim predsednikom, pa pogreša pri zdajšnjem vodstvu s predsednikom Adamom Deliusom in direktorjem Igorjem Barišićem na čelu. "Kar zadeva današnjo garnituro, je lepo, da je Olimpija nadgradila zadevo in prišla v Evropo. Za to jim dam roko in čestitam. To je super. Po drugi strani pa ti ljudje nimajo prave človeške plati. To se vidi tudi pri odhodih igralcev, tudi tistih, ki so odšli za milijonske odškodnine. Marsikdo ni odšel najlepše."
Olimpijo je doživljal kot Real Madrid
Čeprav je kot vratar Domžal premikal mejnike in postavil rekord 1. SNL, saj je ostal nepremagan kar 1.002 minuti, na njegov naslov v tem obdobju ni prišla nobena konkretnejša ponudba iz tujine. Je pa prišla neka druga, ki se je je Nejc zelo razveselil.
Za Olimpijo navija od mladih nog, zato je bil v sedmih nebesih, ko je leta 2016 iz Domžal prestopil k ljubljanskemu klubu in z njim že kmalu osvojil težko pričakovani državni naslov.
"Bilo je res čudno, da nisem dobil več ponudb. Edina, ki je bila konkretna, je bila od Olimpije. To je bila zame moja tujina, srečen sem bil, da se mi je to zgodilo. Olimpijo sem doživljal kot Real Madrid," je v začetku leta 2016 uresničil otroške sanje in zaigral za zmaje. "Otroci so se lahko šolali v Sloveniji, sam sem solidno živel, največji plus pa je bil ta, da smo postali prvaki leta 2016. Ni ga denarja, ki bi odtehtal ta občutek. Bolj ko se časovno oddaljuje moja kariera, bolj sem ponosen nanjo."
Žal mu je, da se Šeško ni rodil deset let prej
Vendarle pa mu je žal še za nekaj. "Škoda, da se Benjamin Šeško ni rodil kakšnih deset let prej," nam je dejal v šali in nato vse skupaj pojasnil.
Po koncu kariere je nekaj časa igral tudi flag football. Bil je član ekipe Ljubljana Frogs, imel tudi olimpijske sanje, saj bo ta šport leta 2028 zastopan na olimpijskih igrah v Los Angelesu, a ni več aktiven. ''Treba je bilo stvari postaviti na tehtnico. Vztrajal sem slabo leto, a mi je primanjkovalo časa. Imam tudi druge ambicije v življenju, tako da sem nehal igrati flag football.''
"Takrat sem sodeloval z Elvisom Bašanovićem. Nič mu ne zamerim, a takrat se ni nič odvilo glede prestopa v tujino. Zato bi bil vesel, če bi lahko zavrtel čas nazaj, da bi se Šeško rodil prej. Če bi imel Elvis takrat takšno ime med menedžerji, kot ga ima zdaj, bi verjetno tudi zame prišla kakšna lepa ponudba. A kaj bi bilo, če bi bilo … Le kdo bi se s tem ubadal," se je raje vrnil k svoji najljubši temi, Olimpiji, pri kateri je izživel največjo srečo, a proti koncu kariere občutil tudi ogromen gnev. Vmes je doživljal še kalvarijo z zdravjem, ki je ne bi privoščil nikomur, niti največjemu sovražniku.
Ponosen je, da je z Olimpijo osvojil pet lovorik.
Po operaciji rame so se začele kopičiti težave z zdravjem. "Tudi to me je žal zaznamovalo in prizemljilo. Ko si mulec, si poln moči in podiraš vse pred seboj, ko si starejši in te napadajo poškodbe, pa se začneš bolj paziti in ne opravljaš vsega maksimalno. Ni več enako," je pri zmajih padel v obdobje, ko se mu je dogajala poškodba za poškodbo.
"Težko se je bilo spoprijeti s tem, da nisem več na istih obratih kot prej. Je pa res, da sem se tudi po tem težavnem obdobju še vrnil na visoko raven in imel dvakrat pomembno besedo pri osvojitvi pokala. Tudi na to sem lahko ponosen," je svojo zbirko osvojenih lovorik z zmaji zaokrožil na številko pet. Dvakrat je bil prvak, trikrat pa pokalni zmagovalec.
Najhuje je bilo, ko se je zgodila afera s prašičem
O folklori pred večnimi derbiji se je razgovoril tudi v podkastu, ki ga je vodil Timi Max Elšnik, gosta pa sta bila poleg njega Zlatko Zahović in Rok Kronaveter.
Najbolj je oboževal večne derbije z Mariborom. Bil je eden redkih, ki je v želji, da bi se o derbiju še več pisalo, rad preskakoval meje običajnega in se na družbenih omrežjih odločil tudi za kakšno provokacijo. To je bilo zelo všeč zlasti športnemu direktorju Maribora Zlatku Zahoviću, ki je pogrešal več tega v Sloveniji.
"To sem počel zato, da so bili na derbijih polni stadioni. Če si v glavni vlogi, se moraš znati z njo spoprijeti," je pri Olimpiji pogosto nosil tudi kapetanski trak. Enkrat pa so šle stvari predaleč. "Ravno v času moje poškodbe se je zgodila tista afera s prašičem. To je bila zadeva, ki sploh ni bila sporna, a so jo zgradili mediji. S tem se je bilo težje ubadati," se spomni, da se mu je to zgodilo ravno pred prvo tekmo po operaciji rame, ko se je še spraševal, kako se bo odrezal med vrati Olimpije.
Pri Olimpiji pogreša več Ljubljančanov
Takrat je bilo burno, zdaj pa pogreša podobne zadeve, ki bi dvigovale prah pred derbiji in ljudi zaradi večnega rivalstva dodatno vabile na stadion.
''Olimpija bo vedno del mene. In vedno bom v srcu ostal Ljubljančan, čeprav smo se zaradi otrok, da lahko živijo v bolj zdravem okolju, kjer imajo lahko več svobode, pred leti preselili v okolico Ljubljane,'' ostaja goreč privržencev zmajev. Lani je ponosno stiskal pesti tudi za slovensko reprezentanco na Euru 2024 v Nemčiji.
"Maribor je v nekem posebnem položaju, pri Olimpiji pa manjkajo pravi Ljubljančani. Zdaj je med prvih 11 praktično le Dino Kojić. Včasih smo Ljubljančani sestavljali pol ekipe Olimpije. Jaz, Kapun, Bajrić, Šporar, Fink … Vsi smo vedeli, za kaj igramo. Vsak klub mora imeti nekaj takšnih igralcev, da ti dajo vedeti, za kaj se igra," je potegnil vzporednico s hokejem in košarko, kjer na ledu to vlogo pri zmajih opravlja Žiga Pance, pri košarkarjih pa, čeprav ni Ljubljančan, a je že vrsto let zraven in je pridobil neko ljubljansko ogrodje, Jaka Blažič.
Z družinskimi člani zelo rad spremlja tudi košarkarske tekme Olimpije.
"Takrat, ko nas je bilo več Ljubljančanov v ekipi, je bila večja evforija okrog Olimpije. Govorim za leti 2016 in 2018," je užival tudi v dvojni kroni, ki jo je osvojil pod vodstvom Igorja Bišćana.
Delius mu je očital, da je gnilo jabolko Olimpije
Zakaj je sploh zapustil Olimpijo? "Nisem hotel ostati v okolju, v katerem sem bil nezaželen. Tako se je neposredno odločil predsednik. Ko je Delius oktobra 2021 nasledil Mandarića, so mi govorili, da me doživljajo kot vodjo in da bomo nadaljevali pot. A že takrat sem čutil, najbolj sva bila na tapeti jaz in Tomislav Tomić, da niso iskreni v besedah. Takrat sem bil prvi vratar, korektno branil do konca jesenskega dela in bil med boljšimi posamezniki. Vseeno pa me je spremljal občutek, da se čaka samo na mojo napako. A nobene nisem naredil, čeprav je Olimpija igrala kriminalno in bila slabo videti na igrišču. A branil sem dobro," se spominja tistega obdobja.
Vodstvo Olimpije ga je videlo kot gnilo jabolko ekipe. To ga je zelo prizadelo. Njegovo slovo od zmajev so stežka sprejeli tudi člani navijaške skupine Green Dragons.
Tako je med zimskim premorom čakal, kaj mu bodo povedali. Dan pred začetkom zimskih priprav, takrat je bil športni direktor še Mladen Rudonja, pa je doživel šok. "Povedali so mi, da predsednik meni, da sem gnilo jabolko te ekipe. To je bilo grdo. Zato tem ljudem težko pogledam v oči. Očitali so mi nekaj, kar mi ni še nihče v karieri. In če mi ni tega očital še nihče, zakaj bi mi lahko oni? A tudi ti ljudje bodo enkrat šli iz Olimpije, Olimpija pa ne bo nikoli šla iz mene. Je del mene," se nerad spominja stresnega obdobja. Takrat mu je bilo hudo pri srcu. Kar ni mogel verjeti, kaj je slišal.
Pri Olimpiji ni smel niti trenirati, zato je odšel v Grčijo
Začel je iskati nov klub in ga našel v Grčiji. "Hotel sem zapustiti Olimpijo. Nisem hotel ostati in biti nekorekten do njih, ker ne bi ničesar pridobil. Pri Olimpiji ne bi bil niti drugi vratar, saj sem bil odstranjen iz ekipe in nisem smel trenirati. Če bi bil nesramen, bi ostal in jih tožil za marsikaj, a to ni bilo v mojem interesu. Odšel sem v Grčijo, čeprav sem vedel, da ima Ionikos že prvega vratarja in da ne bom veliko branil," je prvič v karieri zapustil Slovenijo in se odpravil v Atene.
Tam je po svoje užival, veliko mesto se je lahko pohvalilo s šestimi prvoligaši. Ionikos je bil eden izmed njih. Ko je prišel, so bili na predzadnjem mestu, končali pa so višje, na prvem mestu lestvice za obstanek. Njegov soigralec je bil tudi Ukrajinec Dmitro Čigrinski, nekdanji branilec Barcelone.
Po bridki izkušnji pri Olimpiji se je v sezoni 2022/23 kot posojen vratar odpravil v Mursko Soboto, kjer pa je ostal brez nastopa. "Sprejel sem to vlogo. Pri Muri sem videl, kam to pelje. Klemen Mihelak je imel takrat, moramo biti pošteni, solidno sezono. Ko je odšel v tujino in bi lahko dobil kakšno priložnost, pa se mi je ravno zgodila banalna poškodba. Pogovarjali smo se o tem, ali bi še podaljšal z Muro, a sem videl, da ni zanimanja," je hitro zapustil Fazanerijo.
Posojen je bil za pol leta in ob koncu sezone tudi odigral eno tekmo. Imel je smolo, ker je prvi vratar branil tako dobro. "Vsakemu, ki je bil pred mano, sem želel vse najboljše. Vedno sem drugemu naredil tisto, kar bi si želel, da bi drugi naredili meni," ni kot rezervni vratar nikoli usmerjal negativne energije v to, da bi njegov tekmec za igralni položaj naredil napako in bi tako lažje prišel do priložnosti za nastop. "Vedno, ko sem bil na klopi, sem bil takšen. To se mi je tudi pozneje vrnilo s pokalnimi lovorikami, ki sem jih osvojil z Olimpijo. Takrat sem branil, čeprav sem bil druga violina v klubu."
V Olimpijo prišel skozi velika vrata, odšel pa skozi rov
Kdaj pa je začutil, da je kariere neizpodbitno konec in da je napočil trenutek za slovo od vsega? "Ko sem prvič zapustil Olimpijo, mi je bilo res hudo, a sem verjel, da še nisem končal kariere. Bolelo me je, da so me izgnali v Grčijo. Najbolj pa me je bolelo, ko sem pozneje, vmes sem bil še posojen Muri, uradno podpisal prekinitev pogodbe z Olimpijo. Takrat sem se zamislil. V klub sem prišel skozi velika vrata, odšel pa nisem niti skozi stranska vrata, ampak kar skozi klet. Skozi rov, bi lahko dejal. Zelo mi je bilo hudo," si ni nikoli mislil, da bi se lahko epizoda v njegovem najljubšem klubu, za katerega stiska pesti že od mladih nog, končala tako klavrno.
Ko je na družbenih omrežjih oznanil svoj razhod z Olimpijo, je dodal nekaj najljubših fotografij iz šestinpolletnega obdobja pri Olimpiji. "Bilo mi je težko pri srcu. Nikoli nisem na glas oznanil, da sem uradno končal kariero, sem pa takrat videl, kako te ljudje cenijo. Kako cenijo tisto, kar si dal za klub. Še zdaj mi je lepo, ko sem med Dragonsi in me prosijo, da vodim navijanje. To so ljudje, ki vedo, kaj mi pomeni Olimpija. Včasih sem hotel, da se to javno vidi, zdaj pa ne čutim več te potrebe. Spremenil sem se. Toliko že javno nastopam, da ni potrebe," je v šali dejal, da morda sploh še ni končal kariere. Tako namreč navaja tudi Transfermarkt, češ da je še vedno brez kluba in da se še ni poslovil. Na zadnji tekmi v karieri je sicer branil v sezoni 2023/24 za takrat še tretjeligaša Slovan.
Kariero je želel po odhodu iz Olimpije sicer končati v Domžalah. "To je klub, ki mi je prvi dal priložnost. Želel sem mu vrniti za vse. Pa tudi, če ne bi branil. Morda bi se lahko prelevil v tisto, kar sem opravljal pri Slovanu, a za moje želje niso imeli posluha," ga je neprijetno presenetil hladen odziv domžalskega kluba. "Težko sem to razumel. Nogomet gre res v čudno smer," ga skrbi za Domžale, ki so se znašle v alarmantnih vodah.
Poslovil bi se kar tam, kjer je odraščal
Torej ni več možnosti, da si premisli, ne nazadnje je star komaj 36 let? "Ne, kje pa," je trdno odločen, da ga ne bodo več nikoli videli med vratnicama. S prijatelji se je pred kratkim pogovarjal, da bi morda priredil poslovilno tekmo. In to ne tiste tipične, na stadionu in z legendarnimi nekdanjimi soigralci, ampak bi to naredil drugje – na betonskem igrišču pred svojim prvim domom na Poljanah, kjer je odraščal in se tudi zaljubil v nogomet.
Ni pristaš klasičnih poslovilnih tekem. Razmišlja o tem, da bi se raje poslovil v družbi družine in prijateljev na domačem betonu na Poljanah, kjer je tudi vzljubil nogomet.
"Takrat smo s prijatelji sanjali o tem, da bi nekoč postali nogometaši. Vsi so me nato spremljali in bodrili, ko sem prvič branil na tekmi prve lige. Bilo je v Šiški, branil pa sem za Domžale proti Olimpiji, pri kateri so nastopali Oblak, Cime (Sebastjan Cimirotič, op. p.) in drugi," ima idejo, da bi naredil zabavo s piknikom. Bolj družinske narave, le s pravimi prijatelji. To mu pomeni več kot pa kakšna poslovilna tekma z legendami.
Začne in konča se pri politiki, tako da …
Kar zadeva njegove načrte za prihodnost, je odprt za različne predloge, še vedno pa se najbolj vidi v medijskem svetu. Hkrati se želi boriti in si prizadevati za pravice športnikov. "Temu projektu bi rad posvetil še več energije. Še več sebe. Tu je res potencial. Tudi na mednarodni ravni, ne le v Sloveniji. Tudi v tujini je to tabu tema. Začne in konča pa se pri politiki, tako da bomo videli, kako se bo razpletalo. Šport je takšen, da pri njem ne bi smelo nikdar veljati, ali si desni ali levi, oranžni ali rdeči oz. ne vem, kaj še vse. Šport ne bi smel deliti, ampak bi moral biti za vse. Vsi smo ponosni na vse. Če se zgodi kakšen uspeh v športu, je zadnja stvar, na katero bi pomislil, ali mi je všeč tisti ali nekdo drug. Preprosto živim za slovenski šport. Športniki smo veliko več kot le tisto, kar smo bili v profesionalni karieri. Nejc Vidmar ni le vratar. Sara Isaković ni le plavalka. Smo veliko več," namerava vse glasneje govoriti in opozarjati na problematiko druge kariere.
"Preprosto živim za slovenski šport. Športniki smo veliko več kot le tisto, kar smo bili v profesionalni karieri. Nejc Vidmar ni le vratar. Sara Isaković ni le plavalka. Smo veliko več," sporoča nekdanji slovenski nogometaš, ki mu je mar za usodo stanovskih kolegov in rojakov.
Ambicioznih ciljev mu torej ne manjka. "Upam in verjamem, da bom na tem področju pustil še večji pečat, kot sem ga v nogometni karieri. Če mi uspe s pomočjo OKS in partnerjev ter sponzorjev, ki mi bodo v pomoč in bodo to vodili, bomo lahko poskrbeli za prihodnje generacije. Svet bo lepši, vsi pa bomo bolj zadovoljni. To je moja vizija, ki jo želim izpeljati," nam je ob koncu izčrpnega pogovora, ki je v družbi imenitnega sogovornika minil, kot da bi trajal le nekaj minut, še pojasnil nekdanji nogometni vratar. Veliko sreče pri vsem, ne le zeleni, ampak tudi plemeniti Nejc!
