Nekdanji slovenski smučarki se je na Japonskem odprl nov svet

Februarja so minila tri leta, odkar je tekmovalne smuči v kot dokončno pospravila ena od najboljših slovenskih veleslalomistk Ana Drev. Čeprav je na tekmovalne smuči nazadnje stopila konec leta 2018, pa je dokončen križ čez kariero alpske smučarke potegnila na domači Zlati lisici v začetku leta 2020. Kariero, ki so jo na žalost močno zaznamovale tudi težave s poškodbami, je nekdanja slovenska smučarka kronala z dvema uvrstitvama na stopničke na tekmah svetovnega pokala, že med kariero pa se je danes 37-letna Drevova aktivno ukvarjala tudi z mislijo na svojo drugo kariero, v kateri se je njeno življenje z vstopom na poslovno pot nepričakovano zavrtelo za 180 stopinj. "Sprva v delovanje znamke nisem bila veliko vpletena zaradi smučarske kariere, sem se pa po koncu kariere začela stoodstotno ukvarjati s tem projektom, ki je še danes moja služba," pojasnjuje Drevova.

Po koncu kariere se je posvetila svojemu podjetju in znamki Snow Monkey, ki ustvarja termo steklenice. Foto: osebni arhiv Ane Drev Iz smučarskih čevljev v poslovne

Že v obdobju, ko je ob njenem imenu prednjačil naziv alpske smučarke, je namreč ustanovila blagovno znamko Snow Monkey, ki se ukvarja predvsem s prodajo termo steklenic. Ob tem prodajajo tudi številne druge izdelke, ki omogočajo športno udejstvovanje tudi v mrzlih zimskih dneh. Kot ambasadorji z njenim podjetjem med drugim sodelujejo tudi slovenski deskar Tim Mastnak, plezalec Jernej Kruder ter nekdanja alpska smučarka Meta Hrovat.

"Zase lahko rečem, da nisem značilna podjetnica in da to nikoli ni bila moja velika želja. Po eni strani kar smešno, a tako pač je, nisem si mislila, da me bo zaneslo na takšno pot. Mama mi je dejala, da sem ji med kariero, še preden je nastal Snow Monkey, rekla, da po smučarski karieri nimam posebnih načrtov in da bom zadovoljna 'z neko lahkotno službo', zdaj pa sem daleč od tega," priznava Drevova, ki je v delo podjetja vpletena od jutra do večera, z izdelki pa so prodrli tudi na tuji trg.

Za zdaj so v podjetju zaposleni trije. "Imamo pa še nekaj sodelavcev, ki delujejo projektno. V podjetju imam sama skoraj vse vloge. Od dogovarjanja z dobavitelji in strankami do razporejanja dela med vse vpete v projekte in idejne vodje. Na koncu dneva pa še počistim pisarne. Dela je včasih precej več kot med kariero," priznava nekdanja smučarka, ki je zamisel za ustanovitev lastne znamke dobila leta 2017, ko je ob kroničnih težavah z vnetjem tetive začela intenzivneje razmišljati tudi o življenju po koncu kariere alpske smučarke.

"Smučanje je šport, kjer včasih zaradi mraza ne piješ dovolj in si zato hitro dehidriran. Potem imaš s sabo pijačo v plastenki, ki je na minus 5 stopinj po pol ure ledena, in piješ še manj. Vsako leto sem imela novo termovko, iz katere sem natakala pijačo v dodatno skodelico, kar je bilo zamudno. Poleg tega je zaradi vseh plastičnih delov, skozi katere je pritekla pijača, termovka zasmrdela, težko jo je bilo očistiti, to me je motilo. Zamisel o uporabi izoliranega bidona za preprosto uporabo se je pojavila zaradi moje potrebe po njem," je o ideji za izdelavo termo steklenice zaupala Drevova.

"Zase lahko rečem, da nisem tipična podjetnica in da to nikoli ni bila moja velika želja," pravi. Foto: osebni arhiv Ane Drev

Ideja se je rodila na Japonskem

Iz lastnih izkušenj je črpala tudi idejo za ime blagovne znamke Snow Monkey (Snežna opica, op. p.). "Leta 2014 sem bila na Japonskem in s kolegico Japonko sva šli na enodnevni izlet v park snežnih opic v prefekturi Nagano. Snežna opica je najseverneje živeča opica, ki živi v hudi zimi, po tem je tudi dobila ime. Ker je na Japonskem ogromno vulkanov in s tem tudi toplih naravnih vrelcev, so se opice začele namakati v njih, da so lažje shajale v težkih razmerah. Njihova iznajdljivost me je zelo presenetila in prevzela. Ker so se v hudi zimi znašle s pomočjo vrelcev, se mi je zdela primerjava s termovko, ki v mrazu ohranja pijačo toplo, zelo na mestu. Tako je nastala znamka Snow Monkey," pojasnjuje trikratna udeleženka olimpijskih iger.

"Je pa res, da je podjetniška pot zelo zahtevna in imeti podjetje res ni preprosto. Sploh brez delovnih izkušenj na tem področju. Lahko rečem, da je bilo tudi ogromno napak, a k sreči do zdaj še ne usodnih," priznava Drevova, ki pri svoji poslovni poti ogromno črpa tudi iz izkušenj iz svojih tekmovalnih dni. "Zagotovo mi je smučanje dalo disciplino in delovne navade ter zavedanje, da nič ne pride samo od sebe ali čez noč. To mi v poslu zelo pomaga. Nikoli mi ni težavno delati dlje ali ob koncu tedna. Je pa res, da sem mislila, da so disciplina in delovne navade nekaj samoumevnega, da bo vsak delavec dal od sebe največ. O tem pa sem se motila," priznava.

Leta 2016 je bila druga na Zlati lisici. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Poškodba za poškodbo

Na svoji bogati športni poti, v kateri je 147-krat nastopila v svetovnem pokalu, v sezoni 2015/16 je na njem končala kot sedma najboljša veleslalomistka, so veliko črno piko pustile težave s poškodbami. Zadnja, ko si je v začetku leta 2019 na treningu v italijanskem Kronplatzu huje poškodovala desno koleno, je nato po tehtnem premisleku tudi dokončno botrovala odločitvi o koncu kariere. "Vesela sem, da danes lahko rečem, da se počutim dobro. Levo koleno je v zelo dobrem stanju, imam občutek, kot da ni bilo nikoli poškodovano. Desno, ki sem si ga nazadnje poškodovala, pa me tu in tam malo opomni. Lahko pa rečem, da sem zelo pridna in veliko dam na preventivo," pojasnjuje Drevova.

Trikrat je nastopila na olimpijskih igrah, leta 2006 je bila v Torinu deveta, dvanajst let pozneje pa je bila v Pjongčangu po prvi vožnji na desetem mestu, v drugo je bila odlično na poti, a je tik pred ciljem odstopila. "Ko gledam za nazaj, pravzaprav nimam velikih obžalovanj. Hudo mi je le, da sem se kar dvakrat poškodovala v svoji najboljši sezoni, ko sem bila že povsem blizu najboljšim, čutila sem, da me loči le še korak. Sploh leta 2013 se je moja kariera strmo vzpenjala, potem pa sem se v finalu svetovnega pokala spet poškodovala. Verjamem, da bi na stopničke brez te poškodbe stopila precej prej kot sicer," je prepričana Drevova, ki je na odru za zmagovalke stala leta 2016, ko je bila druga v Flachauu, nato pa še v Mariboru na domači Zlati lisici.

Leta 2010 v družbi Tine Maze Foto: Vid Ponikvar/Sportida

"Na ti dve tekmi so spomini res zelo lepi. Prve stopničke v Flachauu so prišle po tem, ko sem eno tekmo prej vodila po prvem teku in nato odstopila. Po tem sem v Flachauu spet vodila po prvem teku, takrat mi je bilo kar precej težko, a se je po tem dobro izteklo. Prav tako imam super spomine na Maribor, tisto leto je bilo ogromno gledalcev in spomnim se, da sem jih slišala na štartu, kako so iz cilja navijali. Vedno sem uživala, ko je bilo veliko gledalcev. Naredijo posebno energijo, ponesejo te," se spominja nekdanja smučarka, ki je debi v svetovnem pokalu doživela leta 2001 pri le 16 letih, tako da je bila v alpsko smučanje in svetovni pokal vpeta skoraj dve desetletji.

Težko obdobje na Smučarski zvezi Slovenije  "Če pogledam, kje je SZS zdaj in kje je bila takrat, ko sem bila stara 25 let, je nemogoče primerjati, kakšne pogoje imajo tekmovalci zdaj." Foto: Reuters

V tem obdobju se je marsikaj spremenilo, ob njenih najboljših predstavah pa je močno škripalo na Smučarski zvezi Slovenije, ki se je spopadala s hudimi finančnimi težavami. "Če pogledam, kje je SZS zdaj in kje je bila takrat, ko sem bila stara 25 let, je nemogoče primerjati, kakšne pogoje imajo tekmovalci sedaj. Sploh pri urejenosti okolja in zadostnem številu serviserjev in trenerjev ter fizioterapevtov. Takrat so se trenerji in serviserji zamenjali vsako leto, fizioterapevta ni bilo. Jaz pa sem bila športnica, ki je potrebovala stabilno okolje, da je delovala. Tega pa nisem dobila," se spominja Drevova.

V letu, ko je bila dvakrat na stopničkah, je njen serviser opravljal svoje delo za kar sedem tekmovalk. "Zdaj je to nepredstavljivo. Vsa ekipa je imela enega serviserja. Ker je imel ta serviser na štartu tekmovalke od prve jakostne lestvice do skoraj zadnje na štartnem seznamu, sem pogosto trepetala, ali bom dobila svoje trening smuči s štarta v času, ko bodo zaprli progo za ogled druge vožnje. Če namreč ne prideš na ogled do določene ure, si diskvalificiran. Zdaj se temu kdaj pošteno nasmejimo."

Leta 2020 ob uradnem slovesu od tekmovalnih dni na Zlati lisici. Foto: Matic Ritonja/Sportida

Kot pravi, tekmovalnega smučanja ne pogreša. "Pogrešam pa zimo. Jaz sem otrok zime in ko enkrat ne smučaš več in si večino časa v Sloveniji, ugotoviš, da pri nas pravzaprav ni več pravih zim. Smučam še tu in tam, vendar smučanje ni več moj prvi šport. V prostem času se sicer še vedno ukvarjam s športom, mislim, da mi je to ostalo in me bo spremljalo skozi vse življenje. Ob napornih dnevih v pisarni imam najraje, da mi ostane še nekaj popoldneva in grem poleti večinoma na kolo, pozimi pa na tekaške smuči," pojasnjuje.

Lepi spomini na kariero  Po koncu kariere je smučarske smuči zamenjala za tekaške. Foto: osebni arhiv Ane Drev

Kljub vsem preprekam in težavam ter zdravstvenim težavam se nekdanja alpska smučarka z nasmehom spominja svojih tekmovalnih dni. "Anekdot iz tekmovalnih dni je res veliko, ko se z dekleti srečamo, se na ta račun vedno nasmejimo. Jaz sem stalno pozabljala stvari, mislim, da je na to temo veliko zgodb. V hotelskih sobah in na smučiščih sem pozabila toliko opreme in oblačil, za nekatere kose sem šele čez nekaj mesecev opazila, da jih ni več. Res grozna navada, če lahko temu tako rečem," se v smehu spominja Drevova, ki dogajanje v svetovnem pokalu spremlja le še kot gledalka.

"Vpeta v smučanje nisem več, smo pa z dekleti še vedno v stiku. Dobimo se nekajkrat na leto. Mislim, da tudi tekme spremljam večinoma zaradi naših, s katerimi smo bile sotekmovalke. V živo si ogledam tudi Zlato lisico," pravi.

Najtežji del njene športne poti so bile zagotovo poškodbe. "Takrat se vse spremeni v sekundi. Delaš vso kariero, vse leto, potem pa trenutek in se vse obrne. A veliko je bilo tudi lepega. Najlepši spomini na kariero so zagotovo tisti, ko smo se kot ekipa dobro razumeli in dobro delovali. In pa tisti občutek, ko je po progi 'letelo'. Ko si tako dobro smučal, da si čutil pod smučmi ali v telesu neverjetno lahkoto. To zagotovo pogrešam. To sem večkrat pogrešala že med kariero."

Več iz rubrike Druga kariera:

Sportal Slovenec, ki je pomagal že mnogo športnikom

Sportal Ljubljenec navijačev Olimpije pri 26 letih zadnjič igral, pri 31 že trener v drugi ligi #video

Sportal Legendarni slovenski košarkar, ki se mu je na stara leta "zmešalo"