Druga kariera
Nedelja, 25. 8. 2019, 15.20
1 leto, 10 mesecev
Druga kariera (120.) – Urška Žolnir Jugovar
Novo življenje olimpijske prvakinje iz Londona: Zdaj je hči na prvem mestu #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,62
3
Kaj v svoji drugi karieri počne najuspešnejša slovenska judoistka Urška Žolnir?
"Kaj mi je dal judo? Življenje, ki ga živim danes," pravi Urška Žolnir Jugovar, nekdanja judoistka, ki se je z vzponom na Olimp leta 2012 v Londonu v športno zgodovino zapisala tudi kot prva Slovenka, ki je osvojila zlato olimpijsko kolajno v individualnem športu. Od leta 2015, ko je judu kot temovalka uradno pomahala v slovo, se je njeno življenje, ki je prej spominjalo na zlati mehurček, korenito spremenilo, a še vedno ostaja povezano z borilnim športom, ki je usodno zaznamoval njeno življenjsko pot. Kaj vse počne danes in komu posveča največ svoje pozornosti?
Žolnirjeva si je z izbrancem, nekdanjim košarkarjem Matejem Jugovarjem, ustvarila družino. Marca se jima je rodila hčerka Nola, nepogrešljiv del družine Žolnir Jugovar pa je tudi kuža Frodo.
V življenju Urške Žolnir, olimpijske prvakinje v judu (v kategoriji do 63 kilogramov) in prve Slovenke, ki je osvojila zlato olimpijsko kolajno v individualnem športu, se je od leta 2015, ko je v Podčetrku sklenila svojo športno pot, spremenilo marsikaj. Januarja lani se je na rajskem otočku Mauricius poročila z nekdanjim košarkarjem Matejem Jugovarjem, marca letos je prvič okusila čar materinstva, avgusta pa je uspešno končala še študij in postala diplomantka marketinga.
Že na prvi pogled se opazi, da živi življenje, kakršno si je od nekdaj želela. S poudarkom na družinskem življenju. Prav zaradi tega je zavrnila donosno ponudbo kitajske judo reprezentance, ki jo je želela za svojo trenerko.
Kako se spominja življenja v zlatem mehurčku, s katerim sama označuje leta, ki jih je živela kot vrhunska športnica, kako se je lotila prvih korakov zunaj tega mehurčka in kakšne cilje si je zadala za prihodnost?
Trenutno ste na porodniškem dopustu. Kakšno je življenje brez juda?
Super (smeh, op. a.)! No, ni več povsem brez juda, saj sem junija že prevzela treninge skupine mlajših otrok. Prvič, ko sem spet vodila trening, je bil kar šok. Prvič po enem letu sem oblekla kimono in za kratek čas pustila hčerko v varstvu pri možu. Že prej sem prosila Igorja (Trbovca, op. a.), naj za vsak primer tudi on pride na trening, saj nikoli ne veš, kaj pa, če bi me hčerka potrebovala. No, in res, že po 20 minutah sem morala odhiteti domov (smeh, op. a.).
Kaj Žolnirjeva svetuje mladim športnikom? #video
Ali ambicije, da bi enkrat spet vodili člansko ekipo, še obstajajo?
Obstajajo. S Fabijem (dolgoletnim trenerjem Marjanom Fabjanom, op. a.) sva že govorila o tem, a si v tem trenutku še ne upam napovedovati časovnice. Vse je odvisno od hčerke. Ko bo dopolnila leto dni, še ne bo šla v vrtec, tako da bi bilo kar zahtevno voditi jutranje treninge ob 6. uri. Bomo videli.
V času porodniškega dopusta ste odkljukali še en izziv, končali ste študij odnosov z javnostmi.
Da, zadnjih pet izpitov sem opravila po rojstvu hčerke, tako da sem po novem diplomantka marketinga. Študirala sem na online fakulteti DOBA, smer marketing, družbeni mediji in odnosi z javnostmi, in sicer na daljavo prek spleta, kar zahteva kar precej samodiscipline.
S študijem sem zelo zadovoljna. Veliko je bilo tudi timskega dela, kar je pomenilo, da smo drug drugega gnali naprej. S kolegi študenti smo se srečevali prek Skypa in delali naloge.
Ste se študija lotili zato, da imate dokaz o doseženi stopnji izobrazbe (6/II), ali zato, da si naberete znanja, ki vam bodo koristila na vaši nadaljnji poti?
Oboje. Iskala sem smer študija, ki bo povsem zunaj mojega okvira, kar je pomenilo, da sem se pri 36 letih vsega morala naučiti na novo. Prvi letnik je bil res zelo zahteven, pa tudi zanimiv. Tisto, kar me je zanimalo, sem še sama dodatno študirala in iskala informacije.
Prej ste dejali, da ne pogrešate juda, pa vendar, posvetili ste mu 25 let življenja. Kaj bi rekli, da vam je to obdobje dalo in kaj vzelo?
Kaj mi je dalo? Življenje, ki ga živim danes.
Vzelo? Morda to, da nisem imela klasičnega otroštva, kakršno so imeli moji vrstniki, sem pa veliko potovala, spoznala sem ogromno ljudi iz različnih držav, videla lep del sveta … Res je, da smo v tujini videli večinoma telovadnice in hotelske sobe, seveda če smo sploh živeli v hotelih, ne v telovadnicah, ker smo varčevali (smeh, op. a.), ampak spoznala sem res veliko ljudi.
Kaj pa je tista dota, ki jo lahko iz športne kariere prenesete v zdajšnjo?
Predvsem vztrajnost. Vedno so me učili, da beseda ne morem ne obstaja, to, da se nečesa ne da narediti. Čisto vse se da, je pa res, da si moraš za to prizadevati in tako miselnost tudi ohranjati.
Moj mož včasih kar ne more verjeti, da vse, kar si zadam, tudi dejansko izpeljem. Tudi če se mi vmes kaj zalomi, ga ne skrbi, ker zdaj že ve, da bom na koncu stvari izpeljala tako, kot je bilo prvotno zamišljeno, če ne celo bolje.
Žolnirjeva je bila leta 2008 zastavonoša na odprtju olimpijskih iger v Pekingu.
Kaj pa sladkorčki, ki vam v času športne kariere niso bili dovoljeni, pa jih zdaj bolj polno izkoriščate?
Največja razlika je zagotovo v uporabi mobilnega telefona. Zdaj ga imam v roki toliko, kot ga prej nisem imela 20 let. Vse imam na telefonu, računalnik sem uporabljala samo za študijske obveznosti, zdaj ga tudi odprem več ne, saj imam tako ali tako vse na telefonu. Kokakole še vedno ne pijem, kapučino pa si privoščim samo zjutraj pri zajtrku.
Kaj pa tekmovalna žilica, ste jo izživeli? Danes se na Japonskem začenja svetovno prvenstvo v judu, vas bodo kaj zasrbeli prsti in pete?
Ne, ta zgodba je vsekakor končana. Že za olimpijske igre v Londonu se mi je bilo težko pripraviti. Še posebej zadnje leto 2011/2012 mi je bilo težko na treningih.
Sem pa še vedno tekmovalna, taka sem po naravi, ni pa to več tako, kot je bilo v športu. Takrat sem trenirala s fanti in želela biti boljša od njih. Vse želim narediti najboljše, tudi v hiši in njeni okolici. Morda se danes tekmovalnost izraža na ta način.
Ko ste trenirali judo, ste se zanimali samo za to, kaj pa vse preostalo?
Vedno pravim, da sem živela v zlatem mehurčku. Zame so skrbeli drugi, meni ni bilo treba drugega kot trenirati. Tam sem morala biti stoodstotna in sem tudi bila, za vse preostalo so poskrbeli drugi.
Kdaj je zlati mehurček začel dobivati luknjice, kdaj ste si zaželeli ven?
Kar takoj po olimpijskih igrah v Londonu. Takrat sem bila stara 30 let in že razmišljala o tem, kaj bom počela po koncu kariere. Vse je šlo v smeri, da bom trener in da bom pomagala Fabiju, nisem pa se v teh vodah videla ves čas. Želela sem si ustvariti družino in z judom je bilo to željo težko usklajevati.
Veliko mojih kolegic iz tujine, ki so se ukvarjale z judom, je takoj po koncu kariere izginilo. Ustvarile so si družino, potem pa so se spet vrnile in danes vodijo ekipe. Jaz sem si izbrala nekoliko drugačno pot. Takoj po koncu kariere sem pot nadaljevala kot trenerka in si šele potem ustvarila dom in družino. Res uživam.
Je bil tak načrt ali so se stvari tako razvijale?
Ne, tak je bil načrt. Najprej sem si želela poskusiti v trenerskih vodah. Svoje želje sem predstavila Fabiju in s tem se je strinjal.
Vse življenje ste trenirali pri Fabjanu, opažate, da tudi sami uporabljate njegove prijeme?
Da, jih, kar je logično. Že od otroštva sodelujem z njim, je pa v mojih treningih in načinu dela tudi del mene in mojega značaja. Sem stroga, znam pa zadevo izpeljati tudi na bolj nežen način.
Moj način dela in pristop sta odvisna od tega, koga treniram. Če delam z otroki, se obnašam tako, kot bi bila tudi sama otrok, igram se z njimi, če gre za delo s člani, pa je zgodba seveda drugačna. Prilagodim se. Se pa načrt dela sproti spreminja, veliko je odvisno od dneva. Če se preveč držiš načrta, se lahko hitro pojavijo poškodbe.
Ali načrtujete, da bi svojo judo pot zapeljali zunaj okvirov kluba Sankaku Marjana Fabjana?
Ne, vse, kar zadeva judo, bo povezano s klubom Sankaku. Ne želim odpirati svojega kluba. Izziv bi mi bil voditi rekreacijo za ženske, veliko kolegic me prosi za načrt treningov. Doma imam že zdaj prostor za trening, za TRX-trakove … To delam za svojo dušo. Za trenerja juda imam licenco, zdaj me čaka še izpit za mednarodno licenco osebnega trenerja.
Kdaj ste začeli migati po porodu?
Še nisem (smeh, op. a.). Prihodnji mesec grem na bovški maraton, kjer sva z Juretom Koširjem ambasadorja. Čaka me sedem kilometrov in pričakujem, da bom zmogla.
Sicer sem poskusila s treningom tri mesece po porodu, pa me je to po dveh dneh zelo utrudilo in še s hčerko nisem mogla biti toliko aktivna, kot bi bila lahko, zato sem to opustila. Bom še malo počakala.
So vas po koncu kariere vabili v kakšen drug klub, morda v reprezentanco za trenerja? Glede na to, da ste tako tesno sodelovali s Fabjanom, ste verjetno kar bogato založena zakladnica znanja.
Da, dobila sem ponudbo iz kitajske judo reprezentance, kjer so mi ponudili štiriletno pogodbo. Ta bi mi navrgla toliko denarja, da mi potem ne bi bilo več treba delati, a sem se takoj odločila, da ponudbo zavrnem in dam prednost ustvarjanju družine. Fabi je sicer predlagal, naj ponudbo sprejmem, a štiri leta življenja na Kitajskem so absolutno preveč. Moj cilj je bil povsem drugačen. Želela sem si družinskega življenja, družinskih izletov …
Tudi vaš mož prihaja iz športnega okolja, je nekdanji košarkar. Kako se to lepo izide?
Opazi se, da izhajava iz povsem drugačnih športov. On iz ekipnega, jaz iz individualnega. Na začetku je večkrat namignil, da zdaj nisem več sama, ampak sva dva, no, zdaj pa celo trije.
Lansko zimo sta se poročila na otočku Mauricius. Je bila to vaša želja?
Želja obeh. Nisva si želela pompa. To je bil sama najin dan in res sva uživala.
Kdaj ste se začeli ukvarjati z razmišljanje o tem, da vas čaka še življenje po športni karieri? Pravzaprav gre za velik del življenja.
Res je. Mislim, da dve leti pred koncem leta 2015, torej leta 2013. Če zdaj pomislim, zelo pozno, a je že moralo biti tako. Morda bi se študija morala lotiti že prej, takoj po koncu olimpijskih iger v Londonu, a potem sem pomislila, da je že moralo biti tako. Da sem bila prej še trenerka moške ekipe.
Je bilo slovo težko?
Da, bilo je res težko, zelo čustveno. Takrat sem dokončno presekala s preteklostjo.
Kakšen davek je judo pustil na vašem telesu?
Občasno začutim bolečine v levem kolenu – zamenjali so mi vezi v obeh kolenih, v obeh imam umetno vez –, drugih težav pa nimam.
Če se ozrete na kariero, ste odkljukali vse cilje?
Ko sem imela vse medalje s prvenstev, tako evropskega in svetovnega kot olimpijskih iger, sem si te medalje želela pozlatiti. Uspelo mi je povsod, razen na svetovnem prvenstvu. V Parizu 2011 sem bila blizu.
Žolnirjeva na zmagovalnem odru na olimpijskih igrah v Londonu, kjer je osvojila zlato odličje.
Največji uspehi Urške Žolnir:
- 3. mesto, olimpijske igre Atene (2004)
- 3. mesto, člansko EP Montpellier (2014)
- 3. mesto, člansko SP Pariz (2011)
- 3. mesto, člansko EP Carigrad (2011)
- 1. mesto, člansko EP Tbilisi (2009)
- 3. mesto, člansko EP Lizbona (2008)
- 5. mesto, člansko SP Rio de Janiero (2007)
- 2. mesto, člansko EP Beograd (2007)
- 5. mesto, člansko EP Tampere (2006)
- 3. mesto, člansko SP Kairo (2005)
- 5. mesto, člansko SP München (2001)
- 5. mesto, člansko EP Maribor (2002)
- 1. mesto, sredozemske igre Pescara (2009)
- 3. mesto, sredozemske igre Almeria (2005)
Osem let prej je bila na olimpijskih igrah v Atenah tretja,
- 1. mesto, svetovne vojaške igre Rio de Janiero (2011)
- 1. mesto, velika nagrada Moskva (2011)
- 1. mesto, svetovni pokal Birmingham (2010)
- 1. mesto, velika nagrada Tunis (2009)
- 1. mesto, super svetovni pokal A Hamburg (2007)
- 1. mesto, svetovni pokal A Budimpešta (2008)
- 1. mesto, svetovni pokal A Budimpešta (2006)
- 1. mesto, svetovni pokal A Sofija (2007)
- 1. mesto, svetovni pokal A Sofija (2006)
- 1. mesto, svetovni pokal A Sofija (2003)
- 1. mesto, svetovni pokal Leonding (2005)
Je pot vrhunskega športnika pot, ki bi jo priporočili svojim otrokom?
Če bi ji svetovala vrhunski šport? Ne, bi jo pa seveda podprla pri njenih odločitvah. Z možem sva se že pogovarjala o tem, da bi jo pri treh, štirih letih vpisala v judo vrtec k Simoni, Fabijevi partnerici, ki res zna z otroki, poleg tega se otroci naučijo marsičesa. Socializacije, naučijo se zavedati svojega telesa, naučijo se ga uporabljati …
Na kaj bi jo še posebej opozorili? Kdo vas je obvaroval pasti v športu?
Fabi. On je bil moj angel varuh.
Ste po koncu kariere pogrešali pomoč? Ste se počutili samo?
Absolutno ne, nikoli se nisem. Vedno so mi ob strani stali družina, Fabjan, ni me bilo strah. Morda samo za trenutek po olimpijskih igrah, ko nisem vedela, kaj bi. Želela sem si ustvarjati, ne pa kar obstati. Zelo sem si želela končati študij, da dobim neko širino, in moram reči, da sem se res ogromno naučila. Sem pa še vedno zaposlena kot trener v Slovenski vojski.
Omenili ste, da ste živeli v zlatem mehurčku, sami ste se odločili, da ga zapustite. Kaj pa praktične stvari, česa ste se morali naučiti na novo?
Vsega. Vse, kar je bilo treba urejati glede papirologije za gradnjo hiše, so urejali starši. Ko sem kariero končala, sem se vsega želela lotiti sama. Na začetku je bilo težko, vse je bilo novo, morda so me ljudje čudno gledali, ker česa nisem znala, a mislim, da sem se stvari hitro naučila. Ni bilo preprosto, a je šlo.
Kaj pa leta 2012? Kjerkoli ste se pojavili, so vas ljudje cukali za fotografijo. Je še toliko evforije?
Ne, me imajo pa ljudje še vedno za svojo. Pristopijo, kot da smo stari znanci, in to mi je všeč. Rada imam, če si ljudje upajo pristopiti do mene. To so še zlasti otroci in starejši.
Ime Urška Žiolnir še odpira vrata?
Da, še vedno, ni pa samo to. Tudi moj glas, nastop …
Vas vprašajo, ali ste tista Urška?
Da, vedno.
Koliko še spremljate aktualno dogajanje v judu?
Redno spremljam grand slame in grand prixe, predvsem nastope naših, seveda. Večino prenosov si ogledam na internetu.
Bi si upali napovedati koliko naslovov bodo slovenski tekmovalci prinesli domov? Ste toliko na tekočem z aktualnim dogajanjem?
Ne sprašujte me tega, to so zelo nehvaležna vprašanja (smeh, op. a.). Res ne vem, ker borcev ne spremljam na treningih in ne vem, kako se borijo. Zdaj judo spremljam predvsem ljubiteljsko, sem pa kar nervozna ob tem, še posebej če gre bolj na tesno.
3