Druga kariera
Nedelja, 25. 6. 2023, 17.00
1 leto, 6 mesecev
Druga kariera (315.): Filip Flisar
"Bil sem milimeter pred tem, da danes nihče ne bi vedel, kdo je Filip Flisar"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,80
Kaj vse danes počne nekdanji svetovni prvak v smučarskem krosu Filip Flisar?
"Vem, da si ljudje, ko me vidijo, mislijo, da imam idealno življenje, da malo snemam oglase, počnem to in ono, kar je sicer res, a po drugi strani sem potreboval kar nekaj časa, da sem se začel ukvarjati z nečim, kar mi daje neko zadovoljstvo in zagon," priznava nekdanji svetovni prvak v smučarskem krosu Filip Flisar, ki pravi, da je kariero končal v najslabšem mogočem času. Zakaj tako misli, s kakšnimi izzivi se je spopadal ob prehodu v drugo kariero, na kateri projekt največ stavi in kakšen je trenutno njegov glavni cilj?
"Vem, da si ljudje, ko me vidijo, mislijo, da imam idealno življenje, da malo snemam oglase, to in ono, kar je res, a po drugi strani sem potreboval kar nekaj časa, da sem se začel ukvarjati z nečim, kar mi daje neko zadovoljstvo in zagon."
Filip, kako težko je bilo najti drugo karierno pot? Predvidevam, da vam je bilo ravno zato, ker ste že v svoji prvi karieri morali za večino stvari skrbeti sami, na nek način lažje.
Vsak športnik, ki je imel uspešno kariero, je bil uspešen zato, ker je do sebe gojil visoka pričakovanja, ker je vedel, kaj dela, in ker je bil ambiciozen. Jasno je, da se s tem, ko končaš kariero, tvoj karakter ne spremeni. To pomeni, da želiš biti enako uspešen tudi v svoji drugi karieri, kar je vse prej kot preprosto.
Opažam, da ima veliko res vrhunskih športnikov, govorim o ljudeh, ki so bili v svojem športu paradni konji, po koncu kariere težave. Sam rad pravim, da je šport ego masturbacija, kjer se vse vrti okoli tega, kdo je najboljši, in kjer si ego polniš s tem, da si najboljši. In te karakteristike ostanejo tudi po koncu kariere. Ko se lotiš druge kariere, moraš delati nekaj, s čimer boš zadostil vsem tem potrebam, in to je zelo težko.
Marsikdo tega ne najde in je zato povsem izgubljen. Pa tudi sicer je nemogoče najti nekaj, kar te bo enako zadovoljilo, kot te je zadovoljeval šport. Tudi zato, ker si bil kot športnik na vrhuncu kariere, v svojih najboljših letih. Da po karieri, v kateri si bil svetovni ali olimpijski prvak, najdeš drugo pot, drugo kariero, kjer boš spet tako uspešen in na tako visoki ravni, je praktično nemogoče.
"Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se začel ukvarjati z nečim, kar mi daje neko zadovoljstvo in zagon."
Kako se vi spopadate s tem?
Tako, tako. Vem, da si ljudje, ko me vidijo, mislijo, da imam idealno življenje, da malo snemam oglase, počnem to in ono, kar je sicer res, a po drugi strani sem potreboval kar nekaj časa, da sem se začel ukvarjati z nečim, kar mi daje neko zadovoljstvo in zagon.
Poleg tega ste kariero končali v obdobju epidemije (30. 12. 2020), kar je prehod v drugo kariero verjetno še dodatno otežilo.
Res je, za "znoret", kariero sem končal v najslabšem mogočem času. Glede na to, da sem imel lepo kariero, sem jo na lep način želel tudi skleniti. Žal sem se nekaj tekem pred koncem kariere poškodoval, tako da se nisem imel možnosti posloviti na dostojen način.
Smučarski kros je žal take vrste šport, da se ne moreš kar spustiti po progi, kot bi to storil kot alpski smučar, ampak se moraš najprej prebiti skozi kvalifikacije, da sploh prideš v izločilne boje, kjer te sploh kdo vidi. To pa je zelo težko. Tako sem še celo leto treniral, da bi sezono lahko dostojno končal, nato pa je udarila korona in se je svet ustavil.
Na sklep sem si želel povabiti prijatelje in sponzorje, in ko je bilo druženje prepovedano, je bilo vse to brez pomena. To je pomenilo, da sem ostal brez prave poslovilne tekme, nato še dve leti zaprtja … Noro. Težko je bilo. Ko se spopadaš s poškodbo in koncem kariere, nato še epidemijo, noro. Priznam, da je bilo to obdobje zelo intenzivno, za nameček sva se razšla še s partnerko, skratka, grozno. Štala! Kot bi želel narediti vse tako, da bi bilo še težje. Ampak dobro, stvari se izboljšujejo.
Kdo vam je takrat najbolj stal ob strani in vam dal vedeti, da bo prišlo tudi obdobje, ko boste spet skočili na zeleno vejo?
Podal bom klišejski odgovor, a drži, torej prijatelji in družina. Na srečo imam tako dobre prijatelje, da so tako širokogledi, da smo se lahko pogovarjali o marsičem in sem tako lažje prebrodil to obdobje. V veliko pomoč mi je bil tudi moj kondicijski trener, starejši in umirjeni gospod, ki je od nekdaj zelo blagodejno vplival name. Jaz sem bil od nekdaj nekoliko podivjan, on pa je predstavljal ravno obratni pol. Že med kariero je dobro deloval name in tudi po koncu kariere mi je bil v pomoč.
Največji dosežki v karieri Filipa Flisarja:
- sedem zmag v svetovnem pokalu,
- mali kristalni globus ter
- naslov svetovnega prvaka (Kreischberg, 2015).
Z vprašanjem sem bolj ciljala na pomoč Smučarske zveze Slovenije.
Na ravni zveze mi ni pomagal nihče. Pomoč zvez je vsaj po mojih izkušnjah bolj iluzorna kot pa karkoli drugega. Saj nekaj se trudijo, vem, da imajo na OKS program dvojna kariera, ampak na koncu če nisi dovolj samoiniciativen, se tako ali tako nič ne zgodi. Morda je ta pomoč le kot neka mala oporna točka.
Da, tudi jaz bi lahko ubral lažjo pot, lahko bi postal trener, morda celo trener ekipe za svetovni pokal, kar so za marsikoga mokre sanje, vendar to niso cilji v mojem življenju.
Med kariero sem se naučil, da si za doseganje visokih ciljev na koncu vedno sam. Potem pa je vse odvisno od tega, kako se v življenju znajdeš, kakšni ljudje te obkrožajo, to vse pa je odvisno samo od tebe.
"Med kariero sem se naučil, da si za doseganje visokih ciljev na koncu vedno sam."
Zdi se, da ste eden tistih primerov, ki se že med kariero naučijo tega, da so na koncu sami odgovorni za to, kaj bodo dosegli. V marsikateri panogi to ni potrebno, saj je poskrbljeno za vse. Morda je po eni strani dobro, da niste človek, ki čaka, da mu je vse prinešeno na pladnju, ampak pot do rešitve raje poišče sam.
To je kombinacija več stvari, veliko je tudi stvar vzgoje. Predvsem mama mi je dala to neko odprtogledost, druga stvar pa je bil šport, s katerim sem se ukvarjal. Smučarski kros je bil zelo zapostavljena disciplina, preden sem se ga sam lotil, ga v Sloveniji verjetno nihče ni poznal. Čeprav se mi zdi, da je to po krivici, Saša Farič je namreč v tem športu že pred mano dosegala izjemne rezultate.
Ne vem, dostikrat je tako, da šport potrebuje nekega protagonista …
In po eni strani je bilo to, da sem bil v svoji karieri za vse sam, od vodenja logistike, iskanja sponzorjev, gor in dol, zame velik deficit, saj to človeka iztroši, glede prehoda v drugo kariero pa je bilo to dobro. Tudi zdaj si znam sam poiskati sponzorje in denar.
Ko sem se odločil za konec kariere, druge poti niti ni bilo, psihofizično sem se izpraznil, vsega je bilo preprosto preveč, ampak ravno to, da sem za vse skrbel sam, mi je dalo ogromno znanja za drugo kariero. Vem, da marsikateri športnik, še posebej tisti, ki izhajajo iz dobrih sistemov, tega znanja nimajo, ker ga tudi niso potrebovali. Saj po koncu kariere te nekaj časa še nosijo po rokah, ampak slej ko prej te ljudje pozabijo.
"Saj po koncu kariere te nekaj časa še nosijo po rokah, ampak slej ko prej te ljudje pozabijo."
Ste, ko ste končali kariero, vedeli, da želite odpreti povsem novo, drugačno poglavje, stran od snega, razen pri specifičnih projektih s sponzorji?
Da, z Red Bullom sodelujem že dolga leta in mi tudi zdaj še vedno stojijo ob strani. To bi rad nadaljeval, zato sem še vedno v formi. Dokler mi telo dopušča, bi to rad še izkoristil, rad bi delal stvari, ki jih najraje delam. Še vedno imam rad adrenalin in akcijo. Potem so tu še druge poslovne priložnosti.
Po drugi strani pa se mi zdi škoda, da znanja, ki sem ga pridobil v športu, ne bi predal naprej. Mislim, da je znanje, ki sem ga pridobil v športu, v primerjavi z drugimi športniki neprecenljivo večje, ker sem vse naredil sam, ker za mano ni bilo utečenega sistema. Pot od "seljaka" do "prvaka" sem moral prehoditi čisto sam. Zato vem, kaj je treba narediti, da športnik z ničle napreduje do prvega mesta, kakšna je miselnost v ozadju in podobno.
Mislim, da imamo v Sloveniji pri športnikih "mindset" popolnoma zgrešen. Športnike premalo naučijo neke samostojnosti. Večina športnikov se zanaša na trenerje kot na svoje starše, nihče ne pomisli na to, da so oni odgovorni za stvari, ne samo trener. So dobri in slabi trenerji, ampak v prvi vrsti moraš biti sposoben sam nekaj narediti. Hočem reči, da to znanje v nekem trenutku definitivno želim predati naprej, na kakšen način se bo to zgodilo, pa bomo še videli.
Govoriva bolj o tujini ali domačem prostoru?
Kar zadeva smučarski kros v Sloveniji, ne vem, kako bom lahko predajal znanje, saj se na tem področju ne dogaja praktično nič, nimamo niti tekmovalcev. Imamo sicer nekaj otrok, ki se za to zanimajo, ampak se moramo pri tem zavedati, da to za seboj potegne marsikaj. Ne bi šlo sicer za oranje ledine, saj sem to naredil že jaz, ampak preprosto ne vidim možnosti, da bi se na tem področju kaj zgodilo.
Že postavitev infrastrukture v Sloveniji za smučarski kros je praktično nemogoča, saj imamo večinoma samo nizkoležeča smučišča, ki nimajo dovolj snega niti zase, kaj šele za neko progo. Če sem konkreten, proga za svetovni pokal potrebuje 80 tisoč kubikov snega, česar v Sloveniji ne moreš zagotoviti. Ne da ne bi bili sposobni, ampak zaradi nizke naravne lege. Če nimaš infrastrukture, to pomeni, da moraš trenirati le v tujini, kar pa je vse prej kot lahko.
"Zdi se mi škoda, da znanja, ki sem ga pridobil v športu, ne bi predal naprej. Mislim, da je znanje, ki sem ga pridobil v športu, v primerjavi z drugimi športniki neprecenljivo večje, ker sem vse naredil sam, ker za mano ni bilo utečenega sistema. Pot od "seljaka" do "prvaka" sem moral prehoditi čisto sam."
Saj tako smo tudi mi začeli, Simon Jencl, Matej Adorjan in jaz, in bili smo srečni, ko nam je Matejev oče posodil avto in smo letali po Švici in Avstriji in trenirali. Ampak mi smo bili malo "pritegnjeni", marsikdo pa ni.
Ne vem, kako bi se lahko pri nas spet razvijal kros, že zaledje alpskih smučarjev je izjemno majhno, "krosači" pa praviloma izhajajo iz alpskega smučanja.
Kar zadeva Slovenijo, bi lahko sodeloval kot nekdo, ki bi predal nek "know-how", kaj več pa težko, morda v tujini.
Sam sicer še vedno ostajam v stiku s športom, vsako leto si v živo ogledam kakšno tekmo, sem tudi v komisiji pri FIS za področje ski crossa, tako da sem še vpleten v dogajanje. Teh vrat si ne bi rad povsem zaprl.
Tudi vi ste v kros prodrli iz alpskega smučanja. Ste čutili, da ste tam dosegli svoj limit ali so bili razlogi za spremembo povsem drugje?
Ne, kje pa, niti približno, preprosto tam nisem več mogel zdržati. Dejstvo je, da je moj modus operandi nekoliko drugačen kot pri tipičnem zagrizenem športniku. Sam sem zelo emocionalen, po drugi strani pa potrebujem veliko svobode in moram delati stvari, ki me veselijo. Torej, če me spravite v kalup in me postavite v trening strukture, ki mi niso všeč, z mano ne boste dosegli ničesar.
Če sem konkreten, od nekdaj sem sovražil intervalni trening na atletski stezi, zakaj ga ne bi opravil na BMX-kolesu? V tem primeru bi lahko naredil trikratni obseg treninga. Ampak za kaj takega ni bilo posluha.
"Če me spravite v kalup in me postavite v trening strukture, ki mi niso všeč, z mano ne boste dosegli ničesar."
Tudi sicer smo bili Štajerci na zvezi obravnavani kot neka barbarska skupnost (smeh, op. p.), pa tudi sam nisem znan po svoji umirjenosti in sem zelo ustrezal temu njihovemu razmišljanju. Seveda ni nujno, da je barbarstvo slabo, eni delujemo tako, drugi drugače in to je treba sprejeti. To ne pomeni, da sam nisem sposoben in da ne znam strukturirano delati. Ko sem na neki točki imel vsega vrh glave, sem se odločil za spremembo.
Sicer pa ja, moj doseg v alpskem smučanju niti pod razno ni bil izkoriščen. Saj to se je pozneje videlo, ko sem opravil nekaj treningov s slovenskimi smukači in bil povsem konkurenčen. Če bi tam imeli posluh zame, bi bil verjetno tudi v smučanju uspešen.
Ena večjih prelomnic v vašem življenju so bili tudi slavni brki, ki so zaznamovali vašo kariero. Brki so bili popolna uspešnica, vse skupaj pa se je menda rodilo povsem spontano.
Res je. Verjamem, da če imaš odprto srce in stvari delaš srčno in delaš dobre stvari, ti življenje dobre stvari vrne. In mislim, da so bili brki prav taka stvar. Brki so bili povsem nenačrtovani, za hec smo si jih puščali, tisto sezono sem potem dobil mali kristalni globus (2011/2012) za skupno zmago v svetovnem pokalu v smučarskem krosu in jasno, v tistem trenutku se je o meni začelo pisati, ker prej se ni kaj dosti.
Ko se je v javnosti pojavilo na tisoče mojih fotografij z brki, mi ni preostalo drugega, kot da si brke pustim. Sprijaznil sem se s tem, da bom moral nositi brke, in sem jih. Kar dolgo sem jih imel. To je bila tista češnja na smetani, ki je marsikaj dodala k mojemu uspehu. Kot sem že prej omenil, šport potrebuje protagonista, ki si ga bodo ljudje zapolnili, o katerem se bo pisalo in govorilo, in brki so prinesli prav to.
Ste si bili všeč z brki? Ste vzljubili svojo brkato podobo, predvsem zaradi vsega, kar vam je prinesla?
Bilo je dobro, nisem ravno trpel in brki so postali kar neka kultna zadeva. Čeprav priznam, da sem imel z brki res ogromno dela. Vzdrževanje res ni lahko, kaj šele obedovanje. Po vsakem hamburgerju je bila katastrofa. Umivanje, sušenje, vosek, ogromno dela. Ženske veste, koliko dela je s pričesko za posebne priložnosti, da se je ne smeš dotikati, no, brki pa so frizura nad usti in lahko si predstavljate, koliko je dela šele s tem.
No, zadnja leta nosim brado in brke in s tem nimam toliko dela. Udobje je prevladalo nad stilom. Brki so bili ljubka zgodba, ampak je šlo bolj za mladostno zabavo, medtem ko zdaj v svojo podobo želim vnesti tudi kanček zrelosti. Mogoče si jih za hec kdaj še pustim.
Še večja prelomnica v vaši karieri, če ne kar v vašem življenju, pa je bila vaša prva zmaga v svetovnem pokalu, januarja 2012 na Alp d'Huez. Drži, da ste še večer pred tem obupavali in razmišljali o koncu kariere?
Res je, to je nora zgodba, čeprav priznam, da takrat, ko se je dogajala, nisem mislil tako. Skratka, ko smo se iz alpskega smučanja preselil v smučarski kros, smo s Sašo Farič in Angležem Petrom Whelanom "gagali" kot nori. Matej in Simon se mi zdi, da sta takrat že končala karieri, skratka, s Sašo in Petrom smo postavili svojo ekipo, v kateri smo za razliko od alpskih smučarjev morali sami financirati trenerja in serviserja. Zadali smo si, da gremo v sezono 2011/2012 "all-in". Ves denar, ki sem ga imel, sem vložil v to sezono, tudi mami mi je pomagala, kolikor mi je lahko …
"Skratka, bil sem milimeter pred tem, da danes nihče ne bi vedel, kdo je Filip Flisar. Srhljivo blizu sem bil temu. Tisti dan bi šlo lahko vse narobe, pa ni šlo."
Bilo je noro, že do prve tekme v sezoni smo presegli proračun in nismo vedeli, kaj bi naredili. Vseeno smo se odločili, da gremo do konca. Potem pa se je Saša na dan kvalifikacij na treningu poškodovala, mislim, da si je zlomila stegnenico, in spomnim se, da sva se tisti večer s Petrom pogovorila in skupaj ugotovila, da se nama finančno ne bo izšlo. Glede na to, da se je Saša poškodovala, bi se zdaj stroški za trenerja in serviserja razdelili na dva dela, kar je bilo neizvedljivo.
No, naslednji dan sem zmagal in denar, ki sem ga zaslužil z zmago, razdelil med trenerja in serviserja in smo šli naprej. Tista zmaga je spremenila vse. Res vse. Ustvaril se je nek "hype", začelo se je pisati o meni, do konca sezone sem zmagal še na dveh tekmah in na koncu osvojil mali kristalni globus. Skratka, bil sem milimeter pred tem, da danes nihče ne bi vedel, kdo je Filip Flisar. Srhljivo blizu sem bil temu. Tisti dan bi šlo lahko vse narobe, pa ni šlo.
"Nekako se vedno dobro odzovem v položajih, v katerih sploh nimam več nobenih možnosti."
Po drugi strani pa je to tudi dokaz vaše mentalne trdnosti?
Da, ne vem, ampak nekako se vedno dobro odzovem v položajih, v katerih sploh nimam več nobenih možnosti. Takrat sem se zavedal, ali to naredim ali pa je zgodbe konec. V bistvu sploh nisem razmišljal o zmagi, ker je bilo to tako bizarno. Res je bilo "na knap".
Je to najbolj sladka zmaga v vaši karieri?
Definitivno je najbolj prelomna in najmočnejša v emocionalnem pomenu, bila je zmaga tik pred propadom, a zame najlepša zmaga je bila zmaga na svetovnem prvenstvu leta 2015, kjer so bili v cilju vsi moji prijatelji.
Ko smo ravno pri prijateljih, v bistvu mi več kot zmage pomeni to, da sem med kariero dobil res iskrene in dobre prijatelje po vsem svetu, da grem lahko kamorkoli, pa bom nekoga poznal, ki me bo sprejel in pogostil kot enega od svojih. To bi rad predal tudi svoji petletni hčerki. Rad bi ji dal neko širino, rad bi jo peljal v svet, zunaj kalupov slovenskega razmišljanja in godrnjanja.
"So dnevi, ko komaj vstanem iz postelje in moram dan začeti z raztezanjem, da sploh lahko normalno začnem dan, ampak kaj hočemo, to je cena športa."
Kako pa se je vaše telo odzvalo na vsa leta v športu? Čutite danes kakšne posledice?
Šport je na mojem telesu pustil kar precej posledic. Je pa zanimivo, da sem celo kariero preživel brez poškodovanih križnih vezi, kar je v našem športu prava redkost, potem pa sem si, kako ironično, v dveh letih, odkar sem končal kariero, na obeh kolenih potrgal križne vezi. In to povsem po neumnem. Lani sem bil na kolesu, pa se mi je odtrgala veriga in sem z nogo zamahnil v prazno … neverjetno, od vsega norega, kar sem v življenju počel in kjer bi lahko celo umrl, da se poškodujem na tak neumen način. Ampak dobro, ni slabo, ni pa tako kot včasih. So dnevi, ko komaj vstanem iz postelje in moram dan začeti z raztezanjem, da sploh lahko normalno začnem dan, ampak kaj hočemo, to je cena športa.
Obiskujete masažo?
Da, občasno, to pomaga in olajša težave, a ko je enkrat nekaj izrabljeno, ne moreš več povrniti v prejšnje stanje.
"Šport mi je ogromno dal in jaz bi mu rad vrnil."
Kaj vse danes počnete? Pogosto vas videvamo na televiziji, ste tudi ambasador olimpijskega festivala evropske mladine Ofem.
Precej stvari. Še naprej sodelujem s sponzorji, ki so mi pomagali med kariero, to sta Elan in Red Bull, dosti sodelujem tudi z Olimpijskim komitejem Slovenije, aktiven sem na področju promocije grbin za otroke … predvsem hočem malo vrniti otrokom. Z OKS hodimo po šolah z željo po tem, da mlade navdušimo za šport. S seboj imam vedno kolo, pokažem nekaj trikov in otroci se navdušijo, tudi sami se tega želijo naučiti. Dam jim vedeti, da so to stvari, ki se jih lahko vsak nauči, a za to je treba nekaj narediti, se truditi. Šport mi je ogromno dal in jaz bi mu rad vrnil.
Snemam tudi oglase, ker rad govorim, najbolj pa me trenutno okupira Pohorska šunka. Gre za "brand", ki lepo poveže moje celo življenje. Od športa in pohorskih šunk oz. mojih stegen do moje strasti do hrane in ljubezni do kulinarike in tega, da sem rad z ljudmi, da rad sodelujem pri različnih šovih. Gre za zelo lepo zgodbo in verjamem, da bo z leti zrasla v zelo soliden "brand".
Imate še kakšno vizijo?
Dejansko ne, ker sem tako okupiran s tem, kar počnem zdaj. Morda je moja edina vizija ta, da bi živel manj stresno življenje. Do kakšnega 40. leta in še malo bom garal, potem pa se bom poskusil malo umiriti.
To je glavna težava, ki jo imaš pri prehodu v drugo kariero – kaj bom sploh počel. Če nimaš vizije, kaj bi, je to velik problem in tudi jaz sem ga imel. Vse stvari so mi bile premalo "zaftik", da bi resno zagrabil. Zdi se mi, da je Pohorska šunka prva stvar, v kateri vidim velik potencial, in nekaj, na čemer bi rad gradil.
Flisar je aprila lansiral lastno znamko Pohorska šunka.
Kaj je največja specifika Pohorske šunke?
To, da sem naredil zelo podrobno raziskavo našega Pohorja. Izbral sem sestavine in metode dela, ki so zelo značilne za Pohorje. Začinjena je s tremi tipičnimi začimbami, to so brusnice, brinove jagode in jerebika, to je moja receptura … Šunka je pripravljena po postopkih, ki zagotavljajo najvišjo kakovost.
Koliko je minilo od zamisli do lansiranja na trg aprila letos?
Pol leta. Pol leta garanja. Morda kdo misli, pa kaj si delal tako dolgo, še jaz se to sprašujem, ampak preprosto tako dolgo traja vse skupaj. Že da izoblikuješ zgodbo, traja kar nekaj časa. Najprej sem hodil po Pohorju in spraševal ljudi, nato so mi v knjižnici na oddelku za domoznanstvo poiskali stare zapise o Pohorju. Prebral sem toliko, da se mi danes že sanja o Pohorju. Moral sem zelo dobro razmisliti, kaj narediti in na kakšen način, za produkt, ki je nesporno najvišje kakovosti. Odkrito mislim, da nimam konkurence. To ni naključje, to se ne zgodi samo po sebi. Ogromno dela je, poskušanja, recepture ...
Omenili ste, da bi radi živeli manj stresno življenje. Je ta stres povezan s tem, da nimate fiksne službe, ampak je treba nenehno razmišljati o tem, kako do prihodkov? Da nimate službe od 8. do 16. ure, kjer pride mesečna plača ne glede na uspešnost?
Res je, to je to. Gre za pritisk, ki si ga sam nalagam. Če imaš neke višje cilje v življenju in visoke ambicije, to za sabo pripelje tudi psihološki napor in to je dejstvo. Res je, moja služba ni od 8. do 16. ure in po službi ne grem s prijatelji na pivo in mi ni mar za šefa, saj plača tako ali tako bo.
Ne, ni tako. Zvečer razmišljam, kaj bom počel naslednji dan, zjutraj razmišljam, kaj bi še lahko počel, kar naprej razmišljam in to je precej naporno. Naporno je zadostiti lastnim standardom. Ravno zato bi rad zdaj nekaj postavil, kar bi mi dalo po eni strani neko finančno osnovo in svobodo, po drugi strani pa tudi moralno svobodo, ker bom vedel, da sem poleg športa postavil še eno uspešno zgodbo, za katero upam, da se bo malo tudi sama od sebe peljala v prihodnost, jaz pa bom lahko rekel, da sem postavil temelje, zdaj pa lahko živim malo bolj "na izi".
"Olimpijska medalja ti da dodatno prepoznavnost, ki pa sem jo sam k sreči imel že brez tega."
Vaša športna kariera je zavidljiva. Sedem zmag v svetovnem pokalu, mali kristalni globus in naslov svetovnega prvaka, edina lovorika, ki vam manjka, je olimpijska medalja. V Sočiju leta 2014 ste bili res blizu. Mislite, da bi kaj spremenila v vašem življenju, ali je blagovna znamka Filip Flisar uspešna in vzdržna tudi brez nje?
V Sloveniji mi olimpijska medalja ne bi prinesla ničesar, morda zgolj zavedanje, da jo imam. Čeprav če povem po pravici, mi je zdaj povsem vseeno, ali medaljo imam ali ne, sem se pa v prvih letih s tem seveda obremenjeval. Morda bi bilo v tujini drugače, če bi na primer v ZDA iskal neke poti in povezave … Vendarle je drugače, če lahko rečeš, da si olimpijski prvak ali da imaš olimpijsko medaljo. Gledajo te drugače, pa čeprav niti ne toliko.
Res je, ampak po drugi strani pa v ZDA ogromno šteje že to, da si olimpijec …
Se strinjam, že to je velika stvar. Olimpijska medalja ti da dodatno prepoznavnost, ki pa sem jo sam k sreči imel že brez tega.
Preberite še:
