Nesebično dejanje: tudi za trenutek si ni premislil #video

Velika poteza Dejana Kralja, ki je v videu razložil, kako je prišlo do darovanja ledvice

Koliko časa je minilo, odkar ste odveslali zadnjo profesionalno tekmo?

Mislim, da je bilo to leto 2013, ko so bile izbirne tekme za reprezentanco. Takrat se je izšlo, tako kot se je. Nisem se uvrstil v reprezentanco in odločil sem se, da končam svojo profesionalno kariero.

Koliko časa ste bili vpeti v ta šport?

Začel sem veslati pri devetih letih, ampak že od malega sem bil povezan s tem športom. Tudi moj oče je bil kajakaš. Z bratom sta veslala dvojca in je bil tudi v takratni jugoslovanski reprezentanci. Kajak je bil vedno povezan z našimi počitnicami na morju. Ko sem kot otrok nehal trenirati smučanje, sem se udeležil kajakaške šole in tako se je začelo.

Tudi smučanje ste trenirali?

Da, mislim, da šest let. Kot otrok sem treniral pri smučarskem društvu Novinar. Bili smo kar dobra generacija. Takrat se je veliko dogajalo, saj sta iz tistega kluba prihajala Mateja Svet in Rok Petrovič. Pravzaprav je bila glede tega smešna zgodba. Pri smučanju je bil moj trener Janez Polajnar, ki je bil pozneje kajakaški trener Andraža Vehovarja oziroma je bil trener v klubu v Tacnu. In spominjam se, ko sem štartal na prvi mednarodni tekmi, je bil na štartu tudi on. Dobro, on se ni tako resno ukvarjal s tem športom.

Z njim sem tudi pozneje obdržal stike, saj smo vsi radi tudi surfali. Danes je na voljo internet in imaš vse podatke o vetru. Takrat pa je bilo tako, da si poklical "Janča", ki je zaposlen na Arso (Agencija Republike Slovenije za okolje).

Foto: Boštjan Boh

Kar dolgo časa ste bili povezani s tem športom. Kdaj ste se pa odločili, da se boste z njim profesionalno ukvarjali?

To je bila ljubezen do rek, pravzaprav je še danes. Tekmovanja so samo del tega, kar ljudje vidijo. Sicer pa mi veliko časa preživimo na rekah in kajakaških poligonih. Stran od vsega. To je tisto, kar me je vedno vleklo. Mir, tišina, voda, gore … Včasih smo več veslali po naravnih rekah. Zaradi tega sem se veliko ukvarjal tudi z ekstremnim kajakom. Zagotovo pa je bila to v prvi vrsti ljubezen do rek.

Kje ste sicer najraje veslali?

Tacenska proga in proga v Solkanu sta bili progi, ki smo jih predelali po dolgem in počez. Sicer je reka Soča zame najlepša. Katarakt je zame najlepši del Soče, ki sem ga veslal.

Omenili ste predel Soče, ki velja za precej zahtevnega. Tam se ne more kar vsak spustiti. Se danes še spustite po teh delih ali ste vendarle previdnejši?

Včasih si rečem, da ne zmorem več. Pred dvema letoma sem šel za nekaj dni na Sočo in je bil kar visok vodostaj. Avstrijski kajakaši so me povabili, da grem z njimi. Bil sem malce v dvomih, a je bilo na koncu vse v redu. Tako da še kar "furam".

Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Pa ste danes bolj previdni kot takrat, ko ste bili nekoliko mlajši in ko ste še tekmovali?

Tudi ko sem bil mlad, sem bil previden. Zavedamo se, da če pri ekstremnem kajakaštvu narediš napako, te lahko stane življenja. Tega se zavedaš tudi, ko greš v kanjon. Mislim, da sem še vedno previden, in zdaj, ko nekoliko manj veslam na divjih vodah, ne bi šel veslat ob vsakem vodostaju. Danes zelo uživam tudi v morskem kajaku.

Vam je bilo težko končati športno kariero?

Pravzaprav ne. Pride trenutek, ko ugotoviš, da je čas, da se umakneš. Imel sem manjše poškodbe, ki so se vlekle. Neprijetno je, ko si vseskozi na terapijah. Imel sem namreč težave z ramo. Vse skupaj je pripeljalo do tega, da sem imel vsega dovolj.

Kaj ste počeli za tem, ko ste končali kariero?

Pravzaprav sem se precej hitro po karieri začel ukvarjati s triatlonom. Dva sem tudi dokončal. Seveda to ni bilo bistvo mojega življenja, ampak mi je bilo zelo všeč. Pravzaprav se do zdaj še ni zgodilo, da bi se prenehal ukvarjati s športom. Vseskozi sem aktiven in uživam v teh športih.

In kaj še sicer počnete?

Že dlje časa se ukvarjam s tečaji kajaka, izleti in vsem, kar je povezano s tem. Mislim, da vse znanje, ki ga imam, moram deliti. In tudi vedno več zanimanja je za to.

Sicer ste iz Ljubljane, zdaj pa že nekaj let živite na Obali. Po duši ste divjevodaš, ali kaj pogrešate divjo vodo?

Včasih se odpravim veslat v Solkan. Pravzaprav sem danes še vedno zelo povezan s kajakom. Vedno gledam tekme in tudi podrobno spremljam kajak na divjih vodah.

Dejan Kralj lani oktobra takoj po operaciji. Foto: Osebni arhiv Sicer pa ste verjetno velik navdih marsikomu, potem ko ste svojemu prijatelju Jerneju Čopiču pomagali s tem, da ste mu dali svojo ledvico. Kako je prišlo do tega in koliko časa se poznata z Jernejem?

Jerneja poznam že skoraj celo življenje. Tam nekje od desetega leta. Za njegovo kronično bolezen pa vem že od njegovega 16. leta. Zaradi tega je moral tudi končati svojo kajakaško kariero. Torej njegovo zgodbo zelo dobro poznam, tako da to ni prišlo kar od včeraj.

In ko se mu je stanje slabšalo, sva bila veliko skupaj. In zakaj sem se odločil, da mu pomagam? Zato, ker sem mu lahko dejansko pomagal. Zelo malo verjetnosti je bilo, da bi se vse ujemalo. Vse se je poklopilo in na koncu se je odlično končalo. Mislim, da si pravi prijatelji vedno pomagamo. In jaz sem pomagal z ledvico.

Pred tem sem bral zgodbe darovalcev in vsi so se po darovanju dobro počutili. In tudi zase lahko rečem, da se počutim enako kot pred operacijo. In tudi bistvo zdravnikov je, da se darovalec, v tem primeru jaz, po operaciji počuti isto kot prej. Če bi bila samo ena manjša sprememba, se zdravniki ne bi odločili za operacijo.

V tem času je prišlo tudi obdobje koronavirusa, ki je pri postopku mnogo stvari obrnilo na glavo. Koliko je bilo potrebnih volje in potrpljenja, da ste lahko to izpeljali?

Pravzaprav se je vse skupaj začelo na športniku leta 2018, ko sem mu dejal, da sem lahko njegov darovalec. Sicer je imel tudi druge potencialne darovalce … Neverjetno je, koliko stvari se mora poklopiti. Lahko pa povem, da si lahko kot darovalec premisliš oziroma odstopiš od vsega. Tudi nihče ti ničesar ne zameri.

Dejan Kralj in Jernej Čopič sta skozi leta postala tesna prijatelja. Foto: Osebni arhiv

Ste imeli v tem dolgotrajnem postopku kdaj kakšne pomisleke?

Ne, nikoli.

In kako, da ste mu to povedali ravno na športniku leta?

Veste, saj ne morete iz tega narediti celega doktorata. Ko sem se odločil, sem mu pač povedal: "Penzl, saj ti bom dal jaz ledvico." Kako naj prijatelju drugače povem? In da, točno tako je bilo. Nato se je začel proces, ki ga je prekinil koronavirus. Veliko smo se pogovarjali z zdravniki v Ljubljani, Franciji in ZDA. Povsod so bili zelo prijazni. V ZDA me je presenetilo, kako te spoštujejo kot darovalca. Tam mi ni bilo treba pokazati niti osebne izkaznice, pravzaprav nisem pokazal nobenega dokumenta. Res so bili prijazni in profesionalni. Res, kapo dol vsem.

Kako to, da je operacija potekala v ZDA?

To je bil splet okoliščin in zavarovanja. Za Jerneja je bila to že druga transplantacija ledvic in že prvo je opravil v Los Angelesu. In tudi isti zdravnik je opravil drugo transplantacijo. Zdravniki so bili nad nama navdušeni in za njih je bilo posebno že to, da je bil tam športnik, ki je nastopil na olimpijskih igrah. Rekli so, da sem bil njihov najboljši darovalec. Rezultati so bili zelo v redu. In moram povedati, da se je tudi Jernej v času dialize zelo dobro držal. Veste, to je toliko nekih stvari, da si na koncu tudi psihološko utrujen. Lahko bi napisali roman o tem. Lahko povem, da bo Penzl pisal knjigo in jo bova izdala.

Koliko časa po operaciji ste se lahko vrnili v Slovenijo?

Šestnajst dni sem bil še v Los Angelesu. Prej tudi nisem bil sposoben potovati. Na letalu sem tudi prosil za sedež, kjer sem imel malo več prostora. Lahko kar potrkam, da ni bilo nobenih zapletov in bolečin.

Danes bi se še enkrat isto odločili?

Da, seveda. Mislim, da sem naredil stvar, ko sebi nisem škodoval, ampak s takšnim dejanjem pa lahko veliko daš.

Kdo vama je pri tem vse pomagal?

Pomagali so starši, družina, prijatelji. Pomagala nama je tudi Kajakaška zveza Slovenije, ki bo pomagala tudi pri najinem projektu. Ob tej priložnosti bi se res zahvalil vsem ljudem. Ne bi jih rad našteval, ker bi lahko koga izpustil. Brez njih in njihove podpore ne bi mogla tega speljati. In pomagali so tudi tisti, od katerih tega sploh ne bi pričakoval.

Septembra bo zaživel njun skupni projekt. Foto: Osebni arhiv

Prej ste omenili, da bo izšla tudi knjiga?

Pravzaprav imava projekt "one route", ki se bo dogajal v septembru. Z Jernejem bova veslala od Solkana do kraja Komiža na otoku Vis. To je namreč kraj, na katerega je Jernej zelo navezan, navezan je tudi na tamkajšnje ljudi.

Veslala bova tri tedne, vmes se bodo odvijali koncerti. Jernej bo namreč igral na čelo in to bova prenašala v živo. Na ta način bi rada ozaveščala ljudi o transplantaciji in želiva deliti najine izkušnje, saj veva, kaj vse te čaka na takšni poti. Prav tako pa želiva opozoriti na prijateljstvo. Podnebne spremembe in vojne bomo lahko rešili, če bo več prijateljstva med nami. Tudi to je najin namen. Vsi smo na istem. Moram se zavedati, da je to zelo pomembna stvar in da na tem svetu ni samo hlastanje po denarju.

To je kar dolga razdalja in bo fizično kar naporno. Kako bodo potekale vajine priprave na to?

Fizično se počasi že pripravljava. Sam lahko že veliko kolesarim, Jernej pa počasi prihaja k sebi. Saj namen tega ni, da bova hitela. Če je nek napor za dober namen, potem to zagotovo ni tako velik napor. Imela bova več etap in vsi, ki bodo želeli, so vabljeni zraven. Vsak bo dobrodošel. Lahko gredo samo na eno etapo ali celo pot, če bodo želeli.

Dejan in Jernej sta zelo hvaležna vsem, ki so jima pomagali. Foto: Boštjan Boh Če se vrneva še malo k vaši športni karieri. Imate še kaj tekmovalnosti v sebi?

V življenju vseskozi nekaj "grizemo". Ali je to na športnem področju ali pa drugje. To ti nekako ostane in vedno greš v neke stvari, ko moraš gristi. Ne sme biti preveč lahko. Ne vem, ali mi je ostala tekmovalnost, ampak želja, da stvari, ki jih delaš, narediš še bolje. Torej, da sam sebe izpopolnjuješ. Tako kot pri kajaku, ko sem bil do sebe vedno kritičen. Nikoli nisem bil povsem zadovoljen s svojo vožnjo. Ko se enkrat zadovoljiš, potem stagniraš.

Če danes pogledate nazaj, bi v svoji karieri kaj spremenili, vam je česa žal?

To je težko vprašanje, ker sem imel za seboj dolgo obdobje treninga. Znanje, ki sem ga imel proti koncu kariere, je bilo povsem drugačno od tistega, ki sem ga imel na začetku. Če bi imel takrat znanje, ki ga imam danes, bi bilo to odlično. Ni mi pa žal, da sem bil v kajaku. Zaradi tega imam prijatelje po svetu in to mi največ pomeni.

Spomin na olimpijske igre v Sydneyju, kjer je Dejan Kralj zasedel deseto mesto. Foto: Boštjan Boh

Bili ste tudi na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000. Je bil to vrhunec vaše kariere?

Olimpijske igre v Sydneyju so bile ene najlepših. Takrat še ni bilo terorističnih napadov in je bilo vse veliko bolj sproščeno. Sydney je živel za tiste olimpijske igre in bilo je res lepo. Rezultatsko pa … Bil bi blizu medalje, če ne bi bilo napake. Seveda, nisem bil edini, ki sem naredil napako. Še dobro se spominjam, kako sem tvegal … Kaj naj drugega naredim, če sem na olimpijskih igrah? Takrat greš na medaljo.

Dejan Kralj z reprezentančnima kolegoma Petrom Kauzerjem in Juretom Megličem. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Kateri rezultat vam sicer največ pomeni v karieri?

Meni osebno največ pomeni, da sem bil v skupnem seštevku svetovnega pokala na drugem mestu. Prav tako, da sem bil na olimpijskih igrah in da smo bili v ekipnih vožnjah trikrat zaporedoma evropski prvaki. Tekmoval sem tudi v ekstremnem kajaku in bil na svetovnem prvenstvu drugi. To je bilo proti koncu moje kariere. To mi je bilo res v veselje in zabavo.

Veliko dobrih doživetij sem imel tudi z Bobri, rafting ekipo. Z njimi sem bil petkrat svetovni prvak, skupno pa so zmagali šestkrat. Z njimi sem doživel veliko lepih trenutkov in bilo je dobro vzdušje. To mi je dajalo tudi zagon za olimpijske stvari. V ekipi so bili zelo pozitivni ljudje, cel čoln je dihal za eno.

Ali drži, da ste prvi slovenski športnik, ki je dobil nagrado za fair play, in to ravno, ko ste tekmovali z Bobri? Kaj se je pravzaprav takrat zgodilo?

Bilo je svetovno prvenstvo v Kostariki na reki Reventazon, ki je bila kar zahtevna. Slovaška kajakašica se je s čolnom zadela v ogromno skalo ... Ne vem, kaj mi je bilo v tistem trenutku, da sem pogledal nazaj in videl sem le veslo. Fantom sem dejal, da se je nekaj zgodilo in da moramo preveriti. V tistem, ko smo lezli iz čolna, je kajakašica negibno priplavala na površje. Uspelo nam jo je potegniti na suho in oživljati. K sreči je prišla k sebi. Še danes mi ni jasno, kako jo je naplavilo ven iz tiste ogromne skale.

Preberite še:

Sportal Slovenskemu skakalcu, ki je pri 27 letih končal kariero, Slatnar odprl vrata

Sportal Nekdanji slovenski smučarki se je na Japonskem odprl nov svet

Sportal Slovenec, ki je pomagal že mnogo športnikom