V delovni knjižici štiri ure Olimpije in štiri ure Slovenijaturista

Janko Irgolič Foto: Rene Gomolj/Sportida Bil je smučar, rokometaš, igral je tudi košarko, pri 14 letih pa se je odločil za nogometno kariero. V 80. letih je bil eden naših najboljših vratarjev, pozneje je v dresu Mure celo streljal enajstmetrovke in dosegel nekaj golov. Mlajša generacija se ga spominja kot trenerja vratarjev v slovenski reprezentanci, ki je zaigrala na evropskem prvenstvu 2000 in svetovnem prvenstvu 2002. Ko bo spomladi dopolnil 64 let, bo v nogometu že 50 let. Janko Irgolič. 

Igral za vse največje slovenske klube: "Z dušo sem najbolj v Mariboru"

Ko Radgončan danes obišče enega od slovenskih nogometnih derbijev, v šali pogosto reče, da sam nad razpletom ne more biti razočaran. "Jaz na derbijih skoraj ne morem izgubiti. Maribor, Olimpija, Domžale, Mura in Beltinci, ki so bili takrat močni, so bili moji klubi. In zdaj gledam derbije neobremenjeno. Sicer sem z dušo najbolj v Mariboru, ker sem tu preživljal mladost. Tu sem študiral, hodil v gimnazijo. Nekaj ostane, ampak vsi ti klubi so bili moji klubi. Danes ne navijam za nikogar posebej. V vseh klubih imam še vedno prijatelje in imam dober odnos z vsemi."

Iz Maribora v Olimpijo: "Žaljivke so bile, a z nasmehom"

Osemdeseta so bila leta, ko je bil edini pravi slovenski profesionalni klub, Olimpija, tudi z naskokom najmočnejši. Leta 1984 so po dolgih letih izpadli iz prve jugoslovanske lige. Zdenko Verdenik je sredi desetletja v Ljubljani zbral večino takratnih reprezentantov Slovenije, tudi Irgoliča, da bi se vrnili v prvo ligo. Doma je bilo že takrat močno rivalstvo med Mariborom in Olimpijo. "Ko sem igral za Maribor, sem dal vse od sebe, da derbi dobimo oziroma da ne izgubimo, kar nam je kar uspevalo. Je pa zanimivo, da je bila prva tekma po prestopu v Olimpijo finale pokala leta 1986 v Ljudskem vrtu. Bilo je 0:0, po enajstmetrovkah pa je zmagal Maribor. Prej sem bil kapetan Maribora, prva tekma po prestopu v Olimpijo pa je bila torej prav v Mariboru. Žaljivke so bile, a z nasmehom. Mariborsko občinstvo pozna nogomet, je pa popolnoma predano klubu."

Matevž Vidovšek Foto: Grega Valančič/Sportida In leto 1986 je bilo vrhunec Irgoličeve igralske kariere. Nepremagan je bil več kot 1.200 minut (na zadnjih tekmah za Maribor in na začetku kariere pri Olimpiji). Vse do letos je bil lastnik Olimpijinega rekorda: 746 minut brez prejetega gola. Zdaj je to Matevž Vidovšek (822 minut). "Jaz ga poznam. Zelo je napredoval. Zelo sem vesel, da me je on premagal. Poznam njega, njegovega brata, mamo, poznam njihovo pot in mu želim vse najboljše v karieri."

"Kakšen Beograd, kakšen nogomet, tukaj imaš šolo!"

Irgolič ni nikoli zaigral za kakšen tuji klub. Foto: Rene Gomolj/Sportida

Nikoli ni zaigral v tujini. Nekaj možnosti za prestop je sicer bilo, v prvi polovici 80., ko je bil tudi mladinski reprezentant Jugoslavije, na primer v Crveno Zvezdo in Bešiktaš. "Ampak tukaj sem študiral, tukaj sem imel dekle, življenje in nisem imel prave želje. Moram priznati, da nisem bil nikoli stoodstotno samo v nogometu. Vedno mi je bila pomembna tudi šola, študij. Na ta način so me vzgajali tudi starši. Pri 16, 17 letih bi lahko šel v Crveno Zvezdo. Starši pa so rekli: 'Kakšen Beograd, kakšen nogomet, tukaj imaš šolo.' Takrat ni bilo razumno, da lahko od nogometa živiš."

Ampak tega danes niti najmanj ne obžaluje, saj je sredi 80. let med igranjem nogometa doštudiral. "Hvaležen sem staršem, sebi, prijateljem, da sem dokončal. Nekaj časa sem študiral celo na dveh fakultetah: pedagoški in ekonomski. Zunanjo trgovino sem končal, študiral sem še turizem na drugi stopnji, a magisterija, kot bi rekli danes, nisem naredil, saj sem prej dobil prvo službo. Hvaležen sem, da sem se odločil za to pot. Le redki v Sloveniji lahko živijo od nogometa ali pa ne znajo pravilno živeti od tega kapitala, ga vlagati. Veliko športnikov je propadlo, šlo v osebne stečaje."

Igral in študiral.. Foto: Rene Gomolj/Sportida Danes je mnogo težje usklajevati profesionalni nogomet in študij. "Pri Mariboru ali Olimpiji danes to ne bi bilo mogoče, pri Muri bi morda še razumeli. Tudi na fakultetah je danes težje biti odsoten od predavanj, v naših časih se je to dalo. Ekonomija v Mariboru je bila znana po vsej Jugoslaviji, da je tukaj študiralo veliko vrhunskih športnikov. Na primer Bojan Križaj in Mima Jaušovec. Na izpite smo kot reprezentanti Jugoslavije lahko šli po dogovoru."

"Pred treningom za dve uri v podjetje, nato na trening in nazaj v službo ..."

Tako je še v času igranja za Maribor sredi 80. dobil prvo službo v podjetju TTG v Mariboru (Transport Turizem Gostinstvo), iz katerega je pozneje nastala turistična agencija Slovenijaturist. "S še enim sošolcem so naju nekako našli in sva bila zadolžena za komunikacijo med ljudmi. In sva za 100 ali 200 odstotkov dvignila turizem v okolici Maribora. To še niso bila velika potovanja, bolj šolski izleti, sindikalni izleti, pa Zeleni vlak Maribor–Benetke. Potem pa je prišlo leto 1986, ko sem dobil ponudbo Olimpije. Jaz sem takrat razmišljal drugače kot običajni nogometaši. Finančno je bila dobra ponudba. Jaz nikoli nisem barantal. Sem pa želel, da najmanj štiri ure na dan delam, da sem v službi. In tako sem imel v delovni knjižici štiri ure Slovenijaturista in štiri ure Olimpije. Ne vem točno, kako sta se podjetji to dogovorili, ampak jaz sem šel pred treningom za dve uri v podjetje, nato na trening, potem sem prišel za dve uri nazaj v službo, šel domov in nato znova na trening."

Za tak način igranja in življenja se je odločil, da ne bi izgubil stika s poslovnim svetom. "Kariera vratarja običajno traja nekoliko dlje. In potem si star 35, 38 let, pa nimaš delovne dobe, nimaš prakse. Lahko si diplomiral, a če nimaš prakse, nimaš nič. Tvoji sošolci, ki morda celo niso diplomirali, pa je imajo že deset let. Morda so v podjetjih že na vodilnih mestih, ti pa bi takrat šele začel. Jaz sem razmišljal tako. Imel sem prakso, pa še nogomet. In še danes delam tako. Delam in sem nogometni trener."

"Imel sem prakso, pa še nogomet," o igranju za Olimpijo in istočasno delu v podjetju pove Janko. Foto: Rene Gomolj/Sportida

Ubranil zadnjih šest 11-metrovk. Kdo ga je navdušil v Katarju?

Vratarsko kariero je sklenil leta 1999, ko je imel 40 let in, kot nam je povedal, s šestimi zaporednimi ubranjenimi enajstmetrovkami. "To ni loterija, to je neki karakter, neka osredotočenost. Vratar je v prednosti, saj nima česa izgubiti. Igralci te spoštujejo. Ti moraš predvideti igralce, ti ga moraš navleči, da strelja, kamor ti hočeš. To vedno sicer ne gre. To je psihološka igra, zraven pa hitrost, refleksi, iznajdljivost in seveda sreča."

Dominik Livaković Foto: Reuters Ubranjenih enajstmetrovk smo v zadnjih dneh precej videli tudi na svetovnem prvenstvu, zato smo Irgoliča vprašali, ali ga je v Katarju kakšen od vratarjev še posebej navdušil. "Največ se govori o Livakoviću. Ima kakšen svoj dan. Če prvo v seriji ubraniš, dobiš samozavest in igralci nasprotne ekipe te začnejo spoštovati. Njemu je to uspelo. Neuer ni več v taki formi, kot je bil. Angleži: Pickford je Pickford, nič navdušujočega, ampak rešuje. Lloris ... kot vedno, dober, a nikoli ne veš, kdaj bo kaj zacopral. To naredi na svetovnem prvenstvu, naredi tudi za Tottenham. Spomnim se, kako mu je dal Robert Berič gol. Ampak je še vedno kapetan francoske reprezentance, svetovni prvak in že dolgo brani v premier ligi. Brazilija ima tri dobre vratarje. Da bi me pa kdo res navdušil ali pokazal kakšno res dobro obrambo, to pa ne. Čudi me Ochoa, ki že leta brani za Mehiko. Uspe mu ena dobra obramba, sicer pa ne brani več kot nekoč. Kasper Schmeichel je tudi dober, a je bil oče Peter boljši vratar."

Podžupan, delal na športni zvezi, igral v prvi ligi in bil trener

Ko je še branil za Beltince, je že stopil na drugo nogometno kariero – trenersko. V več nižjeligaših je bil trener vratarjev (Aluminij), tudi glavni trener (Radgona, Apače). "Ko sem še v prvi ligi branil za Beltince ali Muro, sem enkrat ali dvakrat na teden v Aluminij, ki je bil drugoligaš, hodil trenirat vratarje". Leta 1998 ga je novi selektor slovenske reprezentance Bojan Prašnikar izbral za trenerja vratarjev. In v tej vlogi je delo nadaljeval tudi v reprezentanci Srečka Katanca. "Jaz sem bil podžupan, delal sem na športni zvezi, igral sem v prvi ligi in že bil v reprezentanci." Podžupan? "Ja, ja, osem let sem bil v občinskem svetu občine Gornja Radgona in štiri leta podžupan. Odgovarjal sem za družbene dejavnosti, za šolstvo, šport, kulturo. To mi je bilo takrat pisano na kožo."

Srečko Katanec in v ozadju (desno) Janko Irgolič in Danilo Popivoda. Foto: AP / Guliverimage

"Dva genija slovenskega nogometa, ampak obema je nekaj manjkalo"

Zlatko Zahović Foto: AP / Guliverimage O nogometni pravljici zlate generacije, ki se je uvrstila na Euro 2000 in SP 2002, je povedal: "To je bil posrečen skupek: dobra ekipa, nov, mlad in ambiciozen selektor Srečko ter midva s Popivodo. Popivoda delavec, znalec, jaz pa imam komunikacijsko kakovost. Bil sem kot most med igralci in strokovnim kadrom. Če bi igralci upali povedati Katancu, kar so meni ... Jaz sem bil tisti poštar, ki naj bi poskušal Srečka v kaj prepričati." A tudi on mi mogel preprečiti afere Šmarna gora in neslavnega konca korejske zgodbe. "Dva genija slovenskega nogometa. Ampak obema je takrat nekaj manjkalo. Nihče od nas ni popoln, ampak manjkale so bistvene stvari. Srečku tisti 'šmek', Zlatku pa malo več spoštovanja avtoritete. Srečko je bil vedno stoodstotni športnik, Zlatko pa je bil bolj športnik ulice. Srečko si je vse izboril z delom, pridnostjo, Zlatko pa z znanjem, talentom. Če bi to vsaj malo imela, bi lahko prišla iz skupinskega dela naprej. Imeli smo kakovost, večjo kakovost, kot jo je imel Matjaž Kek v Južni Afriki."

"Iz časopisov sem izvedel, da nisem več trener vratarjev"

Branko Oblak Foto: Vid Ponikvar V reprezentanci je bil trener vratarjev tudi v drugem Prašnikarjevem mandatu, torej do leta 2004. "Potem pa je prevzel Branko Oblak in je vse zamenjal. In Danila Popivodo in mene. To je tak grenak priokus te reprezentančne zgodbe. Iz časopisov sem izvedel, da nisem več trener vratarjev. Oblak je izbral Danila Sergaša, mojega prijatelja iz Izole. In on me je klical: 'Janko, koliko si imel ti plače?' 'In zakaj te zanima?' 'Ja, a ne veš, da sem zdaj jaz trener vratarjev?' Tako sem izvedel. Nihče iz zveze ni takrat povedal ne meni ne Popivodi, niti ni rekel hvala niti nas ni poslal v ..." Grenak priokus predvsem zato, ker je bilo tudi zanj sodelovanje na evropskem in svetovnem prvenstvu z malo Slovenijo vrhunec nogometne kariere. "Oprostiš, pozabiš pa ne."

In kaj počne danes?

Še naprej je trener. Foto: Rene Gomolj/Sportida Od leta 2005 je zastopnik za Slovenijo pri enem od avstrijskih podjetij. "Pol delovne dobe imam v turizmu, pol pa v zunanji trgovini. Delam v svojem poklicu. Že skoraj 50 let pa sem obenem v nogometu." Kot nogometni trener dela v nižjeligaših, v Sloveniji je bil nazadnje, do lani, trener Grada z Goričkega. "V Gradu sem bil skoraj tri leta. Trije porazi. Po tretjem porazu sem se zahvalil in šel. Nisem več menil, da lahko naredim še kaj več. Ekipa je bila že malo v letih. Prisotnost na treningih je bila vse slabša, če ljudje tudi delajo, pa še pandemija je bila." Uživa, da lahko včasih z mladimi tudi še igra. "To me pomlajuje, da se družim z mladimi ljudmi. To mi daje energijo. Ne nameravam še nehati."

Danes v nižjeligašu s savno v slačilnici in zmagovalcem Kmetije

Trenutno je glavni trener avstrijskega nižjeligaša St. Peter am Ottersbach. "To je štajerska Unterliga Süd. Smo na tretjem mestu. Klub za več nima ambicij. Prevzel sem jih na predzadnjem mestu z desetimi točkami, na koncu smo jih imeli 43. Zdaj smo tretji. Imamo predsednico, finančno urejen klub. V slačilnici imamo recimo savno, ob stadionu bazen. Med Lipnico in mejo imamo deset derbijev. Vsak teden je derbi. Na vsako gostovanje gre 200 ljudi. To je vse v krogu 50 kilometrov. Zame je to poleg službe idealno."

Podobno je bilo tudi, ko je vodil Grad v pomurski ligi. Lokalni derbiji si sledijo skoraj vsak konec tedna. "Ko so klubi iz Pomurja izstopili iz tretje lige, smo dobili derbi za derbijem. In klubi živijo od tega. Poleg tega so stroški za 50 odstotkov nižji, saj je organizacija na ravni lendavske ali murskosoboške podzveze. Ne more klub iz Grada plačevati sodnika za 600, 700 evrov, ki ga pošljejo recimo iz Tolmina. Klub pa živi od točilnega pulta."

"To me pomlajuje, da se družim z mladimi ljudmi. To mi daje energijo. " Foto: Rene Gomolj/Sportida

V Avstriji pa ima zdaj mlajšo ekipo in zato več motivacije. Na nekaj tekmah je za njegov klub letos branil tudi njegov sin Nino Irgolič, ki se je pred leti preizkušal tudi v Mariboru in na Švedskem, a so mu v zadnjih letih poškodbe zavrle obetavno kariero. "Imam tudi zmagovalca Kmetije, Tilna Klobaso, ki ga poznam že od malega. Ima določene kakovosti za prvo ligo, a je zaradi svojega načina življenja preveč izgubil. Ko hoče, je najboljši. Ko noče, je pa groza," je v smehu še povedal Irgolič, ki seveda pozna tudi njegovega brata Jana Klobaso, ki je letos sodeloval v Exatlonu in je prav tako nogometaš iz Gornje Radgone.