Včasih kar pozabi, da mu ni več treba oditi na trening

Med kandidate za Drugo kariero je Klemen Bauer vstopil ob prvem televizijskem prenosu biatlonskih tekem svetovnega pokala na slovenski nacionalni televiziji. Še v prejšnji zimi smo ga lahko spremljali na tekmovališču, v tej ga poslušamo ob televizijskih prenosih. Opravlja vlogo strokovnega komentatorja tekem. To je torej po vseh merilih že druga kariera. "Da, ampak meni se to ne zdi nič posebnega," nam je povedal 37-letni nekdanji biatlonec in priznal, da še ne čuti, da je čisto zares zajadral v drug svet. "Ne vem pa, zakaj. Morda zato, ker na televiziji delam samo občasno. Nekateri so mislili in me tudi spraševali, ali sem tam zaposlen. Nisem. To je priložnostno delo, česar sem si pravzaprav tudi želel. Ena od tistih stvari, za katere sem potihoma upal in si jih želel, si rekel, no, to pa bi zagotovo delal po koncu kariere. Pa sem imel veliko ponudb od pomladi, od akademskih do različnih trenerskih, ampak sem rekel, ne, nič drugega kot tole. Ker mi ustreza obseg dela, ni preveč in ni premalo, finančno je … Ni toliko, da bi od tega obogatel, a bo dovolj, da prebrodim to zimo."

Sportal V takšnih vlogah jih ne bomo več videvali

Poleti izkoristil čas za družino, jeseni že postal nervozen

Zdaj ima več časa za družino. Foto: Osebni arhiv Klemna Bauerja Morda k temu občutku pripomore tudi to, da je bil zanj prehod izjemno mehak, biatlona ni odrezal iz svojega življenja, le svojo funkcijo v njem je zamenjal. "Res je, ostal sem v stiku s športom, z biatlonom, s tem, kar imam rad, po drugi strani je pa tudi nekakšen izziv. Rekel sem si, da poskusim. Jeseni sem že kar težko čakal začetek, bil sem nervozen kot kakšen tekmovalec pred sezono. Tudi pripravljal sem se, spremljal, kje kdo trenira, kako, za podatki sem brskal na družbenih omrežjih," se je v smehu spomnil svojih priprav na sezono. Večino za to zimo načrtovanega televizijskega dela je že opravil, pogodbo je podpisal za 34 prenosov, nedavnih tekem v Ruhpoldingu in Antholzu tako ni komentiral, čaka ga le še spremljanje februarskega svetovnega prvenstva, nato pa bo imel čas, da se odloči, kako naprej.

A je poleti že dodobra izkoristil prosti čas, ki bi ga sicer namenil prvim pripravam na tekmovalno sezono. Biatlonu je poletja in jeseni posvečal skoraj 27 let, še posebej temeljito v 16-letnem obdobju, ko je bil tekmovalec v svetovnem pokalu. Lani poleti se je tako lahko povsem posvetil družini, partnerici Neži in sinovoma Akslu in Larsu. "Tak je bil tudi načrt. Poleti smo tako veliko potovali okoli s kombijem, tri tedne smo bili na balkanskem popotovanju, Neža je naštela skoraj sto prenočitev v kombiju, pa se meni sploh ni zdelo, da smo bili tako dolgo naokoli," pravi.

Sportal Smučal s Križajem, igral s Kekom, že 40 let pa brez njega ni Zlate lisice

Obnova belokranjske hišice se bliža koncu

Hišico v Beli krajini je rešil pred propadom. Foto: Osebni arhiv Klemna Bauerja Njegova druga prednostna naloga, ki se ji je lahko po športni karieri še bolj posvetil, pa je obnova 200 let stare spomeniško zaščitene belokranjske hiške, še dodaja: "Zdaj imam cilj to do pomladi končati. In tudi to mi jemlje kar precej časa. Skoraj vsak teden sem bil dva, tri dni tam, sploh jeseni, pa tudi zdaj sem redno. Tega projekta sem se lotil leta 2020, vsako leto sem delo jeseni prekinil, hiško zaklenil in spomladi nadaljeval. V to hočem vložiti lastno delo, zaznamovati to zgodbo."

Obnova hiše je bila zanj tudi rešitev in pobeg v obdobju koronakrize, v času, ko se je država skoraj povsem zaprla, je imel možnost pobega. "Zame je bila to takrat rešilna bilka. Hišo sem kupil že jeseni, leto pred to krizo. Lahko povem, da bi, če ne bi bilo korone, opravil tri četrt manj dela. Dogajalo se je ravno po sezoni, mi smo prišli domov in začelo se mi je že malo mešati, ko se je vse začelo zapirati. Spraševal sem se, kako bom vse to sploh preživel, a se mi je posvetilo, da lahko grem dol in začnem prenavljati. Takrat sem bil v kosu tam kar mesec dni in začel pospravljati. Hiša je bila pač v stanju, kot si ga lahko predstavljate, polna šare, zapuščena. Pa sem začel delati, se spoprijateljil z domačini in zgodba se je začela. Takrat je bilo narejenega največ, nato čez zimo ne, vajo sem ponovil naslednje leto, zdaj pa je prvič, da lahko delam tudi pozimi."

Sportal Slovenka, ki je orala ledino slovenskih smučarskih skokov #video

Proces ga je osrečeval, zdaj pa ga ima počasi že kar malo dovolj

Obnovo želi končati, kakšnih posebnih načrtov za čas po njej pa niti nima, priznava. Upa, da se bo vse skupaj izkazalo za dobro naložbo, meni, da ima avtentična hiška v hitro razvijajočem se okolju ob Kolpi tudi turistični potencial. "Tudi na to sem malo gledal, ko sem jo kupil. Dobil pa sem jo za majhen denar, bila je v precej slabem stanju, nekje na meji med tem, ali jo je še mogoče rešiti ali bi jo bilo bolje podreti. Tam se zdaj razvija, gradijo se apartmaji, obstajajo glampingi. No, mi kot družina smo sicer preveč nomadsko naravnani, da bi tja hodili redno na počitnice, nam je všeč kombi in gremo, tako da bi rad to čim bolj 'potržil', po domače povedano. Malce nas zanima turizem, partnerica Neža je to študirala, bomo videli, kako bo. A najpomembnejši je ta proces obnove. Ta me je osrečeval, zdaj pa ga imam počasi že kar malo dovolj. Predvsem vožnje tja. Ob tem me še preganja vest, ko grem smučat, očitam si na primer, da bi ta čas lahko porabil za delo na hiški," še pravi, ponosen na to, da je pri obnovi posebej pazil tudi na kulturno dediščino.  

"Moram priznati, da imam nekaj čuta za to stavbno ali kulturno dediščino. Ni mi vseeno, vem, da je takšnih hišk zelo malo in ko bo enkrat prenova končana, bo imela tudi posebno vrednost. Takšne stvari cenim, ko jih vidim doma ali po svetu. Takšno bajto bi bilo najlažje podreti, kar se večinoma tudi zgodi. A če bi vsi razmišljali tako, ne bi bilo nobene avtentične hiške več."

"Vsakdo pa me vpraša, ali bom zdaj trener. Pa odgovarjam, da dokler imam majhne otroke, zagotovo ne." Foto: Sportida

Trener pa vsaj v bližnji prihodnosti zagotovo ne bo. Zakaj?

Sicer pa ima v mislih več možnosti za drugo kariero, le odločil se še ni za nekaj, čemur bi se povsem predal. "Priznam, da o tem sploh še ne razmišljam prav intenzivno. Še vedno sem zelo zaposlen s to prenovo hiše, tu je še komentatorstvo. Rekel sem si, da do aprila tako ostane, potem pa se bo treba nečesa lotiti. Imam več možnosti, morda se bo kaj iz tega turizma razvilo in se bo treba temu posvetiti, od tega je ne nazadnje mogoče tudi živeti. A če se greš tega bolj resno, ti tudi vzame več časa. Nekaj možnosti imam še odprtih, nekaj poskušam pomagati klubu po svojih zmožnostih. Ne trenersko, bolj organizacijsko, malo delam s sponzorji. To me v resnici tudi bolj zanima, ta menedžerski del."

"Tudi sam sem prišel do točke, ko na vrhunski šport nisem več gledal romantično." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Trener pa vsaj v bližnji prihodnosti zagotovo ne bo, dodaja odločno. "Vsakdo pa me vpraša, ali bom zdaj trener. Pa odgovarjam, da dokler imam majhne otroke, zagotovo ne. Ne izključujem pa možnosti, da bi se tega lotil kdaj pozneje, ko bodo otroci odrasli. Trenerstvo namreč resnično zahteva stoodstotno predanost. To je izjemno zahtevno delo. Če hočeš biti dober trener, se moraš razdajati. In na to moraš biti pripravljen. Sebe moraš dati, kot da te ni. Kot športnik sem večinoma gledal le nase, kot trener pa moraš gledati na vso ekipo. In tega si marsikateri trener ne prizna, še zmeraj postavlja sebe v ospredje, kar pa je po mojem mnenju velika napaka. Kot trener moraš biti na voljo tekmovalcu 24 ur na dan, sploh če si trener mlajših selekcij. In tega še nisem pripravljen dati, tudi družino moraš dati na stran, odsoten si. Torej to me še ne zanima, vprašanje, ali me bo sploh. Bolj me privlačijo te organizacijske, vodstvene naloge."

Tudi tako že deluje, sodeluje pri vzpostavljanju novega regijskega biatlonskega središča, ki nastaja v Lukovici, aktiven je tudi v svojem matičnem klubu SK Ihan, kjer pa so mu kot klubski legendi pripravili tudi nadvse simpatično priložnost za simbolično slovo. "Svojo tekmovalno pot sem lani simbolično končal na 40. ihanskem teku na rolkah, to pa je bila tudi prva tekaška tekma mojega osemletnega sina Aleksa. Krasna predaja štafete. On se je potem vpisal v tekaški klub. Lepo so se od mene poslovili v klubu. Zato jim poskušam pomagati po najboljših močeh."

Sportal Nekdanji slovenski reprezentant, ki premika meje v poslovnem svetu

Sin gre po očetovih stopinjah. "Zanimivo, pa nihče nikogar ne sili."

Sin gre torej po njegovi poti? "Igral je hokej in-line, poskusil vse mogoče, ampak na koncu je pa pristal tukaj," v smehu prikimava naš sogovornik in zadovoljno doda: "Ni ga treba voziti, doma se obleče in gre čez cesto na trening. Vse je igra, brez kakršnegakoli pritiska. Niti enkrat ga ni bilo treba siliti. Za tisti hokej ga je bilo včasih že treba malce pregovarjati, tukaj pa ne. Prav zanimivo, o tem se večkrat pogovarjamo s fanti, z Maričem (Janezom, op. p.) in Vasom (Vasjo Rupnikom, op. p.), na koncu otroci kar nekako pristanejo v teh naših športih. Pa nihče nikogar ne sili. Kot mulci so ves čas nekako zraven, imajo vpogled v to in so navajeni. Ne vem. Po eni strani pa niti nisem prepričan, ali sem navdušen nad tem, da bi pristali v vrhunskem športu. Tudi sam sem prišel do točke, ko na vrhunski šport nisem več gledal romantično. Po eni strani torej upam, da bo to zanj samo nekaj 'za zraven'. V tem primeru je to super, je nekaj, kar ti ostane za vse življenje."

Sportal Nekdanji up slovenskega smučanja: Ko se eno poglavje konča, se drugo začne

Ricco Gross bi še smreko naučil streljati

Prehod Anamarije Lampič je navdušil tudi 37-letnega Ihanca. Foto: Sportida Slovenska reprezentanca s prihodom novega glavnega trenerja, nekdaj slovitega nemškega biatlonca Ricca Grossa, pa odmevnim prestopom naše odlične smučarske tekačice Anamarije Lampič ter novim rodom mladih tekmovalk in tekmovalcev doživlja pravi preporod. Energija je pozitivna, rezultati vse boljši. Mu je morda žal, da ni še malo počakal in sam doživel nekaj tega?  "O tem sem se že šalil na svoj račun (smeh, op. p.). Neži sem rekel, kaj pa če bi jaz še malo potegnil. Po tem, kar vidim in kar sem se pogovarjal s fanti, sem dobil občutek, da je Ricco kar pravi strokovnjak. In človek na mestu. Ne glede na to, da je bil super šampion, je prizemljen človek. Imel je tudi več izkušenj s tekačicami, Evi Sachenbacher in tako naprej. Kako je njih naučil streljanja in kako ti naši mladi fantje dobro streljajo. Se kar vprašam, kje je bil pred petimi leti, da bi še meni pomagal. On bi še smreko naučil streljati. Očitno je res pravi trener, ki mu lahko popolnoma zaupaš. Vsekakor je to odlično za slovenski biatlon in upam, da bodo to znali dodobra izkoristiti. Mladi očitno znajo, odlično napredujejo. Toni, Alex, pa Lovro, ki se bo še izstrelil, to je fenomenalno. Da takole kar že redno prihajajo do točk, pa so stari 21 let! In Jakov se je revitaliziral. Pa Polona, Živa. Ljudje samo gledajo."

Sportal Še ena izjemna predstava Anamarije Lampič

Kje je bil pred štirmi leti?

"Če bi Ricco prišel pred štirimi leti, bi bilo zame odlično." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida "Škoda, da sem zgrešil, ampak tako je naneslo. Če bi Ricco prišel pred štirimi leti, bi bilo zame odlično. Ampak jaz sem se izpel, tudi na konec kariere sem se pripravljal dlje časa, načrtoval. Rekel sem si, glej, v nedogled to ne bo šlo. Verjetno bi zlahka še potegnil kakšno sezono, dve, morda celo do olimpijskih iger, ampak to je tako kot služba. Ko ti enkrat ni več v veselje, je bolje, da se lotiš nečesa drugega. Prihajajo mladi, veliko jih je, prišel je čas, da jim prepustim prostor. Da bi se zdaj boril za tista 30., 40. mesta, pa ni užitek. Tu so še družina in druge stvari. Dlje časa sem vedel, da bo to moja zadnja sezona, želel sem si še opraviti z olimpijskimi igrami, to je bilo to. Šoka zame ni bilo, bil sem pripravljen. Drugače je, če se takšna odločitev pojavi nenadno, zaradi kakršnihkoli razlogov že, poškodbe. V takem primeru je zagotovo težko," se je razgovoril nekdanji biatlonec, ki skozi kariero ni slovel kot prav zanesljiv strelec. Bil pa je hiter tekač in leta 2010 na olimpijskih igrah v Vancouvru dosegel tudi najboljši dosežek kariere, na sprinterski tekmi je bil četrti.

Sportal V delovni knjižici štiri ure Olimpije in štiri ure Slovenijaturista

Včasih pozabi, da ni več tekmovalec

Kot sveži upokojenec tu in tam še pozabi, da ni več tekmovalec, pravi. "Še vedno se mi zgodi, da pride dan, ko pozabim, da sem upokojen, in bi še kar treniral. Doma se kar malo šalim. Nežo sem še vso jesen dražil, da moram na trening in moram počivati. 'Sezona bo ena, dva tri, tukaj, pa svetovno je pred vrati,' sem se šalil. Sem se pa tudi sam ujel pri vzgibih, da moram na kolo, na trening, čeprav mi ni več treba. Moral sem se prepričati, da če se mi ne ljubi, da mi ni več treba. Nekoč je bilo dobro, da si moral za štiri ure na kolo in to tudi opravičil, da je trening. Zdaj pa je to razkošje. Zdaj tudi nimam več izgovora za primeren počitek. Zdaj lahko grem na kolo, če želim, a ko pridem nazaj, se moram ukvarjati tudi z družinskimi opravki."

Sportal Fak pridobil kar 14 mest, na vrhu pa spet Boe

"Anamarija dobra za ta šport tudi na mednarodni ravni"

Foto: Grega Valančič/Sportida Tudi Bauerja je navdušil izjemen biatlonski krst Anamarije Lampič. "Po eni strani je to pričakovano, po drugi pa super presenečenje. Presenetila pa je s tem, kako hitro je osvojila te veščine. Številni smo pričakovali, da jih bo, a smo mislili, da bo zato potrebovala nekaj več časa. Tudi jaz sem vsakemu, ki me je vprašal, dejal, da bo, ampak bo potrebovala kakšno leto, dve. No, led je zdaj prebila, dobila je zagon, za biatlon je to super," je vesel, a opozarja: "Upam samo, da bo slovenski biatlon pod tega odnesel kar največ. Da bodo v vodstvu to znali še bolje izkoristiti. Upam, da se to ne sliši preveč grdo, ampak to energijo, ki jo je prinesla, je treba izkoristiti. Upam, da bodo to znali tudi v klubih. Saj vemo, kako je bilo že pri teku, koliko otrok je pritegnila v ta šport. No, zdaj se bojim, da bo tek nekaj izgubil, ampak vseeno sta tek in biatlon prepletena. Tudi tradicionalni tekaški klubi se preusmerjajo v biatlon, kar se v preteklosti ni dogajalo. Zato sem kar malo bolj optimističen, kar zadeva naš biatlon. Ta je že imel določen položaj, a ga je v zadnjih desetih letih nekako izgubil. Morda po zaslugi vodstva in njihovih potez, a tudi potez, ki jih niso potegnili. Ta položaj je treba znati negovati, ne nazadnje je Anamarija dobra za ta šport tudi na mednarodni ravni, popestritev je."

Njena odločitev je bila odlična, kar dokazujejo tudi osupljivi rezultati. Tudi trenutek je bil pravi, trenerju Grossu lahko povsem zaupa, še meni Bauer: "Mislim, da se ji ta prehod ne bi mogel bolje posrečiti, le za to Planico ne vem, kaj bo naredila. Ampak če pogledamo, kam gre tek in kje je biatlon, sta to skoraj povsem druga svetova. Tako po organizacijski plati, finančni in po priljubljenosti. Mislim, da ima tudi dobre osebne sponzorje in če bo pametna, bo ustvarila izjemno zgodbo. Vedno je vprašanje, kakšni ljudje te obdajajo, ampak mislim, da tudi v tem pogledu ne bo težav."

Sportal Prednost domačega terena? Za Slovence na Pokljuki niti ne.

"Jakova sem večkrat občudoval, podoben je Novaku Đokoviću"

Nova energija v reprezentanci, ta je dobra tudi po zaslugi mladine, je očitno dobro dela tudi prekaljenemu kapetanu Jakovu Faku. "Da, vsa čast Jakovu, upam, da bo zdravje zdržalo," pritrjuje Ihanec, priznava pa, da se zrela leta kar pošteno poznajo pri teku. "O, ja, seveda se leta poznajo na progi, tudi Johannes (Thignes Boe, op. p.) ne bo mogel takole divjati v nedogled. Je pa Jaka predvsem mentalno tako močan, da lahko nadomesti marsikateri takšen primanjkljaj. S strelsko ničlo in dobrim tekom lahko tudi na sprintu še vedno poseže visoko. Morda težje po stopničkah, ker je na šprintih tudi krog kandidatov širši, med deset pa se zagotovo lahko uvršča. Računa lahko na skupinske starte in zasledovanja, kjer je neposredno tekmovanje. Tam greš lažje za nekom hitrim, v sprintu pa tečeš svoj ritem."

"Jakova sem večkrat občudoval." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ta Fakova psihološka trdnost se kaže predvsem, ko pride s skupino na strelišče. Tam manj izkušene tekmovalce hitro potegne, da hitijo s streljanjem in so kaznovani z zgrešenimi streli. Tam Fak ostane povsem osredotočen na svoje delo. "V tem pogledu je kot Novak Đoković, imata podobno mentaliteto. Nekaj tega balkanskega, kar nam morda včasih manjka. Tako je prepričan, tako verjame, tako je odločen. Jakova sem večkrat občudoval, kako se je lahko hitro pobral tudi po tem, ko je bil zaradi kakšne viroze ali izčrpanosti popolnoma uničen," se je še poklonil nekdanjemu biatlonskemu tovarišu.

Preberite še:

Sportal Puškino kopito dobil od Bauerja, zdaj ga je predal Lampičevi. "Oja, vem, kaj vas skrbi."