Druga kariera
Nedelja, 4. 12. 2022, 18.13
1 leto, 11 mesecev
Druga kariera (288.): Sašo Komovec
Nekdanji skakalec, ki je že pred korono prakticiral šolanje na daljavo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,58
1
V rubriki Druga kariera gostimo nekdanjega smučarskega skakalca Saša Komovca, ki je na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju profesor geografije in pedagoški koordinator športnih razredov.
"Moje mnenje je, da zaradi športa šole nikakor ni treba postaviti na stran. Vsak, ki se ukvarja s športom, tudi na vrhunski ravni, se lahko ukvarja tudi s šolo. Vsak lahko pride vsaj do ravni mature," pravi nekdanji smučarski skakalec Sašo Komovec, ki na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju skrbi za koordinacijo med športnimi oddelki. Zaradi izkušnje z vrhunskim športom se lažje vživi v glavo mladih športnikov, ki se jim pogosto zdi, da ima njihov dan premalo ur, da bi vanj stlačili vse, kar od njih zahtevajo.
Sašo Komovec je nekdanji smučarski skakalec. Enainpetdesetletni Kranjčan, ki si je z družino dom ustvaril v Besnici, je skakal v obdobju Francija Petka, Andreasa Goldbergerja, Jirija Parme, Jaroslava Sakale, .... Skupaj s Petkom, Damjanom Frasom in Tomažem Knafljem so leta 1990 na ekipni tekmi svetovnega mladinskega prvenstva na Češkem osvojili bronasto odličje. Le teden prej je Komovec s 40. mestom debitiral na tekmi svetovnega pokala v Planici. Prav v Planici je leta 1993 poletel do točk svetovnega pokala, ki so jih takrat podeljevali le do 15. mesta. Gost 288. izdaje rubrike Druga kariera je bil takrat z devetim mestom najvišje uvrščeni Slovenec na tekmi.
Čeprav pravi, da si je želel, da bi v karieri dosegel več, kot je danes zapisano v njegovi statistiki, pa so ravno leta, ki jih je posvetil športu, pomembno sooblikovala tudi njegovo drugo kariero. Prav zaradi izkušenj, ki jih je zbral kot vrhunski športnik, lažje razume dijake, ki na Gimnaziji Franceta Prešerna (GFP) v Kranju, kjer je Komovec pedagoški koordinator športnih oddelkov, šolanje usklajujejo s športom. Komovec, sicer profesor geografije in sociologije, je sodeloval tudi pri snovanju projekta Druga kariera pri Olimpijskem komiteju Slovenije in prispeval pomemben del pri nastajanju Državnega panožnega nordijskega centra (DPNC) v Kranju, ki združuje gimnazijo GFP, skakalnico na Bauhenku in dijaški dom, mladim slovenskim skakalcem, nordijskim kombinatorcem, tekačem in biatloncem pa omogoča doseganje vrhunskih rezultatov in izobrazbe.
"Vsak, ki se ukvarja s športom, tudi na vrhunski ravni, se lahko ukvarja tudi s šolo. Vsak lahko pride vsaj do ravni mature."
Ali obstaja skupna točka med uspešnimi dijaki in vrhunskimi športniki? Kaj imajo skupnega ljudje, ki zmorejo oboje? Nekateri trdijo, da ob intenzivnem ukvarjanju s športom ni mogoče opravljati še šolskih obveznosti. Dejstvo ali izgovor?
Moje mnenje je, da zaradi športa šole nikakor ni treba postaviti na stran. Vsak, ki se ukvarja s športom, tudi na vrhunski ravni, se lahko ukvarja tudi s šolo. Vsak lahko pride vsaj do ravni mature.
Mislim, da se je vsaka šola sposobna prilagoditi čemurkoli, je pa res, da povsod ni enako, saj nekatere šole na področju dela s športniki izkušnje imajo, druge pa ne oziroma jih imajo manj.
Orodij, s katerimi dijak lahko nadomesti odsotnost iz šole, je ogromno. Videli smo, kako se je šolanje na daljavo v obdobju epidemije covid-19 razširilo. Šole so vpeljale videokonference in še marsikaj.
To, da šole in športa ni mogoče usklajevati, je, vsaj če mene kdo kaj vpraša, bolj izgovor kot karkoli drugega.
Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, pa je, da moraš imeti v življenju urejena vsa področja, ki so zate pomembna. Naše izkušnje kažejo, da če pri dijaku zaškripa šola, običajno zaškripa tudi šport. Zelo pogosto je tako.
Še več, opažamo, da se pri dijakih, ki se prenehajo ukvarjati s športom, na primer pri 17 letih, in so potem še dve leti dijaki naše šole, učni uspeh poslabša, ne obratno.
Zakaj menite, da je tako?
Verjetno zato, ker se jim je struktura življenja tako spremenila. Nimajo mehanizmov, ki bi jih prisilili v učenje in delo.
"Opažamo, da se pri dijakih, ki se prenehajo ukvarjati s športom, na primer pri 17 letih, in so potem še dve leti dijaki naše šole, učni uspeh poslabša, ne obratno."
Ali na vaši šoli obstaja povezava tudi med učitelji in trenerji, kar zadeva ocene? Če ima dijak s statusom športnika slabe ocene, kako to vpliva na možnost treninga?
Povezava obstaja, je pa odvisna tudi od trenerjev. Kadar so težave, to sporočimo, je pa odvisno od primera do primera. V nekaterih primerih to, da dijak ne sme na trening zato, ker je dobil slabo oceno, položaj samo še poslabša. O tem nimamo pravilnika, stvari rešujemo individualno.
Da bi kdo zaradi slabe ocene ostal 14 dni brez treninga? Tega pravilnika ni. Vse rešujemo od primera do primera.
Na šoli smo štirje koordinatorji, pedagoški, ki skrbimo za šolski del, in športni, ki skrbijo za komunikacijo s trenerji, za prilagoditve glede športne vzgoje in podobno.
Vsak ponedeljek se srečamo na koordinacijskem sestanku, kjer pregledamo, kje so morebitne težave oziroma kaj poteka tekoče, in to spremljamo.
Kakšno konkretno je vaše delo pedagoškega koordinatorja športnih oddelkov?
Dijak, ki načrtuje odsotnost zaradi treninga ali tekme, se mora najprej oglasiti pri meni, kjer se potem skupaj dogovoriva o izobraževalnem načrtu, ki mu bo omogočil, da bo zamudil čim manj pouka. Se pravi, dijak razloži, kdaj bo odsoten in kdaj bo imel možnost prisostvovati predavanju na daljavo, potem pa se o tem dogovorim z učitelji.
Če je kdo odsoten dlje časa, ga lahko tudi ocenimo na daljavo. Dogovorimo se tudi s trenerji, ki nam povejo, koliko in kdaj bodo dijaki na pripravah ali tekmah zasedeni.
Torej bi lahko rekli, da ste na vaši šoli, še preden smo mi drugi prišli do ugotovitve, da šolo in službo določen čas lahko opravljamo tudi na daljavo, to že počeli?
Da, to prakticiramo že 12 let. Že dolgo časa imamo na šoli vsaj eno skupino dijakov, ki je v tujini. Tak primer so hokejisti v Avstriji ali na Češkem.
V času epidemije covid-19 je bilo precej debate o tem, da je šolanje na daljavo neučinkovito in ima cel spekter negativnih posledic … Očitno imate vi drugačne izkušnje.
Moram priznati, da sem takrat tudi sam zelo trpel. Običajen pouk je nekaj povsem drugega, poučevanje na daljavo je samo za silo.
Je pa seveda nekaj drugega, če se ukvarjaš s posameznikom, ki to res potrebuje, ki je motiviran za tako učenje in bo pouku na daljavo resnično sledil.
Ko pa imaš pred seboj na daljavo ves razred in pri polovici dijakov vidiš, da delajo vse drugo, kot pa sledijo predavanju, potem nihče več ni motiviran, niti učitelj. Tak pouk je bil bolj zato, da nismo izgubili stika z dijaki, skratka bilo je bolje kot nič.
Sami ste obiskovali smučarski oddelek na gimnaziji v Škofji Loki, ki je bil predhodnik športnih oddelkov, kot jih poznamo danes. Verjetno je to, kar športni razred pomeni danes, nekaj povsem drugega kot takrat.
Res je, obiskoval sem smučarski razred, ki je bil predhodnica športnih oddelkov, ki so jih pozneje organizirali na državni ravni.
V Kranju smo športno zgodbo začeli tako, da smo izpostavljene športnike na šoli, prej je bilo to na drugi lokaciji v Kranju (na ekonomski gimnaziji, op. a.), začeli obravnavati drugače. To je bila generacija Primoža Peterke, Robija Kranjca, Norčiča, Rihterja …
Pobudnica drugačnega pristopa je bila takratna ravnateljica Marija Simčič, ki je bila tudi podpredsednica skakalnega kluba Triglav Kranj in tako že od prej povezana s športom. Ko sem leta 1998 začel delo na šoli, je nekako računala name, da bom prevzel odgovornost za prilagoditve za te športnike.
Želeli smo se organizirati tako, kot so se na primer v Avstriji, na Norveškem in Finskem, kjer imajo podobne centre, kot ga imamo zdaj že skoraj 20 let v Kranju.
Skupaj s Smučarsko zvezo Slovenije smo prišli na idejo, da na enem mestu združimo športnike in jim omogočimo obiskovanje šole, treninga in bivanje v internatu. Tako smo leta 2003 ustanovili Državni panožni nordijski center. Skakalci in kombinatorci iz vse Slovenije so začeli obiskovati našo šolo, nastanjeni pa so bili v internatu zraven nje.
Predsednik Borut Pahor je marca letos Državnemu panožnemu nordijskemu centru Kranj za sistematično delo z mladimi športnimi talenti in za spodbujanje razvoja tekmovalcev in tekmovalk na športnem in izobraževalnem področju, predal jabolko navdiha.
Nekdanji in zdajšnji dijaki in profesorji Gimnazije Franceta Prešerna pri predsedniku Borutu Pahorju, ki je marca letos Državnemu panožnemu nordijskemu centru Kranj predal jabolko navdiha.
V centru se je šolalo kar pet dobitnikov olimpijskih odličij: Nika Križnar, Primož Roglič, Peter Prevc, Žan Košir in Vesna Fabjan, ter številni drugi slovenski športniki, kot so Anže Lanišek, Žiga Jelar, Anamarija Lampič, Domen Prevc, Jaka Hvala, Maja Vtič, Štefan Hadalin, Alex Cisar in Peter John Stevens. GFP so obiskovati tudi trenerji Robert Hrgota, Gašper Vodan, Gašper Berlot, Matevž Šparovec in Grega Žemlja.
Moje delo je bilo, da postavim model dela in vodim projekt, zraven pa priključim še dijaški dom. Poskrbeti je bilo treba, da bodo športniki tudi v dijaškem domu imeli vse, kar potrebujejo. Se pravi večje sobe oziroma to, da jih je v sobi manj, kot je to običajno, da bodo imeli zagotovljen prostor za shranjevanje opreme, za pripravo smuči, za treninge … Vzpostaviti smo morali sodelovanje s trenerji in klubi, da so nam začeli zaupati. V klubih so se najprej vprašali, kaj imajo od tega, da najprej do 15. leta vzgajajo mladega športnika, potem pa ga prepustijo nam.
Morali smo jim pojasniti, da bodo imeli veliko od tega. Da jim ne bo treba financirati mladinskega programa, ampak samo otroškega, bodo pa ti mladi športniki še naprej člani njihovega kluba. To je zaživelo kot državni panožni nordijski center, ki nam ga kar zavidajo. Tudi po svetu.
"Starše, trenerje in tekmovalce smo morali z nečim šele prepričati, pri tem je bilo zelo pomembno, da je tukaj v Kranju zagotovljena raven treninga višja, kot pa so si ga klubi lahko privoščili. To je prva stvar, druga pa je, da smo res zagotavljali, da bodo otroci hodili v šolo in da jo bodo tudi končali."
Kako pomembno je bilo pri tem vaše športno ozadje, izkušnje, ki ste jih nabrali kot športnik?
Zelo pomembno. Zelo težko bi to delo opravljal nekdo, ki ni bil nikoli dejaven v športu, še posebej v skakalnem, ki je malo poseben.
Se spomnite, kdo so bili znani obrazi iz prve generacije športnikov v Državnem panožnem nordijskem centru v Kranju?
Seveda, Jurij Tepeš, Robert Hrgota, Mitja Mežnar, mislim, da tudi Anže Semenič, in številni drugi.
To, da smo oblikovali center s sistemom internata, kamor so se vključili skakalci in nordijci iz vse Slovenije, ni bilo tako preprosto. Slovenci smo precej navezani na dom in težko zapustimo domači kraj. Ne tako, kot na primer Američani in Skandinavci, ki imajo precej drugačno miselnost.
Starše, trenerje in tekmovalce smo morali z nečim šele prepričati, pri tem je bilo zelo pomembno, da je tukaj v Kranju zagotovljena raven treninga višja, kot pa so si ga klubi lahko privoščili. To je prva stvar, druga pa je, da smo res zagotavljali, da bodo otroci hodili v šolo in da jo bodo tudi končali.
Se športnikom kaj gleda skozi prste?
Ne, če bi jim gledali skozi prste, potem ne bi opravili mature. Matura je za vse enaka. Za tiste, ki jim gledajo skozi prste, in tiste, ki jim ne. Tam se pokaže, ali je bila potuha ali pomoč. Zame je to velika razlika.
Ali nekomu pomagaš na poti čez vse čeri v tem težkem obdobju življenja, ali pa mu daješ potuho samo zato, ker je športnik, je razlika. Tega pri nas ne počnemo, nikoli nismo.
Na šoli je 600 dijakov, od tega jih ima 270 status športnika. Kar lepa številka. Šport je bil tisti, ki je GFP postavil na zemljevid, to je ena od vidnejših stvari, po katerih nas poznajo. In zato, ker smo bili pripravljeni narediti malo več zato, da pomagamo športnikom, smo začeli delati tudi z drugimi dijaki, kulturniki, dijaki z učnimi težavami.
Razvili smo drugačen pristop do dijaka, kot je na primer v bolj tradicionalnih gimnazijah, kjer so pregovorno strogi, v slogu, tako je ali pa ne moreš biti tukaj. Naša filozofija je, da vsak lahko konča gimnazijo, če se le potrudi.
Se je kdo od nekdanjih dijakov, športnikov, na šolo vrnil kot učitelj? To je dobra reklama za šolo, ki toliko poudarka namenja mladim športnikom.
Seveda. V prvi generaciji dijakov na naši šoli je bil na primer tudi Miha Podgornik, nekdanji biatlonec, trener (z Ivico Kostelićem je prehodil Grenlandijo, op. a.), potem je tu Mateja Čimžar, nekdanja alpska smučarka in zelo pridna učenka. Oba sta pri nas športna koordinatorja med športnimi oddelki.
Kakšen dijak ste bili vi? Ste bili med tistimi, ki so na tekme tovorili knjige in se sproti učili?
Da, na tekme sem nosil tudi knjige. Kakšen dijak sem bil? Stalno prav dober (smeh, op. p.). Mama mi je že v tretjem razredu osnovne šole, ko sem se obremenjeval zaradi štirice rekla, da je štirica zelo lepa ocena, potem sem pri tem vztrajal. Od takrat in vse do konca srednje šole sem imel prav dober uspeh.
Všeč mi je bila geografija, študiral sem tudi angleščino, a se mi časovno ni izšlo, saj je bilo ogromno dela in učenja, zato sem se z angleščine prepisal na sociologijo.
Ker sem bil ves ta čas v reprezentanci, od oktobra do aprila nisem mogel sistematično delati, zato sem študiral precej kampanjsko. Poleg tega so bile moje prioritete takrat precej drugačne. Zame je bil pomemben šport, študij je bil bolj za zraven.
"Kakšen dijak sem bil? Stalno prav dober. Mama mi je že v tretjem razredu osnovne šole, ko sem se obremenjeval zaradi štirice rekla, da je štirica zelo lepa ocena, potem sem pri tem vztrajal."
Šele ko sem pri 25 letih nehal skakati, sem natanko vedel, kaj moram storiti. V dveh letih sem vse obveznosti, ki so se mi nabrale, dokončal in doštudiral.
Kmalu po tem me je Bogdan Norčič povabil v kranjski Triglav, kjer sem tri leta po koncu kariere delal kot trener. V klubu se je pogosto oglasila tudi ravnateljica Marija Simčič, ki mi je enkrat omenila, da v šoli potrebuje geografa, tako je bil krog sklenjen. Bolj po naključju, kot da bi kdaj res načrtoval, da bom učitelj. Pri tem moram reči, da pri delu z otroki izjemno uživam.
Kar zadeva klubsko delo, sem bil v kranjskem Triglavu najprej trener, od leta 2010 član upravnega odbora, od leta 2018 pa sem predsednik kluba.
Ste tudi tehnični delegat na tekmah …
Da, ampak to je bolj hobi. Moje prioritete so jasne. Najprej je tu družina, imam tri otroke (19, 17, 12 let), na drugem mestu je služba, ki jo imam zelo rad, zelo sem jo vzel za svojo, še posebej center in športne oddelke, zelo rad tudi poučujem geografijo.
Potem pa še hobiji. Prvi hobi je ta, da sem predsednik največjega kluba v Sloveniji, kar ni vedno lahko, je tudi precej naporno, a je na koncu nagrada lepa. S tem mislim na zadoščenje, da si nekaj naredil za mlade športnike, jim omogočil, da se razvijajo.
V klubu imamo 100 registriranih skakalcev, od tega približno 30 odstotkov deklet, in smo verjetno največji klub v Evropi. Opremo skakalcem zagotovimo zastonj, vsaj do določene starosti, starši plačujejo samo mesečni prispevek, ni pa jim treba kupovati opreme, ki za enega skakalca znaša okoli tri tisoč evrov. S tem omogočamo, da se s skoki res lahko ukvarja vsak. To je naš cilj. Je pa vzdrževanje tega stanja finančno precej zahtevno.
Sami ste skakali v obdobju Francija Petka, Damjana Frasa …
.... pa Tomaža Knaflja, Francija Roglja, Marjana Kroparja …
Je takrat veliko pomenilo, da ste skakalec?
Nisem imel takega občutka, sem pa imel občutek, da so starši ponosni name, čeprav sem sam večino kariere imel občutek, da mi ne gre dobro. Očitno sem pričakoval, da bom v karieri dosegel več, čeprav lahko mirno rečem, da ničesar ne obžalujem.
Ves čas sem bil na meji med reprezentancama B in A, med evropskim in svetovnim pokalom. Nekajkrat sem nastopil na tekmi svetovnega pokala, to pa je bilo tudi vse, tako da nisem čutil, da bi bil skakalni zvezdnik. No, to nisem bil. Spomnim pa se, kakšna zvezda je bil Franci Petek. Kamorkoli smo šli, so ga vsi poznali (smeh, op. p.).
Ste analizirali, zakaj niste dosegli več?
Seveda, velikokrat. Po eni strani sem bil zelo trmast, vztrajen in tekmovalen, nikoli nisem maral zgubljati, po drugi strani pa … Če se kritično pogledam, sem bil morda premalo ambiciozen, morda nisem čisto zares verjel, da mi lahko uspe, poleg tega sem bil zelo pogosto tudi poškodovan. To ni izgovor, a vsaka poškodba te nekoliko zaustavi, konkurenca pa te prehiti.
To, da sem bil zelo pogosto poškodovan, je seveda slabo in psihično zelo zahtevno, je pa za življenje, za drugo kariero, ko sva ravno pri njej, tudi to za nekaj dobro in te veliko nauči.
Svoje najboljše rezultate sem dosegel pri 22, 23 letih, pa sem bil do takrat že kakšnih šestkrat v bolnišnici.
Kaj štejete za največji uspeh? Ekipni bron s svetovnega mladinskega prvenstva leta 1990?
Niti ne, medaljo smo takrat pričakovali, morda celo žlahtnejšega leska. Franci Petek je takrat že zmagal na tekmi svetovnega pokala. Naša generacija je bila izjemno močna … Goldberger, Cecon, ki je konec tedna pred tem zmagal na tekmi svetovnega pokala v Planici, pa Kuttin …
Spomnim se, da smo na prvenstvo prišli s ciljem, da moramo v posamični in ekipni konkurenci dobiti medaljo. Merili smo na bolj žlahtno, smo pa bili veseli tudi bronaste.
Mladinska medalja je šele prva stopnica do tega, kar smo si zastavili, to je biti med najboljšimi na svetu, zato to ni bil ne vem kako pomemben uspeh. Nanj smo gledali bolj kot na prvo stopničko.
Kaj pa v članski konkurenci? Na kaj ste najbolj ponosni v tem obdobju?
Leta 1993 sem bil na tekmi svetovnega pokala v Planici deveti, kar je moj največji uspeh. Takrat so točke podeljevali do 15. mesta.
Tisto sezono sem služil tudi vojaški rok in ko sem se vrnil, sem si rekel: zdaj pa tako, dovolj si star, mama te še vedno financira, zdaj pa je treba skočiti do točk ali pa bo treba končati. In potem sem na zadnji tekmi sezone skočil do točk in bil kot v nebesih (smeh, op. p.). To je bil najboljši dan v moji karieri.
Kako daleč vas je neslo?
121 metrov.
Se še spomnite, kako je biti v zraku?
Seveda, tega ne pozabiš, nisem pa med zagovorniki skokov med veterani (smeh). Enkrat sem kot funkcionar pomagal na veteranskem svetovnem prvenstvu v Kranju, kjer smo imeli v povprečju po deset intervencij na dan, in takrat sem se odločil: Nikoli ne bom rekreativni skakalec (smeh).
1