Druga kariera
Nedelja, 27. 4. 2025, 19.00
2 uri, 47 minut
Druga kariera (410.): Edo Terglav
Edo Terglav: Trenerstvo zame ni služba, postalo je način življenja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,06
Gost tokratne rubrike Druga kariera je selektor slovenske hokejske reprezentance in trener francoskega prvaka Grenobla Edo Terglav.
Gost rubrike Druga kariera je nekdanji slovenski hokejski napadalec, danes pa selektor slovenske hokejske reprezentance in trener francoskega prvaka Grenobla Edo Terglav. Že več kot dve desetletji službuje v Franciji, kjer si je ustvaril družino in se praktično takoj, ko je odložil igralsko opremo v kot, začel spoznavati s trenerskim delom. Pravi, da je to postalo njegov način življenja, v njem uživa, daje mu potrebno dozo adrenalina, a ob tem priznava, da se še vedno uči, kako v prostem času odmisliti hokejsko poslanstvo. Razgovoril se je o zagonetkah druge kariere, trenerskih spoznanjih, mentalni pripravi, francoskem projektu v mlajših kategorijah, pa tudi o sinovih hokejistih, s katerimi se včasih gledajo postrani.
Tokratnega protagonista Druge kariere Eda Terglava je hokejska pot v najstniških letih odpeljala čez lužo, v Kanado in ZDA, od koder se je v začetku tisočletja za kratek čas vrnil v domovino, nato pa v sezoni 2004/05 oblekel dres Briancona in začel graditi francosko zgodbo.
V deželi galskih petelinov, kjer si je ustvaril družino – tudi sinovi gredo po njegovih stopinjah –, je eden od sedmih Slovencev, izbranih na naboru lige NHL, ostal tudi po profesionalni igralski karieri. Že 13 let si kot trener kruh služi v francoskem klubskem hokeju. Trenutno je del članskega ustroja Grenobla, ob tem pa dela na tamkajšnjem projektu razvoja mlajših kategorij, ki je, tudi zaradi cone udobja, v preteklosti "zaspal".
Njegov spekter zadolžitev ne obsega le klubskega udejstvovanja, pač pa tudi reprezentančno. Jeseni 2023 je na selektorskem mestu slovenske izbrane vrste, v kateri je bil v preteklosti pomočnik, nasledil Matjaža Kopitarja. Pred 45-letnikom in ekipo je zahteven zalogaj, pomlajeno zasedbo bo maja vodil na svetovnem prvenstvu skupine A v Stockholmu. Slovencem je med elito uspelo obstati le dvakrat, zadnjič leta 2005, tudi z njegovo pomočjo.
"Pomembno bo, da bomo v teh pripravah sprejemali prave odločitve, predvsem pa je zame zelo pomembno, da bomo imeli dober ekipni duh, da bomo delali eden za drugega, da se bomo borili."
Po uspešnem zaključku francoskega prvenstva, v katerem ste v začetku aprila z Grenoblom postali prvak, ste se hitro posvetili selektorskemu delu, z reprezentanco vas maja čaka svetovno prvenstvo. Kako vam gre usklajevanje trenerskih zadolžitev na dveh frontah, koliko je bilo sploh časa, da ste vsaj malo odmislili hokej?
Prav veliko ga ni bilo, a sem tak človek, ki ima res rad hokej, ki rad dela, tako da ni težko. Zame tudi reprezentančno delo poteka vse leto. Zdaj sem sicer fizično tukaj, a tudi ko ni reprezentančnih akcij, sem z glavo tudi pri njej. Fante med klubskimi sezonami vselej spremljam.
Danes imamo veliko programov, ki nam omogočajo spremljanje iger športnikov, prek katerih dobim vpogled, kako in koliko igrajo, v kakšni formi so.
Letošnje priprave so malo zahtevnejše, saj smo imeli tri načrte, kdaj bi Jeseničani lahko končali v Alpski ligi in kdaj se bo začel finale državnega prvenstva. Na koncu smo priprave začeli z načrtom C, a na to smo bili pripravljeni.
Hokej je hokej. Se pa trenerski del seveda razlikuje, saj s klubom delaš osem, devet mesecev in imaš na voljo več časa, v reprezentanci pa moraš znati iz hokejistov v kratkem času potegniti največ, kar je lahko izziv. Nisem še bil v takem položaju kot selektor v tako kratkih pripravah na prvenstvo A skupine. Celotna reprezentanca bo zaradi poznega konca državnega prvenstva skupaj kratek čas, minil bo dober teden, pa nas bo že čakala Kanada.
Pomembno bo, da bomo v teh pripravah sprejemali prave odločitve, predvsem pa je zame zelo pomembno, da bomo imeli dober ekipni duh, da bomo delali eden za drugega, da se bomo borili. Dober ekipni duh ne le med igralci, temveč tudi v trenerskem štabu, v vsej ekipi, ki deluje v tej reprezentanci.
Igralsko pot ste, tudi zaradi poškodb, po slabem desetletju igranja za Briancon končali že pri 32 letih, nato pa hitro zakorakali med trenerje. Zdi se, da večjih težav, ki pri nekaterih nekdanjih športnikih niso redkost, pri prehodu v drugo kariero niste imeli.
Na srečo res ne. Trenerstvo je bila moja želja že od mladih let. Spomnim se, da sem že kot igralec vedno rad pomagal trenerjem, bil sem tudi kapetan, tako da sem bil vključen v delo in pogovore s trenerji. Že takrat sem včasih predlagal kakšno svojo stvar in pogled, kako jaz vidim stvari.
Terglav že več kot dve desetletji službuje v Franciji, kjer si je tudi ustvaril družino. Kot igralec je največji pečat pustil pri Brianconu, ki je upokojil njegovo številko. Pri tem klubu je pri 32 letih začel trenersko pot, danes pa je trener Grenobla.
Ko sem precej zgodaj končal kariero, se je trenerska priložnost ponudila praktično takoj. Imel sem srečo, da mi je Briancon, pri katerem sem končal kariero, ponudil delo. Vedeli so, da imam hokej rad, in me vprašali, ali bi vodil mlajše kategorije in bil pri članih pomočnik. Takoj sem sprejel.
A bil sem tudi malo naiven. Mislil sem, da bom, ker sem toliko let igral hokej, o trenerstvu takoj vse vedel. A trenerstvo je nekaj povsem drugega ... Prvi dve leti sem bil pomočnik in vodil mlajše selekcije, potem pa je že hitro prišla priložnost za glavnega trenerja članske ekipe. Sprejel sem jo, a iskreno priznam, da na to še nisem bil pripravljen.
Izkušenj, kako sam voditi ekipo, nisem imel, pričakoval sem, da bo enostavneje. V klubu sem bil sam za vse, za fizično pripravo, video ..., nisem imel pomočnika, tako da je bilo veliko na meni, tudi to, kako izbrati ekipo. Spomnim se, da sem si tisto poletje po nekaj tednih rekel: "Zakaj sem se spustil v to? Kaj mi je tega treba?"
Ko danes pogledam nazaj, lahko rečem, da je bila to na koncu dobra izkušnja, saj sem se naučil veliko o tem, kako sploh voditi ekipo.
Zdaj ste že slabo desetletje in pol v trenerskih vodah. Se v teh vidite tudi čez deset let?
Moja motivacija in želja sta res veliki. Nikoli v teh 13 letih ju nisem izgubil. Trenerstvo zame ni služba, postalo je način življenja. Živim z njim. Všeč mi je, ko zjutraj pridem v dvorano in začnem delo.
Hokej mi daje adrenalin. Kot trener se vseskozi na nekaj pripravljaš. Treba se je pripraviti na trening, na tekmo, s tem pride nekaj pritiska, nervoze, kar mi ustreza. Vse skupaj mi daje neko energijo, ki jo očitno potrebujem.
"Trenerstvo zame ni služba, postalo je način življenja. Živim z njim."
Je pa tu ena pomanjkljivost oziroma slabost. Težko odklopim delo. To je moja slabost in ena od stvari, na kateri veliko delam. Ko pridem domov, se potrudim odmisliti hokej.
Kako uspešni ste pri tem? Nenazadnje imate tri sinove hokejiste.
(smeh, op. a.) So trenutki, ko je zelo težko, ko je kar izziv in mi tudi žena reče, kje pa si bil danes, saj sem tudi doma še naprej razmišljal o hokeju. Zavedam se, da moram čas, ko nisem v hali, izkoristiti tudi za kakšne druge stvari, saj se lahko prenasitiš.
Zadnja tri leta, še malo več, poskušam vsak dan opraviti 30-minutni intenzivni trening. Včasih se odpravim na tek, poleti odigram golf, se lotim kakšne knjige. To je bolj ali manj to.
S sinovi se seveda težko izognemo hokeju, večkrat se pogovarjamo o njihovih karierah, skupaj pogledamo kakšen video. To me ne moti, svoje fante poskušam usmeriti v pravo smer, da bi naredili kakšno kariero iz hokeja.
In za zdaj jim uspeva.
Da. Vesel sem. Mlajša dva sta tudi v francoski reprezentanci do 18 let, najstarejši pa je zadnjo sezono igral v drugi francoski ligi.
Slovence bo na prvenstvu vodil proti Franciji, za katero (mlajše kategorije) igrata dva njegova sinova.
Družino ste si ustvarili v Franciji, že več kot 20 let službujete tam, na prihajajočem svetovnem prvenstvu pa boste Slovenijo prav proti Franciji vodili na zadnji in morda odločilni tekmi za obstanek. Je glede tega "padla" kakšna opazka, šala?
Kar velikokrat. Tako v klubu kot tudi doma je kar veliko šal.
Včasih se ob kakšni od teh malo postrani pogledamo, a toliko let smo že v Franciji, otroci so tam odraščali, tako da smo se odločili, da bodo igrali za Francijo.
Imajo pa trojno državljanstvo, saj je žena Kanadčanka, tako da bo posebna tudi prva tekma prvenstva proti tej hokejski velesili.
Ali otroci znajo slovensko?
Zelo malo. Vem, moja krivda. Tudi žena mi je večkrat rekla, da sem sam odgovoren za to.
Ena od njegovih slabosti pri trenerskem delu je, da tudi doma pogosto razmišlja o hokeju.
Nekdanji hokejisti, ki so se prav tako znašli v trenerstvu, znajo povedati, da je ta kariera zahtevnejša kot igralska. Kaj bi rekli vi?
Podobno. V obeh primerih moraš sicer imeti željo in strast, a kot igralec skrbiš le zase, kot trener pa za celotno ekipo okoli sebe. V tem si 24 ur na dan, kot hokejist pa imaš več prostega časa.
Če trenerskega dela nimaš rad, ne zdržiš. Velikokrat rečem fantom, ki končujejo, da če hokej ni njihova strast, naj se raje lotijo česa drugega. Mnogi imajo na začetku željo, a šele ko vidijo, v kaj so se spustili, da gre za dolge dneve dela, da se vseskozi pripravljaš na naslednjo tekmo, da je glava vseskozi obremenjena s hokejem, da so vzponi in padci, da se je treba znati v pravem trenutku odzvati, zares spoznajo trenerstvo.
Kje vidite največje izzive trenerskega dela?
Skozi leta sem se naučil, kako pomembno je, da slediš svojim odločitvam in stojiš za njimi. Sprejemanje pravih odločitev ni najlažje. Včasih je treba dati koga na stran, včasih te ob tvojih odločitvah kdo gleda postrani. Če ti s to odločitvijo uspe, potem super, če ti ne, se hitro lahko znajdeš na stranskem tiru, a pomembno je, da si odločen in verjameš v svoje odločitve.
Kakšen trener ste?
Zase pravi, da je kot trener zahteven do igralcev, saj želi red, disciplino in odgovornost.
Kot trener sem zelo zahteven do igralcev, saj želim, da so odgovorni in sprejmejo odgovornost. Kot oseba pa jih znam razumeti, jim biti blizu.
A ko smo v slačilnici, ko smo na treningu, tekmi, zahtevam disciplino, da se pripravimo, kot je treba. Verjamem, da tako, kot treniraš, tudi igraš. Menim, da fantje to pri meni spoštujejo.
Sem zelo delaven. V dvorano pridem prvi in odidem zadnji. Želim, da je vse pripravljeno za naslednji dan, kot je treba, zato tudi od fantov zahtevam veliko.
Rad se učim. Veliko sem se v teh letih izobraževal. Lani sem v Franciji končal trenerski študij, pri katerem ne gre zgolj za hokej, temveč študij zajema več športov, več vidikov športa, na primer tudi menedžerski del. Moj velik cilj je bil, da končam ta študij, tako da sem vesel in ponosen, da mi je uspelo.
V zadnji sezoni ste moči združevali s Švedom Perom Hånbergom. Kakšna je dinamika vajinega dela?
Na začetku je bila klubska želja, da ostanem tudi trener mladih, saj se pri Grenoblu veliko ukvarjam z razvojem mladih igralcev, mlajših kategorij. Uspelo nam je dobiti trenerja, ki je bil za, da skupaj vodiva klub, kar je ponekod po Evropi in v ZDA že kar nekaj časa praksa, ko govorimo o associated coachu (pridruženi trener, op. a.).
Sam sem bolj zadolžen za tehnični in taktični del, on pa bolj za pripravo igralcev, motiviranje, zelo veliko je v stiku z igralci. On ve, v čem sem jaz dober, jaz vem, v čem je on.
Ko se nam je pridružil, sem takoj povedal, da mora on nekako prevzeti funkcijo glavnega trenerja, a je dejal, da sva dva, da oba odločava, se morava oba strinjati o stvareh. Super sva se ujela, dobro delava skupaj, kar so, vsaj tako menim, prepoznali tudi igralci. Dobro so vse sprejeli.
Veliko smo delali na ekipnem duhu. Tako jaz kot on verjameva, da ni pomembno le to, kako igraš na ledu, temveč tudi to, kako se ekipa razume in deluje skupaj.
Zelo veliko stavi na motivacijo, poudarja, kako se pogovarjati s fanti, v katerem trenutku narediti določeno stvar, kako zaslediti to, da kdo mentalno ni najbolje pripravljen. Prinesel in naučil nas je veliko novih stvari, pogledov, tako da me veseli, da bova tudi v prihodnji sezoni sodelovala skupaj.
Omenili ste mentalno pripravo, zasledila sem, da imate v klubu tudi mentalno trenerko. Kako resno se posvečate temu vidiku?
Precej. Sledili smo mentaliteti, da so veliko bolj kot sama igra, v odstotkih, pomembne vse druge stvari, saj te na koncu vplivajo na igro. Res smo namenili veliko pozornost tem stvarem in lahko rečem, da smo ob koncu sezone čutili, kako se je ekipa zadnje dva, tri mesece dvignila.
Veliko stavi na mentalno pripravo.
Spomnim se, da mi je pred kakšnimi šestimi ali sedmimi leti nek švedski trener rekel, da ima mentalnega trenerja zase. Da ga zjutraj vidi, kakšen je, kakšne so njegove obrazne poteze, kako se pogovarja z ljudmi, igralci ... Včasih se nam zdi, da gremo v pravo smer, a ne more škoditi, če imamo ob sebi nekoga, ki od blizu vidi, kako delamo že najmanjše stvari, preproste kretnje, kako koga pozdravimo, in nas usmeri, če vidi, da nismo na pravi poti.
V klubu smo tako pred tremi leti pripeljali žensko, ki na mentalnem področju dela z igralci od 17 let do članov, predvsem gre tu za skupino hokejistov, starih od 17 do 25 let.
Med sezono lahko pride do trenutkov in dvomov, ko se sprašuješ o določenih rešitvah. Takšne osebe te v zahtevnih trenutkih pomagajo usmeriti. Ti ljudje so ne le v individualnem, temveč tudi v ekipnem športu vse pomembnejši člani štabov.
Tudi sam sem zaznal spremembe, odkar so ti ljudje zraven, saj na položaj gledajo z drugačnega vidika kot trenerji. Znajo te usmeriti iz dobrih stvari v še boljše ali pa te iz slabih trenutkov dvignejo v boljše.
Kdo je vaš mentalni trener?
V klubu mi tudi ta oseba kdaj pomaga, mi reče, 'Edo, zdaj je pa dovolj, treba je malo prekiniti delo, si vzeti počitek', čeprav je zame to zelo težko. Moja slaba stvar je, da sem povsem v hokeju in ga težko odmislim.
O klubski sezoni z Grenoblom, ki se mu je lani pridružil slovenski vratar Matija Pintarič in mu pomagal do lovorike:
Želeli smo si dobrega vratarja, kar smo s Pintaričem dobili. Sezona je bila zagotovo ena boljših, kar zgodovinska. Bili smo v treh finalih, v Celinskem pokalu, pokalu Francije in državnem prvenstvu. Cilj so bile tri lovorike, na koncu smo osvojili glavno, ki nam je bila najpomembnejša. Če potegnem črto, gre za sezono, ki smo si jo lahko le želeli, tako da super zaključek.
S slovensko reprezentanco je nastopil na več svetovnih prvenstvih in ji pomagal do enega od redkih obstankov med elito. Maja si bo kot selektor prizadeval, da bi njegovi varovanci obstali med elito, kar bo za mlado zasedbo velik izziv.
Kot hokejist ste imeli svoje cilje, kakšni pa so vaši trenerski? V Franciji ste že dve desetletji. Vas mika, da bi se preizkusili še kje drugje?
Članski hokej v Franciji je napredoval, raven se je zvišala. Organizacija Grenobla je na res visoki ravni. Nekateri fantje, ki so igrali drugod po Evropi in nato prišli k nam, so bili presenečeni nad tem, kako odlično je organiziran naš klub.
A ob članskem hokeju me zelo zanima razvoj mladih igralcev. Menim, da je potencial za razvoj v Franciji velik. Veliko je dvoran, veliko je igralcev, a ne pridemo na želeno raven, nismo še tam, kjer bi želeli biti. Zastavili smo si cilj, da v naslednjih štirih, petih letih korenito spremenimo ta razvoj, ga izboljšamo, bolje usmerjamo mlade fante, jih poskušamo spraviti na višjo raven, da bi kdo od njih lahko šel igrat še kam drugam v Evropi ali pa celo kam drugam. Francoska federacija se veliko sprašuje, kaj bi lahko naredili, kaj bi lahko spremenili, da bi izboljšali pogon mlajših kategorij.
V Franciji ob trenerskem delu v članski zasedbi Grenobla dela na posebnem projektu preoblikovanja sistema mlajših kategorij, ki so se znašle v coni udobja, kar za razvoj ni dobro.
Prav zato sem se pred tremi leti vrnil iz članov še v juniorski pogon, saj sem želel videti, kaj je narobe. Do danes smo spremenili kar nekaj stvari, menim, da gremo v pravo smer, a nismo še tam. Moj cilj je, da v okviru tega projekta vzpostavimo dober program za razvoj mladih hokejistov v Grenoblu, pa tudi na splošno v Franciji.
Kultura v Franciji je malo drugačna, kot smo je morda vajeni v Sloveniji, kjer smo načeloma delavni, tam pa je prisotne več cone udobja.
To poskušamo spremeniti. Zdaj se v nižjih kategorijah več dela, več je treningov, kar morda nekaterim hokejistom in trenerjem ni najbolj všeč, saj je zahtevnost večja. A ko sem z U20 hodil po hokejsko razvitejših evropskih državah, Švedski, Finski, Češki, sem videl eno skrivnost. In ta je preprosta. Delajo več kot mi. Zato smo povečali količino treningov, pa tudi šolski sistem je nekoliko prilagojen in omogoča, da se hokejist lahko bolj osredotoči na šport.
Kakšen pa je vaš pogled na to, da danes mladi že pri 14, 15 letih odhajajo v tujino? Tudi sami ste zgodaj odšli v Kanado.
Zelo je odvisno, kam greš. Predvsem pa se je treba zavedati, da mora pri teh letih iti za dvojni projekt. Ob hokeju je treba poskrbeti tudi za šolanje, saj 15-letnik ne more kar pustiti šole.
Kot oče menim, da je zelo pomembno, da se družina dobro seznani z okoljem, da starši vedo, kam otrok odhaja, kdo bo tam zanj skrbel, kako bodo urejene vsakdanje stvari. Za starše in otroka je lahko to veliko tveganje, lahko pa uspe. Nekaterim slovenskim fantom je uspelo.
"Predvsem se je treba zavedati, da mora pri teh letih iti za dvojni projekt," opozarja, da mladi hokejisti ob odhodu v tujino ne smejo pozabiti na šolanje.
Tudi sam si želim, da bi šla moja mlajša sinova kam drugam, čeprav se trudim razvijati mlajši pogon in fante spraviti na višjo raven. A še vedno je v Franciji velika luknja. Ko fantje pridejo do 15., 16. leta, prvenstvo ni tako kakovostno, ni potrebne prav veliko borbe. Prav to, da se morajo mladi boriti, ko pridejo v drugo državo, in jim nato uspe, je velika nagrada. Takrat si nekaj naredil.
Če si ves čas v okolju, v katerem ti je lahko in si v coni udobja, nato pa kar naenkrat pride članska raven, ki je zahtevnejša in težja, se marsikdaj zgodi, da si fantje rečejo, da je pretežko, in končajo, saj se niso bili vajeni boriti. In žal se mi zdi, da mlajše generacije, vsaj mentalno, niso več tako pripravljene na napore, kot so bile nekoč.
"Na splošno sem zadovoljen. Predvsem z dejstvom, kakšen pečat sem pustil v klubih, v katerih sem bil," o svoji igralski poti pravi nekdanji napadalec.
Kako ste danes, če potegnete črto pod igralsko kariero, zadovoljni s tem, v kakšni meri ste izkoristili hokejski igralski potencial?
Nekatere stvari bi zagotovo spremenil. V tujino sem šel zelo mlad, a sem se tam tudi veliko naučil, tujina mi je dala ogromno za naprej, tako v igralskem kot trenerskem smislu.
Kot igralec bi morda kdaj potreboval koga, v določenih trenutkih skoraj vsak potrebuje nekoga, da te malo porine naprej, odpelje v drugo državo, saj smo Slovenci zelo majhni, saj sam talent ni bil dovolj ... A na splošno sem zadovoljen. Predvsem z dejstvom, kaj sem naredil, kakšen pečat sem pustil v klubih, v katerih sem bil.
V Brianconu sem bil osem let igralec, šest let kapetan, osvojili smo stvari, ki jih klub prej desetletja ni, na kar sem ponosen.
Kariero sem končal zaradi dveh stvari. Zaradi poškodb in tudi tega, da želje po borbi na ledu ni bilo več. Rekel sem si, da ko enkrat končam, končam za vedno.
Z reprezentanco vas čez dva tedna čaka velik izziv, svetovno prvenstvo elitne divizije, na katerem Slovenci vselej poskušajo obstati med reprezentančno hokejsko smetano, a jim je to do zdaj uspelo le dvakrat. Zadnjič leta 2005, tudi z vami. Na letošnji akciji v Stockholmu bo reprezentanca še izdatneje pomlajena, saj so nekateri nosilci igre končali reprezentančno pot ali pa izpuščajo to prvenstvo. Kako gledate na misijo Stockholm, kjer se boste merili s Kanado, Švedsko, Finsko, Slovaško, Latvijo, Avstrijo in Francijo?
Že pogled proti ekipam pove, kakšno skupino imamo. Vemo, da bo igrati proti njim zelo težko, da bomo veliko brez ploščka, da bodo imeli vratarji veliko dela. To bo test za naše mlade fante. Iz tega se lahko veliko naučijo. Zavedali smo se menjave generacije, še najbolj se zna poznati pri napadalcih. Za reprezentanco kot celoto bo to prvenstvo izziv, kaj se s pomlajeno ekipo da doseči. Verjamem, da lahko iz te mlade, sveže energije nastane kaj pozitivnega.
Zato mi je tako pomemben ekipni duh, ne le med igralci, tudi med drugimi člani ekipe. Želim si, da bomo ostali pozitivni, ker bodo zagotovo prišli trenutki, ko nam bo zelo težko. Zavedamo se, da bodo prišli. V teh trenutkih bo zelo pomembno ostati pozitiven.
Pomembno bo tudi, da bomo ob koncu prvenstva, ko bosta najpomembnejši tekmi, pravi. Za Avstrijce vemo, kako močni so lahko, menim, da bo tekma s Francijo na koncu glavna in zna odločati o obstanku.
Preberite še:
