Tanja Hočevar iskreno o otrocih, medaljah in trenutkih, ko ne gre vse po načrtih

Kako vi kot mama gledate na to, da vaša otroka nista samo otroka, ampak že vrsto let živita življenje vrhunskih športnikov? Kdaj se je pri vas zgodil tisti preklop, da to ni več samo otroški šport, ampak nekaj veliko resnejšega?
Verjetno takrat, ko sta počasi prehajala v reprezentančne sisteme. Oba sta bila v času mladinske reprezentance hkrati že v članski. Takrat se mi zdi, da je bil tisti trenutek, ko vidiš, da gredo stvari zares, da to ni zdaj več samo, da se imamo lepo, ko gremo na tekmo. Takrat so se začeli postavljati visoki cilji.

Ste tudi psihologinja. Verjetno je vloga mame vedno na prvem mestu, ampak koliko vam pri težkih trenutkih pomaga tudi psihološko znanje?
V prvi vrsti sem seveda vedno mama. Z njima nikoli nisem delala samo kot psihologinja, ker se mi zdi nemogoče. To je treba ločiti. Trener je vedno tudi malo oče, ko je v takšnem položaju. Enako je pri meni, zato ne morem reči, da sem kadarkoli želela ali pa bila sposobna čisto ločiti. Vedno si v prvi vrsti starš. Ampak dejstvo pa je, da se mogoče zaradi znanja, s katerim sem opremljena, v določenih položajih odzovem drugače in speljem pogovor v drugo smer. Mogoče vidim malo širšo sliko. Ta točka, ta trenutek, ko potrebuješ malo več znanja psihološkega pristopa, je predvsem v trenutkih, ko stvari ne tečejo kot po maslu, ko se kaj zalomi, ko je težko. Takrat se mi zdi, da mogoče pride to znanje bolj do izraza, da stvari usmeriš v pravo smer. Da pokažeš otroku še kakšen drug smisel, še kakšno drugo pot.

"Sem mama, ko piše maturo in tudi takrat, ko tekmuje." Foto: Ana Kovač

Kako ste vi doživljali prejšnji konec tedna, ko je Žiga Lin isti dan pisal maturo in nato v Tacnu zmagal v svetovnem pokalu? Ste bili bolj mama maturanta ali mama športnika, ki gre na štart tekme svetovnega pokala?
Spet bom rekla, da sem bila oboje. V petek sva se pogovarjala o slovenski slovnici in podobno. V soboto, ko je imel po izpitu tudi tekmo, mi je v avtomobilu na poti na izpit povedal, da je šele v avtu začel preklapljati misli na maturo. Ko je prišel po maturi v avto, je bilo moje prvo vprašanje, kako mu je šlo, kakšna so bila vprašanja, tako da je bil osredotočen na maturo, ampak hkrati pa sva počasi začela pogovor, da se je treba pripraviti na tekmo.

Zamenjala sva glasbo v avtu, da je poslušal to, kar posluša pred tekmovanjem. To ga dvigne oziroma pripravi na tekmo. Tukaj sem mu malo pomagala, seveda pa je na koncu on tisti, ki je moral to narediti. Torej sem mama, ko piše maturo in tudi takrat, ko tekmuje. Seveda pa je bil prvi cilj – tako njegov kot moj –, da opravi maturo, da naredi to kljukico, da gre lahko potem novim izzivom naproti.

Žiga Lin je dejal, da ljudje nimamo neskončno energije, predvsem psihične ne. Ste vi doma kdaj videli trenutke, ko sta tako on kot Eva Alina res na robu?
Pri obeh se to zelo jasno pokaže. Skoraj nemogoče je, da tega ne bi opazil, mislim, da bi opazil tudi skoraj vsak zunanji opazovalec. Ko se nabere preveč stvari, se odzoveta na različne načine, ampak dasta kar jasen signal. Oba s Simonom (oče, op. p.) poskušava stvari malo zaustaviti in jima razložiti, da je včasih manj več, včasih poudariva, da ni nič narobe, če kakšno stvar kdaj izpustita, če se samo usedeta na kavč, pogledata kakšno serijo, gresta na pijačo s prijatelji ... Ali pa če ne delata nič.

Vsak človek mora to slišati tudi od koga drugega, ker se včasih izgubiš v vseh svojih željah in občutkih, kaj vse moraš narediti, da boš uspešen. In dobro je, če ti nekdo od zunaj nekaj takšnega pove. Jaz največkrat rečem, da je treba vdihniti, se umiriti in premisliti.  Včasih želimo preveč in takrat zadeve ustavimo.

"Vedno moramo gledati, da vrhunski šport nikakor ne sme poslabšati družinskih odnosov." Foto: Aleš Fevžer

Simon, vaš mož, ki je tudi trener obeh otrok, je z njima ob vodi. Včasih med njimi pride tudi do nesoglasij. Ste vi ponavadi tista, ki umiri položaj?
Večinoma. Če sem zraven, zagotovo. Če pa me ni zraven, včasih tudi po telefonu kakšno stvar rešimo. Seveda z leti, z odraščanjem veliko stvari rešijo tudi sami. Ampak da, običajno sem jaz tisti tampon, ki malo posrka vase. Včasih je tudi Simon tisti, ki mora nekomu povedati, kaj se dogaja. Vsi trije so v vlogi, ki ni najbolj običajna. Lahko je hkrati zelo lepa, lahko pa tudi veliko bolj naporna. Vedno moramo gledati, da vrhunski šport nikakor ne sme poslabšati družinskih odnosov. Tukaj se vedno trudimo, da ima družinski odnos prednost pred odnosom trener – športnik.

"Včasih samo objameš, pa ne rečeš nič, ali pa poskušaš kaj povedati." Foto: Aleš Fevžer Kako težko vam je gledati oba na startu, ko veste, koliko sta vložila v to, ob tem pa veste, da lahko samo ena napaka v nekaj sekundah podre mesece dela?
Težko je, to lahko iskreno povem. Ne zato, da bi si kot neka ambiciozna mama želela, da vedno zmagujeta, ampak predvsem zato, ker vem, kako bosta razočarana, kako jima bo hudo, če njuna vožnja njuna ne bo takšna, kot sta si jo želela. To je za starša neizmerno težko. Ne glede na to, kaj otrok počne, je najtežji trenutek tisti, ko ga vidiš razočaranega. Takšnih trenutkov v športu je običajno skoraj več kot tistih, ko zmaguješ. Tukaj pride trenutek, da sem jaz potem tista, ki daje čustveno oporo, kotiček varnosti. Včasih ju samo objamem, pa ne rečem nič, kdaj pa poskušam kaj povedati. Da, zato mi je težko, ko sta na štartu.

Zato mi je tudi velikokrat lažje iti z njima ob progi dol, ker daš malo sproti ven. Ljudje smo si različni. Eni se raje malo umaknejo in gledajo od zadaj. Meni je všeč, da grem z njima ob progi, predvsem pa vem, da je tudi njima všeč. Sicer pa večkrat vidimo, da je objem mame zelo pomemben. Tako daš vedeti, da bo vse v redu in da si na svojega otroka ponosen ne glede na končni rezultat. Seveda si pa zanj neizmerno vesel, ko mu uspe.

Veliko ljudi vidi medalje, zmage in fotografije s stopničk. Kaj pa je tisto, česar javnost pri vaši družini ne vidi?
Zagotovo lahko rečem, da je vse skupaj postalo način življenja naše družine. Seveda predvsem zaradi tega, ker je Simon v tej vlogi kot trener. Ni samo oče, ampak tudi trener in to seveda dinamiko v družini popolnoma spremeni. Vsakokrat, ko gredo oni na trening ali pa na daljše priprave, jaz ostajam sama doma. Kadar mi uspe, grem tudi jaz z njimi, in na tak način delujemo med sezono. Tisto, kar se ne vidi, recimo v zimskem času, je to, kar oba velikokrat poudarita: vsi treningi v malo slabših pogojih, usklajevanje šolskih obveznosti in v končni fazi odnosov s prijatelji – njunih in najinih.

Ko je imel na primer moj oče pred kratkim 80 let, smo najprej pogledali naš družinski koledar, kdaj smo doma. Mogoče je malo več usklajevanja, prilagajanja in kdaj se moraš čemu odpovedati. Tudi onadva se velikim stvarem odrečeta zato, da lahko opravita vse treninge. To sta si izbrala in se mi zdi, da tega nikoli ne obžalujeta. Tudi jaz kot mama ne. Ta občutek, da ju lahko podpiram in da jima to veliko pomeni, je meni dovolj.

"Zelo sem ponosna in zelo me osrečuje, ko vidim, da imata res lep odnos." Foto: Aleš Fevžer Žiga Lin in Eva Alina sta videti zelo povezana. Kako pomembno je bilo za vas, da Žiga Lin in Eva Alina kljub vrhunskemu športu ostaneta tudi brat in sestra? To je verjetno za mamo najpomembnejše, kajne?
Da, zagotovo. Jaz sem na to zelo ponosna in zelo me osrečuje, ko vidim, da imata res lep odnos. Jaz jima velikokrat rečem, da na koncu imamo samo drug drugega. Športni rezultati in uspehi te ne definirajo. Na koncu si človek, kakršen si – tudi izven športnega ali pa predvsem izven športnega okolja. Ne bom rekla, da se športni rezultati pozabijo, ampak so samo en delček tega, kar te sestavlja. Zato je zelo pomembno, da gradiš odnose, da so odnosi dobri in iskreni. Ko vidim, na kakšen način se  podpirata ... Že ko sta bila precej mlajša, sta kdaj skupaj stopila proti kakšni moji besedi. Ko sem jaz želela, da nekaj naredita, sta se znala zelo zelo povezati (smeh, op. p.).

In zdaj ob teh pričakovanjih, ki jih imata sama do sebe, ki jih imajo drugi do njiju, da še vedno ostajata drug drugemu največja opora, je meni kot mami absolutno ena najpomembnejših stvari ali celo najpomembnejša. Tudi ko se bosta nehala ukvarjati s športom, bosta še vedno lahko imela drug drugega. Mislim, da tudi njima zelo veliko pomeni, ker jima je zato lažje. Drug drugemu si povesta stvari, ki jih mogoče nikomur drugemu ne. Imata zelo tesen in iskren odnos in to mi je res zelo všeč. Ravno po nedeljski tekmi, ko je Žiga Lin zmagal v krosu in so rekli, da ima eden srebro in zlato, drugi pa dve zlati, je Žiga rekel: "Ne, to nima eden ali drug. To je vse naše."

Žiga Lin se zdi zelo neposreden, Eva Alina pa je bolj previdna in preudarna. Ste to razliko opazili že v otroštvu?
Da, seveda. Žiga je vedno pokazal, kaj čuti, kaj misli. V praktično vsakem položaju je pokazal svojo čustveno plat. Vedel si, kaj čuti, kako se počuti. Eva je bila pa že od majhnega bolj diplomatska, mogoče bolj previdna, preudarna. Svojih čustev ni nosila na dlani. Najina vzgoja oziroma način komunikacije je bilo, da smo se o teh stvareh pogovarjali. Torej da poveš, ko ti kaj ni všeč. Foto: Aleš Fevžer

Velikokrat poslušamo, da zaradi vrhunskega športa otrok hitreje odraste. Ste imeli kdaj občutek, da sta morala prehitro odrasti?
Zagotovo. Ne vem, ali zaradi teh obveznosti ali pa mogoče zato njunih karakterjev. Že od malega jima je pomembno, da sta uspešna. Oba sta zelo tekmovalna oziroma smo vsi štirje. Ravno zadnjič smo igrali padel in Žiga je sredi igre dejal, da ne more verjeti, kako smo tekmovalni. Borili smo se do zadnje točke. Nihče se ne predaja in nihče ne popušča. Verjetno je iz te tekmovalnosti vedno izhajala želja po uspehu.

Oba sta kar hitro začela resno in odgovorno razmišljati, kar me je malo presenetilo. Sama sem kdaj rekla, naj bosta še malo otroka. Spominjam se, ko je Žiga v drugem razredu osnovne šole hodil v rokometni krožek, a ga je kmalu opustil. Ko sem ga vprašala, kaj je bilo narobe, mi je odgovori: "Ni mi všeč, ker niso resni." Sama sem bila ob teh besedah šokirana. Hokej je začel igrati pri treh letih in on se je na treninge pripravljal, kot da bi šel na trening pred svetovnim članskim prvenstvom. Tudi Eva Alina je delovala na zelo podoben način, ko je plesala balet. Še danes rečem, da ni nič narobe, da sta še malo otroka in ušpičita kakšno neumnost, ker mislim, da nas to dela žive in mladostne.

"Moj nasvet bi bil vedno, da poslušaš otroka in poskušaš slišati, kaj si on želi." Foto: Ana Kovač Kaj bi danes svetovali staršem mladih športnikov, ki imajo doma zelo nadarjenega otroka in ne vedo, kje je meja med podporo in pritiskom? Velikokrat namreč poslušamo, da otroci klonejo pred ambicijami staršev.
Moj nasvet bi bil vedno, da poslušaš otroka in poskušaš slišati, kaj si on želi. S čim bi se želel ukvarjati in na kakšen način. In če vidiš, da si otrok, tako kot je bilo v našem primeru, res neizmerno želi tekmovati, ga pri tem podpreš.  Predvsem, da si mu vedno v oporo, da ve, da si tam z njim. Torej ko bo padel, da si z njim, in ko so uspehi, da si tudi z njim, ampak ves čas z obema nogama na tleh.

Da mogoče stopiš korak nazaj in pozabiš, kaj bi si ti želel za svojega otroka. Torej da poslušaš otrokove želje in ga podpiraš v smeri, po kateri si on želi iti. In da razumeš, ko želi nehati ali pa takrat, ko vidiš, da gredo stvari v malo bolj vrhunske vode. Kot žena bivšega vrhunskega športnika mi je bilo jasno – že preden sta se rodila –, da vrhunski šport ni samo lepo. Niso samo zmage in za temi zmagami je še marsikaj drugega, kar ni vedno tako lepo. Vprašaš se, ali si to želiš za svojega otroka. Ampak ko enkrat pride do te točke, ko vidiš, da si otrok sam to želi, ga pri tem podpiraš.

Preberite še:

Sportal Neverjeten konec tedna Žige Lina Hočevarja v domačem Tacnu

Sportal Žiga Lin Hočevar v Tacnu slavi še eno zmago!

Sportal Žiga Lin Hočevar zmagal na uvodni tekmi v Tacnu, Eva Alina Hočevar druga

Sportal Žiga Lin Hočevar bo iz mature hitel naravnost na tekmo svetovnega pokala

Sportal Peter Kauzer bi letos rad "plesal" tako, kot si želi