"Nisem vprašala za plačo, niti kaj bom delala, samo rekla sem: Pridem. In zdaj sem še vedno tu."

Saša Farič, smučarka prostega sloga iz Škrjančevega pri Radomljah, je po uspešni športni karieri, v kateri je dvakrat zmagala na tekmi svetovnega pokala v smučarskem krosu, osvojila bron na igrah X, ki veljajo za olimpijske igre za ekstremne zimske športe, in bila v sezoni 2007/2008 druga v skupnem seštevku svetovnega pokala, odprla povsem novo življenjsko poglavje.

Preselila se je v Zagreb in se posvetila raziskovanju ter proučevanju tradicionalne kitajske medicine, pred štirimi leti pa jo je zaneslo še dlje. Spakirala je kovčke, si uredila delovno vizo in se preselila v 26-milijonski Šanghaj, drugo največje mesto na Kitajskem, kjer v smučarski dvorani dela kot učiteljica deskanja in smučanja. V znak spoštovanja do Kitajcev, ki so jo, kot pravi, izredno toplo sprejeli, se uči tudi kitajskega jezika.

Faričeva je dvakrat zmagala na tekmi svetovnega pokala v smučarskem krosu, osvojila bron na igrah X, ki veljajo za olimpijske igre za ekstremne zimske športe, in bila v sezoni 2007/2008 druga v skupnem seštevku svetovnega pokala. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

So novice o ruskem napadu Ukrajine že dosegle Kitajsko ali se tam ukvarjate z drugimi temami?

Politika me na splošno ne zanima in je ne spremljam. Opažam, da se, če preveč spremljam dogajanje, preveč obremenjujem s tem, spremeniti pa tako ali tako ničesar ne morem.

Smučarsko kariero ste zaradi poškodb in drugih psiholoških dejavnikov končali leta 2013, leto pred olimpijskimi igrami v Sočiju, in se kmalu obrnili k tradicionalni kitajski medicini. Kaj vas je pritegnilo?

Po koncu športne kariere sem raziskovala, kaj bi mi najbolj pomagalo. Nabralo se mi je več stvari, od fizičnih do psiholoških in spiritualnih težav, ki sem jim morala tako ali drugače razrešiti.

V življenju se mi je zgodilo ogromno težkih stvari, s katerimi sem se morala sočiti, tudi s smrtjo moje mami pri komaj 12 letih.

Saša Farič v družbi kolegov iz reprezentance: Filipom Flisarjem, Blažem Ogorelcem in trenerjem Primožem Vrhovnikom. Foto: Vid Ponikvar

Kako vam je bil v tistih časih v pomoč šport?

Zelo. Šport je bil tisti, ki mi je omogočil pobeg iz težke situacije in me držal pokonci. Počela sem veliko stvari, s katerimi sem si škodovala in počasi se je mi vse začelo sesuvati. Tako psihološko kot v obliki poškodb.

Fizično sem bila še vedno zelo močna, to je bilo v resnici tisto, kar me je držalo pokonci, a če se ne posvečaš še drugi plati, torej psihološki, se ti slej ko prej vse poruši. Dogajajo se ti določene situacije, ki jih ne rešuješ, ampak samo potlačiš in to seveda ni dobro. In ko zaključiš športno kariero, s tem zgubiš še tisto nekaj, kar te je do takrat držalo pokonci in takrat se vse podre.

Sprejem po vrnitvi z olimpijskih iger v Vancouvru leta 2010, kjer je osvojila 14. mesto. Foto: Vid Ponikvar

Poleg tega sem kariero zaključila tudi zaradi strahu. Včasih se nisem bala ničesar, potem pa sem prišla do točke, ko si nisem upala zapeljati niti čez skok na progi, medtem ko sem bila pred leti prva, ki je preizkušala proge. 

Ko se zdaj ozrem nazaj, bi kariero morala končati že precej prej kot leta 2013. Pametno bi bilo, da bi se za ta korak odločila že leta 2009, po poškodbi kolka, ki sem jo staknila po svoji najboljši sezoni, v kateri sem bila druga v skupnem seštevku svetovnega pokala, ampak se nisem.

Tudi zdravnikov nisem kaj dosti poslušala. Če so mi rekli, da moram po poškodbi mirovati, sem to seveda preslišala in že po tednu dni začela z razgibavanjem.

"Včasih se nisem bala ničesar, potem pa sem prišla do točke, ko si nisem upala zapeljati niti čez skok na progi, medtem ko sem bila pred leti prva, ki je preizkušala proge." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Že od 12. leta sem sodelovala s fizioterapevtom Alenom Lilićem, ki mi je zelo veliko pomagal in sem mu izredno hvaležna. Vedno se je šalil, da bom, ko bom končala kariero, našla delo pri njem.

Fizioterapija, masaža … te stvari so me vedno zanimale. Kupila sem si vsak pripomoček, ki bi mi lahko pomagal. Doma sem imela pravi welness center (smeh).

Tudi po koncu kariere sem se obrnila k alternativi, ki mi je tudi sicer ljuba. V Zagrebu sem odkrila program kitajske tradicionalne medicine, ki mi je zelo ustrezal. Všeč mi je, ker se ta vrsta medicine ne osredotoča samo na en del človeka, ampak gledajo zelo celostno.

Tako so mi na primer povedali za težave, za katere še sama nisem vedela, da jih imam. Že samo iz mojega hrbta se je dalo razbrati marsikaj. Izkazalo se je, da me je marsikaj, kar sem mislila, da mi dobro dene, v resnici uničevalo.

Poškodbe so bile sestavni del njene športne poti. Foto: Grega Valančič/Sportida

Morala sem spremeniti svoj način razmišljanja, reagiranja. Začela sem od začetka, z nule, kot da sem se pravkar rodila. Priznam, za ego je bilo to zelo težko. Morala sem se navaditi na drugo realnost, kjer ni vse posvečeno zgolj meni. To je bilo kar težko, sem se pa v tem k sreči našla.

Opravila sem ogromno tečajev in pridobila veliko certifikatov. Tako sem štiri leta živela v Zagrebu in delala s kitajsko mojstrico in njenimi učenci. Ogromno sem se naučila. Fascinirana sem bila nad znanjem in rezultati kitajske medicine.

Ko sem v Zagrebu prenehala z delom, sem se vrnila v Slovenijo in razmišljala, kaj bo moj naslednji korak. Dobila sem kar nekaj povabil za učenje smučanja, ampak v tisti fazi življenja si nisem več želela stopiti na smuči niti slišati nisem želela o tem.

Vse do povabila na Kitajsko. Takrat nisem vprašala niti za plačo niti za točno delo, samo rekla sem: "Pridem." In zdaj sem še vedno tu.

Bi rekli, da ste danes druga oseba kot v času športne kariere, drugače funkcionirate kot prej?

Seveda. Moj življenjski slog je danes povsem drugačen. Tudi moje želje so povsem drugačne. Prej sem čutila konstanten pritisk, da moram biti najboljša, in verjela sem, da če ne bom najboljša, potem nisem vredna. Po koncu kariere sem se soočila s precej težkimi vprašanji.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kako danes gledate na svojo športno kariero? Bi rekli, da je bil to lepši del življenja ali bi ga najraje pozabili?

Zelo lep del! Izredno sem hvaležna športu za vse, kar mi je dal. Ničesar ne obžalujem, športa bi se ponovno lotila, a s to glavo, ki jo imam danes (smeh).

Hvaležna sem tudi za zadnja štiri leta kariere, tudi če se to čudno sliši, saj sem prej rekla, da bi kariero morala zaključiti že prej. Če si ne bi leta 2012 tako polomila roke, da sem skoraj postala invalid, bi bilo verjetno marsikaj drugače.

Še vedno čutite posledice poškodb? Izpah kolka, zlom ključnice, večkratni zlom roke …

Če vzdržujem svoje telo, kar počnem z raznimi masažami, ki so zelo pogosto na mojem programu, in razgibavanjem, potem teh težav nimam, bi bilo pa seveda zelo drugače, če ne bi toliko vlagala v svoje telo. Danes takoj, ko začutim bolečine, odreagiram.

"Ničesar ne obžalujem, športa bi se ponovno lotila, a s to glavo, ki jo imam danes." Foto: Vid Ponikvar

Kaj točno počnete na Kitajskem?

Delam v smučarskem centru, ki je že tri leta številka ena v Šanghaju. Vadimo v dvorani, kjer ne smučamo po snegu, ampak na posebni napravi, ki spominja na tekaško stezo. Nastavimo gibanje in naklon in gremo. Treniramo v kratki majici in hlačah.

V našem centru smo trenutno redno zaposleni štirje, imamo pa še nekaj pogodbenih sodelavcev. Zanimanja za učenje smučanja med Kitajci je namreč vedno več. Vpliv olimpijskih iger na priljubljenost zimskih športov med Kitajci je res ogromen.

Tečajniki so večinoma popolni začetniki, ki se po tečaju v dvorani preselijo na sneg. Dogovorjeni smo, da se na smučanju posnamejo in mi pošljejo posnetek, jaz pa ga pokomentiram in jim dam kakšen nasvet za izboljšavo. Sistem res deluje.

Delamo ogromno, je pa urnik zelo fleksibilen in lahko vmes postorim marsikaj. Uživam svobodo.

Kako se sporazumevate s tečajniki? Menda razumete tudi kitajsko.

V Šanghaju je danes učiteljica smučanja in deskanja na snegu. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Z njimi komuniciram v angleščini, je pa hecno, ker razumem, ko se med seboj pogovarjajo kitajsko. Tudi sicer me sodelavci spodbujajo, da govorim angleško, saj se potem tudi tečajniki sčasoma sprostijo in začnejo vaditi svojo angleščino.

V centru mi pomaga kitajski pomočnik, tako da sem se lažje navadila na ljudi, na njihovo kulturo in navade. Tukaj sem kot princesa. Če karkoli potrebujem, mi to uredijo. Vsi so zelo prijazni do mene.

Vsi me "non stop" nekaj ogovarjajo, zato sem se odločila, da se naučim kitajsko. V znak spoštovanja do njih.

Jezik je seveda zahteven in mu posvetim zelo veliko časa. Tečaj obiskujem vsak dan od 8. do 12. ure. Dosegla sem že 4. stopnjo, a še vedno se vsak dan naučim česa novega. Zraven spoznavam tudi njihovo kulturo in Kitajci to zelo cenijo.

Kakšni so Kitajci? Kakšne so vaše izkušnje?

Najbolj me navdušuje njihova toplina. Preden sem odpotovala na Kitajsko, so mi vsi govorili marsikaj o Kitajcih, ne prav lepih stvari, a v praksi se je izkazalo povsem drugače. Moja izkušnja s Kitajsko in Kitajci je skrajno pozitivna. Morda tudi zato, ker sem vedno nasmejana in mi nič ni težko. Hitro najdem stik z ljudmi.

Kako ste začeli novo življenje? Kako ste si ustvarili nov krog prijateljev?

V družbi kitajskih prijateljev. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Večinoma so moja družba moji sodelavci in prijatelji, ki sem jih spoznala na raznih izobraževanjih. Na Kitajskem so zelo razširjene najrazličnejše skupnosti, kjer lahko poiščeš prijatelja za kolesarjenje, pohodništvo in podobno.

Obstajajo tudi skupnosti Slovencev, ki se dobivajo vsak zadnji petek v mesecu, a se mi še ni uspelo udeležiti kakšnih druženj. Mislim, da bo za vse to še čas.

Vztrajate pri evropskih prehranjevalnih navadah ali ste se tudi tu povsem asimilirali?

Hrana je zame od nekdaj zelo pomembna in tukaj je res raj. Ves svet v enem. V okolici so restavracije z vseh kuhinj sveta. Na začetku sem vse to naročala in sem se kar precej zredila, jedla sem toliko kot v času kariere (smeh), zdaj pa sem se že nekoliko umirila in si pogosteje sama kuham.

Sicer pa sem s kitajsko hrano povezana že od nekdaj. Moj oče je mesar v Ljubljani in prva kitajska restavracija (Kitajski zid), ki se je pojavila v Ljubljani, je stopila v stik prav z njim. Že takrat sem vztrajala, da smo obiskovali kitajsko restavracijo, ki pa je povsem drugačna, kot je na Kitajskem.

Eden od načinov učenja smučanja na Kitajskem:

Na Kitajskem trenutno potekajo paralimpijske igre, pred tem so se končale olimpijske igre. So bili Kitajci navdušeni nad njimi?

Zelo. Otroci, ki so hodili k meni na tečaj, so bili obsedeni z igrami in zimskimi šport. Povsem jih je prevzelo.

Kater zimski šport se je med Kitajci najbolj prijel?

Mislim, da deskanje in smučanje, tega se ni težko naučiti, jim je pa seveda zelo všeč smučanje in deskanje prostega sloga.

Sicer pa Kitajci res zelo veliko vlagajo v zimske športe in mislim, da jih bodo zdaj še bolj promovirali tudi šolam.

... deskanja:

Ali drži, da si med učenjem pomagajo s posebnimi zaščitnimi blazinami v obliki želv, psov …?

(smeh). Res je, še posebej deskarji, ki veliko padajo na zadnjo plat.

Kakšne načrte imate glede naslednjih korakov ali se prepuščate toku?

Bolj kot ne živim z danes na jutri. V Šanghaju se počutim kot doma. Ne mudi se mi nikamor, je pa moje življenje tako, da nikoli ne vem, kam me bo odneslo.

Kitajski začetniki smučanja s posebnimi zaščitnimi blazinami. Foto: Reuters

Kitajska je res dežela številnih priložnosti, ne vem, kje bom na koncu pristala. Morda na kakšnem kitajskem otoku (smeh), ampak karkoli že bo, se bom v Slovenijo vedno rada vračala.

Slovenija je najlepša dežela na svetu. Tega se premalo zavedamo. Pogrešam naravo in seveda svojo družino, predvsem petletnega nečaka, z njimi vzdržujem stike preko videoklicev.