Postati je želel zobozdravnik, pa je dal prednost kolesarstvu

Tudi danes gre 45-letni Mariborčan Jure Golčer skoraj vsak dan na kolo, na trenutke pa se zaloti, da pogreša dirkanje. "Ampak se tudi dobro zavedam, da sem svoje v kolesarstvu opravil. Že tako sem kariero vlekel dolgo, morda celo predolgo," pravi o tem. Dodaja še, da v zdajšnji konkurenci izjemno nadarjenih mlajših slovenskih kolesarjev tako ali tako ne bi imel nobenih možnosti za resno dirkanje, zato pa je strasten navijač, ki natančno spremlja, kaj počno tako naši največji kolesarski zvezdniki s Tadejem Pogačarjem in Primožem Rogličem na čelu, kot tudi mlajši rodovi, ki šele prihajajo na veliko sceno.

Lepo je videti, kako v slovenskih klubih delajo z mladimi kolesarji. Prav po mladinskih pogonih ocenjuje resnost klubov, saj bodo prav iz teh "nekoč zrasli novi Pogačarji in Rogliči". "No, morda. Ali pa vsaj približno, saj je povsem mogoče, da takšnih, kot sta Pogi in Rogla, ne bomo več videli," se dopolni po krajšem premisleku. Obžaluje pa, da se nič takega ne dogaja v Mariboru, a upa, da se bo to vendarle spremenilo. Tudi sam je pripravljen pomagati.

V 17-letni karieri profesionalnega kolesarja je bil član številnih ekip. Leta 2002 je začel v Perutnini Ptuj, se naslednje leto preselil v Avstrijo k Volksbank Idealu, nato naslednji dve leti preživel v Italiji pri ekipah Fromaggi Pinzolo Fiave in Acqua & Sappone Adria Mobil, se spet vrnil v Perutnino Ptuj, pa nato ponovno odšel v Italijo k Tenax Menikinu in naposled, v sezoni 2008−2009, v LPR Brakes, na Irskem in v Švici registrirano pretežno italijansko pro kontinentalno ekipo, s katero je dvakrat nastopil tudi na slovitem Giru. Po propadu te ekipe leta 2009 ga je pot odnesla v ekipo De Rosa – Stac Plastic, leta 2011 se je vrnil v Perutnino Ptuj, naslednja štiri leta vozil v Avstriji za Tyrol cycling Team in Felbermayr, v zatonu kariere pa upokojitev dočakal v novomeškem Adria Mobilu.  

Leta 2008 je osvojil dirko Po Sloveniji, drugo in tretje mesto sta takrat zasedla Italijan Franco Pellizotti in Hrvat Robert Kišerlovski. Foto: Vid Ponikvar

Njegova zadnja profesionalna dirka je bila Dirka po Avstriji leta 2018. Na tej je bil leta 2003 drugi v skupnem seštevku, leta 2007 pa tretji. V svoji zadnji sezoni se je na domači dirki Po Sloveniji – to je dobil leta 2008 – že meril z novimi zvezdniki slovenskega kolesarstva. Takratno slovensko pentljo je dobil Primož Roglič, Matej Mohorič in mladi Tadej Pogačar sta bila tretja in četrta, Golčer pa je bil na 18. mestu v skupnem seštevku peti najboljši Slovenec. Svojemu kapetanu pri Adria Mobilu Janezu Brajkoviču je pomagal do končnega osmega mesta.

Kaj Jure Golčer počne danes?

Danes delam kot ustni higienik v našem zobozdravstvenem zavodu, kjer tudi skrbim za poslovanje.

Ste se na to pripravljali že pred koncem tekmovalne kariere?

Ja, v bistvu sem že vse izpite na študiju končal že med kolesarsko kariero, po njej sem le še zagovarjal diplomo. Že kar zadnjih nekaj let kolesarske kariere sem vzporedno študiral. Na študij dentalne medicine sem se vpisal po gimnaziji, pa potem študij nekako ni šel skupaj s kolesarstvom, saj časa za oboje ni bilo, prednost pa sem dal športu. Vse sem podredil kolesarstvu. Na koncu sem se prepisal na ustno higieno, ki pa je časovno in tudi nasploh manj zahtevna, zato sem to lahko opravil še pred koncem športne poti.

Sportal Gluhota ga ni ustavila: drugim odprl vrata v vsakdanji svet in ne bi rad bil eden in edini

"Že tako sem kariero vlekel dolgo, morda celo predolgo." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Pa zdaj, štiri leta po koncu tekmovalne poti, že kaj pogrešate dirke? Vas kaj zamika, da bi se vrnili?

Zagotovo pogrešam, ampak se dobro zavedam, da sem svoje v kolesarstvu opravil. Že tako sem kariero vlekel dolgo, morda celo predolgo. Proti tem mladeničem, ki sceno krojijo danes, v mojih letih preprosto ne moreš resno tekmovati.

Že na svoji zadnji dirki Po Sloveniji ste se soočili prav s tem novim rodom slovenskih kolesarjev − Primožem Rogličem, Tadejem Pogačarjem, Matejem Mohoričem itd. −, ki nas navdušuje danes v svetovni konkurenci. Je tedaj že prišlo do nekakšne predaje štafete?

Ne bi ravno rekel, da bi lahko komurkoli predal štafeto, saj sam nikoli nisem bil na takšni ravni, kot so omenjeni. Za te smo sicer vedeli, da so dobri, ampak da bodo najboljši morda v vsej zgodovini slovenskega kolesarstva, tega pa si nihče ni predstavljal.

Sportal Roglič v pričakovanju slovenske kolesarske Planice

Leta 2018 je dirko Po Sloveniji dobil Roglič. Je takrat že kazal, da bo postal tako velika zvezda?

Kazal je velik potencial, seveda, ampak tega, da bo postal eden najboljših kolesarjev na svetu in da bo zmagoval na največjih dirkah, tega takrat ni nihče mogel vedeti. Pa še prišel je iz smučarskih skokov. Ko je začenjal, sem bil sam sicer v Italiji. Zanj sem sicer vedel, nisem ga pa imel priložnosti spremljati od blizu. Ko pa sem se vrnil v Slovenijo, je bil pa tako ali tako že zelo dober, da smo vsi dobro vedeli, kakšen talent je. Moral se je naučiti osnove, vožnje v skupini, pa tudi taktike, fizično pa ves čas dokazuje, da je nekaj posebnega. Ves čas se vrača po padcih in poškodbah, v tem pogledu je eden najboljših na svetu.

Prav ta vožnja v skupini je lahko precej zagatna. Že ko dirke spremljamo po televiziji, lahko opazimo, kako nevarno je v skupini 180 kolesarjev, ki drvijo le nekaj milimetrov oddaljeni drug od drugega …

Ja, res je, tudi sam sem, ko sem v cestno kolesarstvo prišel iz gorskega, potreboval nekaj časa, da sem se navadil. Pri Primožu pa je bilo morda to še nekoliko težje. Pri Pogačarju se nekako vidi, da je naravni talent, nekakšen genij kolesarstva, če se lahko tako izrazim. Za nameček je dal skozi vse faze izobraževanja, že od mladincev naprej, pa v kategoriji do 23 let, ko jih je reprezentanca vozila na vse te dirke v Belgijo in na sever Evrope, kjer so se navajali na težke razmere. To mu je zagotovo zelo koristilo. Poleg velikega talenta, seveda.

"Mislim, da so zdaj drugačni časi. Tedaj so manjše ekipe še lahko konkurirale največjim." Foto: Urban Urbanc/Sportida

Zdaj prihaja Dirka po Italiji, sloviti Giro, kjer bo nastopil tudi Primož Roglič. Vi ste dvakrat v karieri vozili na tej dirki, kakšni so vaši spomini na ti leti 2008 in 2009? Kakšna dirka je to?

Moji spomini na Giro so res lepi. Bil sem član italijanske ekipe, imeli smo kolesarje, ki so se borili za etapne zmage, pa tudi za skupno. Zame je bil Giro vrhunec sezone, spomini nanj so res lepi.

Za italijanske ekipe je Giro na splošno vrhunec sezone, tudi za pro kontinentalne ekipe, kot je bila vaša. Kakšni pa so cilji za take manjše ekipe na tej veliki dirki?

Mislim, da so zdaj drugačni časi. Tedaj so manjše ekipe še lahko konkurirale največjim. Mi smo denimo takrat imeli v ekipi Danila Di Luca, pa tudi Alessandra Petacchija, Paola Savoldellija … Tako da smo lahko šli na zmago. Nismo se počutili, kot da bi bili kaj slabši od velikih. Leta 2009 smo štiri etape zmagali. Lahko rečem, da smo bili kar enakovredni, če ne celo nad marsikatero ekipo pro toura. Danes pa je res prvih pet, šest ekip tako finančno močnih, da jim niti druge ekipe pro toura ne morejo konkurirati, kaj šele drugi. V tem pogledu se je kolesarstvo močno spremenilo.

"Kolesarstvo pa je še na nekoliko slabšem glasu zaradi prejšnjih generacij kolesarjev, tudi tistih, pred mojo." Foto: Urban Urbanc/Sportida Kakšne hierarhije v pelotonu takrat najbrž niste preveč občutili? Da bi velike ekipe agresivno uveljavljale svojo agendo in pometale z majhnimi, denimo.

O, da, bila je hierarhija, seveda, ampak tedaj so si tudi manjše ekipe lahko privoščile kakšno zvezdniško ime. Zaradi tega smo bili morda tudi malce bolj spoštovani v pelotonu. Pa tudi bolj motivirani.

Je bil pa to čas, ki se ga svet morda spominja z nekaj grenkega priokusa. Ne nazadnje je tedaj proti vam dirkal tudi zloglasni Lance Armstrong, za katerega vemo, kaj je doživel po karieri. Sta današnje in tedanje kolesarstvo tudi v tem pogledu dva različna svetova?

Kontrol je bilo že tedaj ogromno in ne dvomim, da jih je tudi danes veliko. Je bilo pa tedaj res več zlorab, danes pa ni nekih afer, kar nakazuje, da se je kolesarstvo očitno vendarle očistilo. Je pa še na nekoliko slabšem glasu zaradi prejšnjih generacij kolesarjev, tudi tistih, pred mojo. Menim pa, da je danes to res lep in čist šport, ki bi ga vsakomur priporočal.

So pa danes v kolesarstvu tudi boljši materiali, trening je povsem drugačen, veliko več se dela na višini, in mislim, da je ta šport v veliki meri res očiščen.

So prav zaradi stroškov glede opreme in treningov tudi razlike med ekipami dandanes toliko večje?

Že v svetovni seriji imajo nekatere ekipe trikrat, štirikrat večje proračune kot druge. Tako si lahko nekateri privoščijo vse, drugi pa nič. Največje ekipe lahko plačajo najboljše kolesarje, pritegnejo najboljše mlade kolesarje, si privoščijo najboljše priprave, imajo najboljši material, najboljše strokovnjake za prehrano itn. To se kar krepko pozna.

Sportal "Tadeja čaka veliko dela s fizioterapijo, pomemben je tudi potencial regeneracije in zaraščanja"

Kako ste vi sploh pristali med cestnimi profesionalci? Začeli ste z gorskim kolesarstvom, kot ste dejali.

Tako je, začel sem z gorskim kolesarstvom. Do kategorije U 23 sem bil tam in še eno leto med člani. V Sloveniji sem zmagal na vsem, kar se je zmagati dalo, bil sem tudi peti na svetovnem prvenstvu do 23 let. Po tem nisem več našel neke motivacije. Nato sem nastopil še na cestnih dirkah, na katerih sem bil še kar dober, in opazili so me v klubu Perutnina Ptuj. Tako se je začelo.

Ko ti takole ponudijo priložnost, pa se mora človek dokazati in se dokazovati domala vsak trenutek kariere, kajne?

Tako je, seveda. Ko prideš nekam, moraš biti boljši ali pa vsaj enakovreden tistim, ki so že tam. Meni je to uspelo in je bilo fino.

Sportal Znani nogometaš ustvarja najlepši športni park v Sloveniji

Kolesarstvo pa mora biti tudi užitek, saj je izjemno naporno, in tega trpljenja bržčas ne bi prenašali, če vas ne bi na neki točki ravno zadovoljevalo. Javna skrivnost je, da ste profesionalni kolesarji nekakšni mazohisti.

Zagotovo je trpljenje, zagotovo pa ti da neko zadovoljstvo. Še dandanes grem v bistvu vsak dan na kolo. Sem še kar vpet v to. Zagotovo pa drži, da se moraš ves čas siliti do skrajnosti, da greš prek svojih meja. Morda na koncu neke bolečine niti ne občutiš več, kot jo normalni smrtniki. Res je, da je vsak malce drugačen, ampak vseeno … Ja, najbrž smo res malo mazohisti (smeh, op. p.).

"Ja, kolesarji smo najbrž res malo mazohisti." Foto: Vid Ponikvar

Katerih dirk se spomnite kot najtežjih v karieri? Zagotovo je Giro kot ena od velikih tritedenskih posebne vrste pekel.

Zase lahko rečem, da je Giro fizično res ena najtežjih dirk, ampak ko gre ekipi dobro, takrat ni nič težko. Vsako bolečino nekako sprejmeš. Meni so bile najtežje dirke vedno tiste, na katerih nisem bil dober (smeh, op. p.). Na takšnih je morda fizično manj zahtevno, zato pa bolj trpiš psihično.

Pritiski na kolesarje pa so bržčas na največjih dirkah največji. Na Giru pa sploh za italijansko ekipo.

Pritiski so bili res kar veliki, ampak kot že rečeno, dobro smo dirkali in tako je šlo vse gladko.

Sportal V UAE optimistični: Pogačarja pričakujejo že na višinskih pripravah sredi maja

Na Giru niste bili kapetan svoje ekipe. Kakšne so bile vaše zadolžitve? Kako je Giro potekal za vas, pomočnika?

Vsak v ekipi ima svoje naloge, te se razdelijo že pred začetkom etape. Bil sem pomagač za gorske etape. Kot tak sem moral pomagati na zadnjem klancu, dokler je pač šlo. Potem stvari prevzamejo najboljši kolesarji. Na zadnjem klancu pač greš do konca, nato pa povsem popustiš, da kakšen atom privarčuješ za naslednje dni. Ko opraviš svoj del naloge, moraš že počivati. Čim počasneje greš, tem bolje je za tvojo ekipo. In tem bolj so šefi zadovoljni (smeh, op. p.).

"O naših šampionih je bilo domala povedano že vse. Že kar zmanjkuje superlativov." Foto: Urban Urbanc/Sportida To varčevanje z energijo je tudi klasika, poslušali smo že zgodbe, kako zvezdniki niso smeli hoditi po stopnicah v hotelu, pa tudi predolgo stati in podobno. Ste bili tudi vi priča kakšnih tovrstnim, morda tudi že smešnim ekstremom?

Ah ne, pri nas je bil kapetan Di Luca, ki je bil res neobremenjen z vsem skupaj. Mislim, da je takšen tudi Pogačar. Tisti najboljši se po mojih izkušnjah s takšnimi stvarmi ne obremenjujejo, pri vsem skupaj se tudi zabavajo. Če bi bilo vse skupaj zanje preveč napeto, najbrž ne bi bili tako dobri. Sicer pa največ energije potroši prav glava, sproščenost je torej že neke vrste varčevanje energije.

Na delu ste videli številne kolesarske zvezdnike. Vas je kdo posebej navdušil? Je kdo izstopal?

Zame je bil Danilo Di Luca poseben šampion. Skupaj sva bila v ekipi in bil je res dober, tudi kot človek. Skrbel je za vse kolesarje, ne samo zase. Če je bilo treba dobiti kakšno opremo, kolesarske čevlje, denimo. Teh nismo dobivali kot ekipa, vsak je moral poskrbeti sam zase, on pa nam je priskrbel tudi te. Pa očala. Čeprav je bil na cesti videti kot egoist, v resnici ni bil. Njega cenim. Na kolesarje iz drugih ekip pa nisem bil preveč pozoren.

Sportal Skromni velikan slovenskega športa, ki mu še vedno ni para

Je imel kdo drugačen sloves? Vam je kdo ostal v slabšem spominu?

Savoldelli. Ja, njega sem si predstavljal povsem drugače. Kot klubski kolega mi ni bil všeč. Še preden sva sodelovala, sem slišal zgodbice o tem, da je zelo skop in da gleda bolj nase. Pač, različni smo si ljudje, šampioni pa so sploh razred zase. 

"Imel sem tudi zlomljeno ključnico, kar je standardna kolesarska poškodba." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Spremljate dirke?

Spremljam vse, od najmanjših do največjih dirk. Pogledam tudi rezultate mladincev in še mlajših kategorij pri nas. O velikih dirkah in naših šampionih pa je bilo domala povedano že vse. Že kar zmanjkuje superlativov. Pa ne samo za Pogačarja in Rogliča, pač pa tudi za Luko Mezgeca, Mateja Mohoriča.

Zdaj torej prihaja Giro in na njem velik spopad Primoža Rogliča in Remca Evenepoela. Kdo bo zmagal?

Zagotovo sta ta dva velika favorita in mislim, da se bosta tudi resno spoprijela. Ampak kot Slovenec in navijač seveda stavim na Rogliča. Zanj navijam. Že lani na Vuelti je bil boljši od Remca, vsaj do tistega svojega padca. Tudi letos ga je, tako menim, že dvakrat kar presenetil. Čeprav je kazalo, da sta zelo izenačena, je imel Roglič na koncu vedno nekaj več. Tako da mislim, da če ne bo imel kakšne nesreče ali če se ne bo res zgodilo kaj nepričakovanega, bo Roglič zmagal. Letos mi deluje tudi bolj sproščen. Morda se zaveda svoje moči. Ne vem, ker ga tako dobro ne poznam, ampak ugibam. Morda ga je sprostil prihod Jana Tratnika v ekipo Jumbo-Visma. Da ima nekoga, ki mu lahko res zaupa.

Jan Tratnik je odličen pomočnik. Kakšna je vrednost takšnega kolesarja za ekipo?

Ogromna! Sploh pa za Rogliča, se mi zdi, ki doslej ni imel nekih pravih zaupnikov in resničnih prijateljev. Vse si je moral sam izboriti v tujini. Z Janom pa sta dobra prijatelja in mislim, da je njegov prihod za Rogliča pomemben. Jan je lahko prav tisti delček sestavljanke, ki na koncu odloči o tem, ali zmagaš ali ne zmagaš.

Sportal Po hudem padcu na letalnici v Planici je hitro našel novo poslanstvo

Pogačar pa je padel na dirki Liege–Bastogne–Liege in se poškodoval. Kako ocenjujete to, ste imeli sami kdaj podobno poškodbo?

Imel sem tudi zlomljeno ključnico, kar je standardna kolesarska poškodba. Smo pa kolesarji včasih takšni, da malce pospešimo rehabilitacijo, morda ne poslušamo povsem nasvetov zdravnikov in gremo včasih kar z glavo skozi zid. Mislim, da se bo tudi Pogačar vrnil hitreje od pričakovanj. No, vsaj upam tako. Žal mi je, da mu ni uspelo osvojiti tega zgodovinskega trojčka dirk, kar ni uspelo niti Merckxu v enem letu. Za Tour pa mislim, da bo pripravljen.

Takšna poškodba pa vseeno vpliva na program priprav, treninge, zdaj bo moral nekaj časa mirovati. Je to lahko odločilno kar se tiče njegovih možnosti za tretjo zmago na Touru?

V bistvu je imel tako ali tako v načrtu premor. Najbrž bo moral malo, čeprav tega, kot vem, ne mara, trenirati na ergometru, potem pa se bo že vrnil. Mislim, da ima dovolj časa, v njegovi ekipi imajo dovolj znanja in možnosti za najboljšo rehabilitacijo. Dobro je tudi to, da slovi po odlični regeneraciji, kar mu lahko tudi pomaga.

"Povsem mogoče je, da takih kolesarjev, kot sta Pogi in Rogla, ne bomo več videli." Foto: Vid Ponikvar

Vi ste Mariborčan in tudi eden redkih naših vrhunskih kolesarjev iz drugega največjega slovenskega mesta. Zakaj vas ni več?

Problem je v tem, da v Mariboru pravega kolesarskega kluba pravzaprav niti ni. Zadnjih 20 let se v Braniku osredotočajo bolj na rekreativno, amatersko kolesarstvo, medtem ko se z mladimi ne dela. Poskušamo nekaj, da bi obudili, ampak je izjemno težko začeti domala iz nič. Morda bi bilo povsem iz ničle lažje zgraditi uspešno zgodbo, kot iz tega, kar imamo trenutno. Sam sem nekaj poskušal pomagati, pa se ni izšlo, ampak vrat si nisem dokončno zaprl. Vsekakor menim, da dokler se ne bo delalo z mlajšimi selekcijami, ne bo nič resnega. Klub, kot je mariborski Branik, bi si to vsekakor zaslužil. Prav lepo je videti, kako delajo drugod, Pogi tim denimo, Perutnina in Adria imata svoji mladinski ekipi. Iz tega bodo nekoč zrasli novi Pogačarji in Rogliči. Morda. Ali pa vsaj približno, saj je povsem mogoče, da takšnih kolesarjev, kot sta Pogi in Rogla, ne bomo več videli.

Sportal Nesebično dejanje: tudi za trenutek si ni premislil #video

"Sam grem na trenutke tudi čez prag bolečine, za stare čase, večinoma pa vozim po občutku, za užitek." Foto: Vid Ponikvar Pravite, da greste še vedno vsak dan na kolo. Kako je to videti, koliko kilometrov naredite na leto, koliko se še ženete?

Res je, skoraj vsak dan sedem na kolo tam do dveh ur, za konec tedna tudi za tri ali štiri ure. Na leto se kar nabere kakšnih 18 tisoč kilometrov. Je pa res, da grem vendarle v malce počasnejšem ritmu (smeh, op. p.). Sam grem na trenutke tudi čez prag bolečine, za stare čase, večinoma pa vozim po občutku, za užitek.

Katera pa je vaša najljubša tura?

Zagotovo Pohorje. Vsi klanci na Pohorju. Grem tako z gorskim kot cestnim kolesom.

Kateri klanci pa so vam najtežji? Rogla, Trije kralji …?

Zame je bila na dirkah najtežja Rogla. Na Tri kralje mi je šlo vedno dobro, na Roglo pa ne tako. So pa zelo lepi tudi preostali klanci: Vršič, Mangart in tako naprej. Kolesarji pa klance vedno težko naredijo. Vse je odvisno od tempa.

Preberite še:

Sportal Slovenskemu skakalcu, ki je pri 27 letih končal kariero, Slatnar odprl vrata

Sportal Evenepoel za zadnji sklop priprav na Giro z razlogom izbral poseben hotel