Druga kariera
Nedelja, 1. 6. 2025, 15.25
3 tedne
Druga kariera (415): Mitja Gasparini
Mitja Gasparini: Življenje se je precej spremenilo, povsem drugačno je od tistega, ki sem ga poznal dolga leta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,62
Gost rubrike Druga kariera je dolga leta nepogrešljivi korektor odbojkarske reprezentance Mitja Gasparini.
Dolga leta nepogrešljivi član slovenske odbojkarske reprezentance Mitja Gasparini se je po koncu kariere nekoliko oddaljil od športa, ki mu je bil predan več desetletij. S 40-letnikom, ki ga je odbojkarska pot iz Slovenije vodila tako v bližnje kot oddaljene dežele, med katerimi sta največji pečat v njegovi klubski karieri pustili Italija in Južna Koreja, smo se dotaknili njegovega novega vsakdana in obujali spomine na uspešno športno popotovanje, v katerem bo imela vselej posebno mesto reprezentanca, s katero je pisal številne mejnike.
Slabi dve leti minevata od tekme v Mariboru, na kateri je Mitja Gasparini pri šesti točki (na dresu ga je skozi kariero spremljala številka 6) simbolično zaokrožil bogato odbojkarsko kariero in z 222. reprezentančnim nastopom potegnil črto pod skoraj dve desetletji dolgo člansko pot, ki je ukrojila večji del njegovega življenja.
Popeljala ga je od domovine do bližnjih držav, Italije, Francije, Poljske, Grčije, pa vse do daljne Azije – Južne Koreje, za katero ob Italiji pravi, da je pustila najgloblji pečat, Japonske, Irana ...
Na športnem popotovanju, ki ga brez podpore družine v takšni meri ne bi bilo, je osvajal številne lovorike in bil eden od temeljev vzpona slovenske reprezentance, ki je po več kot desetletju trnove poti postala svetovna velesila. A še bolj kot pokale in kolajne v svoji odbojkarski dediščini ceni spomine in prijateljstva, ki jih je stkal v več državah in na več celinah sveta.
Nekdanji "bombarder" je ob pogledu na prehojeno odbojkarsko pot ponosen.
Povsem drugače od življenja, ki ga je poznal dolga leta
Če je odbojkarska žoga nekoč sestavljala vsakodnevno opremo, pa ta danes ni več tako zvesta spremljevalka nekdanjega korektorja, ki pa priznava, da odbojko začenja pogrešati.
"Življenje se je v zadnjih dveh letih precej spremenilo, po karieri je povsem drugače od tistega, ki sem ga poznal dolga leta. Od odbojke sem se kar malo distanciral. Iskreno mislim, da sem, če izvzamem svojo odbojkarsko akademijo, po karieri šel morda trikrat ali pa štirikrat igrat odbojko. S prijatelji na koncu večkrat odigramo nogomet. Moram pa reči, da odbojko, s katero sem bil malo zasičen, zadnje čase kar malo pogrešam."
Priznava, da se je po skoraj dveh desetletjih v članski klubski odbojki zasitil z njo, zadnje čase pa jo spet pogreša.
Ni človek, ki bi sedel doma
Izolčanovo drugo kariero trenutno zapolnjuje služba, ki nima nobene povezave z odbojko. "Nisem človek, ki bi samo sedel doma, mislim, da me niti nihče ne more cel dan gledati doma (smeh, op. a.). Po končani karieri sem tako nekaj časa razmišljal, kaj bi delal, potem pa se je pokazala priložnost za delo v kazinoju in odločil sem se poskusiti. Zdaj sem inšpektor oz. nadzornik v enem od kazinojev tu pri nas. Pazim, da stvari potekajo, kot morajo. Urnik je različen, dvoizmenski, delam čez dan ali pa v nočni izmeni, ki sicer ne traja vso noč," pravi 40-letnik in dodaja, da mu pri novih zadolžitvah pride prav tudi kakšna izkušnja iz športne kariere: "Še najbolj ta stik z ljudmi, saj gre za delo in komunikacijo z ljudmi, ki je bila prisotna tudi v odbojki."
O življenju po športu ni veliko razmišljal
Gasparini ne skriva, da med kariero ni veliko razmišljal o življenju po njej. "Vedel sem, da bo treba nekaj delati, ker, kot sem rekel, niti ne morem biti pri miru. A za to, kaj bom delal, nisem imel nekega načrta. Med kariero sem vedno govoril, da če mi bo telo dovoljevalo, bom v odbojki ostal, dokler bo mogoče. Na koncu sem se vsak trening spraševal, kaj je meni tega treba, kar se morda sliši čudno, a po toliko časa v odbojki se je preprosto nekako nakopičilo toliko stvari, da mi je bilo dovolj."
"Telo mi je še dovoljevalo igrati, sicer ne na neki vrhunski ravni, a lahko bi še igral, medtem ko glava ni bila več na pravem mestu."
Od odbojke se je nekoliko distanciral
Članski začetki so bili pri Autocommerce Bled, s katerim je štirikat postal slovenski prvak, štirikrat pokalni zmagovalec, osvojil Cev Top Teams in ligo MEVZA.
Mnogi nekdanji športniki znajo povedati, da je dober znak za konec kariere ta, da v svojem športu, ki si mu bil predan toliko let, ne uživaš več, nisi več z glavo pri stvari. Tudi naš sogovornik ni izjema.
"Da, tudi jaz na koncu nisem več užival kot nekoč. Telo mi je še dovoljevalo igrati, sicer ne na neki vrhunski ravni, a lahko bi še igral, medtem ko glava ni bila več na pravem mestu. Na koncu sem imel odbojke čez glavo, preveč je bilo vsega, tako da sem se tudi iz tega razloga distanciral od nje, a zdaj je minilo že nekaj časa, tako da mi malo manjka," se spominja Primorec, ki ga na dolgo kariero danes vsake toliko časa opomni hrbet.
"Med kariero sem imel nekaj malega poškodb, gleženj, koleno, a na srečo nič kaj pretresljivega. Imam pa zdaj nekaj pokariernih težav. Nekaj težav imam s hrbtom, ki me malo muči. Ni nekaj groznega, a da se občutiti, da je hrbet med kariero občutil nekaj skokov (smeh, op. a.)."
Od akademije do trenerja?
Bi ga nekoč ob igrišču lahko spremljali kot trenerja?
Gasparini bo tudi letos v Izoli organiziral GASPA odbojkarsko akademijo, v katero je aktivno vključen, saj ne želi posojati le svojega obraza in imena.
"Na akademiji sem prisoten ves dan, od jutra do večera, ne zapuščam otrok, vse aktivnosti delam z njimi. Želel sem biti prisoten, zato tudi akademije nisem začel že prej (prva je bila leta 2021, op. a.). Akademija je zame užitek, da mi ogromno veselja za delo z mladimi."
Se torej morda kdaj vidi tudi v trenerskih vodah? "Ta misel se je res začela porajati, malo me vleče nazaj, a predvsem v delo z mladimi. Morda pa kdaj res postanem trener. A vsaj za zdaj se kot trener profesionalne vrhunske ekipe ne vidim, ker jaz, ko nekaj delam, v to rad vložim sto odstotkov. Ko sem videl trenerje profesionalnih ekip, koliko dela imajo, niti ne vem, ali sem pripravljen iti v to, saj je to delo še intenzivnejše, kot če si odbojkar, ob tem pa prinaša še ogromno stresa, misliti je treba na sto stvari ... Ne vem, ali se res vidim v tem. Me pa veseli delo z mladimi."
Velik del klubske kariere je preživel v Južni Koreji.
Številne lovorike in kolajne, Južna Koreja ga je ob Italiji najbolj zaznamovala
Na vprašanje, ali ga ljudje še naprej prepoznavajo kot odbojkarja, odgovarja: "Nekje na pol. Vidim, da me mlajše generacije ne poznajo več, starejši, ki so spremljali že prej odbojko, pa name še vedno gledajo kot na nekdanjega odbojkarja."
Nekdanji "bombarder" je v bogati karieri med drugim z Autocommerce Bled slavil več naslovov slovenskega državnega prvaka in pokalnega zmagovalca, s Parizom je bil francoski prvak, osvojil je Cev Top Teams, ligo MEVZA, z Incheon Korean Air Jumbos slavil v korejski ligi, ki ga je močno zaznamovala, uresničil sanje z igranjem v italijanski ligi ... Skoraj dve desetletji je bil del reprezentance, s katero je največji rezultatski uspeh dosegel s srebrnima odličjema na evropskem prvenstvu 2015 in 2019 ter bil del reprezentance na svetovnem prvenstvu 2022, ko so končali na četrtem mestu.
Kariera ga je odpeljala v Italijo, Francijo, Grčijo, na Poljsko, Japonsko, v Iran in Južno Korejo, ki je ob Italiji najbolj zaznamovala njegovo klubsko pot.
"Odbojka je bila dolga leta moj način življenja, pa ne le moj, tudi od družine. Vse se je odvijalo okoli odbojke, ta je bila center našega življenja. Dala nam je veliko, prijateljstva, učila me je odnosov, dela v skupini, dala mi je res ogromno. Zaradi odbojke imam dobre prijatelje po celem svetu, kar mi pomeni še več kot same lovorike. Več let sem igral v Južni Koreji, ki je ob Italiji pustila največji pečat v moji karieri. Večina pravi, da so ljudje tam sicer zaprti, a sam pravim, da ko postaneš del njihovega življenja, je to za vedno. Z družino smo se tam imeli fantastično. Kar se tiče odbojke, je bilo zahtevno, saj so bili ves čas treningi in tekme, a menim, da smo kot družina zelo prilagodljivi, tako da smo se znali dobro organizirati, in ko smo imeli prosti čas, smo res uživali. Tako s soigralci kot ljudmi izven odbojke sem se v Južni Koreji super razumel," pravi dolga leta glavni korektor slovenske reprezentance.
Gasparini je v reprezentanco prišel pred debelima dvema desetletjema in z njo leto za letom postavljal kamenčke v mozaik kolektiva, s katerim je leta 2015 osvojil prvo kolajno – postali so evropski podprvaki.
Reprezentančna družina je bila poglavje zase
"Ne spomnim se veliko stvari, a prvih priprav s člansko reprezentanco se zelo dobro spomnim. Glavni trener je bil Gregor Hribar, ne vem, ali je bilo to leto 2003 ali 2004, vem pa, da smo bili daleč od tega, kjer smo zdaj. Spomnim sem, da sem imel tremo, da sem z velikimi očmi gledal starejše. Lepi občutki. Skupaj smo doživeli res ogromno stvari. Na koncu smo bili tako veliko skupaj, da smo se res zelo dobro poznali, vedeli skoraj vse eden o drugem. Reprezentanca je bila res poglavje zase. Mislim, da nam je kar uspelo (smeh, op. a.). Najlepši spomini so na polne Stožice, te občutke, ko so vsi stali za nami, je težko opisati z besedami, pa tudi na osvojeni kolajni," se reprezentančnih časov spominja mož s šestico na dresu in pozdravlja dokumentarno serijo Bratje z igrišča, ki razkriva ozadje enega odmevnejših podvigov slovenskega reprezentančnega športa.
"Najlepši spomini so na polne Stožice, te občutke, ko so vsi stali za nami, je težko opisati z besedami."
"Nisem si še ogledal vsega, a o tem, kar sem videl, lahko rečem le super. Alen (nekdanji odbojkar Alen Djordjevič, op. a.) je imel res super idejo. Že prva serija iz arhivskih posnetkov ... Le mislim si lahko, koliko dela in truda je bilo vloženega, da so vse to zbrali, zmontirali in spravili v končno obliko. Fantastično so naredili."
Menim, da je prihodnost reprezentance svetla. Neko ogrodje izkušenih fantov še vedno vztraja, mladi pa imajo ob njih odlično odskočno desko, ki jo s pridom izkoriščajo. Pa tudi veliko mladih igra zunaj v močnih ligah, kjer napredujejo in že tam delajo neke dobre rezultate. Če se jim bo uspelo povezati v reprezentanci, menim, da bo ta reprezentanca ostala uspešna.
"Reprezentanca je bila res poglavje zase. Mislim, da nam je kar uspelo (smeh, op. a.)."
Ponosen na preteklost
Ko Gasparini danes potegne črto pod kariero, je na prehojeno pot ponosen.
"Vedno so bile sanje, da zaigram v Italiji, kar mi je uspelo. Ponosen sem tudi na stvari, ki sem jih dosegel v Južni Koreji, pa reprezentanca ... Veliko smo dali skozi, a bilo je lepo," pravi in na vprašanje, kdo je nanj pustil največji trenerski pečat, nemudoma postreže z večkrat slišanim odgovorom: "Brez dvoma je bil to Andrea Giani. Najprej je bil dve leti moj trener v Veroni, potem še v reprezentanci. Sam sem pod njegovim vodstvom najbolj napredoval. Pa ne le kot igralec, temveč tudi kot človek. Glede na to, da sem bil v Veroni tudi kapetan, sva imela veliko pogovorov tudi izven dvorane. On je bil tisti, ki mi je kot trener dal največ."
Andrea Giani je tisti, ki je v karieri Gasparinija pustil največji pečat.
In kaj bi danes sporočil nadobudnim mladim odbojkarskim upom? "Moj nasvet je, naj vztrajajo v odbojki, tudi ko je težko, pri vsem skupaj pa naj gledajo tudi naprej, v prihodnost. Naj ne pozabijo na šolo, s katero pri meni bilo prav fantastično (smeh, op. a.), saj jim bo tako v prihodnosti zagotovo še lažje," je zaključil sogovornik.
Preberite še:
