Četrtek, 23. 10. 2025, 4.00
1 minuta
Intervju, Luka Božič
Kako Luka Božič usklajuje treninge, družino in ambiciozen turistični projekt? #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,40
"Rekla sva si, da bi si čez pet ali deset let očitala, če bi to priložnost izpustila."
"Na začetku sem bil malo skeptičen, ampak zdaj se ne bi več vrnil," nam je o selitvi v intervjuju povedal Luka Božič, dolga leta zelo uspešen športnik. Primorski kanuist se je po 15 letih vrnil v domači kraj, Most na Soči, kjer sta se s partnerko lotila ambicioznega projekta. Kljub temu ima Luka še vedno visoke cilje tudi na športnem področju.
Luka Božič, slovenski kanuist na divjih vodah, je že dolgo vpet v ta šport. Uspehe v članski karieri je začel dosegati že pri 18 letih. Za letošnjo sezono pravi, da je bila povprečna, a na koncu je bil vseeno zadovoljen s svojimi rezultati. Pritisk mladih tekmovalcev je vse večji, zato naš sogovornik vsako leto išče malenkosti, ki lahko odločijo med pol sekunde zaostanka in zmago. In prav te malenkosti in dobri rezultati ga ženejo naprej.
A Luka, ki je pred nekaj meseci še drugič postal oče, ima zelo pestro tudi zasebno življenje. S partnerko Tajo sta se po 15 letih preselila nazaj v domačo dolino Soče (Most na Soči), kjer sta se lotila ambicioznega turističnega projekta. Ob jezeru na Mostu na Soči želita s hotelom, ki je v gradnji, ponuditi nekaj več. Usklajevanje športne kariere, družine in gradnje hotela je naporno in stresno, a Luka se še kako dobro zaveda, da je treba vse speljati do konca. "Če bi danes do mene prišel kdo s podobno idejo, bi mu rekel, naj dobro premisli," nam je v pogovoru zaupal 34-letni uspešen slovenski športnik.
Luka Božič je na SP v Avstraliji zasedel sedmo mesto in mu je le malo zmanjkalo za medaljo. Sicer pa je letos zmagal tekmo svetovnega pokala.
Kako bi ocenili letošnjo sezono?
Če pogledam na pretekle sezone in na to, kaj vse sem dosegel, bi rekel, da je bila sezona povprečna. Glede na celotno situacijo, tudi s svetovnim prvenstvom, pa moram reči, da sem bil na koncu zadovoljen. Sedmo mesto je konec koncev vrhunski rezultat. Zelo malo je manjkalo do medalje, v bistvu ena napaka čisto na koncu proge. Glavna tekma sezone je bilo svetovno prvenstvo in predvsem vanjo sem vložil vse, da bi tam dirkal tako, kot znam.
V svetovnem pokalu se v drugem delu sezone ni izšlo po pričakovanjih, čeprav sem bil po prvih treh tekmah visoko uvrščen. Potem sem naredil napako v Tacnu in tudi v Augsburgu. Ampak ja, s tem zaključkom se mi zdi, da sem sezono obrnil v svojo korist in je bil končni izkupiček zame zelo dober.
"Res je, mladi so začeli pritiskati."
Kako gledate na ta mladi val tekmovalcev, ki prihajajo. Zdi se, da so zelo brezkompromisni in veslajo zelo "na glavo". Boste pri sebi za naslednje sezone kaj spreminjali?
Imam že dolgo kariero. Medalje v članski reprezentanci sem začel osvajati že pri 18 letih, tako da sem res že dolgo v tem. Rekel bi, da smo Benjamin Savšek, Peter Kauzer, Eva Terčelj in jaz nekako predstavljali gonilno silo zadnjega desetletja. Malo smo razvadili vas, novinarje, in tudi navijače, ampak nismo nič slabši. Še vedno se vrhunsko pripravimo na sezono.
Res je, mladi so začeli pritiskati. Predvsem v naši disciplini so bili Francozi kar dominantni. To so rezultati načrtnega dela in dobrih pogojev. Ti fantje so stari pod 25 let, pritiskajo, in njihov način veslanja je povsem drugačen. Mi se moramo temu prilagajati. Jaz si želim vsako leto nadgraditi svoje znanje.
Iščem malenkosti v nastavitvah čolna, vesel pa sem tudi pri samih treningih. Če vidim, da lahko dosegam dobre rezultate, potem vem, da sem na pravi poti. Kot sem že rekel, danes odločajo malenkosti. Ni več tako kot pred leti, ko so bile razlike po dve, tri sekunde nekaj povsem normalnega. Zdaj je že pol sekunde velika razlika. Zato pravim, da je tudi sedmo mesto zelo dober rezultat. Zame je že finale nek presežek in potrditev, da sem na pravi poti. Želim si, da bi vsako leto napredoval in s to mislijo bom šel naprej.
Pred nekaj meseci ste še drugič postali oče. Do katere mere je to spremenilo vaš trenažni proces in organizacijo vaših treningov in tekmovanj?
Življenje se mi je popolnoma obrnilo. Z enim otrokom je še šlo, zdaj je druga pesem. Treba je usklajevati vse, tudi zaradi gradnje. Poleg tega sva se v začetku poletja preselila nazaj v dolino Soče, da imava vsaj nekaj pomoči pri varstvu s starimi starši. Treningi so zdaj veliko bolj skrbno načrtovani, zelo težko pa je najti čas za počitek, ki je pri mojih letih še kako pomemben.
NA začetku poletja se je z družino preselil v domači kraj.
Kako se je bilo po 15 letih življenja v Ljubljani vrniti v vaš domači kraj, Most na Soči?
Na začetku sem bil malo skeptičen, ampak zdaj se ne bi več vrnil. Čeprav moram povedati, da sva stanovanje v Ljubljani obdržala, predvsem zaradi treningov. Še vedno nameravam tam preživeti dva do tri dni na teden.
Sicer je življenje tukaj povsem drugačno. Mogoče mi je všeč prav zato, ker sem se vrnil med domače ljudi in se spet povezal z novimi-starimi prijatelji, tako da sem se hitro prilagodil. Za zdaj nam je tukaj odlično. Tudi vreme je nekoliko prijaznejše kot v Ljubljani. Pogoji za trening so dobri. Lahko se zapeljem do Bovca na divjo vodo, medtem ko imam do tukajšnjega jezera le tri minute peš. Sicer življenja v Ljubljani nikoli nisem izkoriščal tako, kot so ga moji vrstniki. Odločitev za vrnitev je bila povezana tudi s projektom, ki ga imava s partnerko pred seboj.
Foto: Toni Konrad
Za kakšen projekt pravzaprav gre?
Gre za hotel Tu'lie. Imela sva kar nekaj sreče pri odločitvi, saj je ravno takrat izšel razpis za evropska sredstva. Prijavila sva se in bila izbrana. Že prej smo imeli pripravljeno idejno zasnovo. Brez razpisa bi sicer šla v gradnjo precej manjšega objekta. Projekt bo postavljen ob jezeru na Mostu na Soči, ki je ena lepših lokacij, med Modrejem in Modrejci.
Rekla sva si, da bi si čez pet ali deset let očitala, če bi to priložnost izpustila. Pol zemljišča je bilo od moje babice, drugo polovico pa sva odkupila in začela, najprej s papirji, potem pa z gradnjo. Od začetne ideje do danes so minila že tri leta. V naslednjem letu si želiva ujeti sezono, odprtje pa je še vedno načrtovana za maj prihodnje leto.
Za naju osebno je to ogromen projekt, a se vsak dan spodbujava, da ga pripeljeva do konca. Ne bom rekel, da je vse jasno, ker smo vseskozi v oblakih, a zdaj smo že čez polovico poti in je treba projekt pripeljati do konca. Hotel bo ponujal celovito izkušnjo: v spodnjih prostorih bodo restavracija, bar in recepcija, v drugem delu fitnes in wellness s savnami, v zgornjih prostorih pa bo osem sob za dve osebi, dve družinski sobi in večji apartma. Vse sobe bodo imele pogled na jezero in hribe. Pozneje, ko bomo nabrali nekaj dodatnih sredstev, bomo verjetno dodali še zunanji bazen.
Koliko energije vam vzame takšen projekt in verjetno ste se tudi zaradi tega preselili nazaj?
Da, tudi to je botrovalo selitvi. Pri gradnji smo zraven od začetka in bomo tudi pozneje. Taja bo prevzela celotno vodenje. Ne želiva biti samo investitorja, ampak želiva biti vključena tudi v samo delovanje. Radi bi, da bi se gosti vračali zaradi naju in zaradi osebja, ki bo tukaj zaposleno. Ne gre samo za dobiček.
Jaz imam še vedno v načrtu, da bom športno aktiven tudi v naslednjih letih. Do leta 2028 bom zagotovo vztrajal, potem pa bom šel iz leta v leto. Kadar bom doma, bom pomagal po svojih najboljših močeh. Gradnja je kar velik zalogaj in tega nisem vajen. Če bi danes do mene prišel kdo s podobno idejo, bi mu rekel, naj dobro premisli.
Ampak ko si enkrat v tem, moraš peljati naprej. Imamo gradbince, ki pomagajo, pa tudi inženiring z arhitektom, ki vodi celoten projekt. Midva s Tajo nadzirava in rešujeva malenkosti. Ne vodiva vsega, ker nimava dovolj znanja in izkušenj na tem področju.
Iti v tako velik projekt je lahko stresno.
Kako stresno je vse skupaj, če bi primerjali z vašimi nastopi na največjih tekmovanjih?
Na tekmah, če sem 30. ali pa prvi, ni velike razlike. V tem primeru pa, če pade v vodo ... Stresno je z vidika, kot pravijo vsi, da nihče, ko začne graditi hišo, ne pride skozi s financami tako, kot si jih je zadal. Vedno je še nekaj in pri tako velikih stvareh se to samo še potencira. S tega vidika je stresno in nastopi kar kakšna neprespana noč, ko razmišljaš, kako boš to speljal. Ampak za zdaj še gre, imamo pa tudi plan B, torej, da v projekt potegnemo nekoga s kapitalom in se potem vse skupaj da v promet. S tega vidika je to veliko bolj stresno.
Kako je okolica sprejela ta vajin projekt?
Ne vem, ali sva midva botrovala vsemu, kar se zdaj dogaja na Mostu na Soči. Po osamosvojitvi je bil to manj razvit kraj, prav tako tudi okolica. Tukaj nihče ni vlagal, čeprav imamo res lepo izhodišče tako za adrenalinske športe kot za tiste, ki pridejo samo na kopanje. Ribiči so tukaj zelo priljubljeni, ampak dolgo ni bilo nobenega kapitala.
Zdaj sva pa midva začela delati, tri kilometre stran so pred nami začeli prav tako delati projekt. Pred kratkim je nekdo kupil star hotel v centru Mosta na Soči, ki je propadal že kar nekaj let. Zanimivo je, da smo vsi isti letnik, vsi smo mladi. Tudi s strani občine je kar nekaj investicij in pričakujemo, da bo v naslednjih letih tukaj prišlo do pravega preporoda turizma.
"Odločila sva se za takšno življenje in bomo pač počivali v tistih bolj mrzlih mesecih."
Kako to, da sta se s partnerko odločila za turizem?
Ideja je prišla iz potovanj. Predvsem Taja je veliko raziskovala hotele in podobne stvari, tako da nekaj o tem veva. Moje izkušnje pa so, da že pet let oddajam hišo v centru Kobarida (Pr’ Kramarju).
To je sicer veliko večji projekt. Z dobro ekipo okoli sebe, ki jo bomo ustvarili, mislim, da ne bo večjih težav. Bo pa seveda zahtevno. Treba se je zavedati, da to ni služba od sedmih do štirih, ampak delo čez cel dan, še posebej v glavnih delih sezone. Odločila sva se za takšno življenje in bomo pač počivali v tistih bolj mrzlih mesecih.
Dobro je tudi to, da prihajajo k nam ljudje, ki bi radi delali, ker je v dolini nekaj novega. Tudi zaposlene si želimo iz okolice, tako da, če nam bo uspelo sestaviti takšno ekipo, mislim, da ne bo težav s sodelovanjem.
Rada bi pripravila ponudbo, ki bo primerna tudi za domačine, da bodo prihajali k nam na kakšno nedeljsko kosilo, in na koncu tudi za podjetja iz bližine, ki bodo lahko k nam pripeljala poslovne partnerje. Idej je veliko, samo realizirati jih je treba.
Luka ima pred seboj še kar nekaj športnih ciljev.
Vse to ne bo vplivalo na vašo športno kariero?
Če bi rekel, da ne, bi se po mojem zlagal. Na mojo kariero vplivajo otroci in gradnja. Trenutno sem v obdobju, ki je povsem drugačno kot pred tremi leti. Glede na moje predispozicije in to, koliko treninga imam za seboj, lahko rečem, da to ne bo bistveno vplivalo. Družina, šport in projekt … v tem vrstnem redu so prioritete.
Družine ne morem postaviti na drugo ali tretje mesto, ker je to za celo življenje. Športa bo enkrat konec, ampak za zdaj ne razmišljam o tem. Če bom užival in dosegal takšne rezultate, bom to peljal še naprej. Ko se bo enkrat to obrnilo, si bom postavil nove cilje in takrat bo drugače. Za zdaj imam načrt tekmovati do leta 2028, ne glede na to, kaj se bo zgodilo vmes.
Preberite še:
