Giro d'Italia
Primož Roglič
Sobotni intervju
Sobota, 24. 5. 2025, 4.00
2 tedna, 6 dni
Sobotni intervju
Lora Roglič Klinc: S tem ko pokažeš, da si ranljiv, si na nek način tudi vsemogočen
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,56
V Sobotnem intervjuju gostimo Loro Roglič Klinc, življenjsko sopotnico Primoža Rogliča, ki je pravkar izdala svojo drugo knjigo Grande Casino.
"Zame je ta knjiga preobrazba. Na začetku, ko še nisva imela otrok, je bilo vse preprosto. Zmage so si sledile ena za drugo in takrat si misliš, da bo trajalo večno. Pa ne traja. In potem skozi čas spoznaš, da sploh ni pomembno, ali zmagaš ali ne. Naše življenje se ne bo končalo s koncem Primoževe kariere. Mi štirje – kot družina – bomo ostali skupaj in to je tisto, kar v resnici šteje," v intervjuju za Sportal poudarja Lora Roglič Klinc, žena kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča, ki je po uspešnici Kilometer nič pravkar izdala svojo drugo knjigo Grande Casino. V Sobotnem intervjuju je spregovorila o nastajanju knjige, poglavjih, ki jih je najtežje spravila na papir, in vrednotah, ki jih z možem želita prenesti na sinova.
Pred družino Roglič je še en vikend, poln čustev, adrenalina in pomembnih prelomnic. Medtem ko bo Primož Roglič danes vrtel pedala v smeri Nove Gorice, kjer ga bo v Brdih in v cilju 14. etape Dirke po Italiji pričakala množica slovenskih navijačev, je njegova življenjska sopotnica Lora Roglič Klinc včeraj na istem prizorišču v ospredje stopila z drugačno zgodbo – predstavila je svojo drugo knjigo z naslovom Grande Casino.
Še prej je v intervjuju za Sportal spregovorila o ustvarjalnem procesu, življenju z enim najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov in vrednotah, ki jih skupaj z možem skušata prenesti na sinova Leva in Aleksa.
INTERVJU: Lora Roglič Klinc
Kako ste doživljali zadnje dneve pred izidom svoje druge knjige? Bi bilo v primeru, da ne bi bilo vzporednega dogajanja na Giru, vse skupaj še bolj stresno?
"Med prvimi je knjigo prebral Primož, in sicer na telefonu, na mini ekrančku, ker nima računalnika."
V to zgodbo vstopam z občutkom, da bo vse v redu. Bolj stresno bo tisto, kar sledi, ko bodo knjige enkrat odšle med ljudi in bodo dejansko začeli prihajati prvi odzivi. In prav to me najbolj zanima, kakšen bo odziv bralcev.
Kdo je med prvimi prebral vašo knjigo?
Med prvimi je knjigo prebral Primož, in sicer na telefonu, na mini ekrančku, ker nima računalnika. Verjetno je v knjigi tudi kaj takega, kar mu ni bilo najbolj všeč, ampak pripomb ni imel.
Primož me pozna. Ve, da sem čustvena, da sem jokica. Zato jaz to knjigo doživljam kot žensko knjigo. Ker stvari doživljam v povsem drugih dimenzijah kot on. On zmage in padce dojema drugače – jaz jih nosim s sabo ter jih znova in znova premlevam.
Knjigo je med prvimi prebrala tudi moja mami, knjižničarka, urednica knjige Mina Mušinović, ki sicer živi na Škotskem in se nam je prav tako pridružila na predstavitvi. Prebrali so jo tudi nekateri moški liki, ker se mi je sprva zdela precej ženska in sem želela slišati še drugo mnenje.
So imeli "moški liki" kakšne pripombe?
Niti ne, ne vem, mogoče se me bojijo (smeh), ali pa je del, ki je zanimiv moškim in čustveni del, čustvenčki, ki so bližje ženskam, vseeno dovolj uravnotežen. So pa vsi, ki so knjigo prebrali, rekli, da ni to, kar so pričakovali. Mogoče so pričakovali nadaljevanje Kilometra nič oziroma nadaljevanje veselega potopisa dirk, tukaj pa je začetek precej melanholičen.
V prvi knjigi Kilometer nič ste del, v katerem pravila in zakonitosti kolesarstva razložite tako, da jih lahko razumejo tudi laiki, prepletli z vašim osebnim doživljanjem kolesarstva in s kariero svojega moža. Kako drugačen je Grande Casino?
V drugi knjigi je kolesarstva bolj malo, razen občutkov ob kolesarstvu, ki je naše življenje in ki ga ne moremo zaobiti. Knjiga ni nadaljevanje Kilometra nič, ampak je bolj katarzično popotovanje, pogled v naše vsakdanje življenje. Težko razložim, ker pišem zase in tudi zato je verjetno to drugim zanimivo. Knjigo vidim kot niz spominov.
Večina zgodb izhaja iz obrobnih, drobnih stvari, iz prigod in pripetljajev, ki mi ogrejejo srce. Seveda pa niso izostala niti težka obdobja, tista, ko se sprašuješ, ali se bo to sploh kdaj končalo. To je – dobesedno – življenje. In jaz ga vsako leto bolj cenim.
Verjetno ste si sproti zapisovali, ko so dogodki vrstili?
Da, kar naprej pišem. Niti ne dnevnik, pišem na papirčke, listke, servietke, račune, povsod, nikoli pa na računalnik.
Torej ste med tistimi, ki še vedno znajo pisati na roko?
Da, ogromno pišem, na leto zagotovo popišem par zvezkov. Pisala sem sproti, potem pa, ko je dozorela odločitev, da to spravim v knjigo, sem morala vse to najprej poiskati (smeh), izbrati, preurediti in nato še pretipkati.
Lora in Primož Roglič pred izdajo prve knjige Kilometer nič.
Kdaj ste si zadali, da to spravite v neko celoto, in se pri tem zavedali, da bodo vaše osebne misli brali tudi ljudje, ki jih ne poznate?
Ne vemo še, če bodo ljudje to brali (smeh), je pa bila želja po naslednji knjigi od nekdaj prisotna. Vedno sem vedela, da bom nekaj napisala, nisem pa vedela, kaj točno to bo.
Večkrat sem že začela – največ časa vzame pretipkavanje – ampak se je vedno nekaj zgodilo. Enkrat so bili otroci, drugič sem se vrgla v kolesarjenje, pa je pisanje znova zastalo. Potem pa je prišel januar – idealen mesec za nove začetke – in rekla sem si, da zdaj pa res začnem. A če si med igranjem odbojke ne bi zlomila noge, verjetno niti takrat ne bi šla do konca.
Tako pa sem bila prvič v življenju prisiljena šest tednov mirovati in namesto, da bi padla v depresijo, sem se lotila dela. Mama mi je pomagala z otroki in to mi je dalo prostor in čas, da sem se resno posvetila pisanju. Knjigo sem dokončala 5. maja.
Kako je, ko knjigo daš iz rok, ko material pošlješ v tisk in veš, da je to zdaj to, da ni več poti nazaj?
Grozno. Ko knjigo enkrat oddaš in gre v tisk, je občutek res grozen. Kar naenkrat se ti v glavi pojavijo vsi mogoči dvomi in vprašanja. Zakaj, za koga, toliko strahu, ker … Predvsem zato, ker sem se v knjigi res razgalila, ampak hkrati je res tudi to, da ko enkrat besede zapišeš, jim vzameš moč. Zame je bilo pisanje vedno nekaj katarzičnega – pisala sem predvsem zase.
Kakšen je občutek, ko se pisanje zase spremeni v deljenje zapiskov z javnostjo?
"Vedno se sprašujem, ali sem razkrila preveč ali premalo. Ampak vse, kar sem izpostavila, so moji občutki, tako kot sem jih sama doživela."
Vedno se sprašujem, ali sem razkrila preveč ali premalo. Ampak vse, kar sem izpostavila, so moji občutki, tako kot sem jih sama doživela.
Linija je tanka, ampak takoj, ko začneš nekaj spreminjati, selekcionirati, ker bi to želel zadržati zase, se celotna nit podre in potem ti ne preostane drugega, kot da vržeš vse ven ali pa pustiš tako, kot je. Pri tem se mi zdi zelo pomembno, da znaš na nek dogodek, na določen datum, na neka čustva pogledati realno, z razdalje.
Skratka, da, po eni strani je grozno, ko knjigo daš v tisk, po drugi strani pa olajšujoče. Ker s tem, ko pokažeš, da si ranljiv, si na nek način tudi vsemogočen. Ko sem material za knjigo oddala, sem po dolgem času spet dobro spala. Dva tedna sem spala kot dojenček.
Očitno vam je prav odleglo ...
Da, dogodki so se zgodili tako, kot so se, in zapisani so tako, kot sem jih jaz doživljala. Zdelo se mi je, da bi to lahko bila zgodba o navdihu.
Vaša prva knjiga Kilometer nič je izšla tik pred Dirko po Franciji 2020. Predvidevam, da se ta tam nadaljuje?
Knjiga se začne s trenutkom na poročnem potovanju na Sejšelih, konča pa po Svetih Višarjah, ki so zame še vedno nepozabne.
Katerega obdobja se najbolj neradi spominjate? Katero poglavje ste najtežje pisali?
Najtežje obdobje zame je bilo leto 2022, predvsem poletje. Takrat je Primož padel na Dirki po Franciji, se poškodoval in nato odstopil. Ko se je nato vse skupaj ponovilo še na Vuelti – spet padec, spet odstop – je bilo zame res preveč. Poleg vsega sem bila takrat noseča, polna hormonov, prava hormonska razvalina. To obdobje mi ostaja v zelo težkem spominu. V knjigi sem opisala tudi nekaj drugih življenjskih preizkušenj – recimo trenutek, ko se je Aleks rodil in so ga takoj odpeljali, ne da bi vedela, kaj je z njim. To so stvari, ki jih ne pozabiš.
"Najtežje obdobje zame je bilo leto 2022, predvsem poletje. Takrat je Primož padel na Dirki po Franciji, se poškodoval in nato odstopil. Ko se je nato vse skupaj ponovilo še na Vuelti – spet padec, spet odstop – je bilo zame res preveč. Poleg vsega sem bila takrat noseča, polna hormonov, prava hormonska razvalina. To obdobje mi ostaja v zelo težkem spominu."
Po eni strani mi je bilo vse skupaj lažje, ker sem te besede in dogodke že prej zapisala. Ko sem jih zdaj v procesu dela na knjigi samo še pretipkavala, sem to lahko naredila bolj mirno, ne da bi me ponovno povsem preplavila čustva. Ni bilo več tistega začetnega travmiranja.
Najraje pa se seveda spominjam rojstva otrok – to je nekaj, kar se ne more primerjati z ničemer. Kar zadeva doživetja na dirkah, pa Višarje ostajajo nekaj nepopisnega. Tega trenutka se ne da primerjati z nobenim drugim. In če bi mi kdo rekel, naj preberem ta odlomek iz knjige – tega enostavno ne bi zmogla. Preveč čustev, preveč vsega.
Lora Roglič Klinc med pogovorom za Sportal na Vuelti leta 2023.
Kaj pa spomini na Tour 2020, ko je Primož predzadnji dan izgubil dirko, ali Vuelto 2023, ki je bila zaradi internega boja za mesto kapetana v ekipi precej na udaru?
Tudi. Zdaj so to samo dogodki, ki so nas izoblikovali, brez posebnih čustev.
Kako sinova doživljata športno kariero očeta? Leta 2020, ko sva se pogovarjali o tem, ste mi rekli, da si želite, da bi Lev – takrat Aleks še ni bil rojen – iz vsega skupaj odnesel predvsem to, da je pomembno, da je družina skupaj in da se je za to treba potruditi, in da če se par ur vozite samo za to, da med Primoževo dirko nekaj ur preživite skupaj, je to vredno. Verjetno še vedno živite v tem duhu?
Da, še vedno se trudimo z istim razlogom, moram pa reči, da je težko. Iskreno. Ampak da, se strinjam – to, da smo bili zdaj na drugi prost dan vsaj nekaj ur skupaj, nam vsem ogromno pomeni. Še vedno skušamo živeti v tem duhu, s tem da Lev zdaj že precej bolje razume, kaj se dogaja. Zato dirk sploh ne gledamo več – razen kadar smo tam v živo. Komentatorji na televiziji govorijo marsikaj, Lev razume francosko in preprosto ne želim, da bi mu to povzročalo travme. Mislim, da otrokoma to lahko prihraniva.
Jima je pomembno, ali oče na dirki zmaga ali ne?
Lev je bil po kronometru, kjer je bil Primož 17., vesel. To pove veliko – pri nas nikoli ni bistvo v rezultatu. Ni pomembno, kdo zmaga ali izgubi. Pomembno je le to, da se potrudiš, da se boriš do konca in da si s tem, kar si dal od sebe, zadovoljen. Otroka skušam naučiti prav tega: da moraš vedno dati vse od sebe in če je nekdo boljši, moraš to znati priznati in mu čestitati.
Če se vrnem h knjigi ... Zame je ta knjiga preobrazba. Na začetku, ko še nisva imela otrok, je bilo vse preprosto. Zmage so si sledile ena za drugo in takrat si misliš, da bo trajalo večno. Pa ne traja. In potem skozi čas spoznaš, da sploh ni pomembno, ali zmagaš ali ne. Naše življenje se ne bo končalo s koncem Primoževe kariere. Mi štirje – kot družina – bomo ostali skupaj in to je tisto, kar v resnici šteje.
Preberite še:
