Druga kariera
Nedelja, 28. 9. 2025, 4.00
10 ur, 6 minut
Druga kariera (431.): Alenka Potočnik Anžič
Alenka Potočnik Anžič: nekdanja slovenska reprezentantka sprejela veliki izziv
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Gostja Druge kariere je Alenka Potočnik Anžič.
Mama, žena, direktorica marketinga v Hisense Europe, od letos spomladi tudi predsednica Rokometnega kluba Celje Pivovarne Laško, pa bivša košarkarica, poslovna ženska in še bi lahko naštevali … vse našteto opiše tokratno gostjo Druge kariere, nekdanjo slovensko košarkarsko reprezentantko Alenko Potočnik Anžič, ki po koncu športne poti piše izjemno pot o uspehu.
"Tako pač delujem. Moram pa povedati, da sem na račun tega res slaba gospodinja (smeh, op. p.)," je na vprašanje ob snidenju v poslovnih prostorih celjske dvorane Zlatorog na vprašanje, koliko ur ima v dnevu, da ji uspe postoriti toliko ob stisku roke, dejala nasmejana predsednica celjskega rokometnega kluba Alenka Potočnik Anžič.
A če začnemo na začetku uspešne poti danes nekdanje košarkarice, se moramo iz Celja preslikati v Šentjur, kjer je danes 48-letnica naredila svoje prve košarkarske korake. "Vse skupaj se mi zdi že kar oddaljen spomin, ker grejo leta tako hitro. V osnovni šoli v Šentjurju sem se vključila v krožek, košarko je igrala tudi moja starejša sestra in potem sem se v tem res našla, takrat so me vpoklicali za igranje v drugi jugoslovanski ligi, takrat se je dobra košarka igrala v Rogaški Slatini. V osmem razredu sem se vsak dan vozila na treninge, pri 14, 15 letih sem že podpisala svojo prvo pogodbo, takrat sem za to dobila tudi nekakšno štipendijo in košarka je na ta način postala del mojega življenja," se spominja Potočnik Anžič.
Od marca je med drugim tudi predsednica rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško.
Potem je sledila selitev v Celje, kjer se je zatem začel vzpon slovenske ženske košarke. Leta 2000 je s Celjem prvič postala državna prvakinja. "Iz prestola smo takrat izrinile dominantno Ježico. Tisti državni naslov je zame še danes tako lep spomin, ker nam je uspelo za takratne čase res nekaj velikega, sploh ker tega ni nihče pričakoval. V Celju sem bila zadnji dve leti še kapetanka, tudi del slovenske reprezentance."
Ob košarki še uspešno študirala
Za reprezentanco je zbrala 16 uradnih nastopov. "Spomini na reprezentanco so zelo lepi, vsak, ki se ukvarja s športom, si nekoč želi obleči reprezentančni dres. Je pa bila ženska košarka takrat res na povsem drugem nivoju kot je danes, takrat smo tudi še igrale v B diviziji se borile za prestop v A. Je pa igranje za svojo državo na povsem drugem nivoju, še danes, ko na kakšni tekmi slišim himno, se v meni prebudi lokal patriot in tisti posebni občutki," pravi.
Kljub košarkarski poti je ves čas vzporedno uspešno opravljala korake tudi v šolanju, nato pa je svojo košarkarsko pot zaključila precej zgodaj. "Po koncu študija se nisem več videla toliko v športu niti ni bilo to perspektivno s finančnega vidika in potem so se stvari obrnile v svojo smer. Danes je to drugače, že s trenutnimi odhodi mladih v študentsko ligo čez lužo. A ženska košarka ni bila nikoli nek šport v ospredju, pri ženskah svoje potem zagotovo naredi še želja po družini," pojasnjuje.
V svojem štiriletnem mandatu si želi doživeti polne tribune celjskega Zlatoroga.
Šport ji je dal res ogromno, predvsem v smislu discipline. Po končani gimnaziji se je znašla v precepu, nato je vpisala študij ekonomije in v njem našla svojo pot. "Včasih ni niti tako pomemben cilj, kot pa pot, ki jo do tja prehodiš in mislim, da me je to pripeljalo tam kamor spadam," pravi.
Na pot marketinga in uspeha
Takoj ko je končala svojo športno pot in začela kariero, se je najprej zaposlila v ženskem košarkarskem klubu, kjer je bila športna direktorica. "To sem opravljala eno leto, potem sem zanosila in po prvem porodu sem se odločila za spremembo. Zaposlila sem se v marketinški agenciji AV studio v Velenju in se tam zaposlila kot asistentka vodje projektov, potem pa sem res hitro napredovala. Mislim, da mi je tu res pomagalo razmišljanje, ki sem ga dobila s športom. Tam sem potem delala 12, 13 let, napredovala vse do položaja solastnice podjetja," pojasnjuje.
Zatem je šla njena pot le še navzgor. Leta 2017 si je zaželela nekaj novega. "Dopolnila sem 40 let in si rekla, da moram nekaj spremeniti. Zatem sem prevzela mesto direktorice tržnega komuniciranja v Gorenju, ki je bil pred tem eden naših največjih naročnikov, tako da sem res dobro poznala njihov ustroj."
Direktorica marketinga v podjetju Hisense Europe Group
Potem se je leta 2018 zgodil prevzem Kitajcev s strani podjetja Hisense. Takrat je omenjeno podjetje, ki je blagovna znamka številka ena na Kitajskem, iskalo prodor v Evropo. "Svojo pot v Evropi je to ogromno podjetje začelo z nami in našo poslovno enoto. Tako imamo mi danes evropsko centralo za podjetje Hisense, ki je res ugledno podjetje na področju gospodinjskih aparatov in tehnologije. Jaz sem odgovorna za marketing za celotno Evropo, v Velenju imam svojo marketinško ekipo z okoli 30 ljudmi, ki pripravljamo generalne smernice, strategijo in nadzorujemo tudi prodajne enote, ki jih je 30 po celotni Evropi."
"Zelo sem vesela, da ima tako velika korporacija sedež pri nas, ker to res ni navada, centrale so po navadi v večjih državah, kot so Nemčija, Italija, Anglija … Podjetje se res lepo razvija, res sem hvaležna, da so se stvari obrnile, kot so se. Je pa po prevzemu Hisensa veliko ljudi tudi odšlo, ker imajo neko povsem svojo filozofijo in način vodenja, ki pa meni res ustreza, ker je res ciljno usmerjena. Je pa nedvomno naporno, ker gre to za nek drug nivo, način razmišljanja je povsem drugačen."
Od spomladi prva predsednica Celja Pivovarne Laško
Poleg visokega položaja v svetu poslovnega sveta pa je letos marca prevzela tudi novo vlogo, saj je kot prva ženska v zgodovini postala predsednica rokometnega kluba Celja Pivovarne Laško.
"To sodelovanje se je zgodilo povsem nepričakovano. Hisense je med drugim sponzor Fife, Uefe, pa Real Madrida, do nedavnega tudi PSG-ja, Interja … Ko so razvijali svojo znamko, so to počeli preko športnih sponzorstev, tudi v Gorenju, ko sem zasedla to mesto, pa sem takrat najprej podpisala pogodbo z Evropsko rokometno zvezo. Gorenje je tudi več let sponzor rokometne lige prvakov in evropskih prvenstev. Ko enkrat sodeluješ s takšnimi velikimi športnimi organizacijami, imaš dostop do vsega, ogromno se naučiš, razvijaš tudi lastne kompetence. Na področju športnih sponzorstev in kot bivši športnici mi je bilo potem lažje. Ljudje so to v meni prepoznali, da bi lahko s svojim znanjem in izkušnjami mogoče obrnila krivuljo celjskega rokometa navzgor, ki se je, kot večina slovenskega športa, boril sam s seboj," svojo vlogo pojasnjuje Potočnik Anžič.
Zato se je odločila, da sprejme veliki izziv v obliki predsedstva kluba, ki je v zadnjih letih ob finančni luknji daleč od ugleda, ki ga je užival v preteklosti. "Celjski rokomet od blizu spremljam že več kot deset let, ker je moj mož trener vratarjev in je celo življenje v rokometu, tudi sin igra rokomet. Sigurno odločitev ni bila enostavna, ker je tu ogromno nekih vlog, ki si hodijo navzkriž, a še vedno sledim svojim ciljem. Slovenski šport je zagotovo pred velikimi prelomnicami in po mojem mnenju manjka znanja glede športnega upravljanja."
Na žrebu za evropsko prvenstvo 2024
"Res si želim, da bi se celjski rokomet spet dvignili, sploh po padcu v zadnjih letih zaradi objektivnih razlogov, in skušamo narediti najboljše, kar lahko. Ni vse samo v naših rokah, si pa želimo za začetek vsaj ustaviti padec celjskega rokometa. To je ekipno delo, sama sem lepilo, ki vse skupaj povezuje, sem tudi na začetku povedala, da se sama tega projekta ne grem, ker tako niti ne gre, gre za ekipno delo."
Prva in glavna naloga finančna sanacija
Prva in glavna naloga novega vodstva je finančna sanacija. "Vedela sem, da kluba ne sprejemam v zelenih številkah in s kakšnimi blaznimi sponzorskimi pogodbami, a je bilo stanje vseeno malce slabše, kot sem prej pričakovala. Pri denarju se vse začne in konča. Naš fokus številka ena je trenutno poskušati sanirati stvari za nazaj, luknjo, ki ni majhna, hkrati pa zagotoviti, da klub deluje normalno. Kar je res zlata vredno je to, da imamo v Celju res odlično rokometno šolo, v kateri je 600 otrok in predvsem tu je Celje še rokometna trdnjava in na tem želimo graditi. Ko nimaš možnosti, da kupuješ igralce, se usmeriš na lastno šolo, ki pa trenutno premore res veliko potenciala in res je lepa zgodba, ker deluješ v lokalnem okolju in skušamo na ta način graditi jedro. Vedno bolj sem lokal patriotka, na ta način lahko šport bolj populariziraš tudi med domačimi navijači, ki mu to okolje ponudi možnost razvoja. Želimo si razvoja lastnega podmladka, kar je na koncu koncev tudi poslovni model oziroma platforma, kjer igralce lahko potem lansiraš tudi v tujino, ko prerastejo to okolje," pravi.
Trenutno zasedba tako ali drugače stavi predvsem na domač kader. "Če se bo ta plan razvijal, kot si želimo, bi v štiriletnem mandatu to luknjo na finančnem področju lahko sanirali. Jaz si tega želim, absolutno pa ne pristajam na to, da bi se dolg še povečeval, sem tudi jasno in glasno povedala, da lahko v tem primeru takoj odstopim, ker na ta način stvari niso vzdržne. To se mi zdi povsem samoumevno, kar pa sicer verjetno v preteklosti ni bilo. Tudi sami ne gremo v trgovino, če nimamo denarja, ne vem, zakaj se enako ne razmišlja tudi v poslu."
Verjame, da se lahko tako rezultatska krivulja kot krivulja zgodbe celjskega kluba znova obrne v pozitivno smer. "Vsi, ki imamo radi Celje, si želimo ponovnega vzpona. V dvajsetih letih so se stvari spremenile, stvari, za katere niso na koncu krivi niti klub, niti uprava, niti igralci. Mislim, da smo se zbrali ljudje, ki si želimo zaustaviti niz, ki se je zgodil po seriji nekaterih odločitev v preteklosti, pa si res ne želim pogrevati stvari za nazaj, ker verjamem, da so želeli vsi delati v dobrobit kluba, če je bilo vse skupaj najbolj strokovno, pa ne vem, imam pa svoje mnenje. Ne bom pametovala, bomo videli po mojem mandatu, da se ne bom najedla zarečenega kruha."
"Rokomet je slovenski šport, ima tradicijo, ima zgodovino in Celje je še vedno hram slovenskega rokometa, v slovenski reprezentanci je zelo malo igralcev, ki niso šli vsaj v delu svoje kariere skozi celjski klub. Predpogoj za dobro delo je sigurno finančna stabilnost, dimenzije danes so povsem drugačne in s tujimi lastništvi je razumevanja mednarodnih korporacij za lokalno angažiranje bistveno manj. In tu je največ izzivov. Je pa tudi slovenska navijaška javnost res zahtevna, sploh se ne zavedamo, kaj vse naši športniki dosegajo, a na koncu zadoščajo le prva mesta in najvišji rezultati."
Tihi cilj njenega štiriletnega mandata je, da bi v zadnjem letu klub spet igral v ligi prvakov, kar pa ne bo enostavno, se zaveda. "Ne želimo si le sodelovati, temveč tudi, da ima klub potencial tekmovati. A kot sem rekla, v prvi vrsti nas zdaj čaka finančna sanacija, trenutna situacija res ni prijetna, imamo tudi veliko upnikov, ki se jim res zahvaljujem za razumevanje. Poskušamo narediti načrt, da se stvari zapirajo, ne pa na novo odpirajo."
Hčerka košarkarica, sin v rokometu
Nekdanji košarkarici, ki že več kot 20 leti živi v Celju, sicer največji nasmeh na usta prikliče pogovor o njeni družini, otroka pa nehote stopata po enakih stopinjah kot starša. Hčerka Ana Nuša je pri 20 letih kapetanka ŽKK Cinakarne Celje. "V Celju so res odlični pogoji za delo z dekleti, odličen trenerski štab in okolje, letos bo zaključila prvi del študija, bomo videli, kaj in kako se bo odločila za naprej, so pa to povsem njene odločitve," poudarja ponosna mama. Sin Aljuš pa pri 17 letih velja za izjemno perspektivnega rokometaša, letos je na svetovnem prvenstvu do 19 let proti Norveški iz 25 strelov dosegel kar 23 zadetkov, mnogi pa ga že pri rosnih letih ocenjujejo kot izjemen potencial, med drugim se je na njegovi mizi tudi že znašla ponudba Barcelone, a jo je zavrnil.
Hčerka Ana Nuša Anžič nosi dres Cinkarne Celje.
"Otrok nisva nikoli silila, da morata igrati košarko in rokomet, čeprav verjetno navzven tako deluje (smeh, op. p.). Želela sva si samo, da sta dejavna v športu, sama sem zelo navijala za ekipni šport, ker ti da ogromno vrednot. Meni to v poslu res zelo koristi. Hčerka se je odločila za košarko, sin je začel z nogometom, pa se je potem povsem našel v rokometu. Letos je res eksplodiral, že lansko sezono je bilo podobno. Nočem biti pretenciozna, a res je na dobri poti, ves čas razume rokomet že od malih nog, pa res ima rad ta šport in to meni osebno pomeni največ in srečna sem, da je uspešen in zadovoljen v tem, kar počne. Je pa star šele 17 let, tako da je pred njim še dolga in zahtevna pot, verjamemo vanj in ga podpiramo, je pa to njegova zgodba. Tudi če ne bo športnik, bo pa kaj drugega," pravi Alenka Potočnik Anžič.
Aljuš Anžič
Pri bogati poslovni poti in skrbi za družino včasih ji včasih skorajda zmanjka ur v dnevu. "Otroka sta zdaj že večja, tako da je zdaj vse skupaj lažje in imamo drugačen družinski ritem, zdaj ima že vsak svoje obveznosti in je vsak po svoje. Služba mi vzame res ogromno časa, zdaj večerne proste ure, vikende in vse proste ure namenjam klubu, vse skupaj je težko usklajevati, a res rada delam, sploh ko vidim izziv in tu ga vidim, zato me hkrati jezi, ker stvari niso urejene, kot bi si želela. To me na nek način tudi vleče naprej, je pa to ritem od jutra do večera. A temu kar počnem, sem že skozi celo življenje res predana in stvarem, za katere mi je mar."
Vloga ženske v "moškem" svetu
Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da je Potočnik Anžič prva ženska predsednica Celja Pivovarne Laško, kot ženska pa se odlično znajde tudi v, pogosto, precej moškem poslovnem svetu. "Sem tudi ena izmed članic upravnega odbora Hisense Europe, sem edina ženska med 15 moškimi in nikoli se nisem zaradi tega, ker sem ženska počutila manjvredna. Ne čutim se kot kakšna feministka, a če nekaj naredim enako dobro kot moški kolegi, ne vidim razloga, zakaj bi o tem sploh govorili. Sigurno pa to prinaša dodatno breme, ker sem prva ženska na tem položaju, ker če bo šlo kaj narobe, že vemo, kaj bo sledilo. Hkrati mi to daje dodatno motivacijo, da dokažem, da zmorem. Ravno pretekli teden sem imela sestanek z enim uglednim gospodarstvenikom in mi je dejal, 'joj, Alenka, ko sem slišal, da boš prevzela mesto predsednice, sem si rekel, o moj bog, zdaj pa po treh mesecih, res kapo dol,' in ko slišim kaj takšnega me takšno podcenjevanje še dodatno motivira," pravi.
Zdaj je povsem osredotočena na svoje naslednje naloge. "Klubski cilji so zelo jasni in imam tri," pravi. Prva je finančna sanacija do konca mandata, drugi je igranje v ligi prvakov. "Tretji pa to, da spet doživim polno dvorano Zlatorog, to bi bila res čista zmaga. Vedno sem pristaš tega, da morajo biti cilji visoki. Osebno pa prihajam v leta, ko si res želim samo zdravja, hkrati pa si želim, da bi bilo življenje še naprej do mene tako prijazno in tudi do moje družine. Za vse ostalo bom že poskrbela sama. Kar se tiče kariernih ambicij, sem že zdaj zelo ponosna nase. Ravno prejšnji konec tedna smo imeli 30. obletnico mature, pa sem sama sebi dejala, da bi bila 18-letna Alenka neskončno ponosna nase, če bi vedela, kaj bo sledilo v naslednjih letih. Želim si delati dobro in puščati dobre sledi."
"Enkrat do dvakrat na leto potujem na Kitajsko v mesto Čingdao, ki ima okoli devet milijonov prebivalcev, in potem ko se vrnem v Slovenijo, še bolj začutim, kako rada imam mojo državo, a hkrati si želim presegati te poglede majhnosti in delovati tvorno in sodelovalno. Nikoli nočem svoje sreče graditi na nesreči drugih, želim se ukvarjati sama s sabo in svojim delom, potem imaš lahko tudi mirno vest," je še dodala.
Več iz rubrike Druga kariera:
