Četrtek, 29. 5. 2025, 17.22
14 ur, 26 minut
Intervju: Gašper Pavli in Alen Djordjević
Bratje z igrišča: "Seveda smo si rekli, da je to zgodba za Netflix"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,32
Na NEO si lahko ogledate serijo Bratje z igrišča, napeto ter akcije in čustev polno športno dokumentarno pripoved o slovenski moški odbojkarski reprezentanci in njihovi poti na Olimp. V produkciji Telekoma Slovenije in mednarodne odbojkarske zveze FIVB je nastala zgodba, ki razkriva ozadje enega največjih podvigov slovenskega športa. V pričakovanju je še zaključni, šesti del.
Film je večletni projekt režiserjev, scenaristov in producentov Alena Djordjeviča in Gašperja Pavlija, ki sta v ekskluzivnem intervjuju za Siol.net razkrila podrobnosti o nastanku serije: o tem, kako sta pritegnila mednarodne koproducente in motivirala igralce, ter o tem, kateri izmed njih je pred kamero najbolj lesen ter kateri si je prislužil vzdevek Marlon Brando.
Epizode serije Bratje z igrišča so zaenkrat na voljo ekskluzivno naročnikom televizijskih storitev Telekoma Slovenije na platformi NEO.
Kako je nastal koncept za Brate z igrišča?
Alen Djordjevič (AD): Ko sem postal vodja ekipe, sem razlagal prijatelju, da so fantje v glavah čisto drugačni kot v prejšnjih letih. Kot igralec sem bil že dvakrat član reprezentance, ampak zdaj sem opazil spremembo – bili so na misiji. In tako mi je ta prijatelj predlagal, naj to posnamem. Kupil sem majhno kamero in začel snemati zakulisje. V enem letu je bilo veliko zapletov in zanimivih zgodb, medtem pa je imel Gašper čisto ločeno podobne ideje. Sicer se nisva poznala, a ko so se najine poti prekrižale, sva ugotovila, da imava podobno vizijo, in sva se odločila za sodelovanje.
Kako se je to razširilo v šestdelno, štiriurno serijo? Kako ste se odločili, kam se osredotočiti, kako jo razdeliti?
Gašper Pavli (GP): Sicer sva imela oba podobno idejo, ampak vsak svojo vizijo, ki ju je bilo nato treba uskladiti. Pri tem sva se dobro ujela in si glede pristopov in kadrov nenehno dajala izzive, tako kot pri odbojki. Že takoj na začetku smo vedeli, da bomo imeli veliko vsebine. Samo Alenovih posnetkov je bilo ogromno, nato smo najeli profesionalnega snemalca z ekipo, da so celo sezono spremljali reprezentanco. Najprej sploh nismo prav vedeli, kako se tega tehnično lotiti, kako pregledati vse nastale posnetke, pa še ves arhiv. Tako smo prišli do najtežjega dela, ko je bilo treba dajati stvari stran.
"Sicer se nisva poznala, a ko so se najine poti prekrižale, sva ugotovila, da imava podobno vizijo."
AD: Za tri dni smo se zaprli na Pokljuko, zraven je bil še Nik Gradišnik, snemalec. Bilo je deževno, ves čas smo bili noter in prvi dan smo se samo prepirali, izkazalo se je, da je imel vsak svojo vizijo in drugačne ideje. Ko smo šli spat, smo bili prepričani, da nismo naredili prav ničesar, da ne bomo nikoli prišli skupaj, potem pa je bila zjutraj povsem druga zgodba. Očitno smo vse premleli v sanjah in tako smo zjutraj spili kavo in je vsak sprejel ideje od drugih ter začel razmišljati o tem, kako naprej.
GP: Takrat smo vzeli ogromen risalni papir in začeli nanj risati in lepiti listke. Najprej 60 ključnih situacij, ki morajo biti vključene, nato sestaviti koncept, ki ima rdečo nit. Potem smo stvari še spreminjali, ko smo ugotavljali, kaj je najboljše za zgodbo, kar nam je povzročilo dodatno delo. Na koncu smo porabili osem mesecev, ampak smo bili vsi trije v tem čisto vse dneve. To je bilo neverjetno obdobje.
AD: Moji otroci me še zdaj sprašujejo, kdaj bo tega konec (smeh, op. a.). Pravijo: saj smo ponosni nate, ampak bi te radi več videli.
GP: Jaz pa sem vmes še dobil otroka.
Z vzponom slovenske odbojkarske reprezentance se je opazno povečalo tudi zanimanje navijačev. Ali menita, da bo ta navijaška baza ostala tudi po generacijski menjavi reprezentance? Se ta pozna tudi na klubski ravni?
Kako ste našli partnerje, kot sta Telekom Slovenije in mednarodna odbojkarska zveza FIVB, in kako ste izbrali novinarja Dava Rogersa za pripovedovalca?
GP: Krivec za to je FIVB. Najprej sploh nismo razmišljali o mednarodni poti. Seveda smo si rekli, da je to zgodba za Netflix, sploh ko bodo naši dobili medaljo – vsi smo verjeli v to. Da imamo zgodbo o tem, kako pridejo od ničesar do medalje. Telekom je prvi prepoznal potencial, ko smo potrebovali financiranje, da smo lahko reprezentanci za več mesecev priključili snemalca z ekipo. Po enem mesecu smo naredili čustven in pristen napovednik in ko je bil lani julija v Ljubljani turnir Lige narodov VNL, so prišli sem zdajšnji predsednik FIVB Fabio Azevedo in nekaj drugih predstavnikov, ki smo jim predstavili zgodbo. Ko so videli napovednik, so bili povsem navdušeni in prepričani, da morajo to zgodbo povedati vsemu svetu, da z njo navdihnejo vse majhne članice, da jim pokažejo, kako se lahko prebijejo iz šestdesetega mesta v sam vrh. Tako smo sklenili dogovor in potem smo se odločili, da naredimo serijo v angleščini.
AD: Nismo želeli predstaviti zgolj zgodbe o slovenski reprezentanci, ki bi zanimala samo Slovence, temveč smo serijo delali za vse, ki jih zanima šport. Dogodke iz zakulisja, osebne stvari, ki se dogajajo v življenju, športu, kjerkoli.
GP: Tukaj je bil Alen neprecenljiv, ker je kot "insajder" natančno poznal vse te zgodbe. Če bi prišel nekdo od zunaj in želel povedati zgodbo, pa ne bi vedel, kaj je bilo v ozadju, kdo bi mu to povedal? Tukaj so ključni igralci, ne mi avtorji. To, da se ti odprejo in ti zaupajo, pa se ne zgodi kar tako. Brez Alena tega nikoli ne bi mogli posneti.
"Seveda smo si rekli, da je to zgodba za Netflix, sploh ko bodo naši dobili medaljo – vsi smo verjeli v to. Da imamo zgodbo o tem, kako pridejo od ničesar do medalje."
Po katerih dokumentarcih oziroma ustvarjalcih ste se zgledovali pri snovanju zgodbe, pri načinu podajanja zgodovine in končni montaži?
GP: V osnovi smo vedeli, da hočemo dramo, človeško dramo, ki nima tako velike veze z rezultati. Pogledal sem sicer ogromno teh serij, ampak ne bi rekel, da me je kakšna bolj navdihnila od ostalih. Kot ljubitelj filmov pa bi rekel, da so mi bližje socialne drame, tako da sem črpal od tam, recimo iz filmov Kena Loacha. Tudi sicer nisem gledal na to kot na športno serijo, ampak kot na dramo. Če pa že moram izpostaviti nekaj športnega, bom rekel Welcome to Wrexham. Ta je sicer zabavna serija, ampak je meni najljubša prav zato, ker izstopa, saj je v ospredju lokalna skupnost, ne zgolj šport.
Kako dolgo je trajalo snemanje? Alen, kdaj ste zares začeli?
AD: Vse skupaj je trajalo kakšni dve leti, odkar sem kupil tisto kamero. Ampak najprej sploh nisem pregledoval posnetkov in jih niti nisem kazal fantom, da se ne bi obremenjevali.
Ta neobremenjenost se tudi pozna na posnetkih, sploh tistih starejših iz arhiva. Eden pristnejših je tisti, na katerem je videti, kot da vadijo stanje ob himni.
AD: To so neprecenljivi posnetki in zanje se moram zahvaliti bivšemu kapetanu Matiji Plešku.
GP: Tudi on je tako kot Alen začel snemati, ampak se potem iz tega ni razvilo nič večjega. A smo zdaj dali njegovi zgodbi smisel. Najprej smo imeli že skoraj dokončan film, ampak samo z intervjuji, v katerih so igralci razlagali o raznih dogodkih. Takrat pa je Alen uspel dobiti še vse to in smo bili povsem navdušeni, kako se je lepo vklopilo, ko smo lahko intervjujem dodali podobe.
"Vse skupaj je trajalo kaki dve leti, odkar sem kupil tisto kamero. Ampak najprej sploh nisem pregledoval posnetkov in jih niti nisem kazal fantom, da se ne bi obremenjevali."
Kako so se igralci in ostali člani ekipe odzvali na snemanje – so težko našli čas za intervjuje, se dovolj sprostili?
AD: Lani poleti smo naredili čez 60 intervjujev in vsa reprezentanca je bila pripravljena in navdušena. Dobro so sprejeli to idejo in snemalno ekipo. No, razen kapetana (Tineta Urnauta, op. a.) … To moram razložiti, da me ne bi kdo narobe razumel. Tine je izredno organiziran, sploh kar se tiče časa, in se ni uspel sprostiti pred kamero, ker je imel takoj za tem vedno neke nujne opravke.
GP: Mi pa smo želeli priti v njegovo dušo.
AD: In vedno je hotel imeti stvari pod nadzorom. O določenih temah ni hotel govoriti, da bi ostal do vseh diplomatski. In smo mu rekli, da to ne bo šlo. On je glavni lik in po štirih takih intervjujih, kjer se mu je vedno mudilo in nikoli ni povedal, kaj on čuti o zadevah, nismo imeli ničesar zares uporabnega. Potem pa je Gašper dobil idejo, da moramo poskusiti še enkrat. Takrat je bil Tine na Japonskem, mi pa smo bili sredi montaže in lovili roke. Vedel sem, da ima Gašper prav, in tudi Tine je vedel, da moramo to še enkrat narediti, tako da smo se s snemalno ekipo odpravili tja in ga posneli. Takrat se je sprostil in smo dobili od njega točno to, kar smo potrebovali.
GP: Brez glavnega igralca ne moreš imeti filma. Nikoli ni bilo dvoma, kdo je glavni, ampak na filmu smo imeli same novinarske odgovore.
Gašper Pavli je posnel tudi kratki film o Dejanu Zavcu. "Dejanova zgodba je zares neverjetna. Samo zapakirati jo je treba znati."
Kateri pa je bil najbolj sproščen, najbolj filmski?
GP: Marlon Brando (smeh, op. a.).
AD: Ja, Marlon Brando. Vinko (Dejan Vinčić, op. a.) je prikazal največ čustev.
GP: To zgodbo moram povedati. Srbski režiser Miloš Skundrić je bil naš svetovalec, saj ima bistveno več izkušenj od vseh nas skupaj. Z njim smo prišli v stik preko pridruženega producenta Aleša Pavlina, ker smo potrebovali nekoga za zunanje mnenje. Tako smo mu poslali 35. različico, ki se je nam zdela že povsem gotova – ampak smo seveda ugotovili, da smo šele na začetku. No, njegov komentar na Vinka je bil, da je kot Marlon Brando. Povsem ga je navdušil.
AD: Stvar je v tem, da Miloš ni poznal zgodbe, tudi športa ne spremlja veliko. Ko smo imeli sestanek z njim, pa sem ob odzivu dobil kar kurjo polt. Povsem je kupil zgodbo, dodelil likom lastne vzdevke in rekel, da je super … ampak nam je potem dal cel kup pripomb – in ti komentarji so bili zlata vredni, ker so dodali vsaj 20 odstotkov h končnemu izdelku.
GP: In kar ni mogel nehati govoriti o Vinku.
AD: Drugače najboljši je bil Koza (Jan Kozamernik, op. a.), ki ga skorajda ni bilo treba rezati v montaži, saj je vsako stvar povedal točno tako, kot bi si želel.
GP: Zastavili smo tako, da je vsak povedal vse o vsaki stvari, nato pa smo z njihovih perspektiv sestavili končno zgodbo. In seveda hočeš zmeraj uporabiti tistega, ki je najboljši, kar je potem postal problem, ker bi imeli lahko samo Kozo (smeh, op. a.).
"Ta serija odlična za vse mulce, ki še ne igrajo odbojke ali pa jo začenjajo, saj jim lahko da inspiracijo in zagon. Takšne zgodbe lahko naredijo veliko."
Ali ima Slovenija zdaj vzpostavljeno infrastrukturo za nadaljnji razvoj odbojke na tako visoki ravni, kot jo je vzpostavila ta reprezentanca v poldrugem desetletju?
AD: Imamo, ampak težko je vstopiti v take čevlje. Hvala bogu, da niso vsi rekli, da je to to, ampak prihajajo mlajši in nanje je treba prenesti te izkušnje. Poseben privilegij imajo Nik Mujanović, Rok Bračko in Janž Kržič, ker ti trener ali klub težko da kaj takega, kot ta reprezentanca. Upam, da bodo tudi drugi uspeli tako hitro napredovati.
Je to tako tudi na klubski ravni?
AD: Moram reči, da ACH Volley to poganja. V dokumentarcu jih nismo omenili, ker je bil fokus na reprezentanci, ampak imajo velik vpliv na odbojko pri nas in na vse te fante. Tam so začeli svojo pot, tam so se kalili, dobili prvi stik z resno odbojko. In to se še nadaljuje.
GP: Ob tem vprašanju sem se spomnil Vinkove izjave iz premiere. Da je ta serija odlična za vse mulce, ki še ne igrajo odbojke ali pa jo začenjajo, saj jim lahko da inspiracijo in zagon. Takšne zgodbe lahko naredijo veliko.
Gašper, posneli ste tudi kratki igrani film Dejan Zavec – 13. runda. Kako je nastalo to sodelovanje?
GP: To je nastalo na osnovi dolgoletnega sodelovanja z njim. Zaposlen sem v športni agenciji Media SportMediaFocus, kjer smo z njim delali marketing, organizirali dvoboje v Stožicah in podobno. Midva sva skozi to sodelovanje tudi spletla prijateljski odnos in enkrat mi je zaupal svojo življenjsko zgodbo, ki je ni mogoče opisati. Kot nekdo, ki rad ustvarja, sem rekel, da bom nekoč posnel film in da bo to zgodba o Dejanu. Bil je za, opravila sva tri pogovore in imel sem več ur materiala, potem pa sem začel o tem sanjati. Ta kratki film je bil samo pilotni projekt in delam na scenariju za celovečerec – to bo trajalo kakih sedem let, to je moj življenjski projekt. Dejanova zgodba je zares neverjetna. Samo zapakirati jo je treba znati.
Preberite še:
