Druga kariera
Nedelja, 16. 7. 2023, 18.35
1 leto, 5 mesecev
DRUGA KARIERA (318.): PETRA KRAMOLC GORJUP
Petra Kramolc Gorjup: Če pogledam nazaj, bi še enkrat izbrala to pot
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,00
Nekdanja odlična dvoranska odbojkarica Petra Kramolc Gorjup danes sestavlja kolektiv Varstveno delovnega centra Tončke Hočevar, v katerem odraslim osebam z motnjo v duševnem in telesnem razvoju omogočajo kakovostno življenje in jih čim bolj vključujejo v različne sfere življenja.
Večkratna državna odbojkarska prvakinja, pokalna zmagovalka in dolgoletna reprezentantka Petra Kramolc Gorjup je kamenčke v mozaik življenja po športni poti postavljala že med njo. Dvoransko odbojko, službovala je tudi v Španiji in Italiji, je usklajevala s šolanjem, se z delovnimi izkušnjami srečala v vrtcu, pozneje opravljala delo pravosodne policistke, danes pa je del kolektiva Varstveno delovnega centra Tončke Hočevar, v katerem se trudijo odraslim osebam z motnjo v duševnem in telesnem razvoju omogočati kakovostno življenje in jih čim bolj dejavno vključevati v različne sfere življenja.
V času vročega in intenzivnega poletja tako moške kot ženske odbojkarske reprezentance smo se v rubriki Druga kariera odpravili na odbojkarski teren. Gostja 318. izdaje je nekdanja izvrstna koroška sprejemalka Petra Kramolc, poročena Gorjup, ki je zaznamovala tako slovensko klubsko kot reprezentančno dvoransko odbojko.
Žoga je dekletce iz Mežice spremljala že od rosnih let. A sprva ne odbojkarska. "Oče je bil nogometaš, pozneje je treniral člane, nato mlajše nogometaše. Vseskozi sem se vključevala v nogomet, bila z njim na treningih in tekmah. Nekaj časa sem igrala s fanti, a sčasoma prideš do določene starosti, ko s fanti ne moreš več igrati, tako da se je nogometna pot končala. Vmes sem se z odbojko srečala prek šolske lige, nato pa bila del odbojkarskega kluba v Mežici," se 41-letnica spominja začetkov športnega udejstvovanja, ki jo je okoli 15. leta odpeljalo na Štajersko.
Žoga jo je spremljala že v rosnih letih, sprva nogometna, nato se je predala odbojki.
"Z Mežico smo igrale drugo ali tretjo ligo, nato pa so prišle priložnosti za selitev. Kot mlad in morda perspektiven športnik si želiš še napredovati, saj pri taki starosti še nisi izdelan igralec. Ideja, da bi šla trenirat in se priključila ekipi Maribora, je bila mikavna. Odločila sem se za Maribor, ki je bil najbližje domu in ki je omogočal najlažje usklajevanje šolskih obveznosti."
Ob treningih v Mariboru, ki je bil na visoki organizacijski ravni, je z zajetno pomočjo staršev uspešno usklajevala šolanje na gimnaziji na Ravnah na Koroškem, kjer jo je športno vzgojo učil Adi Urnaut, oče še enega odličnega odbojkarja, kapetana slovenske reprezentance Tineta. "Starši so mi res pomagali, me vozili na treninge, brez njih ne bi šlo," je hvaležna staršema.
Po petih letih odbojkarske rasti v Mariboru, s katerim je večkrat zapored postala državna prvakinja in pokalna zmagovalka, je sledilo spoznavanje tujine, ki jo je utrdila tudi z osebnostne plati.
Na začetku tisočletja je najprej oblekla dres španskega CV Playas de Benidorm, se nato preizkusila v drugi italijanski ligi z Urbino Per la Pace, v tujini pozneje najvišjo klubsko raven okusila kot članica Valeriano Allés Menorca, s katerim je postala španska pokalna podprvakinja in osvojila bron v superligi, onkraj meja pa z ŽOK Rijeka osvojila še hrvaško prvenstvo in pokal.
"Tujina ni lahka, a te utrdi, še bolj izoblikuje, s časom se je navadiš. Če pogledam nazaj, bi še enkrat izbrala to pot."
"Ko sem odšla v tujino, sem bila stara 21 let. Še danes se spomnim, kako sem se v začetku avgusta preselila v Španijo in sredi avgusta, ko imam rojstni dan, sama sedela na nekih stopnicah. V tako kratkem času še nisi toliko povezan z novimi soigralkami, prijateljskih vezi še ni bilo. Tujina ni lahka, a te utrdi, še bolj izoblikuje, s časom se je navadiš. Če pogledam nazaj, bi še enkrat izbrala to pot. Raven odbojke v moji karieri je bila najvišja prav v Španiji. V tistem obdobju je bila španska liga zelo močna, v njej so igrale nekatere odlične odbojkarice, med njimi tudi Poljakinja Malgorzata Glinka."
Zaigrala je za več slovenskih klubov, med letoma 2010 in 2013 je nosila dres kamniškega Calcita. Največ naslovov se je sicer veselila v Mariboru, kamor se je preselila v zgodnjih najstniških letih.
Med službovanji v tujini se je vračala v domovino in se z različnimi kolektivi veselila novih domačih lovorik, igrala pa tudi v ligi prvakinj. S soigralkami pri Sladkem grehu so pred bridkim koncem kluba dominantno sezono 2004/05 izpeljale brez poraza, naslova se je veselila tudi kot članica Nove Gorice, več let je preživela pri Calcitu, na jesen kariere pa oblekla še dresa Luke Kopra in Vitala, pri katerem je med sezono 2014/15, ko je bila že noseča s hčerko Mašo, končala športno pot, na kateri je bila večkrat v vlogi kapetanke in tudi dobitnice individualnih priznanj.
Veselila se je več lovorik za naslov državnih prvakinj in pokalnih zmagovalk, dvojno krono je osvojila tudi z Novogoričankami.
In kaj je na tej ostalo v najlepšem spominu? "Naslovov državnih prvakinj in pokalnih zmagovalk v Sloveniji je bilo veliko, verjetno vseh ne znam našteti. Z Mariborom smo zmagale več let zapored, s Sladkim grehom nismo izgubile, v Španiji smo bile v tisti močni sezoni pokalne podprvakinje. Takšne stvari seveda ostanejo v spominu. Ko se danes spominjam preteklosti, si vedno rečem, da je bilo res lepo. Še danes bi se za kakšen teden vrnila (smeh, op. a.)," pravi naša sogovornica, o najbolj zahtevnih trenutkih pa dodaja: "Zagotovo je najtežje takrat, ko si nosilec igre, ko je veliko odvisno od tebe, pa morda nisi v pravi formi. Takrat nimaš občutka, da daješ, kar bi moral, kar se od tebe ne nazadnje pričakuje. Točno veš, kaj bi moral narediti, a preprosto ne gre. Takrat je res najtežje. Znajti in vrniti se moraš sam."
Fantastična moška zlata generacija
"Zlata generacija je res fantastična, krasi jo kemija. Ko smo lani obiskali tekme v Stožicah, je bilo vzdušje res krasno."
"Moška reprezentančna odbojka je na res visoki ravni. Naši fantje so odlični, veseli me, da se vedno vsi odzovejo vabilu. Ta zlata generacija je res fantastična. Skupaj so že res dolgo časa, krasi jih kemija. Ko smo si lani ogledali tekme v Stožicah, je bilo res krasno. Vsi so peli himno, na glas navijali, da se ti kar naježi koža," je vesela uspehov odbojkarjev, ki se pripravljajo na zaključni turnir najboljše osmerice lige narodov v Gdansku.
"Odlično vzdušje, sicer neprimerljivo s Stožicami, sem doživela v Španiji na Menorci. Dvorana je bila na tekmah polna, na vrhu je bila skupina z bobni, s pomočjo takega občinstva si še bolj letel, take stvari te res zelo ponesejo."
Ob domačih klubih je spoznala tudi tujino. Na najvišji ravni je igrala v Španiji, kjer so s soigralkami v močni konkurenci prišle do naslova pokalnih podprvakinj, v prvenstvu pa osvojile bron.
Tudi sama je bila dolga leta vidnejša članica reprezentance, za katero bi si želela, da bi ji v njenem dresu uspelo prebiti se na večje tekmovanje: "Škoda, da takrat naša generacija ni dosegla kakega vidnejšega uspeha, a vedno nam je nekaj zmanjkalo. Vedno smo obstale v kvalifikacijah, vedno naletele na neko reprezentanco, prek katere nam ni uspelo iti. Nekako nam nikoli ni uspelo, da bi naredile preboj."
Dolga leta je bila tudi vidnejša članica slovenske reprezentance.
Da od "odbojkarske malhe" ne bo mogla živeti, se je dobro zavedala že med kariero, med katero ni pozabila na izobrazbo.
"Ko sem igrala v Italiji, sem začela razmišljati, kaj bom po koncu športne poti, saj ta ne more trajati v nedogled. Nekje zadaj v mislih sem vedno imela tudi 'Kaj pa, če pride do poškodbe, kaj boš potem?', a na srečo nikoli nisem bila resno poškodovana. Izredno sem se vpisala na Fakulteto za varnostne vede ter na ta način usklajevala odbojko in šolanje. Med sezono sem bila v tujini, ob vrnitvi v Slovenijo pa so sledili izpiti. Ni bilo vedno lahko, a mi je uspelo kombinirati."
Šport te izoblikuje in da ogromno vrlin za življenje po karieri. Saj ne da jih dobimo samo športniki, a šport ti res lahko da veliko, nauči te trdega dela, reda, vzdržljivosti.
Že med kariero se je pripravljala na življenje po njej.
Diplomirala je na temo Stres zaposlenih v specifični vzgojno-izobraževalni ustanovi. "To me je zanimalo že od nekdaj, tako sem v okviru diplomske naloge v vzgojno-izobraževalnem zavodu v Višnji Gori opravila raziskavo. Vseskozi me je ta tema zanimala, je pa obsežna in zahtevna. Vedno me je veselilo tudi delo z otroki, sem tip človeka, ki mu je tako delo pri srcu."
Še pred koncem športne poti je priložnost za neposredno spoznavanje dela z otroki dobila v vrtcu Dobra teta v Kranju. "V vrtcu sem delala, še ko sem igrala pri Vitalu. Imela sem res srečo, da sem se zaposlila v Kranju, kjer sem imela odlično priložnost za nabiranje izkušenj. Športniki imamo po končani karieri toliko in toliko odigranih let, delovnih izkušenj pa ne, tako da je za marsikoga konec športne kariere lahko precej zahteven in po njem lahko sledi kar velik preskok."
Zbornik ob 50-letnici Varstveno delovnega centra Tončke Hočevar.
Pozneje je pet let delala kot pravosodna policistka na ministrstvu za pravosodje, danes pa sestavlja kolektiv Varstveno delovnega centra Tončke Hočevar. Organizacija odraslim osebam z motnjo v duševnem in telesnem razvoju omogoča kakovostno življenje, tako da izvaja in razvija programe vodenja, varstva, dela in bivanja, prilagojene njihovim potrebam in sposobnostim po načelu "Biti vključen, biti aktiven".
"V zavodu se vsi trudimo, da uporabnikom med drugim omogočimo čim boljše vključevanje v družbo, v normalno življenje, delo, tudi šport." Na nedavno končani specialni olimpiadi so bili slovenski nogometaši zlati.
Mežičanka si je družino - z nekdanjim odbojkarjem Janezom imata hčerko Mašo - ustvarila na obrobju Ljubljane, "a če rečem, da grem domov, mislim na Koroško. Tudi koroški naglas se me še drži (smeh, op. a.)."
Korošica, ki si je z nekdanjim odbojkarjem Janezom družino ustvarila na obrobju Ljubljane, v zavodu opravlja delo tehnologa.
"Zame je bil to nov izziv. Skrbim za to, da se osebe vključujejo v delo. Kličem v podjetja, ki potrebujejo ljudi za etiketiranje, pakiranje, vijačenje ipd., in se pozanimam, ali bi bili pripravljeni sodelovati z nami. Moje delo je le en majhen del vsega, kar delamo zaposleni v zavodu, v katerem se vsi trudimo, da uporabnikom med drugim omogočimo čim boljše vključevanje v družbo, v normalno življenje, delo, tudi šport. Pred kratkim se je končala specialna olimpiada v Berlinu, na kateri so bili slovenski nogometaši zlati, sodelovali so tudi naši fantje. Vključujemo jih v nogomet, namizni tenis, atletiko, košarko … V čim več stvari. Ko smo ravno pri športu, s Košarkarsko zvezo Slovenije smo se dogovorili in si lahko ogledali trening, pozdravili so se z našimi košarkarji, zgledno sodelovanje poteka z Nogometno zvezo Slovenije, nekateri so si ogledali tudi tekme ACH Volleyja. Ko prideš naslednji dan v službo in vidiš, kako so uživali, te takšne stvari osrečijo."
Prav veselje uporabnikov po opravljenem delu ali vključitvi v dejavnost ji pri delu daje največ zanosa in zadovoljstva. "Lepo je, ko vidiš, kako so zadovoljni, ko opravljajo določeno delo, koliko jim pomeni, da sploh lahko delajo in da se ob tem počutijo enakovredni, sposobni. Iskreno, v svojem trenutnem delu sem se res zelo našla. Vseskozi gledamo in se trudimo za dobrobit ljudi, za njihovo čim boljšo vključenost. To mi je res pomembno."
Posluha za sodelovanje z uporabniki nimajo vsi, "a zdi se mi, da pogosto naletim na odprta ušesa. Razumljivo je, da te vsi ne sprejmejo, smo pa tistih, ki želijo sodelovati z nami, zelo veseli.
"V svojem trenutnem delu sem se res zelo našla. Vseskozi gledamo in se trudimo za dobrobit ljudi, za njihovo čim boljšo vključenost. To mi je res pomembno."
Kot pravi, se tudi v prihodnje vidi v tem plemenitem poslanstvu. Pa odbojka? Jo še kaj vleče v šport, v katerega se je zaljubila kot deklica? Kolikokrat še prime v roke odbojkarsko žogo ali pa pomisli na trenersko delo?
"Uf, prav veliko ne. Hitro po koncu kariere sem dobila Mašo, tempo življenja je postal povsem drugačen, prestavila sem se v povsem drugo vlogo, v kateri se počutim odlično. Trenerstvo bi zahtevalo veliko časa, vsaj zdaj pa ga želim čim več nameniti hčerki. Seveda te kdaj, ko v roko dobiš žogo, zamika, da bi igral, in se spomniš odbojkarskih let, ki so bila čudovita, a za kaj več od kakšne tekme na pikniku nisem (smeh, op. a.), " sklene tokratna gostja Druge kariere.
Preberite še:
