Tadej Pogačar
Giro d'Italia
Primož Roglič
Druga kariera
Nedelja, 28. 5. 2023, 17.10
10 mesecev, 3 tedne
Druga kariera (311.): Matej Mugerli
"Ko enkrat odpelješ Tour, nisi nikoli več zares utrujen"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,32
Matej Mugerli je življenje posvetil kolesarstvu. Leta 2014 je bil v novomeški Adrii tudi moštveni kolega Primoža Rogliča.
"Brez skrbi, odločal bo sobotni kronometer," je v četrtek dopoldne med pogovorom v Cerknici o Primožu Rogliču in njegovih možnostih za osvojitev Dirke po Italiji preroško povedal Matej Mugerli. Leta 2014 sta bila moštvena kolega pri Adrii Mobil. "Takoj smo vedeli, da je resen profesionalec," nam je razkril prvi vtis, ki ga je nanj in preostale kolesarje novomeške ekipe naredil nekdanji smučarski skakalec. Mugerli, gost današnje Druge kariere, je življenje posvetil kolesarstvu, v karieri pa dirkal tudi na slovitem Touru in enkrat na Vuelti. In kaj počne danes?
"Trenutno sem športni direktor v Avstriji (Team Hrinkov Advarics, op. p.), pa osebno trenerstvo imam s tekmovalci in amaterji. To mi je nekako glavno," odgovarja 41-letni Primorec Matej Mugerli. Rodil se je v Novi Gorici, prihaja iz Solkana, a že dolgo živi v Begunjah pri Cerknici, kamor se je preselil po poroki. Kot športni direktor je še vedno veliko od doma, kar ni najbolj všeč njegovi veliki družini – z ženo imata štiri otroke, tri hčerke in sina –, a ga ta vseeno podpira. "Še vedno sem sto dni na leto naokoli. Ampak kolesarstvo je strast. To delaš s srcem. Tudi zdaj v vlogi športnega direktorja, ko pripravljam taktike in se pogovarjam s tekmovalci. Za to je potrebno srce. To je kot nekakšen hobi, si govoriš. To je tudi razlog, da si lahko dlje časa stran od družine. Ni pa lahko iti na pot, zagotovo ne," pravi.
Kaj ga zadovoljuje v drugi karieri:
Prehod v drugo kariero je bil postopen
"V Avstriji nam gre dobro," pravi športni direktor.
Tekmovalno kariero je končal leta 2020 po 16 letih dirkanja. Med profesionalce je stopil leta 2004, med letoma 2005 in 2008 je bil član italijanske ekipe svetovne serije Liquigas, v tem časi pa nastopil tudi na Dirki po Španiji (2005) in Dirki po Franciji (2006). Leta 2011 se je vrnil v Slovenijo, pedala obračal za ptujsko Perutnino, nato so ga v svoje vrste zvabili Novomeščani. Za Adrio je dirkal tri sezone, v zadnji, leta 2014, se je ekipi pridružil tudi Primož Roglič. Zasavca je kasneje odneslo v elito, Mugerli pa je ostal v kontinentalnih ekipah, dve sezoni dirkal za Synergy Baku Cyacling Project, sezono 2017 preživel v avstrijskem Amplatzu, ki se je leto kasneje preimenovala v My Bike – Stevens, po sezoni brez kluba pa leta 2020 tekmovalno pot končal kot član avstrijske Continental Team Sport.Land. Niederösterreich.
Prehod v drugo kariero je bil postopen, pravi. S kolesa ni neposredno presedlal med športne direktorje. "Počasi sem spoznal, da ne bo šlo več, prišla je še korona. Tudi družino imam, štiri otroke. Družina me je še vedno podpirala, lahko bi še kolesaril, ampak se je v moji tedanji ekipi skrčil proračun za kolesarje, tako da sem se potem odločil za vlogo športnega direktorja, trener pa sem že 15 let," nam je še pojasnil nekdanji kolesar, ki je v profesionalni karieri zbral sedem zmag. Je nova življenjska pot povezana tudi z izobrazbo? "Niti ne, jaz sem po izobrazbi ekonomist. Imam tudi podjetje, sem uvoznik treh velikih italijanskih kolesarskih znamk. Koles in opreme. Kolesa so na primer Cipollinijeva, ki je bil nekoč moj sotekmovalec, pa čevlji DMT, v katerih vozi tudi Pogačar, in dresi Pissei, ki jih ravno tako uporablja ekipa UAE Emirates. Imam torej tri znamke, ki so kar zanimive. Kar zadeva izobrazbo, delam to," odgovarja.
V Avstriji jim gre odlično
"Trenutno sem športni direktor v Avstriji (Team Hrinkov Advarics, op. p.), pa osebno trenerstvo imam s tekmovalci in amaterji."
Kolesarstvo tako skoraj popolnoma zapolnjuje njegovo življenje. S športom so se okužili tudi njegovi otroci, hčerke je pritegnila ritmična gimnastika, šestletni sin pa "gre že rad na kolo". V avstrijski ekipi ima tudi dva slovenska varovanca, Jako Primožiča in Žigo Horvata. Dobro jim gre, se pohvali. "Letos smo najboljši. Na dirkah, na katerih dirkamo, smo konkurenčni. Smo kontinentalna ekipa, primerljiva z Adrio in Gustom. Odkar sem pri ekipi, letos že tretje leto, smo s petega mesta v avstrijski ligi napredovali na prvo. Je kar dobro, je kar velik skok."
Opaža, da se je kolesarstvo že v času njegove kariere močno spremenilo. "Že za svoje treninge sem rad kaj prebral, izobraževanje pa nadaljujem tudi danes. So pa principi danes drugačni, kot so bili v mojih časih. Danes je vse merljivo, in če je nekaj merljivo, imaš podatke, ki jih lahko analiziraš. Posledično se dogajajo manjše napake, lažje tempiraš formo, točno veš, kaj moraš narediti, da si v določenem trenutku v najboljšem položaju, zato je zelo malo nihanj. Če to seveda narediš prav. Zdaj pri kolesarjih v najvišjem rangu vidimo, da se malokdaj uštejejo s formo, če jim je ne zagode poškodba ali bolezen. Tudi slabih dni skoraj nimajo več. Če so, pa so tudi zaostanki minimalni. Včasih so na slab dan zaostali tudi deset minut, če zdaj zaostanejo minuto in pol, je to že izjemno slab dan."
"Če hočeš biti danes profesionalec, moraš upoštevati vse"
Danes so kolesarske ekipe na najvišji ravni že skoraj laboratoriji, vse je do potankosti premišljeno, pilijo se tudi najmanjši detajli, posveča se vsaki malenkosti, ki bi lahko prinesla le kanček prednosti. Vseeno pa je še kar nekaj prostora za napredek. Predvsem na psihološki ravni se zdaj dela več. Tudi sam je že ujel ta novi val, nove trende v kolesarstvu. "Power-meter" je začel uporabljati že leta 2005. "S tem so prišle boljše analize. Ko imaš te podatke, lahko iz analize točno določiš, kakšen je kolesar, kakšen trening potrebuje, kakšna je njegova pripravljenost. Samo s srčnim utripom si bil omejen, čeprav ti tudi ta veliko pove. Danes se zelo natančno posvečamo prehrani, pa tudi spanju, ki je prav tako pomembna zadeva. Upošteva se srčni utrip ponoči, če hočeš biti danes profesionalec, moraš upoštevati vse," pravi.
Primož Roglič piše zgodovino slovenskega kolesarstva.
O Rogliču: Ima pač bolj pogumen, malce vratolomen način kolesarjenja
S kolesarstvom se je okužil kot deček. Kolesaril je njegov brat in ga je posnemal. "Prvo tekmo sem odpeljal pri osmih, devetih letih, z desetimi pa sem začel resneje trenirati v lokalnem klubu v Novi Gorici." Malo šolo kolesarstva je tako opravil. Prav o pomanjkanju te osnovne izobrazbe se je veliko govorilo pri Rogliču, ki je bil sprva smučarski skakalec in je zelo pozno presedlal na kolo.
"Da, o tem se je govorilo, ampak mislim, da je zdaj že tako dolgo zraven, da je osvojil vse veščine, ki jih je prej zamudil. Kolesarji pač padajo, dogajajo se vse mogoče zadeve. Tudi če bi kolesaril 40 let, bo še vedno padel, bolj gre za to, kakšen tip kolesarja je. Pri Rogliču lahko rečemo, da je precej pogumen kolesar. Zelo pogumen. Lahko rečemo, da je bolj to vzrok za to, da je bil večkrat na tleh. Ne moremo reči, da pri teh 200, 300 tisoč kilometrih, ki jih je prevozil v karieri, ne bi znal voziti kolesa. Ima pač bolj pogumen, malce vratolomen način kolesarjenja. To je v njegovi naravi. Tak bi bil tudi, če bi kolesaril od rosnih let. Ne moremo pa reči, da je to prepogumno. Tudi pri sprinterji ne bi osvajali medalj, če ne bi bili pripravljeni na vsakem sprintu postaviti življenja na kocko. Tako pač je."
Meni tudi, da je Rogličev pozni prihod v kolesarstvo celo prednost. "Takrat, ko je zmagal na drugi etapi na Touru, je napadel v dolino. To je nekaj … Prekaljeni kolesar, ki je že deset let med profesionalci, preprosto ne bi pomislil na to, da bi napadel v dolino. On, ki je prišel iz drugega okolja, pa ni imel predsodkov, da je taka akcija čudna. In je kar vztrajal in vztrajal v to dolino, se je odlepil od glavnine in dobil etapo. Ima širši pogled. Čeprav ima kakšno kolesarsko izkušnjo manj, ima več drugačnih, ki jih lahko vnese. Ni omejen. Zakaj pa ne bi napadel v dolino?"
Leta 2014 sta bila Mugerli (drugi z desne zgoraj) in Roglič (tretji z desne spodaj) moštvena kolega.
"Takoj se je videlo, da je profesionalec"
Kako pa je bilo leta 2014, ko je v Adrio prišel nekdanji smučarski skakalec? "Takoj se je videlo, da je profesionalec. To smo vsi takoj opazili," se spominja Mugerli. "Mogoče se je na zunaj kazal tako, kot da je malce flegmatik, ampak je to bilo daleč od resnice. Ko smo na primer prišli pozimi s treninga na obali, je šel on takoj do pasu v vodo. To je dobro za imunski sistem, za regeneracijo. Vse to je super, ampak moraš imeti glavo, da greš pri ničli ali petih stopinjah nad njo po treningu še v vodo. Njemu to ni bil problem, prepričal se je, da je to dobro, in pri tem vztrajal. Kakšen drugi bi iskal izgovore, se bal, da se bo prehladil, in tako naprej. Pri njem pa se je videlo, kako močan karakter ima. Če ga primerjam z drugimi, v karieri sem dobro spoznal tudi Vincenza Nibalija in nekatere druge velike kolesarje, je Roglič eden od močnejših, kar zadeva glavo."
Anekdota o Primožu Rogliču:
V karieri je dirkal z nekaj slavnimi kolesarji, poleg Nibalija izstopajo še italijanski sprinter Mario Cipollini, pa Rus Pavel Tonkov, Stefano Garzzeli … Kdo je nanj naredil največji vtis? "Največ časa sem preživel z Nibalijem, skupaj sva bila na pripravah in včasih v sobi. Še en skromen fant. Opazil sem, da ima vsak šampion v sebi nekaj več kot preostali. Ne govorim o podatkih in zmogljivostih, gre za značaj, za nekaj, kar ima človek v sebi. Je bolj odločen pri vsakem napadu, pri vsaki stvari, ki se je loti. Vsak je drugačen, vsi pa imajo nekaj skupnega. To odločnost."
Preroške besede
Pogovarjali smo se v Cerknici v četrtek, ko je Roglič še zaostajal za Geraintoim Thomasom in Joaom Almeido na Dirki po Italiji. "Pol minute je ali pa ni velik zaostanek. Vsekakor se bo odločalo na sobotnem kronometru. Tisto je dan D," nam je povedal o Rogličevih možnostih. In zdaj vemo, da je imel prav. "Res pa je tudi, da Roglič na Giro ni prišel v najboljši formi, kot je na primer leta 2019, in to z namenom, da bo do zadnjega tedna rasel. Vsaj tako sem jaz opazil, ker pred samim Girom ni imel veliko težkih dirk. Če nimaš težkih dirk, boš težko tako natreniran in v takšni formi, kot bi jo pridobil na eni etapni dirki. Glede na to bi moral biti vse boljši proti koncu. Zagotovo je odlično pripravljen za gore in tudi sam se dobro zaveda, da bo zadnji kronometer odločilen," je preroško napovedal.
"Ko enkrat odpelješ Tour, nisi nikoli več zares utrujen"
Leta 2014 je v Gabrju osvojil tudi naslov državnega prvaka.
V karieri je nastopil na Vuelti in Touru. Tritedenska dirka je posebne vrste trpljenje, pravi. "Tritedenska dirka je nekaj posebnega. Ko to enkrat doživiš, se tega navadiš. Je pač dirka kot dirka, traja toliko in toliko. Vsak kolesar v Pro Touru gre tudi na tritedensko dirko. To naredi neko spremembo v glavi, v telesni pripravljenosti, ko doživiš tak napor. Ko enkrat odpelješ Tour, nisi nikoli več zares utrujen. Dobro, saj si kdaj malo, ampak se spomniš na Tour, tudi telo se spomni in nikoli več nisi sesut. Nikoli se ne moreš več toliko izčrpati, kot te izčrpa ena takšna tekma. Ko enkrat to doživiš, to imaš. Že ko greš drugič na tritedensko dirko, je pol lažje. Telo je pač to prestalo. Res gre za napor, ki si ga običajen človek težko predstavlja. Vsak dan se dirka na vso moč, ni počitka, tudi na ravninski etapi moraš garati, če te čaka pet tisoč višinskih metrov, pa jih preprosto moraš prekolesariti. Tako je lahko tri dni zapored, pa ni izgovorov. Nikoli ne gre počasi, vedno kdo gleda na skupno razvrstitev ali vedno koga mika etapna zmaga, zato nikoli ne gre počasi. Če gledate etape od začetka, vidite, kaj se dogaja. Že na letošnjem Giru se je mogoče samo dvakrat, trikrat zgodilo, da se je hitro sestavil beg, drugače pa je bilo klanje. Še posebej na etapah, ki niso ne sprinterske ne v klanec. Enako je na dirkah, na katerih vozimo mi. Prva ura je vedno na vso moč. Nekdo, ki gleda na skupno razvrstitev, se morda še nekoliko varčuje in skriva, vsi preostali, pa naj bo tako zaradi taktike ali drugih ciljev, pa skačejo."
Letos so kolesarji na Giru v prvih dveh tednih trpeli zaradi slabega vremena. Tudi Mugerliju so v spominu ostale obupne vremenske razmere z dirke po Romandiji:
"Stara dama" Slovencem ustreza. Zakaj?
Sam je imel v svojih ekipah zelo raznolike vloge. "Včasih sem moral v beg, včasih je bila naloga, da se pomaga v sprintu ali pa poskuša napasti v končnici. Včasih so mi naročili samo, da naj le pridem do cilja in bomo jutri šli na rezultat." Najbolj mu je bila pri srcu belgijska klasika, najstarejši spomenik Liege–Bastogne–Liege, na katerem je nastopil trikrat. Zanimivo, na tej dirki sta že zmagala oba najboljša slovenska kolesarja, Primož Roglič in Tadej Pogačar. Očitno "stara dama" Slovencem ustreza. Zakaj?
"Pravijo, da je Flandrija zahtevnejša, najzahtevnejša. Drugačna je, pa čeprav ima več vzpona v kosu. Mislim, da ustreza slovenskemu tipu kolesarja. Rogliču in Pogačarju zagotovo. Je pa res, da je Pogačar tudi Flandrijo dobil relativno lahko (smeh, op. p.). Ampak nekemu sprinterju, kot je na primer Luka Mezgec, ta ne ustreza tako kot kakšen Pariz–Tours ali Gent–Wevelgem. Odvisno od kolesarja. Meni je bila pri srcu, ker mi je že kot otroku ostala v spominu," razmišlja Primorec.
Kolesarstvo se je v zadnjih letih močno spremenilo in še je nekaj prostora za napredek.
Zakaj so danes hitrosti vse višje
Kot član italijanske ekipe je seveda dirkal tudi na dirki Milano–Sanremo (dvakrat) in Dirki po Lombardiji (trikrat). Tudi Milano–Sanremo je zelo specifična preizkušnja, se strinja. "Da, zanimiva je predvsem zato, ker dokler ne prideš do Cipresse in Poggia, ne veš, kakšne noge imaš. Lahko se ti zdi vse v redu v skupini, šele ko se začne klanec, pa vidiš, ali si ali nisi. Takrat, ko gredo vsi na vso moč. Spomnim se, da mi je šlo eno leto super v klanec, drugo, ko sem se ravno tako počutil odlično, pa sem na klancu izgubil stik. Ni bil moj dan. Takrat vse to še ni bilo tako zelo naštudirano, kot je dandanes, in ta razvoj se bo le še nadaljeval. Tudi razlike so med kolesarji dandanes manjše in se bodo še zmanjševale. Zaradi teh manjših razlik tudi boj traja vse dlje, zato so hitrosti vse večje. Odločajo detajli, vsako podrobnost poskušajo izpopolniti do konca. Veliko je dela v vetrovnikih, v zadnjih petih letih se je položaj tekmovalcev na kolesih zelo spremenil. To je kar težko razumljivo, kaj niste vseh testov opravili že pred petimi leti? Zakaj se je vse spremenilo? Ampak vse izpopolnjujejo tako v vetrovnikih kot na zaprtih stezah, ko v brezvetrju meriš iste vate v različnih položajih in tako najdeš optimalno držo na kolesu. To je že cela znanost."
