Gluhota ga ni ustavila: drugim odprl vrata v vsakdanji svet in ne bi rad bil eden in edini

Slovenija je majhna država, Slovenci smo majhen narod, a imamo v svoji mali kokoški ogromno posameznikov, ki so že prestavljali meje mogočega. Dokazali so, da se s trdim delom da priti visoko. Posebno pot je prehodil tudi slovenski košarkar Miha Zupan, ki je gluhim športnikom odprl vrata v vsakdanji svet. Rodil se je s 95-odstotno izgubo sluha, kar ga je sprva omejevalo. Poznal je svoj svet − svet gluhih.

"Razlika je le v komunikaciji. Preostalo lahko počnemo," izpostavlja Miha. In počel je. Igral je košarko in v njej užival, kar je kot prvi opazil Memi Bečirović. Povabil ga je v slovensko reprezentanco mladih. Ni se oziral na njegovo hibo. Dal mu je priložnost in mu odprl nova vrata.

Memi Bečirović ga je sprva vpoklical v reprezentanco mladih, priložnost pa mu je dal tudi v članski reprezentanci na svetovnem prvenstvu leta 2010 v Turčiji. Foto: Vid Ponikvar

Sprva je sramežljivo vstopil skoznje, a kot pravi sam, imel ob sebi prave ljudi, da se je lahko osebnostno in košarkarsko dvignil. Začel je tudi govoriti. In če ne bi bilo košarke, ne bi postal tako samozavesten, je izpostavil v Sportalovem intervjuju. Vsako sekundo je užival, čeprav so bili na poti prisotni tudi številni padci.

V celoti je razprl svoja krila v tujini, kjer so nanj gledali drugače − sebi enakega. Slovan in Olimpija sta bila zanj v Sloveniji poligon za odhod v tujino, kjer je preigral košarko devet let in izpostavil dve imeni, ki sta mu, vsaka na svoj način, pomagali, da je zrasel kot oseba in košarkar – Saša Dončić in Marko Milić. Kot prvi gluhi košarkar je med drugim zaigral v Evroligi, za Slovenijo na svetovnem prvenstvu leta 2010 v Turčiji in leta 2014 v Španiji, leto pozneje pa tudi na EuroBasketu na Hrvaškem in v Franciji. Na Iberskem polotoku je zaigral tudi proti zvezdniški reprezentanci NBA, katere člani so bili Steph Curry, Kyrie Irving, James Harden, Anthony Davis …

Sportal Prvi mož slovenske košarke odkrito o ozadju izključitve Nike Barič

A pravi, da ne bi bil rad edini gluhi košarkar, ki mu je vse to uspelo, zato si zdaj prizadeva odpreti vrata še preostalim, ki imajo podobno težavo. Kakor je želel v oddaji Zvezde plešejo dokazati, da znajo gluhi tudi plesati, čeprav je to zanj in njegovo plesalko Majo Geršak predstavljal velikanski izziv.

Kariero je zaključil v času epidemije covid-19, ki je za njegov svet predstavljal pravi pekel. Zaščitne maske so namreč gluhim oteževale komunikacijo, in pravi, da so takrat vsi gluhi zelo trpeli, ker niso mogli razbrati sogovornikove govorice, saj niso videli njegovih ustnic. V tistem času je tudi zaključil profesionalno košarkarsko pot. Čeprav je srce želelo še, telo ni več zmoglo.

Kaj Miha Zupan počne zdaj?
Igrati sem prenehal predvsem zaradi tega, ker telo ni več želelo, čeprav glava je. V tem času sem potreboval počitek, mirovanje. Ugajalo mi je, da sem bil zadnja leta gospodinja, ker je žena v času moje kariere vseskozi skrbela za otroka. Zdaj sva obrnila vlogi. Starejša hči igra rokomet in jo vozim na treninge. Taksist sem. To je moja vloga.

Lani poleti sem prevzel delo v reprezentanci gluhih, kjer sem vodja novega projekta. Letos imamo svetovno prvenstvo gluhih. Po petih letih se vračamo, vmes smo mirovali. Košarko imam še vedno rad, vendar v drugačni vlogi.

"Zdaj opravljam vlogo gospodinje," pravi Miha. Foto: Bojan Puhek

V karieri ste veliko dosegli, tudi premikali mejnike. V kakšni meri ste ponosni, da ste kot prvi gluhi košarkar igrali v Evroligi, bili tudi v slovenski reprezentanci, kot prvi gluhi igralec zaigrali na svetovnem prvenstvu, EuroBasketu?
Ponosen sem, da mi je uspelo, in predvsem, kar sem dosegel. Še bolj bi bil ponosen, če bi uspel še kdo drug od gluhih. Ne bi bil rad eden in edini. Ne želim tega. Želim si, da bi veliko gluhih športnikov, ne glede na šport, uspelo na svojem področju. Potem bi bil še bolj ponosen. Da ne bodo mislili, da sem izjema. Ne, ne želim biti izjema. Imamo veliko gluhih ljudi, ki so uspešni na drugih področjih. Doktorate imajo … Premalo informacij kroži, da lahko gluhi počnemo marsikaj. Boriti se moramo. Vseskozi moramo govoriti in to izpostavljati.

Sportal Znani nogometaš ustvarja najlepši športni park v Sloveniji

Ali bi v prihodnje radi počeli še kaj drugega namesto le gospodinjili ter pomagali pri organizaciji košarke gluhih?
Trenutno sem bolj oče. Zelo me zanima področje blockchain. Ni kriptosvet, ampak vse drugo. Ogromno projektov je. Veliko se izobražujem, vendar v tem trenutku zelo posvečam čas dvema vlogama − očeta in moža. Rad bi sodeloval s Košarkarsko zvezo Slovenije glede košarke gluhih. Da bi pridobili medijsko pozornost in pokrovitelje. Organizacijo bom sam prevzel. Hodil bi na izobraževanja, ker sem radoveden.

Ker ste igrali v tujini, ste verjetno lahko tudi kaj privarčevali, da vam v tem trenutku ni treba delati?
Ne bom rekel, da imam dovolj ... Zdaj nas preživlja žena. Živimo skromno. Ne potrebujemo stvari. Hrana in streha, pa smo srečni. Petkrat na leto imamo veteransko prvenstvo. Košarko še igram. Brez nje ne morem. Košarka do groba. Četudi bom poškodovan, bom igral. Gluhi smo zelo povezani. Tudi s kričečimi imamo klub in igramo po državah, ki so bile nekdaj del Jugoslavije.

Starejša hči, ki je stara 16 let, je vratarka pri Krimovkah. Trenira. Perspektivna je. V tem trenutku potrebuje podporo. Pomagam, da bo tudi ona uspešna. Mlajša, ki je stara 14 let, je začela trenirati odbojko.

Miha in žena Maja, ki mu je v času igranja košarke vseskozi stala ob strani. Foto: Vid Ponikvar

Obe slišita?
Normalno slišita. Gluhost ni dedna. Ko sem se rodil, se je nekaj zgodilo. Še zdaj ne vemo, kaj. Starši so videli, da se ne odzivam. Več možnosti je, vendar ne vemo, kaj. Enako je bilo pri ženi. Preden sva se z ženo odločila za otroka, sva šla preverit genski zapis, ali je gluhost dedna. Veliko možnosti je bilo, da bi otrok slišal. Moji starši so potrebovali nekaj časa, da so se na to privadili.

Če bi se nama rodil gluh otrok, ker sem tudi sam gluh, bi bilo lažje, ker bi vedel, kaj je potrebno. Izkušnje imam. Moji starši jih niso imeli. Zdravnik v Ljubljani jima je rekel, da sem nepismen, kar je oba zelo prizadelo. V Zagrebu je zdravnik rekel, da ne slišim, medtem ko je vse ostalo v redu. Rekli so jima, da morata le vzgajati otroka.

Starša sta mi pomagala, da sem razvijal govor. Vse možno sta preizkusila. Ko sem bil polnoleten, so me poklicali zdravniki na pregled v Ljubljano. Zdravnik se ni pogovarjal z mano, ampak z mamo. "Piše, da je vaš sin nepismen, nesposoben," je dejal zdravnik. Mama je rekla, da ni res, kar piše. Zdravnik jo je vprašal, ali govorim, in mu je odgovorila, naj se pogovori z mano. Vprašal me je, kako sem. Odgovoril sem, da sem v redu. Začudeno je pogledal. Dejal je, da si bo z roko zaprl usta in bo povedal številko, jaz pa jo naj ponovim. Pri govoru je drugače, pri številkah ni tak problem in ni treba vsega razbrati z ustnic. Povem mu, kar naenkrat pa je bilo v sobi od štiri do pet zdravnikov. Gledali so, zdravnik pa me je vprašal, kaj sem delal v tem času. Oče in mami sta me vzgojila in učila vseh možnih stvari.

Zdravniki so mi hoteli narediti implantat. Da bi vgradili slušni aparat, a nisem želel, ker sem igral košarko in bi lahko na ta del prejel udarec. Aparat mi je dovolj, predvsem zaradi košarke. Zdaj imajo to skoraj vsi. Nimam nič proti, a pri športu obstaja nevarnost zaradi udarcev. Silili so me, da moram, vendar sem rekel, da se ne bom odločil za to zgodbo. Potem bi pa prejel udarec in bi moral na operacijo ter ostal pol leta brez košarke. Tega nisem želel.

Za reprezentanco gluhih bi še igrali?
Veteransko košarko ja, za reprezentanco ne. Bolj pomagam pri projektu, ki je zastavljen. Predvsem pri organizaciji. Fantje so me prosili, ali bi se vrnil. A sem moral ob tem vprašanju poslušati svoje telo. Tega projekta se veselim predvsem zato, ker imajo fantje košarko zelo radi, ob tem pa vsi hodijo še v službe.

Z reprezentanco gluhih je postal svetovni prvak v igri 3 na 3. Foto: Zveza za šport invalidov Slovenije

Zadnjih pet let so mi govorili, ali bo kaj. Uspešno smo se dogovorili s športno zvezo gluhih. Dali so mi popolno zaupanje, da sem prevzel projekt. Zadnja pol leta gre dobro, vendar potrebujemo čas in sponzorstvo. Torej podporo. Skupnost gluhih je omejena. Imamo pa tudi veliko takšnih, ki so naglušnih. Več kot deset tisoč jih je v Sloveniji.

Verjamem, da je nekaj gluhih ljudi, ki znajo igrati košarko in lahko nastopajo za reprezentanco. Morajo pa imeti 55-odstotno izgubo sluha. S Košarkarsko zvezo Slovenije sem se dogovoril, predvsem s trenerji sem v stiku, da bom hodil na seminarje in predaval o tem, kaj je gluhota. Na tem področju delam.

Za gluhe je verjetno manj prostora glede sponzorstva?
Težko je. Morda smo premalo prepoznavni in sponzorjev ne zanimamo. Imamo nekaj donatorjev, ki imajo radi košarko in pomagajo. Najti moram človeka, ki je pripravljen priskočiti finančno na pomoč, da bodo imeli fantje dobre pogoje. To je moj izziv. V preteklosti smo že imeli uspehe. Bili smo evropski prvaki, manjkajo še svetovna prvenstva. Tu vidim dober projekt.

Kako je na splošno poskrbljeno za gluhe v Sloveniji glede služb in preostalega?
Glede športa je skupnosti gluhih vedno manj. Veliko takšnih je, ki se ukvarjajo s tehnologijo. Prednjači mobilna tehnologija. Pogrešam udejstvovanje v športu. Sam govorim za košarko. Našel pa sem mladega košarkarja, ki je bil z nami svetovni prvak v gluhih v igri 3 na 3. Jaka Markovič je perspektiven, star je 19 let.

V mladosti ni imel dobrih pogojev, kot sem jih imel sam pri Slovanu. Potrebuje samozavest, kar sam dobro vem. V podobnem položaju sem bil. Srečo sem imel, da sem bil v dobrem okolju v Slovanu. Jako vabim na treninge. Počasi napreduje, vendar potrebujem več takšnih, kot je on. Prepričan sem, da se v Sloveniji nekje skrivajo.

Beno Udrih je bil njegov prvi reprezentančni sostanovalec. Foto: Vid Ponikvar

Sami ste odpirali vrata za gluhe športnike, zlasti v svetu košarke, kjer ste igrali na najvišji ravni. Kot prvi gluhi košarkar v številnih ligah, številnih prvenstvih. Orali ste ledino.
Če pogledam nazaj, se tega nisem zavedal. Takrat sem si predvsem želel, da napredujem v karieri. Pa ne zaradi gluhote, ampak zaradi košarkarskega razvoja. Imel sem vzpone in padce. Skoraj povsod sem igral, a mi je bolj pomenilo, da sem lahko igral na najvišji ravni in užival v vsaki sekundi. Če zdaj pogledam nazaj, lahko povem, da z mojo gluhoto ni enostavno priti v profesionalno ligo. Predvsem je pomembna komunikacija.

Hvaležen sem, da sem bil v pravem okolju. Soigralci in trenerji so se z mano lepo sporazumevali. Nisem imel takšnega občutka, da bi me odrinili na stran. Mogoče v določenem obdobju. Včasih nisem vedel, ali so me dali na stran zaradi košarkarskega znanja ali zaradi gluhote. To me je najbolj žrlo. Po pogovorih s trenerji sem se pomiril, ko so mi dejali, da name ne gledajo kot na gluhega košarkarja.

Težava je bila na začetku poti. Namesto da bi igral, sem poslušal, kako bom sploh slišal sodnika, kako komuniciral z igralci in trenerji … V otroštvu, zlasti v času pubertete, sem od mladine poslušal zbadljivke. Norčevali so se. Vse sem prinesel s seboj v košarko, zato je bilo težko.

Nekaj let sem igral v Sloveniji, nato sem šel v tujino. Tam se je spremenilo, bila je povsem drugačna zgodba. Gluhota jih ni zanimala. V tujini name niso gledali kot na gluhega igralca. Sprostil sem se in devet let užival. Ni mi bilo pomembno, kje sem. Pomembno mi je bilo, da sem igral. Spoštovali so me kot košarkarja. Gluhota je nevidna invalidnost. Ljudje se ustrašijo, kako se bodo sporazumevali z nami. S takšnimi težavami se srečujem še danes.

Z Urošem Slokarjem sta se odlično razumela. Foto: Vid Ponikvar

Kako pa vam je bilo v zgodnjem otroštvu, ko niste bili še v svetu, kot ga pozna večina?
Kot otrok sem bil v varnem svetu. V zavodu za gluhe sem bil enak sošolcem in sošolkam. Nisem vedel, kaj me čaka zunaj. Ko sem postal starejši, sem se srečal z resničnostjo. Drugačna je bila. V otroštvu sem bil varen. Večinoma sem bil v Ljubljani. Le ob koncih tedna sem hodil v Kranjsko Goro.

Kako je sploh prišlo do tega, da ste zaigrali košarko v "resničnem svetu", kot ste ga sami poimenovali?
Začel sem pri Petru Brumnu z reprezentanco gluhih. Igral sem za dušo. Videli smo, da reprezentanca gluhih sodi na isto raven. Počasi sem se začel vključevati v reprezentanco "kričečih". Memi Bečirović je bil prvi trener, ki me je povabil, čeprav je vedel, da sem gluh. Z mano se je pogovarjal. Poudarjal je, da se ne ozira na mojo gluhoto in da imam potencial ter da naj treniram.

Ko sem prišel v resnični svet, je bilo desetkrat več dela in drugih stvari kot v reprezentanci gluhih. Ogromna sprememba je bila. Nisem znal govoriti. Zaprt sem bil, nesamozavesten.

Za vselej bo hvaležen Saši Dončiću ... Foto: Vid Ponikvar

Kateri igralci in trenerji so vam največ pomagali?
V reprezentanci Memija Bečirovića sta me najbolje sprejela Uroš Slokar in Erazem Lorbek. Tudi njegovega brata Domna sem spoznal. Najbolje se spomnim te trojice. Moj sostanovalec je bil Beno Udrih, ki ima prav tako gluhega prijatelja in je o gluhoti nekaj vedel. Pozna naš svet. Bil sem v dobrem okolju.

V času igranja pri Slovanu je najbolj izstopal Saša Dončić. Enostavno me je potegnil ven. "Gremo na kavico, gremo žurirat." Kamorkoli so šli, me je vzel s seboj. Tudi v prostem času. Takrat se je zgodba začela.

Pri Olimpiji je bil Marko Milić. Tam je bilo vse skupaj drugače. Pritisk rezultata je bil tam vedno velik. Marko je bil nekako košarkarski mentor, Dončić izven košarkarskega življenja, da sem se lahko pogovarjal in se nisem zapiral vase. Pri Marku je bila drugačna zgodba. Ogromno me je naučil, kako fizično, psihično se lotiti vsega. Vsako leto je bila zgodba drugačna.

... in Marku Miliću. Foto: Vid Ponikvar

Torej vam je košarka pomagala, da ste se sprostili in vklopili v resničen svet?
Absolutno. Več kot šola je. Nobena univerza, študij mi ne bi mogel dati tega, kar mi je košarka. Živim oba svetova. Kdaj se slišim z bivšimi soigralci, trenerji. Govor sem izboljšal, občutno se mi je dvignila samozavest. Dobra plat je bila, da so ljudje videli, da gluhi zmoremo.

Odprli ste svet tudi preostalim gluhim, da se v športu lahko uspe.
Ja. Ko sem prišel kasneje na Zvezde plešejo, je bila ista zgodba, le da ne športna. Izziv je bil zelo velik. Govorili so mi, da gluhi ne znamo plesati. Dejal sem si, da grem poskusit. Moram poskusiti. Super izkušnja je bila. Dobra reklama za gluhe. Domet je bil velik kot pri košarki. Ljudje večkrat mislijo, da smo gluhi ljudje nepismeni, kar ne drži. Težavo imamo le pri komuniciranju. V oddaji Zvezde plešejo so ljudje dojeli, da so v zmoti, in so se začeli tudi opravičevati.

Ko poslušate glasbo, slišite vse?
Ne.

Kako ste potem plesali?
Glasbe ne razumem. Ne ločim bobna, kitare … S soplesalko Majo Geršak sva našla način, kako komunicirati. Imela sva signale. Pri plesu sva bila vseskozi v stiku. Če nisem bil, sem bil izgubljen. Kdaj sva morala biti tudi brez stika in sem jo moral le gledati. Dala mi je signal. Veliko sva jih imela. In je šlo.

Zanimivo, kako ste se tako dobro znašli. Potem niste vedeli, katera pesem se vrti?
Ne. Naša dobra lastnost je, da si stvari dobro zapomnimo. Imela sva veliko ponovitev, nisem pa vedel, kakšni so plesni koraki. Dala mi je signal in sem odplesal do konca. Zanimivo. Vse se da. Tudi gluhi znamo plesati.

Foto: Bojan Puhek

Izziv pa ni bil le za vas, ampak tudi za plesalko Majo Geršak.
Na začetku sva imela težave. Maja prav uči ples tudi druge ljudi. Tudi meni je, razumljivo, govorila, da moram stopiti na levo, na desno, a sem bil na začetku zmeden. Nisem vedel, kaj mi govori, ali delam prav ali narobe. Nenehno sem jo moral gledati. Saj veste, da berem z ustnic.

Pri plesu tega ne smem, moram gledati vstran, ker so takšna pravila. Sam pa sem jo vseskozi gledal. Dejal sem ji, da naj ne govori in naj raje pokaže ples, da ga bom vadil. Od takrat se je navadila, da ni več govorila, in sva ustvarila posebno komunikacijo.

Ali ste bili presenečeni, da ste tako daleč prišli?
Sprva sem računal, da bi bil zadovoljen, če bi prišel do tretje, morda četrte nedelje. Vendarle so bili tekmeci pevci, plesali …, ki znajo plesati. Prišel sem do finala. Res pa je, da sem se začel bolj truditi nekje na polovici. Ko sem se začel zavedati, da lahko pridem dlje. Ples je bil zame dobrodošel tudi z vidika ravnotežja. Gluhi imamo namreč z njim težave. Ples mi je zelo pomagal.

Foto: Vid Ponikvar

Pri košarki ste imeli težave z ravnotežjem?
Ne vem, ali ste opazili, da sem velikokrat po skoku padel. Ko nerodno stopim, takoj padem. Zato sem delal posebne vaje. Pri plesu je drugače. Čutim, da sem tam bolj stabilen. Zanimivo. Tega nisem vedel. Vsem košarkarjem priporočam treniranje plesa (smeh, op. a.).

Prej ste govorili, da so vas v tujini drugače obravnavali. Kako so na vas gledali trenerji? Vendarle so bili oni tisti, ki so si želeli vaših uslug, in klub je nato podpisal pogodbo z vami. Povrhu vsega je bil še jezik drugačen, naučiti ste se morali še angleščine.
Na igrišču je bilo enostavno. Vse akcije zna vsak košarkar in ni bilo težko. Je pa res, da je bila na začetku težava. Večkrat sem moral stopiti do trenerja in se z njim pogovoriti. Na tekmah pa je bilo dobrodošlo, da so bili zraven pomočniki. Kar je bil zame velik plus, je bilo to, da sem imel v vsaki ekipi nekoga iz bivše Jugoslavije, kar pomeni, da sem se lažje sporazumeval. Če pogledam nazaj, je bila kdaj komunikacija tudi zgrešena. So pa tudi prednosti.

Kakšne denimo?
Da sem jaz govoril soigralcem, kaj je trener povedal. Predvsem takrat, ko je bilo v dvorani bučno. Zelo sem lahko zbran, "kričeči" pa morajo poslušati in zraven gledati. Trenerja sem na treningu ali na tekmah vedno prosil, naj mi nariše.

In zgodilo se je, da je razlagal, kaj moramo po minuti odmora odigrati, vzdušje v dvorani pa je bilo bučno, prav tako glasba. Takrat so bili soigralci v gluhem svetu. Ko smo prišli na igrišče, so me vprašali, kaj je rekel trener. In sem moral povedati akcijo. "Ali si prepričan, Miha?" so me vprašali. "Ja, zagotovo," sem jim odgovoril. Kdaj pa kdaj tudi "kričeči" igralci ne razumejo.

Foto: Bojan Puhek

Če ste izklopili aparat, ste slišali navijače? Kolikšna je vaša izguba sluha?
95-odstotno izgubo sluha imam, če sem brez aparata.

Torej glasnih navijačev Panathinaikosa ne bi slišali, če bi izklopili slušni aparat?
Morda malenkostno, ampak ne bi slišal.

Ali ste kdaj namerno izklopili aparat?
Tudi kdaj. Zlasti, ko je bilo res hrupno in nervozno. V reprezentanci in Rusiji denimo. Potreboval sem mir. Samo izklopil sem. V miru sem bil, nobenega vpitja. Vse moteče dejavnike sem tako izklopil in se osredotočil le na koš. Zelo je pomagalo. Verjemi mi. Izoliran sem bil, v svojem svetu. Tišina je bila in lahko sem se osredotočil. Približno tako, kot bi imeli vato v ušesih. A ne bi tako zelo pomagala.

Koliko pa slišite, ko imate aparat v ušesih?
Približno 80 odstotkov, vendar imam težave pri barvi zvoka. Pri pogovoru moram brati z ustnic. Če nekdo govori za menoj, slišim, da govori, vendar ne vem, kaj. Enako je pri poslušanju radia.

Kako pa je bilo, ko je bila epidemiji covid-19 in so bile maske? Vendarle ste morali brati z ustnic.
To je bil samomor. Spoštujem vsakega, ki nosi masko. Včasih sem prosil ljudi, da masko odstranijo in mi povedo, saj berem z ustnic, vendar so se bali. Težki časi so bili. Pri zdravniku smo se lahko pogovarjali, ker so informacije vendarle bile pomembne, in to na razdalji treh ali štirih metrov in se ob tem še razkuževali.

Med epidemijo covid-19 sem zelo trpel. Vsi gluhi smo. Predstavljate si, da ima nekdo masko čez obraz in govori. Vidite, da vam nekaj govori, saj se maska premika, a ne vidite, kaj. Nimamo pa prilagojenih mask, da bi bila prozornost usmerjena le na usta. Če bi se kdo to spomnil, bi mu bili vsi gluhi zelo hvaležni. Hvala bogu, da je tega konec in da je življenje zdaj normalno.