Nekdanji vrhunski športnik: Ne grajajmo se, če nismo popolni #video

Luka, v opisu profila na družbenih omrežjih imate poleg imena in priimka zapisan še dodatek Avtentični jaz. Koliko bolj avtentični, pristni ste danes, kot pa ste bili v času plavalne kariere?

Za to avtentičnostjo stoji zelo dolga pot. Gre za to, da sam poiščeš sebe, si ustvariš lastno mnenje in nabereš lastne izkušnje, namesto da živiš tako, kot so te učili starši, predvsem o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Navsezadnje smo vsi skupek ali produkt svojih staršev. Mama nam je govorila eno, oče nekaj drugega. Smo produkt družbe in na koncu sploh več ne vemo, kdo v resnici smo. Sam sem želel to spremeniti, skušal sem najti samega sebe in ugotoviti, kaj v meni rezonira. Nekaj ti govori en glasek, ki oponaša mamo ali očeta, nekaj pa je tisto, kar sam čutiš, in fino je, da temu slediš. Zato avtentični jaz v mojem profilu na družbenih omrežjih.

Kako pomembno se je soočati z lastnimi strahovi in zakaj je mraz njegov dobri prijatelj?

Ampak da se začneš o tem spraševati in raziskovati, se ti verjetno mora nekaj zgoditi?

Saj, komu pa se ne?

Res je, ampak nekaterim se zgodijo težje preizkušnje kot drugim. Kaj je bila pri vas glavna preizkušnja?

Moja glavna preizkušnja je bil razpad zaroke, še prej pa mamina smrt. Ker sem se v času mamine smrti, umrla je po bolezni, držal ustaljenih vzorcev, po katerih mora biti moški močan in ne sme kazati čustev ali jokati, sem postal zelo dobra tlačilka svojih čustev. Žalost ob smrti mame sem dobesedno potlačil in ker sem bil na sveže zaljubljen, sem lahko ta čustva samo umaknil nekam v globino in nadaljeval svoje življenje.

Ko pa je ta varovalka z razpadom partnerske zveze izginila, je vse to, kar se je dolgo nabiralo v meni, spet priplavalo na površje. Nisem vedel, kako naj se soočam s tem. Bil sem na razpotju, na točki, ko sem se moral odločiti, ali bom propadel ali pa bom začel delati na sebi. In tukaj je v moje življenje prišlo gibanje.

"Gibanje je po eni strani lahko zelo dobro zatočišče, lahko pa je tudi oblika bežanja, zato ker se ob tem dobro počutiš." Foto: Ana Kovač

Gibanje je po eni strani lahko zelo dobro zatočišče, lahko pa je tudi oblika bežanja, zato ker se ob tem dobro počutiš. Ob gibanju se sproščajo endorfini in zavedanje, da si nekaj dobrega storil zase, je pa pri tem pomembno, da se zaveš tudi, kdaj je gibanje zate beg, kdaj pa ga uporabljaš za osebnostno rast.

Pri meni je šlo za mešanico obojega in težko mi je bilo sprejeti, da bežim v gibanje. Šele ko sem se tega zavedal in to sprejel, sem lahko naredil spremembo.

Ste sami prišli do tega spoznanja ali vam je moral kdo drug to dopovedati?

Do tega sem se sam dokopal. Pri tem sem zelo hvaležen za vsa svoja leta v plavanju. Številni močni stresorji, ki jih vrhunski športniki doživimo v zelo zgodnji starosti – od vsakodnevnega zgodnjega vstajanja do težkih treningov v kombinaciji s šolo –, ti pomagajo pozneje. Dostikrat sem si mislil, da če sem vse to lahko preživel kot otrok, potem lahko preživim marsikaj.

Leta 2017 na tekmi na Bledu Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj pa trema na startu? Ta za vas ni predstavljala velikega stresa?

To, kar sem čutil na startu, je bil zame pozitiven stres. Če ti je na startu vseeno, potem se ne boš dobro odrezal, in to je dejstvo. Če pa si preveč nervozen, se ne boš izkazal. Potrebuješ neko zdravo mero. Tako kot pravijo za strah, da je zdrav, če je v zdravi meri. Ravno toliko, da se lahko soočiš z njim in stopiš stopnico višje. Ko pa strah enkrat postane tako močan, da te ohromi pred naslednjim korakom, ga je preveč. Pri tem pomaga tudi mraz. Ker te dobesedno vrže v to.

Plavanje je garaški šport. Kaj vas je držalo pri plavanju, da ste še vedno vztrajali?

Luka Turk leta 2005: "S plavanjem sem hotel dokazati, da mali Turkec to zmore." Foto: Vid Ponikvar Pri tem vprašanju se vrneva na vaše prvo vprašanje o avtentičnem jazu. S plavanjem sem hotel dokazati, da mali Turkec to zmore.

Moje travme so se začele že v otroštvu. Vedno sem bil za glavo nižji od svojih vrstnikov. Bil sem majhen in nadležen, a tudi glasen, kar pokal sem od energije, nadlegoval sem vse po vrsti, za kar sem bil velikokrat tudi tepen. Deležen sem bil zaničevanja in še marsičesa. 

Trening sem takrat uporabljal kot filter za vse, kar se mi je dogajalo v življenju. Treniral sem kot nor. Motivirala sta me jeza in dokazovanje zunaj sebe. Če sem dosegel dobre rezultate, je to pomenilo, da sem bil vreden.

Ko danes pogledam nazaj in na vso lupino, v kateri sem bil, ter to postavim na stran, ugotavljam, da sem s tem, kar sem počel, dokazoval samo to, da sem vreden. Če nisem dosegel rezultatov, nisem bil vreden, če pa sem jih, so bili vsi ponosni name. Moj oče, moj drugi oče oz. moj trener, in obratno, če sem pri enem videl razočaranje v očeh, sem to razočaranje prevzel nase.

To ostane tudi v odrasli dobi. Ko odraščaš in teh ljudi ni več tako blizu, začneš to, kar so delali oni, prevzemati nase. Na primer, če nečesa ne dosežeš, si posledično razočaran, in to ne glede na to, da si tisti dan naredil veliko dobrih stvari, bi pa moral storiti še dve stvari, da bi bil dan popoln.

Ljudje se obremenjujemo in grajamo zaradi tistih dveh stvari, ki jih nismo naredili. Sam sem to opazil in pri tem mi je bilo gibanje v veliko pomoč.

Bi vam v mlajših letih pomagalo, če bi sodelovali s psihologom? Da bi nekdo prepoznal, s čim vse se ubadate? Trenerje je verjetno zanimalo predvsem, kaj kaže štoparica.

V reprezentanci smo imeli dostop do športnega psihologa, in nekateri so se odločili tudi za to. Jaz se nisem, takrat sem živel na določen način in zame so bile vse te zadeve "larifari". V to nisem verjel, zato si nisem mislil, da pomoč psihologa potrebujem. Ko si pubertetnik, si tako ali tako najbolj pameten.

Zadnji odmevni rezultat je dosegel leta 2009 na svetovnem vojaškem prvenstvu, kjer je zmagal na 400 metrov in bil tretji na 1.500 metrov. Foto: Vid Ponikvar

Sam mislim, da bi se v zgodnem otroštvu moralo drugače delati, da bi kot otroci ostali bolj odprti, da bi si upali pokazati čustva, ne da bi potem v zameno dobili občutek, da je to, da smo pokazali svoja čustva, znak šibkosti.

Šibkost in moški …

Ja, to je kar težava. Zdaj veliko delamo na tem. Pripravljam tudi delavnice za moške, ki se osredotočajo na osebni in duhovni razvoj skozi globoko introspekcijo in zunanje izkušnje, kot so izpostavljanje mrazu, dihalne vaje, savna, druženje in globoki pogovori. Udeleženci pridobijo vpogled vase in v svoje delovanje skozi kombinacijo telesnih dejavnosti in refleksnih pogovorov s podporo ljudi, ki podobno razmišljajo. Končni cilj je spodbujanje samozavedanja, osebni razvoj in orodja za vsakdanje življenje.

"Rad bi, da se naše sporočilo čim bolj razširi. Da prebudimo opazovalca znotraj sebe. Da opazimo in prepoznamo, kaj počnemo. Da se ne grajamo, če nismo popolni. Dokler tega ne prepoznamo, bomo še vedno žrtev svojih misli." Foto: Ana Kovač

Koliko so moški odprti za globoke pogovore in odpiranje travm, ki so jih potlačili?

Tistega, ki to zanima, se bo v to spustil globlje, tistega, ki pa ga ne zanima, pa bo rekel, da je to za pi***. Takih tako ali tako ne bo zraven. Rad bi, da se naše sporočilo čim bolj razširi. Da prebudimo opazovalca znotraj sebe. Da opazimo in prepoznamo, kaj počnemo. Da se ne grajamo, če nismo popolni. Dokler tega ne prepoznamo, bomo še vedno žrtev svojih misli.

V času svetovnega prvenstva v zimskem plavanju, ki je januarja potekalo na Bledu in na katerem ste osvojili štiri naslove svetovnega prvaka, enkrat pa ste bili drugi, ste objavili video, v katerem ste spregovorili o strahu, s katerim ste se soočali pred tekmo, pa potem kljub vsemu stisnili zobe, stopili iz cone udobja in nastopili na prvenstvu, in to zelo uspešno. Kako zahtevna je bila ta izkušnja za vas?

Ja, precej pestro je bilo. Ko sem se konec lanskega leta začel pripravljati v bazenu in sem dosežene čase primerjal s tistimi iz leta 2020, ko sem se prav tako pripravljal na svetovno prvenstvo, in so bili precej slabši, sem se bal, da me bo preplavilo razočaranje. Hotel sem se vrniti nekam v preteklost, pa mi je telo reklo, naj s tem preneham.

Tako sem 18. decembra lani prenehal s pripravami in se vrnil na originalen načrt, to je, da se na tekmo ne bom pripravljal, da bom pač videl, kaj se bo zgodilo.

Bilo je res težko, prav neverjetno je, kako te um želi odvrniti od tega, česar se bojiš. Bilo mi je slabo, tresel sem se, srce mi je razbijalo, nisem mogel spati, skrbelo me je, da bom kar omedlel sredi tekme, da ne bom zdržal do konca.

Turk po prvi tekmi na letošnjem svetovnem prvenstvu v zimskem plavanju na Bledu, kjer je osvojil štiri naslove svetovnega prvaka in bil enkrat drugi. Foto: Alenka Teran Košir

Verjetno ste se zavedali, da bo občutek, če boste tekmo izpustili, za vas težji, kot pa če se soočite s strahom in tekmo, hkrati pa tvegate, da na tekmi pogorite.

Da, če bi zbežal, bi se počutil slabše.

Tudi če bi rezultatsko pogoreli?

Da, zmaga ali ne, to mi nič ne pomeni. Pomeni mi le to, da sem dal vse od sebe.

Po sledeh Wima Hofa

Turk februarja 2017 v Blejskem jezeru z manj kot štirimi stopinjami Celzija. Foto: Grega Valančič/Sportida Luka Turk je pred leti povsem po naključju na YouTubu naletel na video, ki prikazuje meditacijo Wima Hofa, nizozemskega motivacijskega govorca in ekstremnega športnika, znanega po svoji sposobnosti, da prenese nizke temperature, na ledeni gori. To ga je povsem pritegnilo. 

"Zasledil sem, da so ga na enem od inštitutov testirali tako, da so mu v telo vbrizgali bakterijo, pa kljub temu ni zbolel. To je bil prvi primer od 16 tisočih. Ugotovili so, da se mu je ob injiciranju bakterije metabolizem znotraj celice pospešil za 300 odstotkov, stresni hormoni pa so se začeli sproščati … Znanstveniki so najprej menili, da je posebnež in da to, kar govori, v resnici ni mogoče. Predlagal je, da opravijo še en test. Dvanajst ljudi je vzel pod svoje okrilje, 12 pa jih je bilo v testni skupini. Vsem so vbrizgali bakterijo in Hofova skupina je ostala zdrava, vsi iz testne skupine pa so zboleli. Logično je, da me je začelo zanimati," je Turk leta 2017 v pogovoru za Sportal osvetlil ozadje njegovega navduševanja nad mrazom.

Sam se je na mraz začel privajati tako, da se je najprej nekajkrat v kratkih hlačah sprehodil po balkonu. Sledilo je prhanje z mrzlo vodo in nato hladne kopeli. "Mraz name res dobro vpliva, že dolgo nisem zbolel," pravi.

"Kot osebo, ki je imela izjemen "mindset", bi izpostavil Saro Isaković. Priznam, da sem bil nanjo izredno ljubosumen. Sara je razmišljala na povsem drugi frekvenci kot preostali, ki smo bili ljubosumni na njene rezultate." Foto: Ana Kovač

Bi bilo kaj drugače, če bi že v času plavalne kariere razmišljali tako?

Zagotovo. Ni dvoma. Kot osebo, ki je imela izjemen "mindset", bi izpostavil Saro Isaković. Priznam, da sem bil nanjo izredno ljubosumen. Sara je razmišljala na povsem drugi frekvenci kot preostali, ki smo bili ljubosumni na njene rezultate.

Še vedno verjamem, da ni bilo v Sloveniji nikogar, ki bi treniral na tak način, kot sem jaz. Lahko vprašate mojega trenerja Miho Potočnika. Bil sem živ norec, kot rečemo. Tudi Sara mi, kar zadeva trening, ni segla do kolen, po drugi strani pa, kar zadeva "mindset", ji sam nisem segel niti do gležnja.

Sam sem za motivacijo uporabljal jezo, to pa samo jemlje energijo, dobesedno te izcedi, temu pa sledijo poškodbe, medtem ko se je Sara ves čas zavedala, da je prvakinja, zato je tudi dosegla to, kar je. Sam pa sem se spraševal, zakaj nisem prvak.

Leta 2008 Turk v družbi plavalk Teje Zupan, Sare Isaković in Anje Klinar. Foto: STA/Katja Kodba

Leta 2008 ste se v Pekingu udeležili olimpijskih iger, a sploh niste skočili v bazen. Kaj točno se je zgodilo?

Pred odhodom na Kitajsko sem si na treningu presekal koleno. Pri pripravi proge sem s kolenom zadel ob železen rob in moje olimpijske zgodbe je bilo v sekundi konec. Šlo je za odprto rano, in to nekaj dni pred odhodom na Kitajsko. Psihično nisem bil pripravljen na to poškodbo in vse, kar ji je sledilo.

Pa ste si morda za kanček sekunde oddahnili, ker vam zdaj nihče ne bo očital, da niste dosegli dobrega rezultata, ker ste se pač poškodovali?

Ne. Takrat sem bil grozno zaskrbljen. Leta 2007 sem bil med redkimi, ki so odplavali normo za olimpijske igre, poleg tega so bile to moje prve olimpijske igre, želje vsakega športnika, in tja zagotovo nisem želel odpotovati kot navijač. 

Luka Turk leta 2007 Foto: STA/Katja Kodba

Ste pa potem vseeno odpotovali v Peking?

Da, tam so mi dali blokado v koleno, opravili magnetno resonanco, ampak mentalno nisem bil pravi. Bolečina ob vsakem obratu je bila kot signal v možgane, da vse skupaj nima nobenega smisla. Na koncu nisem tekmoval. Z Damirjem Dugonjičem sva igrala poker in na balkonu jedla hrano iz McDonald'sa. To so bile moje olimpijske igre.

Kako veliko razočaranje je bilo to za vas?

Izjemno veliko. Po tistem je šlo pri meni vse skupaj samo še navzdol. Naslednjo sezono 2009 sem sicer plaval podobne rezultate, bil sem tudi svetovni vojaški prvak, potem pa sem si januarja 2010 pri teku na smučeh izpahnil ramo, nato je zbolela mama in to je bil konec moje kariere.

Ste pred tem razmišljali, kaj boste počeli po športni karieri?

Ne, kje pa! Bil sem popolnoma izgubljen. Ko nekaj delaš tako dolgo časa, plaval sem 17 let, ti to zgradi zelo močno identiteto, in ko s tem presekaš, zna biti precej hudo. Za športnike je konec kariere običajno izjemno težak in tudi zame ni bilo nič drugače.

Foto: Ana Kovač

Kako ste se lotili gradnje druge kariere?

Končal sem srednjo zdravstveno šolo, ampak tega poklica res nisem občutil, zato sem iskal poklic, v katerem bi bil lahko aktiven. Nazadnje sem se odločil za vojsko, kjer sem bil že prej zaposlen kot vrhunski športnik.

Najboljši del v vojski je bilo osnovno usposabljanje. Tisti štirje meseci so bili najlepše obdobje v vseh desetih letih, kolikor sem jih preživel v vojski. Takrat je bilo zame vse novo in ves čas smo bili v pogonu.

Kmalu sem ugotovil, da želijo v vojski vse, kar si razmišljal prej, izbrisati in naložiti svoj programski operativni sistem. Sam se nisem dal, vedno sem bil svojeglav, res nisem bil primeren za vojsko. V vojski sem začel doživljati napade anksioznosti in še kaj. Nisem vedel, kaj bi sploh počel. Po treh letih v vojski se mi je vse zdelo eno in isto.

Prijavil sem se na vojaško misijo na Kosovo, tudi zaradi financ, po vrnitvi pa sem bil zaradi dogajanja v zasebnem življenju, z zaročenko sva se razšla, povsem izgubljen. Leta 2019 sem vojsko zapustil in od takrat delam kot učitelj gibanja. Izraza osebni trener ne maram.

Foto: Ana Kovač

Zakaj se vam izraz učitelj gibanja zdi bolj primeren?

Ker ljudi učim, kako uporabljati svoje telo, še bolj pomembno pa, kako čutiti svoje telo. Ljudje nismo več povezani s svojim telesom, živimo samo v svoji glavi. Razmišljamo o tem, kaj moramo storiti, kako moramo storiti, obremenjujemo se z vsemi možnimi stvarmi, pozabljamo pa na svoje telo.

Vse travme se zabeležijo v telesu in šele ko začutiš svoje telo, lahko vidiš, kje se skriva problem, skušaš prodreti do njega in ga predelati. Seveda pa potrebuješ nekega vodnika, ki je imel podobno izkušnjo. Zato vedno pravim, da ne maram teoretičnega znanja. 

Kdo je bil vaš vodnik?

Več jih je bilo, načeloma pa bi rekel, da je Matej Turk ravno pravi čas prišel v moje življenje, da sem začel delati na tem. Tudi on ima za sabo podobno zgodbo. Želel se je znebiti sistema in stopati po svoji poti. Kot sostanovalca sva skupaj preživela pet let, drug drugega podpirala, najbolj pomembno pa je to, da sva si pomagala na poti razvoja. Tudi on je del ekipe delavnic za moške.

Kdaj se je rodila vaša ljubezen do mraza?

V obdobju, ko sem začel iskati samega sebe. Iskal sem vse mogoče načine, kako bi sam sebe pozdravil, ne da bi moral k zdravniku. Do njih sem namreč precej zadržan. Po mojem mnenju so vplivali tudi na mamino neuspešno zdravljenje.

Foto: Ana Kovač

Plavanju ste posvetili kar 17 let. Ali vaši plavalni rekordi še držijo?

Na 800 in 1.500 metrov prosto še držijo, na 400 m prosto pa mi ga je leta 2019 prevzel Martin Bau.

Kako danes gledate na vrhunski šport? Vidite kaj pozitivnega v tem?

Vrhunski šport ima veliko pozitivih plati, ima pa tudi ogromno negativnih. Lahko ti pomaga zgraditi odlična "mindset" in delovno etiko za naprej, kar ti v življenju pride zelo prav. Vemo, da moraš danes v življenju gristi. Kar pa zadeva negativne vplive, pa jih vidim predvsem v obliki posledic na telesu.

Spremljate, kaj se dogaja v plavanju danes?

Ne, glede tega sem zelo neklasičen moški. Športa sploh ne spremljam. 

Kaj vas še zanima v življenju?

Preživetje v naravi. 

Pa ste vešči tega?

Se še razvijam in učim. S kolegi smo se prvi konec tedna po novem letu udeležili preživetja v naravi, ki ga organizira Brane Červek. No, z nami je bil nekdo drug. Zelo zanimiva izkušnja, zelo sem užival. Naučil sem se zakuriti ogenj z lokom.

Lani ste nastopili v prvi sezoni resničnostnega šova Exatlon na Planet TV. Kako velik skok iz cone udobja je bil to za vas?

Komarji, vročina, to dvoje mi je bilo najhujše. Sem pa tudi videl, kako potrebuješ kar nekaj časa, da te tok misli "potegne". Težko si pozitiven, če imaš zraven deset ljudi, ki se pritožujejo. Če se bom v tretji sezoni vrnil v Exatlon, bom veliko stvari spremenil.

Predstavitveni video v resničnostnem šovu Exatlon: