Smučal s Križajem, igral s Kekom, že 40 let pa brez njega ni Zlate lisice

Andrej Rečnik Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Na Hočkem Pohorju nas v nekdanji družinski gostilni pozdravi Andrej Rečnik, širši javnosti najbolj znan kot dolgoletni vodja prog na tekmah svetovnega pokala za Zlato lisico. Naslednja, za katero verjame, da bo znova v Mariboru, bo njegova 40. Pa čeprav je 65-letnik od lani upokojenec. Zlata lisica je pač del njegovega življenja. Kot tudi nogometni klub Maribor, še en ponos štajerske metropole. Delo na smučarskih progah na Pohorju je pravzaprav njegova tretja kariera. Prva je bila alpsko smučanje, druga nogomet, za četrto bi lahko šteli domačo gostilno in oddajanje sob.

"Nogomet na podeželju ni bil priljubljen, glavna je bila smučarija"

Hitro nam postane jasno, o kateri govori z največ strasti, z največ nostalgije. O prvi, karieri alpskega smučarja. V 70. letih je bil večkratni državni prvak v smuku. Smučal je od malega, najprej na pobočjih nad družinsko hišo v Hočah. "Radi smo imeli smučanje. Ta vas je imela že prej dobre smučarje, tudi reprezentante. V tistih časih nogomet ni bil priljubljen na podeželju, glavna je bila smučarija," pripoved začne 65-letni Rečnik. Leta 1969 ja začel resneje trenirati, od leta 1971 pod vodstvom Filipa Gartnerja. "Takrat smo otroci pomagali tudi pri urejanju proge za Zlato lisico. Takrat so proge urejali pohorski kmetje, ki pozimi niso imeli toliko dela. Mi, otroci s smučmi, smo bili bolj hitri in smo jim vozili orodje, pa malico, pijačo. Za nagrado smo lahko na Trgu svobode nosili zastave udeleženk Zlate lisice ali pa table. Smo imeli boje, kdo bo nosil Ameriko!"

Andrej z bratoma Dragom in Zvonkom, ki sta progo za Zlato Lisico urejala pred njim. Foto: osebni arhiv Andrej Rečnik

Bil je generacija Bojana Križaja in tako kot vedno tudi v tem pogovoru ponosno pove: "Pri mladincih v veleslalomu nisem kaj dosti zaostajal za Bojanom. Bil sem drugi, dve desetinki za njim. To je bil dober rezultat, saj ga je bilo v veleslalomu zelo težko premagati. Gartner je bil dober trener, ki nam je bil tudi kot mama, ata, vse. Poleti smo z njim hodili v hribe. Smo šli na primer v Kranjsko Goro, pa smo osvojili Malo Mojstrovko, Veliko Mojstrovko, Prisojnik, Jalovec, Mangart, vse živo ... In to ni bila počasna hoja! Kdor ni bil fizično dobro pripravljen, ni imel kaj iskati zraven."

Smučal pod Prisojnikom in Triglavom

Andrej Rečnik in lesena skulptura njena v smukaški preži. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida In kar se nam zdi danes nepredstavljivo: v tistih časih so smučali na ledeniku pod Prisojnikom. "Pod Prisankom smo imeli republiško poletno prvenstvo v slalomu. Spali smo v koči pod Gozdom. Zdaj pa tam kepe ne moreš narediti. Podobna zgodba je bila za republiško poletno prvenstvo v veleslalomu – na Kredarici! Gartnerjev brat je bil meteorolog na Kredarici in nam je obljubil, da bomo dobili konje, da nam bodo gor odnesli smuče in čevlje. A ni bilo nič od tega. Vse smo sami nesli gor iz Vrat. Uro pred kosilom smo prišli na Kredarico in Filip nas je poslal na Triglav. Ko smo se vrnili, smo pojedli kosilo. Malo vlečnico je en gospod popravljal in popoldne še nismo mogli smučati. In smo šli še enkrat na Triglav. V enem dnevu smo ga osvojili dvakrat."

Ker je leta 1974 postal državni prvak v smuku, so ga porinili v hitre discipline, pa čeprav ga sploh niso mogli trenirati. "Padal sem kot tele," pove slikovito. "Brez treninga so me tiščali na tekme, zato sta se mi slalom in veleslalom odmikala. Naenkrat sem bil zadaj in ni bilo več vrnitve. Bil sem še državni prvak v smuku v letih 1975, 1976, pa nazadnje leta 1979. Nisem pa bil več reprezentant, češ da je lahko vsak turist državni prvak in da sem pri 22 letih prestar. Zato sem raje šel k vojakom." In njegova smučarska kariera se je končala.

Smučarska reprezentanca iz leta 1976. Andrej Rečnik je tretji z desne. Foto: osebni arhiv Andrej Rečnik

"Na Mišnici me je zabetoniralo, da so me samo pometli"

V Wengnu ni nikoli nastopil, je pa na klasičnem smuku v Kitzbühelu. "Ampak tudi samo eno vožnjo, saj me je na Mišnici zabetoniralo, da so me samo pometli skupaj." Na smuku v Val Gardeni je leta 1976 zaostal za sedem sekund in bil med zadnjimi. Jugoslovanski smučarji so takrat veljali za eksote. Sam se je zaostanku čudil: "Jaz nimam manjšega srca kot Klammer, nikakor!" Selektor reprezentance ni bil zadovoljen, njegov trener Gartner pa mu je rekel, da je rezultat v redu in mu razložil. "'Že na štartu si štiri sekunde zadaj. Nisi imel enega treninga, nisi imel enega testiranja, dobil si slabe smuči, kombinezon imaš izposojen, pa še ta je bil dvodelen.' Največja ironija je pa bila, da je imel Klammer pred drugim tri sekunde in pol prednosti! Noro!"

Slikovito opisuje neverjetne smučarske zgodbe iz 70-ih let. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Na teh smukih je bilo sicer super, pravi, čeprav se je zahtevnih prog kar precej bal. "Včasih nisem mogel zaspati. V Kitzbühelu smo spali na nasprotnem bregu in sva z Ajdinom Pašovićem gledala na Streif. Želela sva si, da bi bila megla, da bi padal sneg. Pobožne želje! Videla se je luna. Bog pomagaj. Na štartu sem se pognal kot z zobotrebci." V Mayrhofnu je leta 1975 vozil mladinski smuk, ko se je tri številke pred njim ubil finski smučar. Najslabše pa je bilo za varnost poskrbljeno na smukih evropskega pokala v Franciji. Tudi tam so bili mrtvi. Zaščitnih mrež niso imeli, postavili so kar lesene ograje. "Padcev je bilo ogromno. Na neki turneji v Franciji sem sedemkrat štartal, zlomil sem šest parov smuči. Šest parov! V Megevu je en skok potekal kar čez asfaltirano cesto. Na treningu so imeli dva človeka, ki sta ustavljala promet, ko smo si mi skakali čez. V tako ekstremnih razmerah smo vozili." 

Dan po padcu z 12 šivi na štart – da so dobili za kilometrino

Na prizorišča tekem so običajno prihajali z zamudo in tako so lahko odpeljali le zadnji trening. Morali pa so ga, sicer na tekmi niso smeli štartati. Z ene od tekem se tako spominja: "Zadnji trening. Treba bo odpeljati. Zabrisalo me je naprej in čez ograjo. Padel sem v luknjo, na železnem stebru me je zarezalo po nogi. Ena smuča je bila zlomljena. Pa sem se vseeno peljal dol po eni smuči. In me je še enkrat vrglo. Tam pa so me nato naložili in peljali v ambulanto. Brez injekcije so mi naredili 12 šivov." Pašalić je utrpel pretres možganov, a eden od njiju je naslednji dan na tekmi vseeno moral nastopiti. "Če ne bi štartali, nam ne bi plačali kilometrine, mi pa nismo imeli denarja za bencin. In sem moral jaz na štart. Samo sprožil sem štartno palico, da smo dobili za kilometrino." Na tekme so hodili s "stoenko", bila je polna smučarskih čevljev, na strehi pa 12 parov smuči.

Dal je toliko golov kot Prašnikar, a s petimi tekmami manj

S Kekom in Irgoličem (na levi zgoraj) v dresu NK Maribor. Rečnik je desno zgoraj. Foto: osebni arhiv Andrej Rečnik

Nogometna kariera se je za Rečnika začela po naključju, ko je v Ljubljani nastopil vojaški rok. "Prišel sem v športno četo in šel malo pogledat na trening Slovana, ki ga je treniral Mariborčan Franjo Frančeškin. Prosil sem jih, ali lahko za kondicijo treniram z njimi, pa mi je rekel, da nekaj pa znam igrati nogomet. Predvsem pa sem bil hiter. Imel sem kondicijo. Ko smo imeli na DIF teste za smučarsko reprezentanco, mi ni nihče prišel blizu! Napisali so mi, da sem daleč najbolje pripravljen." Nato so ga premestili v vojašnico v Maribor, ki je bila zraven NK Železničar.

Poznal je Matjaža Keka in ta mu je uredil povabilo na trening. "Naslednji dan so mi že rekli, da lahko popoldne pridem na trening. Čez tri dni sem že igral na prvi tekmi. V tisti sezoni sem dal kar nekaj golov. Toliko kot Bojan Prašnikar, pa čeprav sem odigral pet tekem manj kot on." Leta 1980 sta s Kekom prestopila v NK Maribor, kjer je Rečnik igral še dve sezoni. Med soigralci je bil tudi Janko Irgolič, ki smo ga v Drugi karieri gostili pred nekaj tedni. Z Rečnikom sta skupaj tudi smučala, a kot je Andrej povedal v smehu, se je Jankova smučarka kariera hitro končala, ko je v smukaški preži na Jahorini zletel med smreke.

Sportal V delovni knjižici štiri ure Olimpije in štiri ure Slovenijaturista

Kot vodja proge na Zlati lisici leta 1984 nasledil svoja brata

Andrej Rečnik Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida "Vedno pa mi je bila prioriteta smučanje," prehod v tretjo kariero opiše Rečnik, ki je na mariborskih smučiščih delal že v času igranja za Maribor. "Vodja proge na Zlati lisici sem postal leta 1984. Prej sta delavce vodila moja brata Drago in Zvonko." Ko ni bilo tekmovanja, je na mariborskih smučiščih delal kot reševalec in nadzornik, poleti pa so čistili terene. 

Leta 1984 je pri pripravi prog sodeloval tudi na olimpijskih igrah v Sarajevu. "Čeprav bi si sam bolj želel sodelovati kot tekmovalec. Mogoče sem si jih leta 1976 zaslužil, a so mi rekli, da sem zaradi žreba med republikami izpadel, na olimpijske igre pa je šel Pašović. Dobro, nihče ne bi nič naredil, a vsak si je želel na olimpijske igre. Tako da sem pač bil na olimpijskih igrah kot pripravljavec prog. V Sarajevu smo bili 35 dni. Bili smo odgovorni za moške discipline. Ni bilo enostavno, vse prej kot to. Če bi vedel, da bo tako, ne bi šel nikoli! Bili so povsem neorganizirani. Pa še vreme je bilo slabo. Mislim, da smo smuk pripravili šestkrat ali sedemkrat. Ali je bila megla, sneg, dež ..." 

Rečnik danes in na arhivskih fotografijah (foto: Matic Klanšek Velej/Sportida):

Fotogalerija

1

 / 24

"Tam je bil samo burek, pa burek, burek ..."

Stanovali so na Bjelašnici, še prevoza v Sarajevo jim niso organizirali. Varnostniki so jim akreditacije preverjali ob vsaki vožnji z žičnico, "tako da smo se ves čas morali slačiti in jih kazati". Težave so imeli tudi s prehrano, "zato sva šla z enim izmed preostalih delavcev k nam domov po hrano: zaseka, domače klobase, tunka, pa borovničevec. Zvečer sva šla z vlakom iz Sarajeva, zjutraj sva bila doma, čez dan sva se malo najedla in popoldne šla nazaj. Naslednji dan sva na Bjelašnico prinesla pravo hrano. Ker tam je bil samo burek, pa burek, burek ..." Po končanih igrah bi morali v Bosni ostati še tri dni, saj jim organizator vozovnic za vlak ni priskrbel za prej. Znašli so se sami in za naslednji dan dobili tri vozovnice, čeprav jih je bilo iz Maribora sedem. "Ni bilo težave. Na vlak smo šli s tremi vozovnicami in hodili gor in dol po vlaku, da smo se 'prešvercali' do Zidanega mosta."

V prvih letih priprav proge za Zlato lisico so tekmovale še smučarke njegove generacije, ki jih je osebno poznal, saj so še trenirali skupaj. "Vedno sem vedel številke naših na pamet, da sem najbolje 'poabručal' progo za naše. To sem počel od prvega dne pa do danes. Zdaj zaradi kolena sicer tega ne morem več, a letos mi tega tako ali tako ne bi bilo treba delati, ker je bila proga tako dobra." Ana Bucik in preostale tekmovalke so jih letos res pohvalile. Sicer pa smučark med tekmovanjem ne želi motiti. "Gledamo, da jim damo mir. Pozdravimo se že. Razen, če one pridejo do nas. Niso vse enake. Ene so povsem osredotočene in padejo noter. Takrat je treba človeka pustiti pri miru." 

Rečnik in ostali pripravljalci progi na Zlati Lisici ob eni od zmag Tine Maze. Foto: osebni arhiv Andrej Rečnik

"Tino je bilo pred tekmo bolje pustiti pri miru"

Vprašamo še o Tini Maze, ki je bila dolga leta ljubljenka obiskovalcev Zlate lisice. Trikrat je v Mariboru tudi zmagala. "Tina je bila poglavje zase, zato je tudi dosegla take rezultate. Tino je bilo pred tekmo bolje pustiti pri miru. To smo vedeli vsi. Mogoče je kdaj kdo pozabil, a ona je imela orožje za nazaj. In to je med nami hitro zaokrožilo in so se umirili. Imeli smo tudi navodilo, da se jih na ogledu proge pusti pri miru. Dober dan, zdravo ali pa pokimaš, mogoče še to ne, ker smučarka takrat tako ali tako vidi skozi tebe. Tako da je bilo neposrednega stika s Tino zelo malo. Ko se tekma konča, pa imamo mi veliko dela. Včasih smo se po koncu še lahko fotografirali, zdaj pa se ciljna arena po koncu z vrvmi in varnostniki zapre in tudi mi ne moremo v cilj."

Andrej Rečnik na letošnji, že 59. Zlati lisici v Kranjski Gori. Foto: Vid Ponikvar

Manjka jim mlajših pripravljavcev prog

Andrej Rečnik Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Na zadnji Zlati lisici je na progi delalo skoraj 200 ljudi (vključno z oddrsovalci oziroma abručarji). Če je sam začel na Lisici pomagati še kot najstnik, pa so danes z izjemo oddrsovalcev tako mariborski kot kranjskogorski pripravljavci proge večinoma starejši, v povprečju stari nad 55 let. "Nimamo mladih. Mlade zanimajo druge stvari. Živijo povsem drugačno mladost, kot smo jo mi. Če že pride kakšen mlajši zraven, zdrži en dan, potem pa vidi, da to ni hec. Če smo dogovorjeni, da začnemo delati ob sedmih, moraš priti malo prej. Če hočeš spiti kavo, jo spij doma, na poti ali pa pridi pol ure prej. Ne moreš reči, da greš ob sedmih na kavo. Ne, ne boš je zdaj spil. Ko bom jaz rekel. Morata biti red in disciplina. Običajno je dovolj časa za pet kav, a ne moremo tako popuščati. Ti si moraš pravočasno za začetek tekme pripraviti svoje delovno mesto na progi. Ni telefona, ni alkohola. Dokler ni tekme konec, nikamor!"

"Vsake muzike je enkrat konec"

Andrej Rečnik Foto: Vid Ponikvar/Sportida Verjame, da bo februarja 2024 Zlata lisica znova na Mariborskem Pohorju. Štart bodo prestavili višje, na nadmorsko višino nad 800 metri, cilj bo na Trikotni jasi. Zdaj za to skrbi novi upravljalec smučišča Marprom in ne več Rečnikov nekdanji smučarski klub Branik. Zanj bo to 40. Zlata lisica. Če bo še zraven kot vodja prog. "Ni vse odvisno samo od mene. Včasih jaz malo drugače razmišljam kot ti, ki so na novo zraven. Nimamo sicer težav, a včasih se znajdemo na razpotju. Če bo še Lisica v pogojih, kot si jih jaz zamišljam, sem rade volje še zraven. Ko bom pa enkrat videl, da me ne potrebujejo več toliko ... Ja, vsake muzike je enkrat konec." A vseeno je Zlata lisica ena od njegovih največjih ljubezni. "Ko je konec tekmovanja, pa če je kaj bilo narobe, si rečem: Ne bom več zraven, ne bom se več jezil. A čez leto to pozabiš in pride leto okoli in spet razmišljaš o Lisici, fantje že kličejo, kakšen je načrt. In te kar avtomatsko potegne."

Sportal "Nostalgija za Mariborom je. Počutimo se kot doma, a to ni doma."