Druga kariera
Nedelja, 25. 5. 2025, 4.00
2 uri, 5 minut
Druga kariera (414.)
Življenje za kolesarstvo: Mia Radotić, Hrvatica, ki vodi slovenske kolesarke #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,83
V rubriki Druga kariera gostimo Mio Radotić, nekdanjo vrhunsko kolesarko, ki je od letošnjega leta vršilka dolžnosti selektorice vse ženskih kolesarskih reprezentanc.
Ko je dedek kolesar, ko je oče kolesar in ko tudi leto in pol starejšega brata zanese v svet kolesarstva, ni druge, kot da temu sledi še hči. To je zgodba Mie Radotić, nekdanje profesionalne cestne kolesarke, ki jo gostimo v rubriki Druga kariera. Energična 40-letna Hrvatica, nekdanja vrhunska profesionalna kolesarka, ki je že od leta 2014 povezana s Slovenijo, je v začetku letošnje sezone prevzela vlogo v. d. selektorice vseh slovenskih ženskih reprezentanc v cestnem kolesarstvu (mladinke, članice do 23 let in članice na elitni ravni). Dekleta skuša naučiti vse tisto, kar je na lastni koži okusila sama.
Kako je bilo odraščati v kolesarski družini na Hrvaškem, kjer kolesarstvo še danes nima neke vidnejše veljave?
Pri nas doma se je vedno vse vrtelo okoli kolesarstva. Še ko sem bila čisto majhna, je oče kupil naročnino za Eurosport, tako da smo lahko ves čas spremljali kolesarske dirke. Prvič sem bila na svetovnem kolesarskem prvenstvu, ko sem imela šest let in je prvenstvo potekalo v Stuttgartu.
Spomnim se, da je mami mislila, da se bova z bratom – Bruno je leto in pol starejši in je bil prav tako kolesar – dolgočasila, saj nisva bila tiste vrste otroka, ki bi lahko na miru sedela in spremljala dogajanje, pa je bilo ravno obratno. Pet ur sva spremljala dirko široko odprtih oči in navijala, bila sva čisto navdušena. Še danes imam te prizore pred očmi. To je bil že prvi dokaz, da je kolesarstvo nekaj, kar naju izjemno zanima.
"Pet ur sva spremljala dirko široko odprtih oči in navijala, bila sva čisto navdušena. Še danes imam te prizore pred očmi. To je bil že prvi dokaz, da je kolesarstvo nekaj, kar naju izjemno zanima."
Tudi sicer smo bili z družino kar naprej na kolesu. Kadar smo šli k dedku in babici v Zagreb, se je oče iz Čakovca, kjer smo živeli, pripeljal s kolesom, mi pa z avtom. Ko smo v šoli razlagali, kaj smo počeli za vikend in sem razložila, da smo šli v Zagreb, mi z avtom, oče pa s kolesom, učiteljici ni bilo jasno, kako je to mogoče, meni pa se je to zdelo povsem samoumevno. Ker je brat vozil kolo, sem ga seveda morala tudi jaz. Tako se je začelo.
VIDEO: Ali se žensko kolesarstvo lahko približa moškemu v smislu zanimanja navijačev, medijev, sponzorjev?
Prvo specialko ste menda dobili že pri desetih letih?
Res je in še danes jo imamo doma. Oče jo je enkrat želel prodati, pa sem ga ustavila, češ da ima kolo preveliko sentimentalno vrednost in da mi preveč pomeni.
Se spomnite, kdo je bil prvi kolesar, ki vas je navdušil?
Miguel Indurain. Ko je nizal zmago za zmago, sem bila še čisto majhna, a že takrat sem z zanimanjem poslušala očeta, ko je pripovedoval o njem – in prav to je v meni vzbudilo zanimanje za kolesarstvo. Pozneje me je prevzel Marco Pantani. Še zdaj se spomnim, kako zanimivo se mi je zdelo njegovo ime – Elefantino, mali slon. Potem pa še Jan Ullrich. Spomnim se, da je oče takrat rekel, da bi lahko prav on s številom zmag na Touru presegel celo Induraina.
Na prvem cestnem kolesu že pri desetih letih.
Kdaj ste se začeli ukvarjati s kolesarstvom? Vemo, da ste pri 30 letih postali članica slovenske ekipe BTC City Ljubljana, kje ste se kolesarsko kalili prej?
Najprej moram povedati, da so bili to povsem drugi časi. Žensko kolesarstvo takrat ni bilo deležne nobene medijske pozornosti oz. je bilo videti, kot da sploh ne obstaja. Tudi ko sem izrazila željo, da bi se ukvarjala s kolesarstvom, me je mama, predvsem zaradi strahu pred prometom, skušala usmeriti v druge športe.
Tako sem trenirala vse mogoče, od tenisa in rokometa do namiznega tenisa in gimnastike, za šolo sem igrala odbojko, skratka, počesa sem vse mogoče, pomembno mi je bilo samo to, da se nekaj dogaja. Največ časa sem posvetila košarki, kjer sem glede na svojo višino, ki ni prav velika (smeh) in svoj košarkarski talent dosegla dokaj veliko.
V neki točki sem igrala celo kvalifikacije za prvo ligo. Vedno sem igrala s srcem, pri meni ni bilo izgubljenih žog. Vedno sem se metala za žogo, tudi v občinstvo, če je bilo treba, borila sem se kot lev – in prav ta borbenost je tudi v kolesarstvu tako zelo pomembna. V bistvu brez tega ne gre.
Prvi kolesarski klub?
Vse skupaj se je dogajalo precej spontano. Glede na to, da so bili moj oče, moj pokojni dedek in brat člani kolesarskega kluba BK Lokomotiva, so tudi mene še kot otroka vpisali tja. A kot sem že povedala, sem najprej živela za košarko.
Igrala sem za košarkarski klub ŽKK Čakovec v drugi ligi in ko smo dobili novega trenerja, se je ta odločil, da je treba starejše punce – takrat se bila stara 21 let – odsloviti in da bodo stavili samo še na mlade. Takrat sem bila seveda šokirana in povsem izgubljena, a zdaj lahko rečem, da mi je naredil uslugo. Ravno zaradi tega sem se vrgla v kolesarstvo. Ravno v tistem obdobju – leta 2006 ali 2007 – se je tudi na Hrvaškem pojavilo nekaj deklet, ki so se začela ukvarjati s kolesarstvom, in odločila sem se, da tudi sama poskusim.
Očeta sem prosila, da mi priskrbi kolo – dal mi je svojega, čeprav mi je bil prevelik, mi je bilo vseeno. Kupil mi je tudi čelado in kolesarske čevlje. Zanimivo je, da sem še isto leto dobila ponudbo iz precej močnejšega košarkarskega kluba ŽKK Vindi Varaždin, ki je bil v igri za prvo hrvaško ligo. Takrat nisem vedela, kaj naj storim. Oče je za mojo kolesarsko opremo zapravil veliko denarja, zato sem se odločila, da poskusil kombinirati oboje.
Kmalu sem ugotovila, da pri kolesarstvu z vsakim treningom zelo napredujem, ter se po dveh letih odločila, da se povsem posvetim kolesarstvu in vidim, kako visoko lahko sežem. Pri tem me je od nekdaj vodila želja po nastopu na olimpijskih igrah. To je bila od nekdaj moja glavna motivacija. Že leta 1988, ko so bile olimpijske igre v Seulu, sem bila ves čas pred televizijo, namesto da bi se igrala s punčkami (smeh).
Vedela sem, da s košarko ne bom mogla uresničiti svojih olimpijskih sanj, sem pa verjela, da mi to lahko uspe s kolesarstvom.
No, na koncu olimpijskih sanj nisem dosanjala. Sezono prej – avgusta 2015 – sem se se hudo poškodovala na dirki La Route de France, si polomila 11 kosti, doživela izliv krvi v pljuča, ni da ni … tri dni sem preživela v bolnici na morfiju, skratka katastrofa … Na koncu mi je do nastopa na olimpijskih igrah zmanjkalo samo nekaj točk, ki bi jih zagotovo dosegla, če bi lahko dirkala, tako pa sem po tistem šest tednov preležala v postelji, da se kosti zacelijo, in je bilo vsega konec.
Če vam ni uspelo kot kolesarki, pa boste olimpijske igre morda dosanjali kot selektorica slovenske ženske kolesarske reprezentance.
Da, očitno bom morala najti drug način (smeh). So pa olimpijske igre tisto, kar mi je ob koncu kariere res manjkalo. Navsezadnje je bil to edini cilj, ki sem si ga zastavila, a mi ga kljub temu, da sem v šport vložila vse, ni uspelo doseči. Ampak potem so mi prijatelji vedno znova govorili, naj se osredotočim na vse, kar sem že dosegla. "Pomisli, kje vse si dirkala." Kar je res. V svoji karieri sem dosegla stvari, ki si jih prej sploh nisem znala predstavljati.
"Najbolj ponosna sem na to, da sem v Parizu na dirki La Course by Le Tour de France leta 2015 zmagala v razvrstitvi za najboljšo sprinterko in to v času, ko je tam potekala zadnja etapa Toura. To je gotovo nekaj posebnega."
Najbolj ponosna sem na to, da sem v Parizu na dirki La Course by Le Tour de France leta 2015 zmagala v razvrstitvi za najboljšo sprinterko in to v času, ko je tam potekala zadnja etapa Toura. To je gotovo nekaj posebnega. Pa zmaga v točkovanju na dirki La Madrid Challenge by La Vuelta leta 2016, zagotovo to dvoje. Če bi mi pred desetimi ali 15 leti kdo rekel, da bom tukaj, kjer sem danes, mu ne bi verjela.
Na zmagovalnem odru dirke Madrid Challenge by la Vuelta leta 2016.
Tako da sem tudi z olimpijskimi igrami pomirjena … no, ne povsem. Ko sem bila v Atenah in sem prvič stopila na olimpijski stadion, so mi po licih stekle solze. A to niso bile več solze žalosti. Bila je mešanica ponosa in neuresničenega cilja, predvsem pa občutek, da sem bila temu cilju zelo, zelo blizu. Dvakrat sem nastopila na evropskih igrah – v Bakuju in Minsku – in tudi tam sem doživela nekaj od olimpijskega duha. Olimpijsko vas, vzdušje, vse to. In to mi ostaja v spominu kot nekaj izjemnega.
Kako dolgo ste bili zaradi padca leta 2015 odsotni?
Bolnišnično zdravljenje po hudem padcu leta 2015.
Poškodovala sem se 10. avgusta 2015, skoraj ob koncu sezone, tako da je bila tista sezona zame končana. Ker sem imela zlomljene kosti na stiku med hrbtenico in rebri ter je šlo za čist zlom, je bilo pomembno, da mirujem, sicer bi potrebovala operacijo. Tako sem res mirovala in čakala, da se stvari same uredijo.
Penko in Miholjević, ki je bil takrat moj trener, sta mi rekla, naj se enostavno sprijaznim, da je sezona končana ter se osredotočim na okrevanje in pripravo na naslednjo sezono. Tako da sem imela od avgusta do marca 2016, do dirke Strade Bianche, premor.
Ko sem se vrnila na dirke, sem bila prepričana, da je vse super, da ne čutim nobenih posledic padca, potem pa se je že na Strade Bianche izkazalo, da imam zaradi padca v sebi še vedno velik strah. Na dirki sem doživela panični napad.
Tik pred menoj sta se dve kolesarki zapletli v padec in zraven potegnili še mene, vrglo me je v ograjo – ekipna kolegica Polona Batagelj, ki je padec videla, je rekla, da me je zabilo kot katapult – po tistem me je zagrabil tak strah, da težko opišem. Vsak zvok ob menjavi prestave me je zmotil, prav krokodilje solze so mi tekle po obrazu, katastrofa.
Hitro sem se zavedla, da s takim strahom lahko kar pozabim na dirke. Kot sprinterka je moja naloga, da se znam boriti v skupini, in takrat sem si rekla: "Mia, ali se boš osvobodila strahu ali pa končaj kariero." In ker tega nisem želela, sem se morala otresti strahu, kar mi je tudi uspelo. Vedela sem, ali bom zbrala pogum, da se vozim znotraj skupine ali pa končam kariero. Odločila sem se za prvo možnost.
S Slovenijo ste povezani že od leta 2014, ko ste se pridružili prvi ženski profesionalni kolesarski ekipi v Sloveniji, BTC City Ljubljana. Ste bili presenečeni nad povabilom športnega direktorja Gorazda Penka?
Da, zelo. Poklical me je in mi povedal, da leta 2014 načrtujejo zagon ženske profesionalne ekipe, ter me povabil v njihove vrste. Najprej me je skrbelo, saj nisem vedela, ali sem takega preskoka sposobna, ali je vse skupaj še prezgodaj, potem pa sem si mislila: "Morda je to edina priložnost, zakaj ne?" Na koncu sem v ekipi preživela sedem sezon, tako da mi je očitno kar šlo (smeh).
Članica ženske kolesarske ekipe BTC City Ljubljana je bila že vse od njene ustanovitve.
Kariero ste sklenili konec leta 2020. Je bilo tako, ker zaradi korone ni bilo dirk, ali ste enostavno dosegli konec svoje poti?
Konec kariere sem načrtovala že za leto 2019, nato sem dobila ponudbo iz švicarsko-ruske ekipe Cogeas - Mettler Pro Cycling Team. Naprej sem se zahvalila za ponudbo, češ da če bi imela 20 let, bi jo sprejela, a glede na moja leta (35 let, op. p.) mi taka ponudba ne ustreza.
No, ko so še kar vztrajali, češ naj napišem, kakšne so moje želje, sem to tudi naredila, prepričana, da bodo rekli, naj vse skupaj kar pozabim, a so me presenetili in pripravili ponudbo, ki sem jo potem morala sprejeti. Glavni razlog za to je bila tudi moja želja, da nastopim na prvi izvedbi dirke Pariz–Roubaix za ženske, to mi je bila glavna motivacija, nato je udarila korona in dirka je odpadla.
"Glavni razlog za to (da podaljša kariero, op. a.) je bila tudi moja želja, da nastopim na prvi izvedbi dirke Pariz–Roubaix za ženske, to mi je bila glavna motivacija, nato je udarila korona in dirka je odpadla."
Je bilo težko končati kariero? Takrat ste tudi študirali?
Da, zaključevala sem študij živilskega inženirstva, do konca mi manjka šest izpitov in diploma, a sem v času, ko sem se intenzivno posvečala kolesarstvu, ugotovila, da to ni delo zame, zato sem študij opustila. Glede na to, da so me od nekdaj zanimali vsi vidiki kolesarstva, tudi ko sta brat in oče dirkala, sem želela biti zraven v spremljevalnem avtu, tudi pozneje pri ekipi BTC City Ljubljana, mi je bilo očitno usojeno, da se po koncu tekmovalne kariere usmerim v to smer. Tako sem oktobra lani v Aiglu na sedežu Mednarodne kolesarske zveze (UCI) opravila izpit in pridobila licenco športne direktorice.
Ste pa že prej vlogo asistentke športnega direktorja opravljali v kanadski ekipi, moški kontinentalni ekipi XSpeed United Continental?
Da, za to raven ne potrebuješ licence, a ker sem hitro ugotovila, da je to nekaj, kar me zanima, sem se odločila, da opravim ta izpit. To je diploma, ki mi bo vedno lahko koristila. Tako sem se prijavila, dobila štipendijo in opravila izpit.
V ekipo XSpeed United Continental sem prišla povsem po naključju. Športni direktor ekipe je bil kanadski Hrvat, iskali pa so nekoga, ki bi lahko ekipo vodil na dirkah po Sloveniji.
"Glede na to, da so me od nekdaj zanimali vsi vidiki kolesarstva, tudi ko sta brat in oče dirkala, sem želela biti zraven v spremljevalnem avtu, tudi pozneje pri ekipi BTC City Ljubljana, mi je bilo očitno usojeno, da se po koncu tekmovalne kariere usmerim v to smer."
Športni direktorji so večinoma moški, tako v moških kot ženskih kolesarskih ekipah. Kako ste se znašli? Kako so vas sprejeli?
Že od malega sem imela več moške družbe okoli sebe in s tem nikoli nisem imela nobenih težav. Morda si mislijo, ona je punca, kaj pa ona ve, ampak mislim, da sem pokazala, da imam znanje, in da so to sprejeli.
Od februarja letos opravljate vlogo v. d. selektorice vseh ženskih ekip. Ste kaj oklevali, ali bi se prijavili na mesto, ki ga je prej opravljal vaš nekdanji športni direktor Penko?
Da, malo sem oklevala, še posebej zato, ker ste vi svetovna kolesarska velesila, jaz pa prihajam iz države, kjer kolesarstvo kot šport skoraj ne obstaja, potem pa sem si mislila: "Zakaj pa ne?" in poslala življenjepis. Nato sem na vse skupaj že malo pozabila, potem pa so me poklicali z zveze in smo se dogovorili za sodelovanje. Presrečna sem, to delo mi je pisano na kožo.
Odgovornost je ogromna in v to delo veliko vlagam, maksimalno se trudim in sem dekletom na voljo. Trudim se, da bi jim predala čim več znanja, ne samo glede kolesarstva, ampak tudi kako izkoristiti vse, kar ponuja kolesarstvo, od tega, kako se obnašati v prometu, do tega, kako razmišljati in koliko je treba trenirati, da ti lahko uspe.
Sama vedno pravim, da dokler na treningu ne bodo okusile krvi v ustih, tudi na dirkah ne bodo mogle pokazati vsega. Vse to govorim iz lastnih izkušenj in opažam, da so dekleta že marsikaj odnesla. Moram jih pohvaliti, zelo so delovne, prizadevne, res se trudijo, pa tudi vzdušje v ekipi je super. Ni lepšega.
"Oboje, biti kolesar ali trener, ima svoje lepe in manj lepe plati."
Veliko športnikov, ki smo jih gostili v Drugi karieri, se je strinjalo, da je biti športnik nekaj najlepšega, medtem ko je vloga trenerja, selektorja precej bolj zahtevna. Katera vloga se vam zdi težja?
Težko je primerjati. Morda je težje biti trener ali selektor, ker imaš večjo odgovornost in ogromno obveznosti, medtem ko mora kolesar opraviti samo trening in dirko, za vse preostalo pa poskrbijo drugi. A po drugi strani, ko smo bili letos na dirki Tour de Feminin in je vsak dan deževalo, bilo je mrzlo, devet stopinj, so dekleta zmrzovala, jaz pa sem bila v avtu na toplem. Komu je takrat lažje? Zato pravim, da je težko primerjati.
Oboje, biti kolesar ali trener, ima svoje lepe in manj lepe plati. Ampak ko sem bila kolesarka, nikoli nisem razmišljala, da je trenerju lažje, ker sedi v avtu, meni je bilo pomembno samo, da končam dirko, in tudi zdaj, ko na primer 15 ur na dan presedim v avtu, ne razmišljam o tem, ali mi je težko ali ne. To je del tega sveta in vidim, da v tem uživam. Tudi ko sem utrujena, opažam, da je to zdrava utrujenost, taka, ki mi je v veselje.
Ste lahko kdaj živeli samo od kolesarstva?
Da, razen prvo leto, ko sem postala profesionalna kolesarka in sem še delala kot inštruktorica za indoor cycling, potem pa mi to časovno ni več zneslo, saj smo bili več kot 250 dni na leto na poti in tudi če bi želela delati, to ni bilo mogoče. Nekaj sem zaslužila, niso pa bili to bajni zaslužki.
