Druga kariera
Nedelja, 4. 5. 2025, 12.00
2 uri, 51 minut
Druga kariera (411.): Jernej Korenjak
Jernej Korenjak je svoj mir in službo našel v Murski Soboti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,94
Jernej Korenjak danes živi umirjeno življenje v Murski Soboti in dela kot klinični psiholog.
"Občutek imam, da so ljudje preprosti in odnosi so zelo pristni," nam je o svoji selitvi v Mursko Soboto povedal nekdanji vrhunski slovenski športnik Jernej Korenjak, ki danes opravlja delo kliničnega psihologa in živi umirjeno življenje.
Jernej Korenjak, nekdanji vrhunski kajakaš in kanuist na divjih vodah, je že v rosnih letih prišel v mladinsko reprezentanco in postal tudi mladinski svetovni prvak. Zelo dobro mu je sprva uspeval prehod v člansko reprezentanco, a nam je priznal, da je nekaj let stagniral ali celo nazadoval. S svojo vztrajnostjo je nato tudi v članski konkurenci dosegal vrhunske rezultate oziroma medalje na največjih tekmovanjih. V svoji vitrini ima med drugim zlato medaljo s svetovnega prvenstva v ekipni tekmi.
V času športne kariere je doštudiral študij psihologije. Pri 29 letih pa se je odločil, da je čas za nove poti v življenju. Želel si je postati športni psiholog, a sta ga splet okoliščin in življenjska pot odpeljala v Mursko Soboto, kjer danes živi in dela kot klinični psiholog v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Zgodb je veliko in nekatere se ga dotaknejo. Vseeno je v Murski Soboti s svojo družino našel svoj mir in še danes trdi, da je bila več kot prava odločitev, da je vrvež Ljubljane zamenjal za prekmurski mir.
Sprva se je divje vode bal, nato pa s svojo vztrajnostjo uspel in prišel do naslova svetovnega prvaka.
Kako ste se sploh začeli ukvarjati s kajakom in kanujem na divjih vodah?
Prek sošolca, ki je bil trenerjev sin. Sprva sem prišel do Ljubljanice in mirnejših vod, potem pa v naslednjih korakih do malo bolj tekočih in nazadnje divjih vod.
Kaj vas je najbolj privlačilo pri tem športu, je bil to adrenalin? Lahko bi rekli, da gre do neke mere za ekstremen šport.
Po pravici povedano, ne vem natančno. Morda me je že od začetka pritegnila narava. Po eni strani sem sprva divje vode spoznaval bolj pod vodo kot pa nad vodo. Včasih mi to ni bilo najbolj všeč in sem se nekoliko bal vsega skupaj. Ne vem, vseeno sem imel neko željo po gibanju in predvsem je bila dobra družba. Prav tako sta veslala tudi moja brata.
Bili ste bolj specialist za spust na divjih vodah. Kako, da ste se takrat odločili za to disciplino?
Mislim, da mi je spust vedno bolj ležal. Bolj kot manevriranje med količki v slalomu. Nisem bil ravno najbolj tehnični tip. Bil sem bolj "dizel mašina", še zdaj imam veliko raje bolj vzdržljivostne športe. In v mlajših kategorijah sem imel v spustu boljše rezultate. V slalomu sem se dosti bolj mučil in ni bilo pravega učinka. V spustu so bile stvari bolj sproščene in je šlo. Pa saj veste, po reki navzdol še hlod priplava (smeh op. p.).
"Po eni strani bi bilo bolje, če bi imel več časa za študij, po drugi strani pa me je mogoče šport reševal, da sem si malo oddahnil."
Katerega leta ste potem končali svoj športno kariero?
Leta 2011 sem bil nazadnje v slovenski reprezentanci.
Se je bilo težko odločiti za konec športne kariere?
Na neki način da. Težko se je bilo odločiti. V enem pogledu je bila to moja druga družina. Ko smo hodili na priprave, sem tam srečeval določene ljudi, in tega mi je bilo najbolj žal. Ali ko so se začela tekmovanja, sem se spraševal, kaj počnejo bivši sotekmovalci. Po drugi strani pa mi je telo sporočalo, da je dovolj in da moram skrbeti za svoje zdravje. Skoraj 20 let ukvarjanja s športom je bilo dovolj.
V tem času ste študirali psihologijo. Kako je bilo v vaših časih usklajevati športno kariero in študij?
Študij je bil zahteven. Po eni strani bi bilo bolje, če bi imel več časa za študij, po drugi strani pa me je mogoče šport reševal, da sem si malo oddahnil. Torej, da ni bilo treba ves čas sedeti v predavalnicah, pisati raznoraznih seminarskih nalog in podobno. Nekje v tretjem letniku sem že dobro spoznal sistem. Večina sošolcev in sošolk je imela maja in junija večino letnika narejeno, jaz pa sem imel takrat tekmovanja. Prva dva letnika je šlo počasneje, v tretjem in četrtem letniku pa je nekako steklo. Ves čas sem imel status športnika in bili so prilagodljivi. Za kakšne stvari sem se lahko dogovoril.
Vam je študij psihologije morda kaj pomagal pri športni karieri oziroma vašem pristopu k tekmovanjem?
Po mojem mnenju mi je takrat bolj pomagal psiholog Matej Tušak. Ne vem, če je bil ta študij v tistem času toliko uporabno naravnan. Bilo je bolj teoretsko. Uporabno je bilo, ko smo imeli kakšno psihološko šolo. Na primer nekdanja smučarka Mateja Svet nam je pripovedovala o izkušnjah oziroma o svoji športni karieri.
Kako se je potem po vaši končani karieri odvijala vaša poklicna kariera?
Imel sem zelo veliko srečo. Imel sem idejo, da bi delal kot športni psiholog na centru za medicino športa. Takrat je bila vodja Petra Zupet, ki je imela za to posluh, in pripravništvo je bilo plačano s strani države. Dobil sem to možnost, da sem nekako prišel v zdravstvo. Tam sem opravil pripravništvo, vmes je Petra Zupet odšla v drugo službo in nisem imel več takšne podpore vodje. Iskal sem službo in dobil sem jo na URI Soča, kjer sem bil eno leto, potem pa sva se z ženo odločila, da ne bova več živela v Ljubljani.
Zakaj ste se odločili, da ne boste več živeli v Ljubljani?
Žena je iz Prekmurja in nekako sva ugotovila, da je v Murski Soboti manj stresno okolje in da želiva iti ven iz Ljubljane. Sicer so mi v Soči ponujali delo ... V Prekmurju se je v zdravstvenem domu odprlo delovno mesto za eno leto, pozneje pa sem dobil delo za nedoločen čas in naredil tudi specializacijo iz klinične psihologije. Stvari so se nekako izšle.
Jernej Korenjak skupaj z Lovrom Lebanom in Nejcem Žnidarčičem, ko so postali svetovni prvaki v ekipni vožnji.
Verjetno vam vaše delo vzame kar nekaj energije. Zgodb, ki jih slišite, je verjetno veliko. Ali jih znate odmisliti, ko pridete domov?
Da, zgodbe zagotovo ostajajo. Tudi mi imamo načine, kako te zgodbe predelovati. Je pa družina tista, ki me potegne stran od teh primerov in zgodb, tako da skušam čim bolj ločiti službeni in zasebni del. Ne gre pa vsakokrat. Dostikrat se mi v ozadju odvijajo kakšni primeri. Pomaga mi tudi šport. Kakšne stresne stvari, ki so za premislek, se je najbolje dalo opraviti pri teku. Zdaj to naredim na kolesu.
Kakšno delo danes pravzaprav opravljate?
Danes sem klinični psiholog in delam v centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Moje delo je diagnostično prepoznavati, s katerimi težavami prihajajo otroci oziroma mladostniki k nam, in potem svetovati, kateri so naslednji koraki. To delo zdaj opravljam že 12 let.
Je bila selitev v Mursko Soboto prava odločitev?
Jaz bi rekel, da vsekakor.
Zakaj?
V smislu kvalitete življenja. Imaš lahko več časa za družino. Tempo življenja je bolj umirjen. Ni toliko stresa, predvsem na cesti. Narava je zelo blizu. Občutek imam, da so ljudje preprosti in odnosi so zelo pristni.
So vas že od samega začetka lepo sprejeli?
Da, mislim, da vedno in povsod.
Pa vendarle, pogrešate kaj Ljubljano?
Kajak zagotovo. Ljubljana ima določene prednosti. V eni uri si lahko na morju, na smučišču in paleto možnosti imaš za prosti čas. Tu je izbire manj, ampak tiste stvari, ki so, poskušam izkoristiti. Ravno danes greva z ženo v gledališče. Tudi cene tukaj so drugačne. Pred leti sva tukaj dobila hišo in zemljišče, ko bi nekje na obrobju Ljubljane dobila mogoče samo zemljišče. To je neprimerljivo.
Koliko pa je v vas ostalo še športne žilice, koliko časa vam ostane za šport?
Časa je manj kot športne žilice. Vsaj enkrat na teden poskušam biti aktiven. Če se le da, poskušam iti na kolo. Sprva sem še nekaj tekel, zdaj pa kolesarim. Če ne grem vsaj enkrat na teden, sem kar malo nervozen. Kolo je zamenjalo športne copate, morda tudi zaradi naših uspešnih kolesarjev. No, saj sem tudi že prej nekaj kolesaril.
S športom je dobil tudi vztrajnost.
Kaj pa vam je šport še dal z življenjskega vidika?
Neko širino. Zagotovo vztrajnost. Torej, da vztrajaš takrat, ko mogoče ne vidiš luči na koncu predora, in veš, da bo enkrat prišla. Meni se zdi, da mi je v socialnem in družbenem smislu dal veliko poznanstev in dobrih odnosov z ljudmi. Na neki način tudi športno samozavest, ki jo potem lahko včasih uporabim za naprej.
Preberite še:
