Tim Gajser
Druga kariera
Nedelja, 31. 5. 2026, 4.00
1 teden, 5 dni
Druga kariera (464): Drago Predan
Devetkratni državni prvak v motokrosu pri 75 letih s starodobniki dirka na asfaltu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,25
Drago Predan, nekoč devetkratni jugoslovanski prvak v motokrosu, zdaj pri 75 letih dirkač na cestohitrostnih dirkah starodobnikov.
Leta niso ovira. Drago Predan je pri 69 letih odkril novo motošportno ljubezen – dirkanje z motocikli starodobniki. Dirka še danes, pri 75 letih, čeprav se je lani po operaciji križa in kolka poškodoval. "Nisem bil pripravljen in sem šel na prvo dirko … In sem se zaletel v šikani. Šlo je šest reber, pa rama je malo dobila. A sem se zlizal. Zdaj pa grem spet 'jovo na novo'." Res je neuničljiv, vidi se, da je izpod Pohorja. Je legenda slovenskega motokrosa. Pred več kot 40 leti je devetkrat osvojil naslov državnega prvaka Jugoslavije.
Z Dragom Predanom se nisva dobila na legendarni motokros progi v Orehovi vasi, temveč ob dober kilometer dolgem dirkališču LindauRing pri Lendavi. "Pripravljam se na hrvaško državno prvenstvo starodobnikov. Malo se moram navoziti. Lani sem bil operiran na križu in kolku, pa nisem bil navožen in sem šel na prvo dirko … In sem bil prehiter. Ne, nisem bil prehiter, ampak nisem bil dovolj gibčen in sem se zaletel v šikani. Šest reber je šlo, pa rama je malo dobila. A sem se zlizal. Zdaj pa grem spet 'jovo na novo'," v smehu pripoveduje še danes mladostni Predan, da presenečeno pogledamo, ko pove, koliko je star. "Imam 75 let," pravi. Res ga nič ne ustavi, vidi se, da je izpod Pohorja! "Življenje je tako ... Nikoli ne vemo, kaj bo jutri."
Yamaha mu je malo nagajala, a je sam rešil težavo.
"Na Hrvaškem sem bil trikrat tretji. Bil sem podprvak Hrvaške. Vozim v kategoriji dve. Imam Yamaho, Bridgestona, Čezeto, Benellija, Kawasaki Samuraija, Suzukija T in GT …" hitro našteva svojo bogato zbirko motociklov za cestno hitrostne dirke. Večina jih je iz konca 60. let 20. stoletja. "Nekaj sem jih kupil tu pri nas, nekaj prek interneta. Rezervni deli se za vse te motorje dobijo, pa čeprav so ti motorji iz konca 60. let." Med večjimi stroški za starodobnike so dirkalne pnevmatike. Na motorje je tako navezan, da ne bi nobenega prodal. "Ostali bodo doma v garaži. Če bo kdo dirkal … Sin ali vnuka. Če bo slučajno kdo kdaj vozil, naj vozijo. Sicer pa naj ostanejo v garaži. Če se ne bodo vozili, pa naj vsaj pobrišejo prah."
"Tekmujem s fanti, ki so stari 25, 30 let. Pa smo skupaj ali pa sem spredaj."
Ponosno pokaže svoje motocikle.
Svojo drugo motošportno kariero je pravzaprav začel, ko je imel 69 let. "Zakaj? Ne vem! Nekaj moraš delati," pove znova v smehu. "Doma imam polno podporo. Nihče nič ne reče. Ali pa se me bojijo in si ne upajo reči. Ko grem na dirko, mi žena spakira hrano, pijačo in vse, kar je treba. Na dirkah spim kar v kombiju. Motorje dam ven in postavim šotor. Tu na vrhu imam 'modroce'. Je tako nomadsko, ampak je lepo. Hoteli tudi niso vedno lepi. Najlepše je tako po naravni poti."
Prva dirka letošnjega hrvaškega prvenstva starodobnikov bo edina tovrstna dirka v Sloveniji, šestega in sedmega junija v Središču ob Dravi. Poleti jih čaka tudi dirka na pravem dirkališču, na Grobniku pri Reki. Tam bo lahko preveril, ali ima dvovaljna 125-kubična Yamaha res končno hitrost 170 kilometrov na uro. Na LindauRingu se z njo lahko pelje 140 kilometrov na uro. Te dirke so v prvi vrsti sicer priložnost za druženje, včasih se po več desetletjih sreča s starimi prijatelji, ne manjka pa tudi tekmovalnosti. "Ne, da hočeš zmagati, poskušam se hitro peljati. Če si navožen, hitrost sploh ni težava." Niti pri 75 letih. In do kdaj bo še dirkal? "Nimam pojma. Dokler bom lahko. Tekmujem s fanti, ki so stari 25, 30 let. Pa smo skupaj ali pa sem spredaj."
Predan je ena največjih slovenskih legend motokrosa. Z devetimi naslovi državnega prvaka je eden najuspešnejših motokrosistov v zgodovini nekdanje Jugoslavije. Od leta 1976 do leta 1983 je osemkrat zapored postal prvak v razredu 125 kubičnih centimetrov. Leta 1984 je svojo kakovost potrdil še z naslovom državnega prvaka v razredu do 250 kubikov. Bil je tudi trikratni ekipni prvak Jugoslavije z ekipo domačega AMD Orehova vas. To je bilo obdobje, ko je bilo na progi Radizel po 20 ali 30 tisoč gledalcev.
"Denar za prvi motor mi je posodil direktor podjetja"
V pogovoru za Sportal se je spomnil nekaj zanimivih prigod iz svoje motošportne poti.
"Začelo se je na kolesu. Fantje smo med sabo tekmovali, kdo je hitrejši, kdo gre dlje po zadnjem kolesu … Prvo dirko smo organizirali sami. Od zadnje hiše smo potegnili kabel 400 metrov v gozd, da smo imeli ozvočenje in napovedovalca. Bilo nas je približno 15 tekmovalcev, imeli smo publiko. Kot prava dirka! To je bilo leta … samo malo … okoli leta 1965." In ni bilo dolgo, ko je prvič dirkal v Orehovi vasi. Prve izkušnje in znanje je pridobil na češki Jawi 90. Ko se je vrnil s služenja vojaškega roka, ga je navdušil motor kanadsko-avstrijske izdelave Can-Am 125.
Denar za prvi motor mu je posodil direktor.
"Za prvi motor mi je denar posodil direktor podjetja, kjer sem delal. Sem mu rekel, če ima kaj za posoditi, da bi si kupil motor. In me je prijel okrog vratu ter peljal v pisarno. Tam je rekel tajnici, naj mi da, kolikor potrebujem. Odprla je predal in mi naštela, kolikor sem potreboval. Čez dva dni sem letel v Avstrijo po tega Can-Ama. In se je začelo. Na prvi dirki sem bil tretji, na drugi tretji, na tretji dirki tretji," pripoveduje ponosno.
Prvo sezono je dirkal v jugoslovanski B ligi. "Jaz in kolega sva edina peljala s 125-kubičnim motorjem v razredu 250 v B-ligi. Takrat je bilo ogromno tekmovalcev: A, B in še liga B. In v prvi vožnji sem zmagal jaz, v drugi pa kolega. S 125 med 250! Drugo sezono sem bil skupno drugi. Nato sem bil osem let prvi na 125 na Yamahi. Nato sem presedel v večjo kategorijo, v 250 s Suzukijem. In sem bil enkrat državni prvak. Takrat sem bil star že 35, 36 let, a sem bil še v vrhunski formi. Potem pa greš kot vsak športnik po običajni poti počasi navzdol."
"Imel sem najlepšo službo. Bil sem vzdrževalec."
Ob motošportni karieri je imel ves čas redno službo.
Ni bil profesionalni voznik, imel je povsem običajno službo. "Imel sem najlepšo službo. Bil sem vzdrževalec v podjetju, od A do Ž, od stranišč do osmoz. In tam sem se ogromno naučil. Lahko bi delal pet, šest, sedem poklicev." Nastopal je tudi na mednarodnih tekmovanjih, tudi na nekaj dirkah svetovnega prvenstva. "Na svetovnem prvenstvu sem bil, recimo, na Češkem 16. Pa čeprav sem se na dirko pripeljal s stoenko." Če je bilo treba, je sam tudi zašil kombinezon ali popravil čevlje. "Nikoli nisem imel nobenega trenerja, pa se še zdaj, ko se usedem na motor, peljem, kot je treba." Danes gre na kros motor bolj redko, a ne na proge s skoki, samo po ravnem.
"Vsa ta podpora, ki jo imajo danes nekateri vozniki, ti ne pomaga, če nisi 'ded'"
"Če nisi pravi 'ded', se ne boš peljal hitro," pravi Drago Predan.
"Ko sem končal z motokrosom, sem nato pomagal mlajšim tekmovalcem. Pripravljal sem jim motorje, hodil z njimi na treninge. Štirje so postali državni prvaki. S Tadejem Korošakom sva bila tudi četrta v Evropi, in to s povsem serijskim motorjem. Fant se je res dobro peljal!" Pravi, da sam motor, nastavitve in denar niso dovolj, če sam nisi pripravljen na vsakem treningu voziti tako, da boš iz dneva v dan hitrejši. "Vsa ta podpora, ki jo imajo danes nekateri vozniki, ti nič ne pomaga, če nisi 'ded', po domače povedano."
Tim Gajser je postal petkratni prvak.
In če je kdo pravi "ded", je to petkratni svetovni prvak v motokrosu Tim Gajser. "Svetovni prvaki se rodijo. Jaz se ga spomnim, ko je bil še na 50-kubičnem motorju. Vozil se je od jutra do večera. Ata mu je ogromno pomagal, ko je vse skupaj gnal naprej. A glavni je tekmovalec, ki ve, kaj hoče. Lahko imaš pogoje, a ... Oni so živeli precej slabo, vse so dali za motokros." Ključen je bil Timov pristop, poudarja Predan. "Nobenega ne moreš prisiliti, da bi se peljal hitreje, če sam noče. Lahko imaš trenerje s celega sveta, a če se sam ne odločiš, ne boš hitrejši." Denar v motokrosu ne kupi lovorik.
