Nedelja, 26. 2. 2023, 15.54
3 mesece
Druga kariera (299): Boban Jović
Ljubljenec navijačev Olimpije pri 26 letih zadnjič igral, pri 31 že trener v drugi ligi #video
Pred desetletjem je bil kapetan in eden najbolj priljubljenih nogometašev Olimpije. Poškodbe so ga prisilile v konec kariere pri le 28 letih (zadnjič je igral pri 26 letih). Danes v vlogi pomočnika glavnega trenerja NK Aluminij stopa na trenersko pot. Gost Sportalove rubrike Druga kariera je 31-letni Boban Jović.
Boban Jović Ko je Boban Jović novembra 2019 oznanil, da je končal aktivno nogometno kariero, smo bili vsi presenečeni. Takrat je imel le 28 let. Novico je naznanil, ko je bil strokovni gost v prenosu ene od tekem prve lige na Planet TV. Še nekajkrat pozneje je gostoval v Planetovem studiu in z njegovimi analitičnimi odgovori nam je hitro postalo jasno, da bo prej ali slej zajadral v trenerski posel. Začel je v Olimpijini mladinski šoli, lani poleti pa je postal pomočnik Roberta Pevnika v zdaj drugoligašu Aluminiju. V Kidričevem je Jović leta 2009 začel svojo člansko kariero. In tam smo ga obiskali na enem od treningov pred bližnjim začetkom spomladanskega dela druge slovenske lige.
"Občutek imam, kot da nisem nikoli igral"
Jović pri Olimpiji "Zadnjo tekmo sem odigral pri 26 letih, pri 28 letih sem se odločil, da je kariere konec. Poškodbe, poškodbe. Dve leti in pol sem bil poškodovan. Ni imelo več smisla. Po dveh letih in pol sem imel na novo operirano koleno. Ta odločitev se je v meni nabirala kar nekaj časa," z razdalje odločitev o tako hitrem koncu kariere nogometaša pojasnjuje Jović. Niti v enem trenutku je ni obžaloval. "Zdaj, ko sem postal trener, imam občutek, kot da nisem nikoli igral. Šok je bil na začetku, saj pred to poškodbo kolena nisem bil skoraj nikoli poškodovan. Potem pa kar naenkrat ne moreš več. Po operacijah, rehabilitacijah je to v meni kar izzvenelo."
"Zame je bil samo nogomet. Kot otrok nisem niti pomislil, da bi bil lahko karkoli drugega. In v tem sem uspel." Začel je v domačem Šampionu v Celju, nato prve članske korake naredil pri Aluminiju. "Moja kariera je šla po lepi poti. Pri 18 sem igral pri Olimpiji, in vse do 23. leta. Nato sem imel dve super leti na Poljskem, potem reprezentanca, prestop v Turčijo. Nato pa so se začele poškodbe. Težko rečem, da kaj obžalujem. Igral sem za vse reprezentančne selekcije, igral sem za Olimpijo, bil kapetan. Igral sem za najbolj trofejen klub na Poljskem, igral v Turčiji za klub, ki je bil prvak. Bi pa lahko trajalo malo dlje, tudi v smislu statistike. Da bi ostal na vrhu, kar sem sanjal kot otrok. A gremo naprej." Na Poljskem je igral za Wislo iz Krakova, v Turčiji za Bursaspor.
Iz tega obdobja se najraje spominja: "Začetna tri leta pri Olimpiji so bila čista čustva − mladost, evforija Ljubljane, navijači so me sprejeli, pustil sem dober pečat. Najlepše obdobje kariere pa sta bili dve leti na Poljskem, saj je bil klub organizacijsko in finančno zelo urejen."
Nekaj tekem je Jović odigral tudi za člansko reprezentanco.
"Kjerkoli sem igral, so mi trenerji zaupali"
Na treningu Aluminija Po vrnitvi iz Turčije je bil eno leto doma in razmišljal, kaj bi počel. "Kjerkoli sem igral, so mi trenerji zaupali. Med igro sem moral razmišljati. Imel sem namreč tako konstitucijo telesa in nisem bil tako dominanten, zato sem se moral ves čas prilagajati nasprotniku. In tako se je rodila ideja, da bi postal trener." Sledil je klic iz Olimpije, ki ga je takoj sprejel. Dve leti je delal v Olimpijini mladinski šoli, v ekipi U15. "Danes sem po treningu s člani veliko manj utrujen kot pri otrocih. Imeli smo kar veliko kakovosti, tudi razpon fantov, polnih volje in želje. Nekateri, ki so prišli v Olimpijo, so bili na razpotju med šolo in nogometom, nekateri pa, da ne bi bili na ulici. To generacijo, s katero sem delal, bi želel zelo pohvaliti. Upam, da jih bo čim več igralo nogomet."
Otroci in nogomet, nekoč in danes. Kako se je spremenil njihov pristop?
"Fantje so vrhunski. Vpijajo znanje."
Vedno je igral za klube, kjer sta štela le zmaga in naslov prvaka, kjer so bili pritiski. In zato si je želel čim prej trenersko pot nadaljevati v članskem nogometu. "Prejel sem klic NK Aluminija. Aluminij mi je kot mlademu igralcu dal možnost preskoka iz mladinskega nogometa v članski nogomet. Vodstvo kluba mi je predstavilo projekt. Sprejel sem ponudno, za katero se je izkazalo, da ni bila napačna odločitev." Z glavnim trenerjem Pevnikom vodita mlado člansko ekipo. "Fantje so vrhunski. Vpijajo znanje. Pripravljeni so veliko trenirati. To je edina pot. Nogomet je proces. Vsi smo že šli skozi to. Igrali smo drugo in prvo ligo. Šli smo postopno."
Jović in Pevnik na treningu Aluminija pred začetkom spomladanskega dela druge lige:
"Ko se zjutraj zbudim, me koleno še vedno opomni"
Čeprav je po letih pravzaprav vrstnik nogometašev, ki jih vodi, pa z vzpostavitvijo avtoritete ni imel težav. "Razdalja je kar dobra. Generacijsko se res še lahko uvrščam v garderobo, a tja ne hodim, da se ne bi ustvarila podoba mene kot soigralca. Oni pa tudi ne. Je spoštovanje." Na terenu se jim pridruži le občasno. "Imamo pa nekaj fantov, ki so vezani na Maribor, in se potem občuti neko rivalstvo," pove v smehu. "To je v nas. A to so pozitivna čustva." Tudi med tekmo ga ne zamika več, da bi skočil na zelenico. "Tega čustva ne morem izzvati v sebi. Da bi pomislil, da bi zdaj igral in kakšno stvar naredil bolje? To je pri meni izzvenelo. Ko grem spat ali zjutraj, ko se zbudim, me koleno še vedno opomni, da stanje še vedno ni v redu. Ne vidim se več v igranju nogometa." Še torej čuti bolečine v kolenu, a na še eno operacijo ni pripravljen.
Pevnik je bil njegov prvi trener v Olimpiji
Ta fant bo odličen trener, pove glavni trener Aluminija Robert Pevnik. Vloge v trenerskem štabu imajo razdeljene. "Ni več tako, da en trener odloča o vsem. Sam se osredotočam bolj na obrambo. Fantom skušamo samo pomagati. V Aluminiju je moja želja, da bi igralci preskočili Aluminij in dosegli višjo stopničko. Taka je bila tudi moja želja, pa tudi želja Martina Mileca, ki je bil takrat moj soigralec pri Aluminiju." S Pevnikom dobro sodelujeta, ne nazadnje je bil njegov prvi trener pri Olimpiji (2009/2010). "On upošteva tudi moje izkušnje igralca. Jaz pa vpijam njegove izkušnje glede trenažnega procesa, organizacijskih sfer. Marsikaj sem se naučil v teh nekaj mesecih sodelovanja z njim." Gojita podobni nogometno filozofijo, slog igre in način razmišljanja. "Je zelo študiozen, ta fant bo odličen trener," nam je ob robu treninga dejal Pevnik, ki je Aluminij prevzel marca 2022.
Dobra generacija prihodnjih trenerjev
Jović obenem še dela licenco za trenerja, trenutno diplomo za tako imenovano licenco UEFA A. "C in B sem naredil s predavanji in praktičnim delom. Zdaj pišem seminarsko nalogo za A, ki je bolj o strukturi in modelu igre. Nekje v oktobru bo zaključni izpit. Zanimivo je." Ima kar nekaj znanih "sošolcev". "To so Milivoje Novaković, Aleš Mertelj, Goran Cvijanović, Anej Lovrečić, Jasmin Handanović. Dobra generacija!"
"Za razvoj igralca in trenerja je to idealna sredina"
Aluminij je lani po šestih letih izpadel iz prve lige. Po 18 od 20 krogov aktualne sezone med drugoligaši zasedajo drugo mesto. So štiri točke za presenečenjem lige. Rogaško, in dve pred Krko. "V tem trenutno smo videti veliko bolje kot na začetku sezone. Naredili smo 'reset' igralskega kadra. Veliko je mladih, domačih igralcev. Smo drugi, blizu. Zdaj pa samo igro nadgrajujemo. Imeli smo tudi več časa za pripravo." Pravzaprav dva meseca, saj se spomladanski del druge lige začenja šele naslednji konec tedna. Odigrali so že obe tekmi z Rogaško, prvo dobili, drugo izgubili. "Rogaška je tekmovalna ekipa, tudi malo bolj izkušena. V zadnjem krogu so naredili razliko z nami."
Rivalstva z Rogaško, vendarle so si geografsko blizu, Jović ne čuti. Prav tako ne pritiska, čeprav je vodstvo Aluminija ob izpadu v drugo ligo napovedalo, da se želi čim prej vrniti v prvo. "Pritiska glede tega, da bi karkoli morali, kot trener ne čutim. Tako je bilo že pred 15 leti, ko sem bil tu igralec. Struktura kluba je enaka. Dobra organizacija, pogoje za delo imamo najverjetneje najboljše v Sloveniji. Za razvoj igralca in trenerja je to idealna sredina. Za preskok iz mladinskega v članski nogomet."
"Ko sem igral, smo bili samo mi in takrat evropski Maribor"
Veliko gleda tekme prve lige. "Največkrat pogledam Olimpijo. Jasno. Ne ravno vsako tekmo. Gledal sem derbi z Mariborom. Pogledal sem si gole proti Gorici. Spremljam tudi Koper. Živim v Celju." Kot nekdanjega kapetana Olimpije ga veseli, da vodi, z zanimanjem pa spremlja tudi zelo izenačen boj za mesta, in sicer od drugega do šestega. "Karte so se res spremenile. Ko sem igral, smo bili samo mi in takrat evropski Maribor. Zdaj se je pojavilo še Celje. Kakšna je njihova filozofija, ne vem. Vidim, da veliko kupujejo, menjavajo igralski kader. V Celju nisem nikoli igral ali deloval, tako da ne morem oceniti. Koper ima svojo zgodbo, stabilno. Bravo je razvojni klub. Maribor se lovi, upam, da se bo spet dvignil na staro raven. Za Olimpijo pa si želim, da gre višje. A nekako se Olimpija vrti v istem krogu že zadnjih 30 let, ne samo v zadnjem obdobju."
Ni presenečen, da je Albert Riera na klopi Olimpije tako uspešen. "Igral sem tudi z njegovim bratom, ki sem ga kar dobro spoznal. Bomo videli, kako dolgo bo trajala ta zgodba, kako uspešna bo. Upam, da mu pustijo, da dela v miru. Upam, da to prenesejo tudi v Evropo. A to je nogomet, tako daleč naprej ne more nihče vedeti."
"Kaj bo moj limit: ali liga prvakov ali druga slovenska liga?"
V svojo prihodnost trenerja gleda z nekaj previdnosti: "Nogomet me je naučil, da ni nič zagotovljenega. Seveda bi rad prišel na raven, kjer sem bil kot igralec. Kje bom na koncu, ne vem. Kaj bo moj limit: ali liga prvakov ali druga slovenska liga? To bomo videli s časom." Mogoče nekega dne na klopi Olimpije? "Moja igralska zgodba z Olimpijo je bila zelo pozitivna. Če se bo zgodila tudi trenerska ... Seveda, da bi rad. Vsi moja ime in priimek povezujejo z Olimpijo. Zanjo sem najdlje igral, bil sem kapetan, prejemal priznanja. Sem pa izpolnjen, kar se tiče Olimpije. Če ne doživim več Stožic in tega odnosa z navijači, tudi prav. Če se pa enkrat znova zgodi, bi pa rad, da bi bil spet tako uspešen kot prvič."
Sin bi bil napadalec in pa ... astronavt
Po njegovi poti gre tudi desetletni sin Maksim, ki ga, za razliko od očeta, ki je igral v obrambi, bolj zanima zabijanje golov. "Trenira. Ima rad nogomet. A ne pritiskam nanj. Samo da se nekje najde. Trenutno pa je njegova največja želja, da postane astronavt."
2