Druga kariera
Nedelja, 18. 12. 2022, 20.00
2 leti
Druga kariera (290.) – Ula Hafner
Nekdanji up slovenskega smučanja: Ko se eno poglavje konča, se drugo začne
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,42
1
Ula Hafner je nekdanja alpska smučarka, ki danes kot fizioterapevtka skrbi za slovensko biatlonsko reprezentanco. Na prireditvi Športnik leta je skupaj z biatlonko Polono Klemenčič prejela posebno priznanje za fair-play v športu.
"Logično je, da se ti svet ob poškodbi za trenutek postavi na glavo, vendar sem sama na šport vedno gledala kot na poglavje v knjigi. Ko se eno poglavje konča, se drugo začne," pravi Ula Hafner, 29-letna Gorenjka, ki je nekoč veljala za prihodnost slovenskega smučanja. Potem ko je pri 20 letih zaradi poškodbe hrbtenice in drugih dejavnikov končala kariero, se je posvetila študiju fizioterapije, ki jo je pripeljal do slovenske biatlonske reprezentance. Zaradi fair-play poteze na olimpijskih igrah v Pekingu sta z biatlonko Polono Klemenčič prejeli posebno priznanje.
Ula Hafner, 290. gostja Sportalove nedeljske rubrike Druga kariera, je fizioterapevtka slovenske biatlonske reprezentance in študentka magistrskega študija fizioterapije, a njeno ime ljubitelji smučanja bržkone poznate iz drugega razloga. Nekoč je veljala za veliki up slovenskega alpskega smučanja.
Zlato na ekipni tekmi svetovnega mladinskega prvenstva
V mlajših kategorijah je zmage nizala kot po tekočem traku, največji uspeh pa dosegla marca 2012, ko je v italijanskem Roccarasu skupaj z reprezentančnimi kolegi Ano Bucik, Žanom Kranjcem in Mišelom Žerakom osvojila zlato odličje na ekipni tekmi mladinskega svetovnega prvenstva.
Hafnerjeva leta 2013 na tekmi za zlato lisico na Mariborskem Pohorju.
Že dve leti prej, januarja 2010, jo je glavni trener slovenske ženske smučarske reprezentance Dejan Poljanšek uvrstil v ekipo za tekmo svetovnega pokala na Zlati lisici na Mariborskem Pohorju, kjer je kot 16-letnica začela nabirati izkušnje na tekmah najvišje ravni.
Nekdanji urednik Sportala Martin Pavčnik, ki od blizu spremlja dogajanje v svetu alpskega smučanja, je takrat zapisal, da bo "obetavna članica Alpetourja podobno kot legendarna Mateja Svet leta 1984 in Tina Maze leta 1999 pri vsega šestnajstih letih prebila led na domači tekmi. Najstnica si je priložnost prislužila s kakovostnimi nastopi na tekmah FIS in preizkušnjah mlajših kategorij, predvsem pa je jasno, da gre za naložbo v prihodnost."
"Ob koncu smučarske kariere je bilo težko, ker je bilo smučanje del mene. S tem športom sem se namreč ukvarjala od tretjega leta starosti in verjemite, da me je kljub jasno
zastavljenim ciljem kar nekaj časa po končani karieri spremljala negotovost. Preprosto nisem dovolj zaupala vase in v svoje sposobnosti."
Usodna poškodba
Žal se ni izšlo tako, kot so napovedovale smučarske zvezde. "Ko bi morala narediti preskok v svetovni pokal, sem se pri 20 letih poškodovala na enem izmed treningov in po tistem se mi nikoli ni uspelo vrniti na prejšnjo raven," je v pogovoru za Sportal pripovedovala Hafnerjeva, s katero smo se pogovarjali na slavnostni podelitvi Športnik leta, kjer je skupaj z biatlonko Polono Klemenčič prejela priznanje za fair play v športu.
Nagrada za fair-play v športu
Kipec za fair-play je podelil nekdanji rokometni vratar Rolando Pušnik.
Polona Klemenčič in Ula Hafner sta na olimpijskih igrah v Pekingu pred tekmo mešanih biatlonskih štafet opazili, da je norveška zvezdnica, trikratna olimpijska in 11-kratna svetovna prvakinja Marte Olsbu Rejseland pred začetkom tekme izgubila merilno napravo na svoji puški.
Klemenčičeva je opazila, da na puški manjka t. i. diopter, Hafnerjeva pa ga je našla pod snegom in ga odnesla norveški ekipi, ki je bila Slovenkama za pomoč izjemno hvaležna.
"Zdelo se nama je samoumevno, da to, kar sva našli, nekako dostaviva tekmovalki, ki je vse življenje trenirala za olimpijske igre in pomagava, da se lahko izkaže pri tem, kar najbolje počne. Odziv norveške ekipe je bil neverjeten. Kar naprej so se nama zahvaljevali, naju hvalili, zanimalo jih je, kaj si želiva v zameno, kako se nama lahko oddolžijo … Kar šokirani sva bili nad tem, kar se je dogajalo, medtem ko se je nama zdelo povsem logično, da športnik oz. nekdo, ki je zraven kot del podporne ekipe, pomaga športniku in naredi vse, da imajo vsi tekmovalci imeli enake pogoje in pokažejo, česa so dejansko sposobni v danem trenutku," je svoje misli v zvezi s priznanjem posebne teže strnila Hafnerjeva, ki je bila izjemno presenečena (izraz na spodnji fotografiji) nad javno zahvalo Rejselandove, ki so jo zavrteli na prireditvi Športnik leta.
Izraz presenečenja ob javni zahvali norveške biatlonke Marte Olsbu Rejseland.
Hafnerjeva leta 2012 na predstavitvi slovenske smučarske reprezentance v družbi Ilke Štuhec, Tine Maze, Ane Bucik in Ane Drev.
Ko izgubiš del sebe
Konec sanj o smučarski karieri je bil boleč, tega ne skriva. "Bilo je težko, ker je bilo smučanje del mene. S tem športom sem se namreč ukvarjala od tretjega leta starosti in verjemite, da me je kljub jasno zastavljenim ciljem kar nekaj časa po končani karieri spremljala negotovost. Preprosto nisem dovolj zaupala vase in v svoje sposobnosti.
Tudi če sem nekaj izvedla 100-odstotno, sem še vedno dvomila o kakovosti izvedbe in iskala način, kako vse skupaj še dodatno izboljšati. Lahko si predstavljate, kako je bilo to videti v situacijah, ki niso bile povezane s športom."
Pravi, da na poškodbe nikoli ni gledala kot na nekaj, kar je izključno negativno, ampak na nekaj, kar s seboj skoraj vedno prinese tudi pomembno lekcijo.
"Seveda se je poškodbam boljše izogniti, ampak ko se le-te zgodijo, se zgodijo z razlogom in ob ustrezni podpori strokovnjakov zame predstavljajo priložnost za izboljšanje."
"V času rehabilitacije sem imela več časa za spoznavanje sebe in ugotovila, da si želim ali 100-odstotno vrniti v šport ali pa se 100-odstotno posvetiti študiju. Imela sem obe možnosti, na koncu sem izbrala študij. Če me vprašate danes, je bila to najboljša mogoča odločitev v takratnem položaju."
"Športnik lahko v času rehabilitacije zelo razvije sebe, na primer dodatno izboljša svojo psihično in fizično pripravljenost, seveda pa je zato potrebna ustrezna strokovna podpora, ki pa je mi v mojih časih žal nismo imeli oziroma je bila zunaj našega finančnega dosega. Časi so bili težki, tudi programi ekip za svetovni pokal niso bili v celoti kriti. Kar nekaj je bilo samoprispevkov," se spominja.
Ko se eno poglavje konča, se drugo začne
Dodaja, da je logično, da se ti svet ob poškodbi za trenutek postavi na glavo, vendar je sama na šport vedno gledala kot na poglavje v knjigi.
"Ko se eno poglavje konča, se drugo začne. Tako zame poškodba ni predstavljala pretiranega stresa. V času rehabilitacije sem imela več časa za spoznavanje sebe in ugotovila, da si želim ali 100-odstotno vrniti v šport ali pa se 100-odstotno posvetiti študiju. Imela sem obe možnosti, na koncu sem izbrala študij. Če me vprašate danes, je bila to najboljša mogoča odločitev v takratnem položaju. Res pa je, da je na odločitev vplivalo veliko več dejavnikov kot le poškodba," pravi Ula.
Pri slovenski biatlonski reprezentanci opravlja delo fizioterapevtke.
Vzponi in padci
Ob koncu športne poti je bil zanjo največji izziv prilagajanje na nov način življenja. "Dnevno sem hodila v šolo, se učila in delala. Veliko je bilo sedenja in manj časa za ukvarjanje s športom, kar mi seveda ni najbolj ustrezalo. Marsikdo bi rekel, da sem se vrnila v lažjo, normalno obliko življenja. Sama sem mnenja, da je bil ta prehod zame precej težji kot življenje vrhunskega športnika. Marsičesa sem se morala na novo naučiti ter pri tem, podobno kot vsak izmed nas, preživeti kar nekaj vzponov in padcev."
Pravi, da je imela srečo, da so ji v tem težkem obdobju ob strani ves čas stali tako družina kot tudi partner in prijatelji, ob selitvi v tujino, kamor jo je odpeljal študij, pa je imela tudi zelo dobro podporo profesorjev in sošolcev.
"Podpirali so me tudi ob najbolj norih idejah. Tako sem kasneje brez zelo dobrega znanja nemškega jezika odšla na daljše pripravništvo v Švico. Takoj po končani karieri sem še najbolj pogrešala tekmovalni adrenalin, med študijem pa šport in njegovo dinamiko, pa seveda zime in hribe, saj je Nizozemska (tam je študirala, op. a.) ravna kot palačinka. Na svojo srečo sem se za počitnice vedno vračala domov."
"Ob koncu smučarske kariere sem se marsičesa morala na novo naučiti in pri tem, podobno kot vsak izmed nas, preživeti kar nekaj vzponov ter padcev."
Študij fizioterapije na Nizozemskem
O študiju v tujini je sanjala že kot otrok, le da takrat še ni imela jasne vizije, v katero panogo se želi usmeriti. "Že od nekdaj me je zanimalo delo z ljudmi, pa tudi poškodbe, nastanek poškodb in rehabilitacija. Po drugi strani sta me navduševala psihologija in pomoč ljudem. Na koncu je zmagal poklic, pri katerem imamo kombinacijo vsega, torej fizioterapija."
Dodiplomski študij je v celoti opravila na Nizozemskem na univerzi Hanze v mestu Groningen. "Izbira ni bila naključna. Že od nekdaj sem si namreč želela študirati v tujini v večkulturnem okolju. Dostopnost profesorjev in kakovost ponujenega programa pa sta me dokončno prepričali. Nizozemci namreč slovijo po dobrih mednarodnih študijskih programih fizioterapije."
Pripravništvo iz fizioterapije je opravljala v Švici. "Bilo je naporno, predvsem zaradi pomanjkljivega znanja nemškega jezika, ampak sem se iz celotne izkušnje veliko naučila. Lahko rečem, da je bila odlična izkušnja, ki se je končala s ponudbo za delo." V istem obdobju se je pokazala tudi možnost, da se vrne v Slovenijo in se kot fizioterapevtka pridruži slovenski biatlonski reprezentanci, kar je tudi sprejela.
Velepec o Hafnerjevi: Pri izbiri smo imeli srečno roko
Nekdanji glavni trener slovenske biatlonske reprezentance Uroš Velepec je leta 2019 v pogovoru za STA dejal, da se je nova moč v ekipi, torej Ula Hafner, izkazala za vsestransko uporabno. "Dela vse. Vozi kombi, pomaga na strelišču ... Vse kaže, da smo dodali novo energijo in imeli pri izbiri tudi srečno roko."
"Trenutno je moja želja dokončati magisterij iz fizioterapije in kasneje seveda nadaljevati delo na tem področju."
Hafnerjeva je bila do septembra letos v ekipi prisotna za polni delovni čas, od septembra naprej pa zaradi magisterija skrbi zgolj za rehabilitacijo poškodb, z ekipo pa potuje zgolj na določena prizorišča in ne na vsa tako kot prejšnja leta.
Ambicije so visoke
"Trenutno je moja želja dokončati magisterij iz fizioterapije in kasneje seveda nadaljevati delo na tem področju. Ambicije so visoke, kar nekaj jih je še vedno povezanih s fizioterapijo v športu, spet druge so usmerjene v delo z aktivno populacijo," pravi nekdanja smučarka, ki pa je, zanimivo, trenersko delo v smučanju ni nikoli zanimalo.
"Mogoče vas bo presenetilo, če omenim, da se sama nisem nikoli udeležila tečaja za učitelja smučanja. Preprosto se ne vidim v tem," pravi.
Preberite še:
1