Druga kariera
Nedelja, 13. 8. 2023, 16.15
1 leto, 2 meseca
DRUGA KARIERA (322.): ALEN DJORDJEVIČ
Alen Djordjevič: Hvaležen, da sem lahko tam, kjer je lahko le redkokdo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,71
Gost 322. Druge kariere je nekdanji odbojkar Alen Djordjevič.
Gost 322. rubrike Druga kariera je nekdanji slovenski odbojkar Alen Djordjevič. Če bi pisali knjigo o njegovi odbojkarski poti, bi bilo precej strani obarvanih z anekdotami iz dežel Srednjega vzhoda, trenutno nastajajoče poglavje pa bi obsegalo velik projekt slovenske moške reprezentance, ki želi jeseni uresničiti olimpijske sanje. Velenjčan, ki v reprezentančnem mozaiku opravlja vlogo vodje ekipe, se je razgovoril tako o pestri igralski klubski zgodbi, kakovosti, ki je je bilo, kot pravi, na nekaterih ravneh premalo, da bi postal standardni član reprezentance, hvaležnosti, da je danes lahko del izbrane vrste, naložbenih in televizijskih projektih, pa tudi pomoči odbojkarske družine krajem in ljudem, prizadetim v katastrofalnih poplavah.
Ob iskanju slovenske reprezentance, ki ima to poletje, pa pred tem še del pomladi in nato še del jeseni najnapornejši urnik, bi s prstom znova nedvomno pokazali na moško člansko odbojkarsko reprezentanco.
Začelo se je z majskimi pripravami, nadaljevalo z ligo narodov, konec avgusta bodo branili srebro na evropskem prvenstvu, vrhunec petmesečnega izzivov polnega obdobja pa prihaja šele konec septembra, ko si bodo na Japonskem poskušali priboriti premierno olimpijsko vozovnico.
Slovenska reprezentanca je že opravila z ligo narodov, pred njo pa sta še evropsko prvenstvo in vrhunec: olimpijske kvalifikacije.
"12 plus Slovenija?"
Odbojkarski kruh si je služil v mnogo državah, tudi tistih na Srednjem vzhodu.
Po sogovornika za 322. izdajo rubrike Druga kariera smo se tako odpravili v štab reprezentance, katerega del je od te sezone tudi Alen Djordjevič. Nekdanji odbojkar je v zadnjih mesecih vodja slovenske izbrane vrste. A preden se posvetimo Velenjčanovim zadolžitvam, tako v reprezentanci kot na drugih projektih, se dotaknimo njegove pestre odbojkarske igralske poti.
Ta ga je vodila v več kot deset tujih držav. Služboval je v kar nekaj odbojkarsko eksotičnih deželah Srednjega vzhoda, med drugim tudi v trenutno nadvse priljubljeni destinaciji nogometnih zvezdnikov Savdski Arabiji.
Ko smo ga vprašali, ali zna brez štetja povedati, v koliko državah si je služil kruh, je odgovoril: "12 plus Slovenija? Bom raje kar naštel (smeh, op. a.). Gremo po vrsti: Slovenija, Belgija, Turčija, Savdska Arabija, Francija, Finska, Bahrajn, Libanon, Bolgarija, Združeni arabski emirati, Avstrija in Ciper. Da, veliko se jih je nabralo."
Vzvodov za selitve, ob katerih mu je sledila tudi družina − Djordjevič je poročen z nekdanjo skakalko v daljino Nino Kokot (dekliški priimek) −, je več.
"Če si reprezentant, je veliko lažje dobiti pogodbo. Sam žal večino časa nisem bil. Pri iskanju kluba sem videl, kako pomembna je reprezentanca. Pa ne samo zato, ker si vse poletje z reprezentanco aktiven in se ti to pozna pri kakovosti igre, ampak tudi zaradi papirja, za to, da prepričaš delodajalca."
"Dejavnikov je bilo veliko. Razumljivo sem iskal tudi najugodnejše ponudbe, a hkrati gledal, kakšni bodo pogoji za družino, ženo, ki je nekdanja atletinja. V več krajih bi lahko ostal dlje časa, a sploh v arabskem svetu je to malo težje, saj se tam stvari hitro menjajo. Saj je bilo lepo, sploh Abu Dabi, pa Bahrajn … Veliko različnih stvari sem doživel, bilo mi je povsem super in sem se kar navadil. Pred podpisom pogodb sem vedel, da ni vedno pametno prehitevati stvari. Želel sem vedeti, ali bodo stvari urejene, kot piše na papirju, ali ne … Na koncu je o tem, kje sem igral, odločalo veliko stvari, najbolj pa morda celo reprezentančni dejavnik," pravi nekdanji občasni reprezentančni sprejemalec.
"Če si reprezentant, je veliko lažje dobiti pogodbo. Sam žal večino časa nisem bil. Pri iskanju kluba sem videl, kako pomembna je reprezentanca. Pa ne samo zato, ker si celo poletje z reprezentanco aktiven in se ti to pozna na sami kakovosti igre, ampak tudi za papir, za to, da prepričaš delodajalca. Tem fantom (zdajšnjim reprezentančnim nosilcem igre, op. a.) trenutno sicer niti ni tako pomembna, ker so ustvarili že veliko, a da so do tega prišli, jim je zagotovo pomagala. So pa oni seveda tudi ogromno pomagali reprezentanci. Vse skupaj je vzajemno."
Tujina mu je dala veliko, od vez in poznanstev, ki mu pridejo prav tudi v drugi karieri, do zavedanja, da življenje zahteva prilagajanje.
Širina in prilagajanje
Leta v tujini so ga naučila veliko, mu dala širino, predvsem pa zavedanje, da se je v življenju treba znati prilagajati.
"V tujini se naučiš ogromno, spoznaš, da večinoma ne obstaja samo ena pot, da lahko v vsaki situaciji najdeš nekaj dobrega, pa tudi to, da se znaš prilagoditi različnim položajem, kulturam ali pa ne nazadnje ravnem odbojke. Enkrat deluješ v nekem okolju, čez nekaj mesecev v povsem drugačnem. Danes, ko sem del te reprezentance, sem v najbolj profesionalnem mogočem okolju in na najvišji ravni. Ko bo konec, bom verjetno v drugem okolju in se bo treba znati prilagoditi. Zavedam se, da je vsako okolje specifično in se mu je treba prilagoditi," razmišlja o življenjskih lekcijah, ki mu jih je dalo odbojkarsko udejstvovanje onkraj naših meja.
"Na tujca gledajo, kot da je nekaj posebnega"
"V Savdski Arabiji sem bil profesionalec, preostali člani našega kluba ne. Od tebe kot tujca se pričakuje, da boš delal vse, da boš dobil 60 žog na tekmo, da boš reševal vse ključne situacije … Če ekipa zmaga, si v redu, če izgubi, si krivec ti. Tamkajšnji igralci ne dojemajo profesionalizma. Zanimivo je, kako v ekipi gledajo na tujce. Kot nekaj posebnega, kot da nismo iz mesa in krvi, kot da mi lahko naredimo določeno stvar, oni pa je niso sposobni. Ne razumejo pa, da bi jo tudi oni lahko, a je zato treba priti na trening. Če ležiš doma, ne bo iz tega nič. Ampak dobro, sam s tem nisem imel težav, vedno mi je bolj ustrezalo, če sem vedel, da bom na koncu dobil vse žoge. Lažje sem deloval, če sem vedel, da so stvari v mojih rokah," se spominja sezone 2013/2014.
"Zavedam se svoje kakovosti oziroma tega, da je ni bilo na vseh ravneh dovolj"
Doma je igral za Šoštanj Topolšico, Calcit Kamnik in Panvito Pomgrad. S prvim je v sezoni 2003/04 kot mladenič postal državni prvak.
Občasno je oblekel tudi reprezentančni dres, a te sreče, predvsem pa kakovosti, kot sam priznava, da bi postal njen standardni član in z zlato generacijo posegal po največjih uspehih, ni imel.
"Zavedam se svoje kakovosti oziroma tega, da je ni bilo na vseh ravneh dovolj. Vedel sem, da sem bil v enih stvareh na dovolj visoki ravni, v drugih ne," pravi o razlogih, zaradi katerih mu ni uspelo postati standardni član reprezentance.
"Zavedam se svoje kakovosti oziroma tega, da je ni bilo na vseh ravneh dovolj. Vedel sem, da sem bil v enih stvareh na dovolj visoki ravni, v drugih ne. Če bi bilo vse na določeni ravni, potem bi bil vseskozi zraven. Sem ravno nekaj let starejši od trenutnih nosilcev igre, vemo pa, da so tisti tretji, četrti sprejemalci po navadi mlajši. Sam sem ta 'hendikep' v svoji karieri, da nisem bil del reprezentance čez poletje, občutil na pogodbah," je realen.
Na vprašanje, ali meni, da je v celoti izkoristil svoje odbojkarske potenciale, dodaja: "Da, a ponavljam, če bi bil vseskozi del reprezentance, bi v poletnih mesecih v reprezentanci postal še kakovostnejši odbojkar. Vsem športnikom želim povedati, če kdaj kdo pomisli, da se ne bi odzval reprezentančnemu vabilu − na srečo pri nas (v trenutni moški odbojkarski reprezentanci, op. a.) tega ni −, da je v reprezentanci najvišja mednarodna raven in da tu na koncu odneseš največ."
Z ženo se je pogovoril, da ga pet mesecev ne bo skoraj nič doma
Dobro leto po končani karieri so se njegove poti spomladi prekrižale s slovensko izbrano vrsto, nad katero zadnje leto s trenersko taktirko bdi romunski strokovnjak Gheorghe Cretu. Postal je član štaba, kot vodja ekipe skrbi, da organizacijske stvari tečejo. Dela mu ne zmanjka.
Vodja reprezentance, v kateri dela z najboljšim trenerjem na svetu, kot pravi, je postal spomladi.
"Prostega časa res nimam veliko, a vse to opravljam z užitkom. Preden sem sprejel to delo, sva se z ženo pogovorila. Vedela sva, da to pomeni, da me pet mesecev skoraj nič ne bo doma. Ko pa sem, delam stvari za naprej, saj vseskozi prihajajo nove zadolžitve, ki jih moraš opraviti. Če nisi dosleden in če jih ne rešuješ sproti, te zasujejo, pride do napak, česar pa si nihče ne želi. Ne bom rekel, da je delo težko, da delam nekaj, kar se ne da, a moram biti vseskozi aktiven in zbran, da česa ne pozabim. Ko zjutraj odprem telefon, me pričaka kup elektronskih sporočil ali pa klicev, potem se prebijam skozi dan, da vse teče, kot je treba, da ima ekipa vse, kar potrebuje, da stvari organizacijsko delujejo," o svojih obveznostih pravi zgovorni 38-letnik.
Močna pripadnost reprezentanci in nesebična pomoč ljudi iz ozadja
Med raznovrstnim repertoarjem njegovih dolžnosti se je na primer znašlo tudi hitro posredovanje, ko je odbojkar na eno od tekem na Japonskem prinesel dres napačne barve. Bitka s časom se je dobro končala. "Če pozitivno razmišljaš, se vedno najdejo rešitve," je prepričan Djordjevič, hvaležen za ponujeno priložnost in navdušen nad nesebično pomočjo ljudi iz ozadja.
"Delati s to reprezentanco je izkušnja, ki bi si jo želel vsak. Je češnja na torti. Sem tam, kjer je lahko le redkokdo."
"Čuti se močna pripadnost tej reprezentanci. Ta reprezentanca ima nek kult. Ljudje ji radi pomagajo. Pa naj gre za osebje v hotelu, ko si zadnji trenutek spremenimo urnik in je treba večerjo za 25 oseb pripraviti prej, kot je bilo načrtovano, ali pa za zdravstveno osebje. Eden najbolj priznanih radiologov Jadran Koder je sredi dopusta prišel urgentno pogledat in nam takoj predal pomembne informacije. Takšna stvar je neprecenljiva. Od velikega strokovnjaka smo takoj izvedeli, za kako resno stvar gre, ali lahko igralec trenira ali ne. To so ljudje, ki niso povezani z Odbojkarsko zvezo Slovenije, a nesebično pomagajo, ker imajo radi ta šport. Moje delo je zaradi njih veliko lažje, saj se vrata hitro odprejo."
"Pet mesecev biti praktično vseskozi skupaj, ni lahko, a meni je super. Zaradi teh fantov, zaradi tega, kar se dogaja, zaradi najvišjih ciljev. Gre za olimpijske igre, gre za zelo pomembno predolimpijsko sezono s ciljem uvrstiti se na igre. Delati z ekipo takih igralcev, z najboljšim trenerjem na svetu, s strokovnjaki v strokovnem štabu je izkušnja, ki bi si jo želel vsak. Ta reprezentanca je zame češnja na torti. Sem tam, kjer je lahko le redkokdo. Za to sem zelo hvaležen. Odgovornost je velika, a čast mi je biti del te ekipe, v kateri ima vsak točno določeno vlogo in v kateri se zavedamo, da cilje lahko dosežemo le skupaj, ne posamično."
Pomoč prizadetim v poplavah: Prizori so nepredstavljivi
Djordjevič se je s pomočnikom selektorja Zoranom Kedačičem v začetku tedna odpravil na nekatera najbolj prizadeta območja v nedavnih poplavah - na Koroškem je zraslo kar nekaj zdajšnjih reprezentantov - in daroval opremo, hrano ... Odbojkarska družina je odločena pomagati tudi finančno.
Tudi slovenska odbojkarska družina je in bo še pomagala žrtvam nedavnih poplav. Sprva so se poigravali z idejo, da bi reprezentanti namesto treninga že pred dnevi pomagali na terenu, a so se odločili, da bodo pristopili drugače. Djordjevič se je v družbi pomočnika selektorja Zorana Kedačiča v začetku preteklega tedna odpravil na nekatera najbolj prizadeta območja na Koroškem in Zgornji Savinjski dolini oziroma v njihovo bližino, saj vsa niso bila dostopna, in dostavil nekatere potrebne stvari. Tu se pomoč ne bo ustavila, saj bo slovenska zveza v sodelovanju z drugimi poskušala pomagati tudi finančno.
"Vprašali smo se, kaj lahko naredimo, pa ne, ker bi se želeli izpostavljati, ampak morda povsem sebično, ker čutimo, da je nekaj treba narediti, ker smo čutili, da bi radi nekaj prispevali, da bi se potem tudi sami počutili bolje, če že ne moremo biti na terenu. Zbrali smo denar, kupili opremo, nekaj hrane, s Kedačičem sva se odpeljala. Prizori pa … Nepredstavljivi. V Črni na Koroškem je bilo zelo hudo. Še danes dobim kurjo polt, ko o tem govorim. Ne moreš si niti predstavljati, do kam lahko seže voda. Če tega ne vidiš v živo, težko verjameš. Šele ko si tam, se zaveš, kako nemočen si proti naravi," pripoveduje o žalostnih prizorih, ki jih je kljub zahtevnemu obdobju spremljalo pozitivno vzdušje Korošcev.
"Če tega ne vidiš v živo, težko verjameš. Šele ko si tam, se zaveš, kako nemočen si proti naravi."
"Ljudje so bili zelo pozitivni. Ko vidiš te vesele obraze, ki tam delajo cele dneve, skoraj do vratu v blatu, se ti zdi, da so vsi problemi rešljivi. Ljudje, ki so morda izgubili celotno premoženje, se zavedajo, da bo za obnovo potrebnih več let, morda celo desetletji, a na vse skupaj niso gledali tako dramatično. Vsaj navzven je bilo tako videti, v sebi pa so verjetno vseeno čutili drugače. Videti so bili srečni, da imajo okoli sebe ljudi, ki jim pomagajo, da se je toliko ljudi odzvalo, čutijo podporo, se šalijo, imajo smisel za humor. Ker ti, ko prideš tja, si v šoku, oni pa so to sprejeli pozitivne volje, če lahko tako rečemo, in gredo dalje."
Djordjevič dodaja, da so se odločili narediti fundacijo, prek katere bodo zbirali sredstva. "Fantje bodo tudi prek videov nagovorili odbojkarski svet, da bi se sredstva zbirala tudi zunaj naših meja. Veliko ljudi nas je spraševalo, kako lahko pomagajo, pa smo rekli, da bomo najprej sami zbrali določena sredstva, tudi zveza je rekla, da bo pristopila zraven in da se strinja s to idejo. Ob tem bomo za pomoč nagovorili druge odbojkarske federacije. Zdaj ugotavljamo, na kakšen način stvar speljati, da ne bo obdavčena. Želimo si, da sredstva pridejo v prave roke, da pomagamo tistim najbolj prizadetim. Med temi je tudi veliko odbojkarskih družin. Čutimo se dolžne, da to naredimo."
V spekter njegovih zadolžitev druge kariere ob reprezentanci spadajo tudi projekti, povezani z investicijami, pa tudi televizijo.
Naložbe, televizija, športni menedžment
Djordjevičeva druga kariera ni vezana zgolj na reprezentančno zgodbo, dela namreč še na več projektih, naložbenih, pa tudi televizijskih. Pri nekaterih mu pomagajo tudi izkušnje in zveze iz tujine, tudi arabskega sveta.
"Preden sem prišel na to mesto v reprezentanco, nisem bil toliko povezan s samo odbojko. Po karieri sem jo kar malo 'odklopil'. Za podjetje Ninesquared sem odpiral odbojkarske trge in jih še vedno odpiram. Glede na to, da sem igral v toliko različnih državah, imam veliko povezav, kar pomaga. Odprtih je nekaj različnih projektov, pri nekaterih bi tudi povezava z arabskim svetom lahko prišla prav. Veliko stvari sem videl in te bi želel implementirati tudi pri nas, saj menim, da bi lahko ta praksa dobro delovala tudi tu. Eden od projektov je investicijski in je povezan s športno infrastrukturo, druga dva pa z lokalno televizijo, kjer poskušamo obuditi športni program, a prav veliko še ne želim razkrivati, saj so določene stvari še 'v zraku'."
Bolj kot trenerstvo ga zanima športni menedžment.
In kje se vidi čez pet let? Bi ga lahko zaneslo tudi v trenerske vode? "Upam, da bo eden od teh projektov, ki jih načrtujem, uspel. Da bom še naprej z užitkom delal, kar rad delam. Če bi bil trener, bi to pomenilo spet tisto življenje, kot sem ga imel prej kot odbojkar. Veliko bi se selil, tako da tega za zdaj ne vidim, pa tudi Nini sem obljubil, da se bomo ustalili v Sloveniji, ko bo šel starejši sin v šolo, kar sem sicer iz objektivnih razlogov malo zamaknil (smeh, op. a.). Na pedagoški fakulteti sem sicer vpisal smer športno treniranje, a me bolj zanima menedžment v športu, bolj me vleče v to smer."
