Druga kariera
Nedelja, 19. 2. 2023, 17.35
3 mesece, 4 tedne
Druga kariera (298.): Slavko Kotnik
Legendarni slovenski košarkar, ki se mu je na stara leta "zmešalo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,36
8
Pestra kariera Slavka Kotnika predstavlja zgodbo o uspehu. O tem, kako je mlademu štajerskemu fantu, ki je odraščal na kmetih in prvi trening opravil šele pri 16 letih, uspelo pisati zgodovino slovenske košarke. Pustil je ogromen pečat in se poslovil kot kapetan Olimpije. Kaj počne danes?
Slavko Kotnik se je rodil 3. novembra 1962 v Mariboru. V Olimpijo je prestopil leta 1983 in kmalu zaigral v močnem jugoslovanskem prvenstvu. Pozneje ga je košarkarska pot ponesla še v Italijo (Reyer Venezia), Španijo (Estudiantes, Manresa in Melilla), Grčijo (Dafnis) in Maribor (Satex).
Kot da mu leta ne morejo do živega. Pred tremi meseci jih je Slavko Kotnik dopolnil okroglih 60. V višino meri krepko čez dva metra, v sebi pa še vedno skriva energijo mladeniča. Je ponosni oče dveh uspešnih športnic, zna uživati življenje in se sproščati v krogu družine ali prijateljev. Rad je v družbi, še vedno obožuje igranje košarke. Smeh je bil in ostal njegov prepoznaven zaveznik. Z njim nam je krajšal čas in širil dobro voljo, ko se je na našo željo ob srkanju jutranje kave sprehodil skozi svojo kariero. Skozi vrhunce, a tudi manj prijetne trenutke. Zaupal nam je svoje strasti. Vse, kar rad počne in pri tem neznansko uživa. Zgodb in anekdot se je v dobri uri sproščenega klepeta nabralo toliko, da je na koncu žal zmanjkalo prostora za vse.
V Ljubljani že dolgo ni več prišlek. Zadnjih 22 let živi na Brodu, blizu Šmarne gore. "Tu se počutim domače, odlično sem se aklimatiziral," se nam je pohvalil 60-letni orjak, ki ga je v najstniških letih pot z rojstne Štajerske ponesla v glavno mesto Slovenije, kjer je pozneje prebil največji del košarkarske kariere.
Po koncu košarkarske kariere se je nekajkrat znašel tudi na zavodu za zaposlovanje. ''Nekih večjih reprezentančnih uspehov, medalj z velikih tekmovanj, nimam. Tiste penzije od Olimpijskega komiteja Slovenije tako ne morem dobiti. Zato mi preostane borza. Malo delaš in preživiš.''
Ko je Slavko Kotnik konec prejšnjega leta praznoval 60 let, ni hotel prirediti zabave. A so ga prijatelji prijetno presenetili, mu skrivaj pripravili "fešto" in ga slovesno pospremili v sedmo desetletje. "V lokalu, kjer se družimo s sosedi in imamo svoj tabor, me je pričakalo 15 ljudi. Med njimi tudi trije muzikantje, ki vadijo v tem lokalu. Mi prirejamo zabave, oni imajo glasbene vaje, to gre krasno skupaj," se je razveselil nenapovedane zabave.
Ni več agent, a še ohranja stik s košarko
''Pozna se, da sem doma s kmetov. Z vasi. Tako me še vedno veseli domače delo. Obožujem sekanje in pospravljanje drv." Pri tovrstnih opravilih rad priskoči na pomoč tudi prijateljem, če izrazijo željo.
Kako sploh izgleda njegov vsakdan, odkar je prestopil prag sedmega desetletja? Je še vedno povezan z delom košarkarskega zastopnika v svoji agenciji Sports Agency Kotnik? "Ne, nič več. Agent nisem že nekaj let. Če takole pomislim, zdaj pravzaprav nimam kakšne večje zadolžitve. Stik s košarko ohranjam kot tehnični komisar na tekmah. Sem pa očitno preslab, da bi me poslali na največje tekme v najvišjih ligah. Nanje se še ne morem prebiti," se je zasmejal s svojim prodornim, globokim glasom. Največkrat opravlja vlogo komisarja na sobotnih tekmah.
Kar se tiče preostalih zaposlitev, se je stanje spreminjalo. V zadnjem obdobju je bil nekaj časa zaposlen, malce pa tudi na zavodu za zaposlovanje. "V bistvu še iščem, kaj bi delal. Kar se tiče mojih del, še nisem rekel zadnje," nam zagotavlja, da je pripravljen poprijeti za več del.
Prijateljem rad priskoči na pomoč, s kolegom rad polaga mavčne plošče. Knaufe. "Pozna se, da sem doma s kmetov. Z vasi. Tako me še vedno veseli domače delo. Obožujem sekanje in pospravljanje drv. Ko sem to delal zadnjič, me je prijatelj dobronamerno vprašal, ali se mi je mašina kaj zamerila, ker jo tako mučim. A v tem neznansko uživam." Ne more iz svoje "garaške" kože.
Ženo presenetil v motoristični opremi
Vedno si je želel voziti močnejši motor in z njim potovati po svetu. Lani se mu je želja uresničila.
S prijatelji rad sklepa drzne dogovore. In jih nato tudi uresničuje. Predlani se je tako s soigralcem, s katerim igra veteransko košarko, odločil, da bosta naredila A izpit za motor.
"Zmenila sva se, da bova presenetila najini ženi. Da opraviva izpit in prideva domov z motorjem. Meni je uspelo, njemu še ni. Ko sem naredil izpit in registriral motor, sem prišel domov in v popolni motoristični opremi potrkal na vrata. Žena je ravno sesala v predsobi in me začudeno pogledala. Pa sem ji rekel, da greva kar na motor. Vprašala me je, kam sploh greva, ter dodala, da jo je strah in noče na motor. A sem imel že čelado pripravljeno tudi za njo. Pri svojem cilju nisem odstopil niti za desetinko. No, pa je na koncu le privolila. Rekla mi je, da se mi je na stara leta zmešalo," nam je podaril še en dobrohoten rafal simpatičnega smeha in nadaljeval s pripovedovanjem zgodb, s katerimi je domiselno opisal željo, kako želi čimbolj uživati v življenju.
"Otroci so že veliki, zdaj moram poskrbeti zase. Kdaj pa bom, če ne zdaj. Med kariero nisem imel časa za motor. Z ženo sva že šla na dve, tri ture. Zdaj čakava na toplejše vreme, da nadaljujeva z izleti. Motor počiva, a sem ga čez zimo namazal in primerno konzerviral," ni zapostavil svojega novega ljubljenca, s katerim želi v ženini družbi prevoziti še ogromno kilometrov.
Postal je svetovni prvak in "pojedel" italijanski center
Na veteranskem svetovnem prvenstvu je leta 2017 pomagal Sloveniji do prvega mesta v konkurenci košarkarjev, starejših od 55 let. Do izraza je prišel njegov prefinjen met.
Še vedno je v izvrstni fizični kondiciji. Hrbet mu, čeprav je visok 204 centimetre, dovoljuje vsa domača in kmečka opravila. Ker v njem še vedno prevladuje strast do košarke, je našel posrečeno rešitev. Še vedno je aktiven v veteranski košarki. In to kako!
"Imamo veliko naslovov, pri nekaterih je bil zraven tudi Dule (Dušan Hauptman, op. p.). Bili smo denimo svetovni prvaki leta 2017 v Italiji. Igralo se je v letovišču Montecatini Terme. V naši kategoriji nad 55 let je nastopalo 42 ekip, pa smo vse 'pošamarali'. Bilo je izjemno." Pred šestimi leti je postal svetovni prvak, zadovoljstvo pa je nekoliko skazil podatek, da še do danes ni uspel dobiti posnetka finala. Pa čeprav so tekmo bojda prenašali po televiziji.
V finalu je Slovenija nadigrala Italijo. "Tisto je bila moja tekma. Italijani so vedno našpičeni tekmeci. Pred desetimi leti je bilo evropsko prvenstvo v Pragi. V četrtfinalu mi je zaradi udarca tekmeca počilo rebro. Zato nisem mogel igrati v finalu. Italijani so to izkoristili in nas v finalu premagali za 40 točk. Veš, kako me je to bolelo. 40 točk! Zato sem leta 2017 v Italiji zaigral s posebnim motivom. V finalu sem prispeval polovico vseh naših točk in 'pojedel' njihovega centra," je bil vesel, da je nadoknadil zamujeno proti Italijanom v Pragi.
To, kar so napravili za Duleta, mu je veliko pomenilo
Veteranska košarkarska organizacija, ki prireja največja tekmovanja, je FIMBA. Sedež ima v Buenos Airesu. "No, letos je svetovno prvenstvo prav v Argentini. Konec avgusta. Pred tem pa junija še evropsko prvenstvo na Portugalskem, ki ga organizira ESBA. Šel bom tudi nanj. Dobro, zdaj, ko sem star 60 let, nimam svoje ekipe, tako da bom na Portugalskem igral z ekipo 50+ (v njej je tudi Roman Horvat, op. p.), v Argentino grem s 55+. Z mojimi Štajerci."
Jure Zdovc, Dušan Hauptman, DeAnthony Langston, Roman Horvat in Slavko Kotnik (od leve proti desni) na nedavni tekmi lige ABA med kluboma Cedevita Olimpija in Budućnost, na kateri so slovesno upokojili zeleno-beli dres legendarnega "Duleta Trice".
Žal mu je, da na veteranskih prvenstvih ne more več združiti moči z Dušanom Hauptmanom, ki se že nekaj časa bori z zahrbtno boleznijo. "Škoda za Duleta, zelo bi pasal zraven. Vsi si želimo, da bi še igral z nami, a je jasno, da se je od vsega distanciral. Zdaj se je veliko dogajalo okrog njega. To, kar so napravili zanj nedavno v dvorani Stožice, mu je pomenilo zelo veliko. Saj ste videli, kako je bil ganjen, ko je Olimpija upokojila njegov dres. Pa mi tudi. Bil je naš soigralec, v življenju sva ogromno dala skupaj skozi." Želi mu čim več prijetnih trenutkov, da bi junaško prebrodil težave, v katere ga je pahnil rak.
Drugače je miren človek. Ko obleče dres, pa …
Slavko Kotnik je eden zadnjih košarkarskih ''romantikov'', ki je uporabljal met horog. V današnji košarki ga je vedno manj. ''Izumrl je skoraj zaradi pravil. Če greš v dvokorak, si na eni nogi in v zraku, ker pa so nova pravila takšna, da telesni stik ni več prekršek, ostaja vprašanje, ali boš zadel horok, če si v zraku in te nekdo rukne,'' pojasnjuje Kotnik.
Ob takšnih preglavicah še toliko lažje prihaja do zaključka, da je zdravje najpomembnejša stvar v življenju. Šele potem pride na vrsto denar. In ostalo. "Pravijo, da ima zdrav človek milijon želja. Na srečo z menoj ni težav," je z ogromno dlanjo potrkal na leseno mizo. Tudi to ga ne moti, da se na veteranskih turnirjih kosa z mlajšimi tekmeci.
"K sreči mi še kar gre. Redki so tako visoki 60-letniki, ki še vztrajajo. Če bi imel svojo starostno kategorijo, bi bil nad vsemi. A je žal nimam, zato se moram naokoli tepsti s mladinci," nam je takoj pojasnil, kako je veterane, starejše od 50 let, šaljivo preimenoval v mladince. In da beseda tepsti seveda ne pomeni tistega, kar predstavljajo borilni športi, ampak pač tisto zdravo ravsanje centrov pod koši. Tisti, ki igrajo košarko, bodo to zagotovo zlahka razumeli. In takšnih je v Sloveniji ogromno. Tudi po zaslugi Kotnika, nekoč še kako priljubljenega Slavca, ki je v karieri izžareval ogromno borbenost, ko se je potegoval za barve svojega klub in bil vzornik mnogim.
"Drugače sem miren človek. Visok, a miren. Ko pa oblečem dres, takrat raje beži stran, ker te bo vse bolelo," se je naglas zasmejal. "To imam vcepljeno. Kriv pa je Zmago Sagadin," je še danes hvaležen nekdanjemu trenerju, s katerim je večkrat sodeloval pri Olimpiji, da ga je izklesal v takšnega bojevnika.
Posebna strast? Ribolov.
V zadnjih letih uživa s prijatelji v ribolovu na hrvaškem otoku Pašman.
Na našo željo je razkril recept, kako ostati tako vitalen v teh letih. Nikoli ni posegal na polja nutricionistike ali kakšnih pretiranih terapij masaž. "Ne, kje pa. Edino pomembno je, da si vseskozi aktiven in se ne prepustiš. Saj se dogaja, da me boli koleno, pa gleženj, a se ne smeš zapustiti. Tako v celoti. Če to narediš, težko prideš nazaj. Zato se tudi v poletnih mesecih prisilim, da nekaj naredim za telo. Moram se prisiliti, drugače ne gre," je podelil nasvet sovrstnikom, kako ohraniti tako visoko stopnjo kondicijske pripravljenosti.
Ko je poleti na morju, se tako veliko giblje. "Seveda, na morju se miga. To je znano. Ali pa lovi ribe, to je tudi moja posebna strast," je že vrsto let navdušenec nad ribolovom. Tako na morju kot tudi rekah.
Rad pove, da je njegovo življenje prepleteno z različnimi družbami. Ima "veteransko" iz Ljubljane, štajersko druščino, že omenjeno sosedsko zasedbo z Broda, za rojstne dneve se dobivajo in obiskujejo s številnimi košarkarskimi prijatelji, denimo Zlatkom Šantljem in Veljkom Petranovićem, tu pa je še njegova ribiška družba.
"Zadnjih nekaj let hodimo dvakrat na leto za devet dni na otok Pašman, kjer lovimo ribe od jutra do večera. Lovimo na čolnu. Lani je padla moja največja trofeja," se je navdušeno spomnil, da ima fotografijo ujetega zobatca shranjeno na telefonu. Rade volje jo je delil z nami in se pohvalil. "To je bil res velik ulov. Pol zobatca smo pojedli na Pašmanu, pa nas je bilo pet, iz preostale polovice smo naredili kremenatlce." Zaupal nam je, da so naredili tako veliko kotletov, da sta ravno prejšnji teden z ženo pohrustala zadnje kose. "Vprašanje je, če bo še kdaj padla takšna riba. To je odvisno tudi od sreče," se zaveda nepredvidljivih ribiških zakonov.
Kos mesa ne zraste na drevesu
Ne spada med tiste, ki ulovijo ribo, nato pa jo poljubijo in izpustijo nazaj v morje ali reko. "Nekateri to delajo, jaz niti pod razno. Riba se mi ne zasmili. Ostajam prepričan, da kos mesa ne zraste na drevesu, ampak ga moraš pridelati," je pojasnil. Ni niti zapriseženec načina ribolova, najbolj pogostega na jezerih, kjer samo vržeš vabo v vodo in čakaš.
Ponosno nam je pokazal svojo največjo ribiško trofejo. Ujel jo je lani v Dalmaciji.
"Kako lahko sploh tako loviš? Pa da čakam tri dni, da se kaj zgodi? Ne. Mi delamo drugače. Moramo se nonstop premikati, menjavati vabe. Dogaja se akcija, ribolov je dinamična stvar. In vedno si v družbi. Čeprav … Saj veste, kako moški funkcioniramo. Včasih smo lahko tiho tudi dve uri, pa se sploh ne kregamo, ampak smo povsem v svojem svetu." Komaj čaka, da bo napočil čas tudi za letošnjo ribičijo. Pot bo znova vodila v Dalmacijo.
Zelo ponosen na Katjo in Tjašo
V družini Kotnik ima šport posebno veljavo. Njegovi hčeri sta podedovali ogromno izjemnih genov. Po očetu sta zrasli visoko, obe merita okrog 190 centimetrov. Starejša hči Katja Kotnik je bila tudi slovenska košarkarska reprezentantka, mlajša Tjaša Kotnik se dokazuje v odbojki na mivki, kjer si bo skušala priigrati vozovnico za največji spektakel, olimpijske igre v Parizu (2024). "Za moje pojme sta obe uspešni športnici," je ponosen, a dodaja, da moraš ostati v življenju realen.
Tako je ujel objektiv Slavka Kotnika pred desetimi leti na tekmi lige ABA med Olimpijo in Zadrom, ko je spremljal srečanje v družbi hčerk, nekdanje slovenske košarkarske reprezentantke Katje Kotnik in odbojkarice na mivki Tjaše Kotnik.
Morda kmalu nastopi tudi obdobje, ko se bo moral spoprijeti tudi z odgovorno vlogo dedka? V takšnem zdravstvenem stanju, poln tako pozitivne energije, bi bila to zanj sanjska zadolžitev. "Odkrito povedano, še nič ne kaže v tej smeri. A nisem takšen, da bi to komaj čakal. Zaenkrat imam še svoje življenje."
Obe hčerki sta si vse izborili sami
Družina Kotnik na potepu po Ljubljani.
V zadnjih dneh sta se hčerki, ki sta ju vrhunski šport in študij ponesla po svetu, vrnili v Ljubljano. Tako je bila družina Kotnik znova skupaj. Ko je Katja igrala za Slovenijo, je v srcu očeta Slavka na tribunah izžareval ogromen ponos, ko se je spominjal tudi svojih predstav v državnem dresu.
"Nisem pa eden tistih staršev, tak primer imamo na Ježici, ko pride oče na ogled hčerine tekme in se nato fanatično dere sodnikom, naj piskajo prekršek, korake in ostalo. Pa je bil ta oče dolgo v košarki, ampak pri navijaštvu tako pretirava, da se lahko ostali vprašamo, ali je bil kdaj v košarki. Kot da ne pozna pravil. No, tak nisem bil nikoli. Obe hčerki sta si sami izborili vse. Imata super gene. Le kako jih ne bi imeli, saj sta tako visoki." Oče ju občuduje, tudi zaradi tega, ker sta vstopili v svet športa bistveno prej, kot je on.
Nikoli ju ni v kaj silil. Edini zaplet, če se temu sploh lahko tako reče, je imel z ženo. "Če greš v šport, velja, da ko se enkrat tako odločiš, si se potem tako pač odločil. Vsaj pri meni je bilo tako. Ko je Tjaša trenirala odbojko, ji v šoli ni bilo vedno lahko, kdaj so trpele tudi kakšne ocene. In ji je žena rekla, da ji ni treba ravno vsak dan hoditi na trening. Takrat sem vprašal ženo, ali misli resno. Če se je otrok tako odločil, bo pa tisto šolo že speljal. Ko začne kaj škripati, je treba stvari usklajevati. Tvegati tudi kdaj kako nočno uro za učenje in podobno."
Svoje starševsko poslanstvo je že opravil
Nekdanja slovenska reprezentantka Katja Kotnik pri 32 letih še vztraja na košarkarskih parketih.
Hčerki sta pozneje odšli na študij v tujino. "Vedno sem jima govoril, da si je prek športa težko ustvariti eksistenco. Sploh v ženskem športu. Če naredita faks, pa še igrata zraven, je to dobitna kombinacija. Potem se lahko sam odločiš. Ali služba ali pa boš še naprej v športu. Obe še vedno igrata, a sta tudi že opravili študij. Kar bosta, pač bosta. Svoje starševsko poslanstvo sem očitno opravil. Imamo se pa drugače zelo fino. Obe sta še doma, nismo drug drugemu v napoto. Nikakor."
Spremlja ga občutek, da bo starejša hčerka letos prenehala z igranjem košarke, mlajši, ki se s partnerko pripravlja na odbojkarsko sezono na mivki, pa želi, da bi uresničila cilj in se uvrstila na olimpijski turnir.
Tjaša Kotnik in Tajda Lovšin se bosta skušali prebiti na olimpijski turnir v Franciji.
"To je njen cilj. Vedno si moraš postaviti cilj. Imata možnosti, da ga uresničita. Novembra in januarja sta bili peti na turnirjih Elite 16. Z malce sreče bi jima lahko uspelo," bo držal pesti. Sam ni nikoli nastopil na olimpijskih igrah. Največ, kar je bilo, je bilo evropsko prvenstvo. Z močno Slovenijo. Je pa pred tem branil tudi barve Jugoslavije. A o tem več pozneje.
Če bi gledal le na denar, ne bi bil nikoli komisar
V jugoslovanski ligi je dosegel osebni rekord na dvoboju med Olimpijo in Crveno zvezdo. Takrat je skušal dokazati strokovnemu vodstvu reprezentance, da si zasluži mesto med 12 izbranci. Proti Beograjčanom, pri katerih je igral neposredni tekmec za mesto v reprezentanci Zoran Jovanović, je dosegel kar 44 točk.
V zadnjih desetletjih, ko je Kotnik končal kariero, je imel v košarkarskem svetu vlogo agenta. Sčasoma jo je opustil. "Tudi zaradi tega, ker se je to moralno kresalo z vlogo komisarja. Tako so bili prepričani nekateri na Košarkarski zvezi Slovenije," se je nasmehnil. Kar se tiče vloge tehničnega komisarja, to ni profesionalna vloga. Daleč od tega.
"Prejmeš potne stroške in takso, a od tega ne moreš obogateti. Če bi to gledal s plati zaslužka, ne bi bil nikoli noben komisar. Ker pa sem takšen ljubitelj košarke, je pri meni drugače." Ambicij ne skriva niti na tem področju. Bil je že komisar na tekmah lige Aba 2, zdaj bi okusil še tiste na višji ravni. Se pa zaveda, da je to zelo nehvaležno delo, zlasti na kakšnem vročem derbiju med Crveno zvezdo in Partizanom. Ko si komisar, mora namreč vse klapati.
Bil je premajhen, veliki agenti so ga pojedli
V košarkarski karieri si je najbolj obogatil žepe, ko je igral v tujini. Največ denarja je zaslužil v Španiji in Grčiji. ''Lahko bi ga še bolje razporedil, lahko pa tudi slabše. Tako pa sem kar zadovoljen, leta v tujini so le naredila svoje.''
Ko je Kotnik končal kariero, še ni dobro vedel, katere stvari bi počel v življenju. "Nekaj moraš takrat početi. Imel sem lokala in neka stanovanja, a se v tem nisem videl. V tem nisem videl izziva." Ni zanimalo niti gostinstvo niti ukvarjanje z nepremičninami, čeprav je imel lokal v Mariboru na Lentu, drugega pa v Ljubljani v okolici železniške postaje. Tam je zdaj poslovni prostor. "Raje sem bil košarkarski agent. Predvsem zaradi potovanj, saj zelo rad potujem. Tako sem šel večkrat na tekme, zlasti po nekdanjih republikah Jugoslavije. Potem pa me je počasi minilo, to ni bil več izziv. In sem nehal."
Kako pa je bilo v svetu košarkarskih zastopnikov? Vladajo tudi takšne nečednosti in izsiljevanja, kot pri trgovanju z igralci v nogometu, kjer so v igri ogromni denarji? "Prvih deset let, ko sem sodeloval z Lucianom Capicchionijem, bil sem njegov regionalni agent, se je dogajalo marsikaj, a takšnega mešetarjenja, kot je pri nogometu, v košarki vendarle ni. Ko pa sem postal samostojen, sem videl, da sem premajhen. In so me veliki agenti pojedli. Ko si imel dobrega igralca, so ti ga takoj odpeljali," je opisal svoje spopade s krutostjo poklicnega področja, kjer se je srečeval z že uveljavljenimi lovci na talente in agenti svetovnega kova. Čeprav je njegovo ime v košarkarskih krogih vlivalo spoštovanje, niti to ni pomagalo.
Premalo je bil zoprn in tečen
Slovenski košarkarski zvezdnik Goran Dragić je v bogati karieri prve korake v članski košarki storil pri Slovanu.
Pa še nekaj je bilo, kar ga je pozneje dokončno odvrnilo od dela zastopnika. "Očitno nimam pravega značaja. Nisem dovolj zoprn, tečen, vsiljiv. Pa vsi tisti klici, ko te agenti sprašujejo, ali si se že odločil, in samozavestno trdijo, kako ponujajo najboljšega. Preveč realen človek sem za tako delo. Nekateri pa te takoj prepričajo, kako imajo NBA igralca, čeprav to sploh ni res. A te znajo prepričati. Jaz nisem takšen."
Kot agent je skrbel za veliko košarkarskih draguljev, izmed slovenskih sta izstopala brata Dragić, Goran in Zoran, pa Gašper Vidmar. Še danes se rad spominja, kako mu je uspela izjemna poteza s starejšim izmed bratov Dragić. "Bil je na Iliriji, še najstnik. Zanj so se zanimali Slovan, Olimpija in Laško. Zadnji je kmalu odstopil. Tako sem mu omogočil najboljše pogoje na Slovanu in Olimpiji, nato pa smo se usedli za mizo," se spominja pogovora z očetom Marinkom. "Vprašal me je, kaj bi izbral, če bi bil to moj sin. Pa sem mu odvrnil, da se na Olimpijo pride na velika, ne na mala vrata. Menil sem, da bo večji skok naredil s Slovanom."
Očeta Dragića ni najbolj navdušil s predlogom, a se je pozneje to izkazalo za zadetek v polno. Goran je po poškodbi glavnega organizatorja igre iz ZDA na Kodeljevem nepričakovano dočakal priložnost. "Z 19 leti, njegov trener je bil Pipan, je igral jadransko ligo in bil vržen v ogenj. Takšne priložnosti ne bi dobil nikjer drugje. In potem je prišel k Olimpiji skozi velika vrata."
Začel je od ničle, pol leta je treniral le dvokorak
Ponosen je na zbirko, velikanski arhiv, ki ga je ustvaril. Ko se je selil, si je vzel čas in vse stvari, ki jih je našel po kleti in omarah, zbral v celoto. Vse, kar ga je bilo povezano z njegovo kariero, razne statistike, intervjuji, fotografije iz časopisov, zastavice, medalje in druge košarkarske relikvije je zbral skupaj. ''Tega je bilo ogromno. Spravil sem vse skupaj po sezonah. Od začetka do konca. Zdaj je vse v svojih mapah, nato sem poskeniral še slike in jih shranil na računalnik. Prav ponosen sem nase, da mi je to uspelo.''
Kot mladenič je začel s treningi zelo pozno. Prvi košarkarski trening je opravil šele s 16 leti in pol. Pred tem ni imel večjega stika s športom. Starši mu niti niso pustili, da bi kaj treniral.
"Nisem smel hoditi na trening, dokler nisem bil star 16 let in pol. Takrat sem prvič rekel staršem ne. Odločil sem se za trening. In imel kaj za trenirati. Pol leta sem treniral le dvokorak. Pri "skok-šutu" nisem imel koordinacije. Šele s treningom sem dosegel, kar sem pozneje kazal na igrišču. Danes pa znajo mulci vse. Prodor, met, karkoli. Sam tega nisem znal niti pod razno. Morda je bilo to dobro vsaj zaradi tega, da sem potegnil kariero do 40. leta. In sem, kar se tiče zdravja, še vedno v redu. Ko so nekateri sovrstniki pri 17, 18 letih imeli za seboj že dolga leta treningov in poškodb, sem šele začenjal kariero."
Naredil si je koš in ga pritrdil na vrata skednja
Odraščal je v Dupleku in paral živce sosedom. "Ko sem metal žogo, je razbijalo po celem zaselku. Sosedi so si mislili, da ta že ni pri pravi," se spominja obdobja, ko je doma metal na koš, ki ga je napravil sam.
Štajersko je zapustil kot najstnik, pred tem pa mnoga leta preživel na vasi, proč od urbanih središč. "Odraščal sem na kmetiji. Hodil sem na srednjo strojno šolo v Mariboru, smer kovinarstvo. In zbral toliko znanja, da sem si naredil svoj koš. Železni. Izračunal sem obseg, vzel železno palico in jo tako dolgo tolkel, da sem ustvaril krog. Potem mi ga je sosed "zašvasal", nato pa sem ga pritrdil na vrata skednja. Joj, kako je to pokalo. Ko sem metal žogo, je razbijalo po celem zaselku. Sosedi so si mislili, da ta že ni pri pravi," se spominja otroštva, ko je lahko za razliko od današnje mladine zgolj sanjal o urejenih košarkarskih igriščih, kjer bi lahko krepil svoje znanje.
Odraščal je v Dupleku pri Mariboru. "Tisti Duplek in zdajšnji Duplek sta si zelo različna. Zdaj je trikrat več prebivalcev, Maribor se je razširil."
Sagadin ima svoj sistem, malce drugačen od drugih
Peter Vilfan, Zmago Sagadin, Dušan Hauptman in Slavko Kotnik predstavljajo legende slovenske košarke. Sagadin je bil Kotnikov trener kar deset let.
Hvaležen je številnim trenerjem. Ko je bil najstnik, je z njim veliko delal Janez Drvarič. Pripeljal ga je iz Maribora, nato sta veliko sodelovala tudi med služenjem vojaškega roka v nekdanji skupni domovini. Pozno sem začel, bil v majhnem klubu Branik, potem pa kar naenkrat pri Olimpiji vržen v ogenj, saj je odšel Jadranko Vujačić. In je šlo, se spominja prve prigode pri Olimpiji, ki je igrala v najmočnejšem jugoslovanskem razredu. Vsaj nekaj časa, bil je tudi priča bolečemu izpadu. Z Vinkom Jelovcem so se nato vrnili v elitni razred in presenetljivo zaigrali tudi v finalu jugoslovanskega pokala.
Pri Olimpiji ga je največ časa vodil Zmago Sagadin. "Vzpostavil je svojo raven avtoritete. Ima svoj sistem, malce drugačnega od drugih. Tisti, ki je treniral pod njegovim vodstvom vsaj dve leti, si je pridobil res debelo kožo. No, mene je vodil okrog deset let," se je nasmejal. "Lahko povem, da sva z Zmagom dobro sodelovala. Nisem bil kakšen poseben talent, a nisem tudi popuščal. Trener je vedel, kaj lahko od mene pričakuje. V zadnjih letih sem bil pri Olimpiji tudi oseba za specialne naloge. Razumela sva se."
Mislili so, da se norčuje iz njih, a …
"Če si upošteval njegova navodila, si bil uspešen, kjerkoli si igral,'' je Slavko Kotnik hvaležen Zmagu Sagadinu za vse, kar ga je naučil.
Kakšen pa je bil sistem Sagadina, ki ga je tako razlikoval od ostalih strategov in ga naredil tako uspešnega, da je zaznamoval slovensko košarko? "Lahko navedem primer. Zmago je igralca, na katerega je resno računal, precej obdeloval. Pogosto ga je menjal, pa poslal nazaj v igro, ga kdaj tudi nadrl. Nekateri igralci so takrat mislili, da se norčuje iz njih, in se spraševali, zakaj jim to počne. Takrat niso razumeli, da je hotel s tem doseči, da ostanejo živi. Tistega, ki je sedel na koncu klopi, je Zmago pustil na miru. Ta je bil pri njemu skoraj odpisan in se z njim ni ubadal."
V nadaljevanju nam je predstavil še en Sagadinov sistem, ki ga je hotel vcepiti igralcem. "Če si pokrival igralca, ti ni smel nikoli pobegniti v sredino, ampak vedno le proti avtu. Pri nekaterih ekipah je bilo drugače. Nekateri so hoteli igralca zvabiti na sredino, tam pa jih je čakal npr. Stojko Vranković. No, mi takšnega mojstra blokad, kot je bil Stojko nismo imeli. In če ti je igralec pobegnil na sredino, si lahko že počasi hodil proti klopi. Ker si vedel, da boš zamenjan. Če pri Zmagu nisi opravil tistega, kar je od tebe zahteval, si moral ven. To si moral dojeti, pa ti je bilo lažje. Z njim sem se dobro razumel. Saj te je kdaj tudi nadrl, a sčasoma to že preslišiš. Najbolj je pomembno, da sam pri sebi veš, kaj moreš narediti. Če si upošteval njegova navodila, si bil uspešen, kjerkoli si igral," mu je hvaležen za marsikaj.
Prinesli so ga okrog, nato ni več igral za reprezentanco
Za slovensko reprezentanco je odigral 38 tekem in prispeval 605 točk. Nastopil je na dveh evropskih prvenstvih (1993 in 1995).
Ko se je leta 1993 odločil za prvi skok v tujino, mu je bilo zaradi profesionalnosti in trde kože, ki jo je dobil pod vodstvom Sagadina, veliko lažje. Usoda pa je hotela, da je Olimpija kmalu po njegovem odhodu ustvarila najbolj odmevna mednarodna rezultata. "Samo v tujino sem moral iti, pa jim je uspelo. Bili so prvaki v Lozani, nato zaigrali še na zaključnem turnirju evrolige v Rimu," se je nasmehnil in skomignil z rameni. Priznava, da mu je bilo po svoje kar žal, da ni bil takrat poleg nekdanjih soigralcev. A življenje je teklo dalje.
Leta 1995 se je vrnil v domovino, a ne k Olimpiji, temveč v svoj rojstni kraj. Pridružil se je ambicioznemu projektu mariborskega kluba Satex, ki je hotel mešati štrene najboljšim. Na začetku ni šlo brez neprijetnih pripetljajev. Zapletlo se je pri registraciji.
Spominja se, da je bil v Mariboru vedno kakovosten košarkarski klub, če je bil v mestu še en konkurenčen klub. Tako je bil pred skoraj 30 leti, ko je bil v mestu ob Dravi poleg Satexa prisoten tudi klub Bavaria Wolltex.
"Ko sem se vrnil iz tujine, nisem šel v Olimpijo, ampak v Maribor. Da pa so me lahko registrirali, sem moral, to je bila res bedarija, iz lastnega žepa plačati 23.500 takratnih nemških mark. Zapletlo se je okrog odškodnine, ko sem šel iz Olimpije v Benetke, a se sploh ne bi smelo. Godila se mi je krivica. Bil sem razočaran, saj so me prinesli okrog. Pričakoval sem, da mi bo zveza stopila v bran, a mi ni. Takrat sem rekel, da ne bom več igral za reprezentanco, če tega denarja ne dobim nazaj. Pa me je takrat reprezentanca potrebovala. A sem ostal trmast. Saj veste, štajerska trma. Če si športnik, moraš biti trmast. No, od takrat nisem bil več v reprezentanci," je pojasnil, zakaj je leta 1995 prenehal igrati za izbrano vrsto. Evropsko prvenstvo v Grčiji (1995) je bilo njegovo zadnje veliko dejanje v državnem dresu.
Nekdo bo v Mariboru moral zagristi v jabolko
Letos bo z zanimanjem spremljal evropsko prvenstvo za košarkarice, ki ga bo gostila Slovenija. Na njem bodo nastopile tudi ''rakete''. ''Rakete so izposojeno ime. Rakete so bile veteranke iz Maribora, ki so tekmovale na mednarodnih turnirjih,'' nas je opomnil nekdanji slovenski reprezentant.
Ko je bil nato registriran in začel igrati za Maribor, mu sploh ni šlo slabo. "Škoda, da se je nato v klubu zapletlo pri financah. Prvo leto je bilo krasno, premagovali smo tudi Olimpijo. To je bil čuden občutek. Olimpija je imela 12 igralcev, mi pa le pet nosilcev in še kakšnega na klopi za menjavo. In to je bilo to. Težko je bilo igrati proti takšnemu sistemu. Kot nekdanji košarkar Olimpije me je vedno spremljal še dodaten motiv. To, kar pravijo za športnike, da pri njih velja zakon bivšega, še kako drži," je pojasnil.
V Mariboru je vztrajal dve leti, nato po finančnih težavah, s katerimi se je spopadal klub, odšel v Španijo in Grčijo, nato pa se leta 1998, takrat je imel že skoraj 38 let, le vrnil v Tivoli in znova oblekel dres Olimpije.
"Škoda, da Maribor kot drugo največje mesto v Sloveniji nima močnega košarkarskega kluba. Eden bo moral zagristi v to jabolko," se čudi, zakaj mesto ob Dravi že toliko časa ne premore konkurenčnega košarkarskega kluba, ki bi se potegoval za najvišja mesta v Sloveniji. Pa čeprav je košarka priljubljena med Štajerci. Bi morda lahko zagrizel v to jabolko prav on? "Ne, ne," je odločno zavrnil takšen scenarij.
Leta 2002 je mislil, da bo za Šmarno goro potreboval potni list
Šmarna gora je priljubljen izletniški cilj na obrobju Ljubljane. Pred svetovnim prvenstvom v Južni Koreji so ga v sklopu priprav "obiskovali" tudi izbranci Srečka Katanca, ki stanuje v neposredni bližini hriba.
Čeprav živi v Ljubljani že dolgo, po srcu še vedno ostaja Mariborčan. "Vedno bom Mariborčan. No, pa tudi če rečem, da sem Ljubljančan, s tem nimam težav. Napetost med Mariborom in Ljubljano se bolj čuti v našem nogometu kot pa drugje. To je po svoje dobro, saj prinaša dodaten motiv v športu. Če vladajo napetosti, je to lahko dobro za šport, a je treba paziti, da se ne razvije v nepravo smer. Če postanejo napetosti premočne, tako nevarne, da so že neobvladljive, potem ni v redu."
Ker smo se z njim družili v lokalu s pogledom na bližnjo Šmarno goro, enim izmed simbolov najbolj odmevnega razdora med Mariborom in Ljubljano v zgodovini slovenskega športa, se je vprašanje ponujalo kar samo. "Takrat sem mislil, da bom potreboval za Šmarno goro potni list," se je pošalil, ko je imel v mislih leto 2002. Takrat je na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji po sloviti aferi "Šmarna gora" počilo med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem.
Nato se je za trenutek le zamislil in z resnejšim tonom dodal: "Takrat bi lahko to Srečko in Zlatko drugače reševala, kot pa prek medijev. Škoda, da je šlo tako daleč, da so se potem s tem ubadali vsi. Moralo bi ostati znotraj ekipe. Če bi šlo vse ven, kar se dogaja v športu znotraj ekip, bi imeli mediji resnično kaj za pisati," raje prisega na znano pravilo, ki se ga držijo mnogi športniki. Da je vse, kar se izreče ali izkusi v slačilnici, sveto in ostane med štirimi zidovi.
Zahović ga je povabil v Ljudski vrt, a ni prišel
Z obema akterjema odmevne afere, ki je slovenski nogomet v času največje navijaške evforije predstavila svetu v manj priljubljeni luči, je zaigral na košarkarskem parketu. "Katanec je dobro igral košarko," se ga spominja z nekaterih dobrodelnih dogodkov.
Leta 2015 je skupaj s športnim društvom Olimpiki izpeljal prireditev, katere izkupiček je šel ljubljanskemu Mladinskemu domu Malči Beličeve. Nastopili so košarkarji Matjaž Smodiš, Dušan Hauptman, Sani Bečirovič, Roman Horvat, Rašo Nesterović, Goran Jagodnik, Ivica Jurković, Miha Zupan, Boris Gorenc, Slavko Duščak, Darko Mirt, Veljko Petranović in Slavko Kotnik, nogometaši Zlatko Zahović, Mladen Rudonja, Milenko Ačimović, Miran Pavlin, Marinko Galić, Sebastjan Cimerotić, Sašo Udovič, Ermin Šiljak, Gregor Židan in Ermin Raković, smučarski skakalec Primož Peterka, hokejist Tomaž Vnuk, atlet Primož Kozmus, boksar Dejan Zavec, odbojkar Jasmin Čuturić, alpski smučar Rene Mlekuž. Trenerji so bili Bojan Prašnikar, Branko Oblak, Ivo Daneu in Memi Bečirović.
Zahovića je podrobneje spoznal leta 2015. "Takrat sem ga povabil na prireditev All Legends. Verjel sem, da se bo zbralo več ljudi, a se, žal, to ni uresničilo." Imel je dobre namene, a je bilo število gledalcev manjše od pričakovanj. Čeprav se je v Tivoliju trlo slovenskih športnih zvezdnikov. Iz vseh panog. "Takrat me je Zaho povabil na nogometno tekmo v Maribor. Do danes mi še ni uspelo priti, a se je vmes tudi sam umaknil iz nogometa. A ni še konec, pred nama je še veliko dogodkov. Kdo ve," še verjame, da bi lahko nekoč spremljal nogometno tekmo v Ljudskem vrtu. Morda celo v Zahovićevi družbi.
Vsi članki iz rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.
Danes, ko se v Ljudskem vrtu igra večni nogometni derbi med Mariborom in Olimpijo, ga ne bo na stadionu. Za koga pa bi stiskal pesti, če bi bil tam? "Joj, to pa je občutljiva tema. Pustiva raje to," se je pošalil in v smehu dodal: "Jasno je, da bi navijal tako za Olimpijo, saj sem bil toliko let njen košarkar, navijal pa bi tudi za Maribor. Saj vendarle prihajam s Štajerske. Tako sem za oba," je ponudil diplomatski odgovor, ki bo zadovoljil oba pola na sončni strani Alp.
Šel je v Benetke, a pol leta živel na svoje stroške
Prvič, ko se je odpravil za košarkarskim kruhom v tujino, je izbral ponudbo italijanskega kluba iz Benetk.
Ko je začel igrati člansko košarko, je lahko pozabil na velik zaslužek. O njem niti ni razmišljal, saj ga je naprej gnala ljubezen do športa, ne pa denarja. "Takrat smo bili vsi študenti in igrali za štipendije. Saj sploh ni bilo profesionalcev," je pripomnil. Prvo večjo vsoto denarja si je prislužil šele takrat, ko se je odpravil v tujino. Takrat je bil star 31 let. A tudi takrat ni šlo vse gladko, sprva je bil velik osmoljenec. "Šel sem v Benetke, vesel, da bom končno zaigral v tujini, a v klubu niso našli sponzorja. Tako sem šest mesecev v Italiji živel na svoje stroške. Prvič sem šel v tujino, v obljubljeno košarkarsko deželo, a doživel veliko razočaranje."
Na njegovo srečo je sledilo slajše nadaljevanje, muk je bilo konec. Iz Benetk se je preselil v Španijo k Estudiantesu. "Tam so dosegli kompromis z Benetkami, ki so mi morale plačati odškodnino. Dobil sem vse, kar mi je pripadalo. To je bil res dober občutek."
Nekateri tega ne znajo sprejeti in delajo nered v slačilnici
Litovec Šarunas Jasikevičius, zdajšnji uspešen trener, si je na košarkarskih potovanjih z Olimpijo večkrat delil sobo s Slavkom Kotnikom.
Ko se je leta 1998 vrnil k Olimpiji, je postal adut s klopi. "Joker iz rokava," se je zasmejal. Takrat je imel pri zmajih vodilno vlogo pod košema Hrvat Emilio Kovačić. To je bila zelo dobra generacija, kakovostna zasedba, ki je imela pomembno vlogo v evroligi. Njegov cimer je bil denimo Šarunas Jasikevičius.
"Takrat sem se zavedal, da nisem več prvi in edini v klubu. Sprejel sem vlogo rezervista. To je pomembno pri športnikih. Nekateri tega ne znajo sprejeti, potem pa delajo nered v slačilnici. Sam sem to hitro dojel. Vesel sem bil vsake odigrane minute, na koncu sem bil tudi kapetan ekipe." Ogromno mu je pomenilo, da so mu ob koncu kariere dodelili še to prestižno vlogo.
Idile v poznih letih pri zmajih je bilo konec, ko ga je brutalna poškodba za lep čas oddaljila od parketov.
Takoj je začutil, da je nekaj počilo
Ko mu je telo na začetku tega tisočletja dvakrat povedalo, da tako ne gre več naprej, se je odločil za poslovilno tekmo.
Olimpija je spomladi leta 2001 igrala proti Krki, Kotnik jo je odnesel z dvojnim zlomom noge. Kričal je od bolečin, dvorana je v trenutku utihnila, nato so ga ob glasnem skandiranju s tribun odpeljali v bolnišnico.
"Z ramo mi je padel na nogo Joe Courtney, ameriški center pri Krki. Ni bil nič kriv, saj se je samo vrgel nazaj, a nato pod zame nesrečnim kotom priletel sem," je s prstom pokazal na kost pod kolenom. Golenico. "Imam srečo, da imam tako močne zglobe, da sta gležnja in kolena zdržala. Šla je le golenica. Pa je grdo zgledalo, ko sem padel dol in dvignil nogo. A kost zraste in greš lahko naprej," se je maja 2001, igral se je ravno finale državnega prvenstva, tolažil z mislijo, da bo treba le zaceliti kost.
K sebi se je spravljal pol leta, v nogo so mu vstavili železo, ki je držalo kosti, novembra pa je že lahko igral trening tekme. Konec leta je podpisal pogodbo do konca sezone z Olimpijo, nato pa je 2. januarja 2002 v Trbovljah, kjer se je igrala pokalna tekma, sledil nov šok. "Pod istim kotom mi je na ta del noge padel soigralec. Čutil sem, da je nekaj počilo. Da je naredilo krc. Ni kaj, takoj čutiš, kako poči. Odšel sem v garderobo pod tuš, nato pa se odpeljal v Ljubljano na klinični center. Poklical sem ženo in ji dejal, naj prinese bergle. Vedel sem, kaj bo sledilo. In res. Začelo me je močno boleti. Pregled je pokazal, da sta počili obe kosti. In to na drugem mestu kot prvič. Spet je sledilo pol leta rehabilitacije. A nimaš kaj … Ko mi je telo dvakrat povedalo, da tako ne gre več naprej, sem se odločil za poslovilno tekmo. To je bilo to," je nato sklenil bogato kariero. Pri 40 letih. In 22. novembra 2002 prejel velikanski aplavz, ko se je poslovil. Navijači so ga vzeli za svojega.
Slavko Kotnik, ki je pri Olimpiji največkrat nosil številko 11, je sklenil kariero pri 40 letih.
Presrečen, da je bil lahko reprezentant Jugoslavije
Na pripravah reprezentance Jugoslavije je bil njegov cimer tudi Dražen Petrović.
Kako pa je brzdal čustva na poslovilnem dejanju? "Saj si pripravljen, bolj si v tem filmu, da boš to naredil za javnost, gledalce, soigralce. Seveda pridejo na plano tudi čustva, a se nekako pripraviš na to. Tako kot si se na vsako tekmo. Če se nisi, si bil ponavadi na igrišču slab."
Kotnik kot košarkar ni bil slab, daleč od tega. Spadal ni le med najboljše centre v Sloveniji, ampak tudi nekdanji skupni domovini Jugoslaviji. Večkrat je oblekel tudi nekdanji modri državni dres, nekajkrat pa je bil njegov sostanovalec na reprezentančnih akcijah tudi Dražen Petrović. Košarkarski Mozart iz Šibenika, ki je obnorel Jugoslavijo, nato pa še Evropo. "Takrat sem bil presrečen, da sem bil lahko sploh v reprezentanci. Verjetno zaradi republiškega ključa. Ne vem, če sem bil takrat ravno na tako visoki ravni," se ni hotel nikoli pretirano javno hvaliti, ampak ostal skromen.
"Slavec, ti si dober igralec"
Krešimir Ćosić je bil svoj čas eden najboljših evropskih košarkarjev.
Za košarkarsko velesilo Jugoslavijo je nastopal na balkanskem prvenstvu, zaigral je tudi na univerzijadi v Kobeju na Japonskem. Selektor je bil sloviti Krešimir Ćosić. Košarkarski revolucionar. Tik pred evropskim prvenstvom v Nemčiji (1985), tega ne bo nikoli pozabil, je opravil celotne priprave z najmočnejšo zasedbo, kar jo je premogla Jugoslavija.
"Videl sem se že, kako bi lahko prišel med glavnih 12 igralcev. Ko smo v Sofiji igrali zadnji pripravljalni turnir, je prišel Ćosić k meni, me objel, in mi rekel: "Slavec, ti si dober igralec." Klical me je namreč Slavec. No, stavka pa ni bilo konec. V nadaljevanju je dodal še: "A je moj koncept nekoliko drugačen." Takrat sem vedel, da sem padel. Da ne bom zaigral na prvenstvu. Ko sem tako lani spremljal, kako je Hrovat izpadel s seznama za Eurobasket, Rupnik pa ostal na njem, sem se spominjal mojih težkih trenutkov. Ko daš vse skozi, celotne priprave, potem pa ti selektor reče, da ne ustrezaš njegovemu konceptu. "Takrat me je to zelo potrlo, a sem na koncu vzel to kot pozitivno, dobro izkušnjo."
Še danes jim v šali reče moji mulci
Glede razvoja košarke v Sloveniji ima dober občutek. ''Vse tri mlajše selekcije so v A diviziji, kar je prekrasno,'' je navdušen. Veseli ga tudi razvoj ženske košarke.
Rad je nosil jugoslovanski dres. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se ni čutilo trenj med republikami. Prevladovala je ljubezen do športa, v izbrani vrsti ni bila prostora za nacionalizem. Je bilo pa za nekaj drugega, nekaj bolj prijetnega in veselega.
"Vedno so bile prisotne zafrkancije, šale. Veliko smo se hecali. Dražen Petrović je bil denimo vedno zelo korekten. Nikoli ni pustil, da bi se kaj hecali čez mene. Ko sem bil sam kapetan Olimpije, sem vodil mulce. Beno Udrih, Bečirko (Sani Bečirović) in ostali, to je bila moja mularija. Še danes jim v šali rečem moji mulci. Včasih je veljalo, da najmlajši vedno pobirajo žoge in nosijo vodo. Sam nisem bil tak. Nisem pustil, da bi nekdo vedno nosil torbe in podobne bedarije. Ne, vsi smo jih." Ni bil pristaš hierarhičnih razdelitev znotraj moštva.
Dražen je bil simbol, gonilna sila košarke
Dražen Petrović je pomagal Hrvaški do drugega mesta na olimpijskih igrah v Barceloni. Tako se je v finalu boril proti ameriškemu zvezdniku Michaelu Jordanu.
Z Draženom se je videval na parketih tudi v času slovenske državne samostojnosti. Slovenija se je večkrat pomerila s Hrvaško, nazadnje leta 1993 v Vroclavu. "To je tako lep spomin. Dobili smo tekmo, premagali Hrvaško z vsemi njenimi zvezdniki, in kvalifikacije v Vroclavu končali z odliko. Še sam ne vem, kako smo jih premagali. Tekma ni bila odločilna za nobenega, a je šlo za čast. Dražen je dal 30, jaz pa 28 točk. Naslednji dan smo se vrnili domov, nato pa je žena prihitela v sobo in me vprašala, ali vem, da je Dražen umrl. Še zdaj mi gredo dlake pokonci, ko se spominjam njenih besed," je za nekaj sekund obmolknil in si priklical v spomin nepozabno figuro nekdanjega košarkarskega asa, vzornika številnih starejših Slovencev.
"Dražen je bil simbol, gonilna sila košarke. Tudi medijsko. Po kakovosti pa sploh." Podobno kot celoten svet je tudi Slavka Kotnika močno pretresla novica, da je v prometni nesreči v Nemčiji izgubil življenje eden najbolj oboževanih košarkarjev s tega dela Evrope. Vseh časov.
Nepozabna finta Slavka Kotnika
Je takrat Dražen Petrović za Jugoslavijo predstavljal nekaj, kar zdaj za svojo domovino Luka Dončić? Zanj namreč diha celotna Slovenija. Bi se ju dalo primerjati? "Bi. Je pa imel res Dražen ogromno smole, ko je prišel v ligo NBA in se tam dokazoval. Vladali so povsem drugačni časi."
Košarkarska pravila so se spremenila, zdaj je težje tistim, ki uporabljajo podobne finte, kot jih je on. ''Včasih sem izkoriščal, da sem nafintiral tekmeca, da je skočil in šel vanj, tako sem imel prednost kot napadalec in tekmecu so dosodili prekršek. Zdaj ga ne moreš več dobiti.''
Glede lige NBA je opravil le en informativen pogovor. Po tekmi v Vroclavu se je o tem pogovarjal s predstavnikom Chicago Bulls Ivico Dukanom. Dlje od tega ni šlo. "Ni bilo možnosti, da bi šel v ligo NBA. Kakšen NBA? Saj nisem bil takšen atlet, kot jih je večina v ZDA. Dobro, imel sem svojo finto, to pa je tudi vse," je spomnil na slovito zvijačo, s katero je pogosto prelisičil igralca v obrambi. Nakazal je namreč, da bo vrgel žogo in se dvignil s trupom, nato pa zastal. Čakal je, da bo tekmec skočil, nato pa bi mu bila omogočena lažja pot do koša. Ali pa vsaj do dosojenega prekrška.
"Vedel sem, da nisem bil tako suveren atlet kot drugi, ki bi šli takoj na zabijanje. Moral sem drugače dosegati koše. Zlasti proti temnopoltim centrom, ki so znani po odličnem skoku in blokadah."
Sabonis po udarcu tako znorel, da je potrgal vse klopi
Arvidas Sabonis je pred 30 leti na lastni koži občutil, kako ni pametno zobati češenj s Slavkom Kotnikom. Litovski orjak v višino meri kar 221 cm.
To so bili časi, ko je v Evropi še vztrajal Arvidas Sabonis. Bil je strah in trepet, najboljši evropski center. Odlikovala ga je surova moč, takrat je imel še zdrava kolena. "Res je bil dober. Agilen za centra, za svojo višino in težo. Od mene je bil višji 16 centimetrov. Bil je odličen, pravi beli medved. Ampak tudi zaščiten kot beli medved. Pa še v Realu je igral." Včasih sta tekmovala drug proti drugemu v španskem prvenstvu.
Kotnik je imel z njim veliko opravka, najznamenitejši obračun pa se je zgodil pred tremi desetletji v Andaluziji. Ni se končalo prijetno za Sabonisa. Odnesel jo je s presekanim jezikom. Zgoraj in spodaj. "Ko sem prišel k Estudiantesu, smo čez dva tedna že igrali pokalno tekmo v Sevilli. In to ravno proti madridskemu Realu, prvemu favoritu. Trenerjev in soigralcev sploh še nisem dobro poznal, pa že takšna tekma! Pri Realu je igral Sabonis. Njemu so dovolili vse, nam pa ničesar. Za sodnike smo ostali majhni. Sodniki so ščitili Sabonisa, pet minut pred koncem tekme pa sem ga skušal spraviti v zrak s svojo finto. In to ponovil in ponovil. Bil je tako visok, da mu takrat, ko me je kril, sploh ni bilo treba skočiti. No, odločil sem se, da grem gor, a me je od zadaj grdo udaril. Vrglo me je na hrbet, vse me je bolelo. Potem, ko sem bil na tleh, pa sem si rekel: "Opa, 'majstore', tako se boš torej šel." Hotel sem mu čimprej vrniti. Videl sem, da tekme ne moremo več zmagati. V naslednjem napadu je stal sredi rakete in sem šel diagonalno nanj ter ga s komolcem udaril v brado. Sodniki so mi dosodili nešportni prekršek, on pa je tako znorel, da je odšel v garderobo in potrgal ven vse klopi. Na igrišču ni besnel. Ker je imel tako presekan jezik, takrat nekaj časa sploh ni mogel normalno jesti. Prehranjeval se je le prek slamice. Takrat je Real igral v četrtfinalu evrolige s Joventutom in izgubil. Trener Joventuta Željko Obradović je nato postal evropski prvak, a se mi še vedno ni zahvalil, da sem mu naredil uslugo," se je zasmejal nekdanji slovenski košarkar, ki se v živo spominja dogodkov v Sevilli, ko je poškodoval litovskega orjaka.
Po tekmi v Sevilli je v garderobi čakal, kdaj bo prišel Sabonis. Ni ga dočakal. Je pa prišel njegov trener in pohvalil Kotnika.
"Trener me je nato po moji nešportni napaki potegnil na klop. Takrat me je prešinilo, kaj bo zdaj. Kako bo reagiral Sabonis. Po tekmi sem šel v garderobo in čakal, kdaj bo udarilo po meni. Kdaj bo ploha. Kdaj me bo Sabonis napadel. No, tega nisem dočakal, je pa k meni prišel njegov trener in mi na moje začudenje dal roko. Dejal je, da sem edini, ki sem si ga upal dotakniti, in mi čestital. In imel je prav, saj je lahko takrat delal v Španiji vse, kar si je zamislil. Sodniki so mu vse dovolili. Tudi tisti prekršek pred mojim. Takrat me je udaril tako močno, da je bil to prekršek za zapor. A on je bil pač Sabonis."
V Litvi od strahu ni mogel zaspati
S tem pa njegovih bližnjih srečanj z Litovcem še ni bilo konec. Sledilo je nadaljevanje. Slovenija je istega leta igrala v Litvi kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Tudi proti Sabonisu. Kotniku se je takrat zmračilo pred očmi, saj je pričakoval maščevanje.
"Imeli so trening pred nami. Ko so zapuščali dvorano, mi pa ravno vstopali v njo, me je Sabonis grdo pogledal. Brez heca. Delovalo je, da me bo ubil. Drugi dan pa je bila tekma. Tisto noč nisem mogel spati, strah me je bilo. A sem se vseeno pripravil. Rekel sem si, da ga bom na tekmi prvi udaril. Da ne bom čakal, da najprej on mene. No, drugi dan pa se na tekmi sploh ni slekel. Pa sploh ne vem, zakaj. Lahko bi igral, ni bil poškodovan. Odleglo mi je, takrat sem dal 37 točk."
Luka Dončić je v uvodnem nastopu na olimpijskem turnirju na Japonskem nasul Argentini kar 48 točk.
Če ti Dončić zruši rekord, to že ni sramota
Luka Dončić spada med največje zvezdnike lige NBA, ki skrbi za promocijo športne Slovenije v svetu.
To je bil dolgo slovenski rekord, kar se tiče državnih tekem. Popravil ga je šele Luka Dončić. In to leta 2021 na olimpijskem turnirju v Tokiu, ko je dal Argentini neverjetnih 48 točk. Torej kar 28 let pozneje. "Če ti pa Dončić zruši rekord, pa to že ni sramota," je bruhnil v smeh in podal spoštovanje največjemu zvezdniku slovenske košarke, ki se pripravlja na zvezdniško tekmo All-Star. Podoben občutek je doživelo že skoraj pol lige NBA. Dončić je popravil rekord marsikomu. In, zanimivo, zdaj tekmuje tudi proti Sabonisovemu sinu Domantasu, ki prav tako nastopa na letošnji tekmi All-Star. V košarki vlada res majhen svet.
"Že ko je šel Milko (Marko Milić, op. p.) v ligo NBA, smo v Sloveniji pozorno spremljali, kaj se bo zgodilo, a se nekako ni prebil v ospredje. Pozneje smo v ligi NBA navijali za Brezca, Nachbarja, Udriha, Nesterovića in še koga, potem pa sta Dragić in Dončić naredila preboj. Pravi boom. Že Gogi je imel dobro vlogo, potem pa je prišel še Luka. O njem pa ni kaj novega povedati, saj se vse vidi. Izjemen je. Pač Luka," občuduje vragolije 23-letnega Ljubljančana, ki je prerasel v enega najboljših košarkarjev na svetu.
Slovenija ne bo nikoli postala Litva
Litva je dežela, polna ljubiteljev košarke, ki nikoli ne obrnejo hrbta reprezentanci.
Bi lahko Slovenija po zaslugi Dončića postala država, kjer bi košarka obveljala za kolektivni šport št. 1? Tako kot je denimo v Litvi?
"Mislim, da je pri nas še vedno na prvem mestu priljubljenosti nogomet. Da bi bili kot Litva, žal ne bo šlo. Slovenija to ne more postati. Tam je namreč košarka religija. Spominjam se, kako je bilo, ko smo v Litvi igrali veteransko prvenstvo. Hodil sem po ulici, pa se je litovski navijač na ves glas za mano drl Kotnik. Zanje je košarka religija, pri nas pa, ko Dončića ni bilo zraven, pa smo nato izgubljali nekatere tekme, nismo napolnili niti dvorane v Kopru. Kako se boš potem primerjal z Litvo? Žal so pri nas navijači pač takšni," je za konec obširnega pogovora, v katerem se je izkazal kot izjemen in dobrosrčen sogovornik, dodal Kotnik.
Poleti bo skušal postati evropski in svetovni prvak v veteranski košarki. Srečno, Slavko!
Legendarni slovenski košarkar pri 60 letih še ni rekel zadnje, ampak že kuje načrt, kako osvajati nova odličja. Poleti mu na Portugalskem in v Argentini ne bo manjkalo motivov. Veliko sreče, prijetnih motorističnih tur z ženo in izdatnih ribiških ulovov, velemojster!
8