Druga kariera
Nedelja, 20. 11. 2022, 15.40
2 leti, 1 mesec
druga kariera (286.): Mark Sever
Tako hitrega zaključka kariere si ni predstavljal, a "življenje včasih zavije v drugačno smer" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,64
Mark Sever je hokejsko kariero zaključil že pri 22 letih, a ostal močno vpet v šport, ki ga spremlja več kot dve tretjini življenja.
Mark Sever je s 24 leti eden najmlajših gostov rubrike Druga kariera, v kateri se z nekdanjimi športniki dotikamo novih življenjskih in kariernih izzivov. Razlog, da se je že pri 22 poslovil od tekmovalnega hokeja, pripisuje kritični refleksiji o lastnih hokejskih potencialih, pa tudi poškodbam. "Igralskih ciljev nisem izpolnil, a takšno je pač življenje. Nekaj ti da, nekaj ti vzame. Ne more iti vedno vse po načrtu. Bolje tako, kot da bi končal sredi 30. let in verjetno takrat še 'vlekel' študij," pravi Sever, ki je po koncu kariere praktično čez noč obul sekretarske čevlje pri HK SŽ Olimpija.
"Vsekakor si nikoli nisem predstavljal, da bom tako zgodaj končal hokejsko kariero. Če bi me vprašali še pred štirimi leti, bi rekel, da bom aktiven hokejist še lep čas, a življenje včasih zavije v drugačno smer," pravi nekdanji hokejski napadalec Mark Sever, ki je igralsko kariero zaključil, še preden bi prišel v najboljša hokejska leta.
Otrok Olimpije je kot fantič bolj simpatiziral z nogometom, v hokej pa se zagledal povsem naključno. Ne med obiskom slovenskih derbijev med večnima tekmecema iz Ljubljane in Jesenic, pač pa med počitnikovanjem pri zahodnih sosedih.
Sever je praktično vso kariero igral za Olimpijo.
"S hokejem sem začel precej pozno, pri osmih letih. Bili smo na smučanju v Italiji, kjer smo si ogledali hokejsko tekmo. Po tej sem očetu rekel, da bi rad igral hokej. Trikrat me je vprašal, ali sem prepričan, saj sem bil pred tem bolj v nogometu, pa sem rekel, da. In še Ropret (Anže Ropret, op. a.) je bil skoraj moj sosed, tako da je imel tudi on vpliv na to, da sem se še dodatno navdušil nad hokejem," se 24-letnik spominja začetkov na ledni ploskvi.
Kot večina mladih upov je tudi on imel velike sanje. "Kot vsi sem sanjal o ligi NHL (smeh, op. a.). Takrat je bila zelo dobra tudi naša prva ekipa Olimpije v ligi EBEL. Ko sta se po hodniku sprehajala Todd Elik in Brendan Yarema, so bile za mlajše hokejiste sanje že to, da bi kdaj prišli do članske slačilnice."
V sezoni 2018/19 je z Olimpijo osvojil trojno krono – bili so prvaki Alpske lige, državni prvaki in pokalni zmagovalci.
Sever je praktično vso kariero preživel pri Olimpiji. Največjega uspeha v članski konkurenci se je z zmaji veselil v sezoni 2018/19, ko so osvojili trojno krono: postali so prvaki Alpske lige, državni prvaki in pokalni zmagovalci.
V zeleno-beli opravi je v svoji zadnji sezoni 2020/21 še enkrat postal alpski prvak, nato pa pred selitvijo Olimpije na višjo tekmovalno raven (2021/22) pri komaj 22. letih zaprl hokejsko igralsko poglavje. V tem je oblekel tudi reprezentančni dres mlajših selekcij, sodeloval na svetovnem prvenstvu do 20 let, a članske želje ni uspel uresničiti.
"Vsekakor bi si želel več. Želja je bila igrati redno v kakovostnejši ligi, kot je ICEHL, ki je kar nekaj stopničk nad Alpsko ligo. Imel sem višje cilje, a se ni izšlo, kot sem si želel. Igralskih ciljev nisem izpolnil, a takšno je pač življenje. Nekaj ti da, nekaj ti vzame. Ne more iti vedno vse po načrtu," o neizpolnjenih ciljih pravi nekdanji hokejist, ki mu poškodbe tik pred "upokojitvijo" niso prizanašale.
Ob hitrem koncu kariere se je govorilo o pretresih možganov, ki jih je utrpel, a kot pojasnjuje, poškodbe niso bile edini dejavnik za slovo. Tehtnico je prevesil kritičen pogled v prihodnost o tem, ali bi v hokeju lahko uspel.
"O koncu kariere sem razmišljal že prej, pa ne le zaradi poškodb, ampak tudi širše gledano. Nekako sem se zavedal, da mi verjetno ne bo uspelo, da s hokejsko kariero verjetno ne bom zaslužil toliko, da bi se pozneje v življenju še nekaj časa preživljal s tem denarjem."
"Sploh zadnje leto sem imel s poškodbami kar nekaj smole, da. Najprej strgana notranja kolenska vez, proti koncu sezone sem v Linzu doživel nov pretres možganov. Takrat mesec dni nisem mogel resno trenirati. Ko sem začel s konkretnejšo fizično aktivnostjo, me je začela boleti glava, pa tudi ko sem se vrnil, nisem bil več tako prepričan vase. Pretresi možganov pustijo nek strah, saj veš, da, če se bo to zgodilo še enkrat, lahko pride do resnih posledic, saj se mi je to zgodilo že tretjič. Nisem si več tako zaupal. Zdravniki mi niso prepovedali igranja hokeja, a rekli so, naj pazim nase."
"A o koncu kariere sem razmišljal že prej, pa ne le zaradi poškodb, ampak tudi širše gledano. Nekako sem se zavedal, da mi v hokeju verjetno ne bo uspelo, da s hokejsko kariero verjetno ne bom zaslužil toliko, da bi se pozneje v življenju še nekaj časa preživljal s tem denarjem. Čeprav so moje hokejske ambicije segale v kakovostne lige, se mi zdi pametneje, da sem se že zgodaj odločil za nov začetek. Verjamem, da je bila ta odločitev boljša za mojo prihodnost. Zdaj končujem študij na Biotehniški fakulteti, napisati moram še diplomo. Bolje tako, kot da bi končal po 30. letu in verjetno še takrat vlekel študij. Žal je tako, da je preveč fantov, ki vse stavijo na to, da se jim bo poklopilo s hokejem, a se jim na koncu ne."
Na Celovški 25 opravlja vlogo generalnega sekretarja kluba.
Odločitev o koncu kariere – sprva je želel podaljšati v sezono ICEHL – mu je olajšalo tudi dejstvo, da mu je predsednik Miha Butara po upokojitvi Dušana Lepše kljub neizkušenosti ponudil vlogo generalnega sekretarja HK SŽ Olimpija. Sever je ponudbo sprejel, ostal v hokeju, a se čez noč znašel med nepoznanimi delovnimi izzivi. V slabem letu in pol so nekatere naloge, ki so ga sprva spravljale v zagato, postale rutina, še vedno pa njegovo delo zahteva dnevno učenje.
Kaj obsegajo Severjeve zadolžitve?
"Ko sem začel z delom, si nisem predstavljal, koliko učenja me čaka. Mislil sem, da bom skrbel za mlajše selekcije, nisem se zavedal, kaj vse me čaka. Nekako sem bil res vržen v povsem nove vode, v delo, ki obsega različne naloge, od prijav in organizacije tekem v različnih selekcijah do razpisov. Velik stres mi je na primer lani povzročala prijava tekem, sploh zaradi še vedno specifične situacije s covid-19, ko so se pogoji spreminjali na tedenski ravni. A zdaj, ko so nekatere stvari že utečene, gre vse lažje. Leto pozneje je prijava tekem nekaj rutinskega."
"Najbolj zahtevna je bila zame na začetku razpisna dokumentacija. Občina Ljubljana nam veliko omogoča, ima pa tudi svoje zahteve, da ta sredstva seveda upravičimo. Da je bilo vse urejeno korektno, da so stvari "štimale", je bilo treba posvetiti veliko časa, prebrati kup dokumentacije ... Če s tem nimaš izkušenj, ti vzame veliko časa, predvsem pa povzroči kar nekaj stresa, saj nisi povsem prepričan, ali si stvari izpolnil pravilno. Pri tem sta mi veliko pomagala Dušan in Tomaž (Tomaž Vnuk, op. a.). Znašel sem se tudi tako, da sem kar klical na občino in spraševal ali se posvetoval z drugimi klubi, na primer s Slavijo, kjer so mi tudi pomagali," o največjih zagonetkah pravi naš sogovornik, čigar največja učna lekcija zadnjega leta je bilo prevzemanje odgovornosti.
"Ko sem začel delati, si nisem predstavljal, koliko učenja me čaka, nisem se zavedal, kaj vse me čaka," se spominja začetkov delovnih obveznosti druge kariere.
"Naučil sem se res veliko stvari. Od tega, kako poteka organizacija ene tekme, kaj vse potegne za seboj, koliko ljudi potrebuješ, da jo izvedeš, do dela s prostovoljci. Na srečo jih imamo kar dovolj, da lahko normalno izpeljemo tekme. Res nam pomagajo. Najbolj pa sem se naučil prevzemanja odgovornosti. Če sem kot hokejist naredil napako, je bila posledica gol, če pa danes ne bom pravilno prijavil tekme ali pa pravilno izpolnil dokumentov za razpis, so lahko posledice hujše. Se pa sproti učim, vsak dan je kakšna nova stvar. Letos sem se tako veliko posvetil prijavi tujcev, kar je bilo znova nekaj novega in zahtevnega zame, saj je bilo treba iti skozi vso birokracijo in urediti dokumente."
Olimpija, ki je v tej sezoni s posebnim povabilom sodelovala med evropsko klubsko smetano, v ligi prvakov, je v pisarnah kadrovsko precej podhranjena. "Tega se zavedamo. Delamo na tem, da bi še koga dobili v svojo ekipo, sploh zato, ker vsi delamo vse. Smo majhen kolektiv, ki si pomaga med seboj. Edino tako gre. Če se primerjamo z ostalimi ekipami, smo res majhni, a se kljub temu gremo hokej na najvišji ravni. Letos smo imeli še ligo prvakov. Imeli so ogromno zahtev, veliko stvari, ki se ti zdijo logične, a jih je vseeno treba urediti, skomunicirati. Od reklam do zapisnikarjev. Bili so zelo striktni. Dobili smo Excel s 150 vrsticami, v katerih je bilo od minute do minute natančno določeno, kaj se kdaj dogaja," pravi Sever.
"Zagotovo me kdaj ima, da bi med tekmo tu in tam skočil na led. Sploh ko je tekma napeta. Želiš si biti del tega, saj hokej sproža neka posebna čustva."
Morda na vsake toliko res pomislim, kaj bi bilo, če bi bilo, a odločitve o koncu kariere ne obžalujem. Me pa zagotovo kdaj ima, da bi med tekmo tu in tam skočil na led. Sploh ko je tekma napeta. Želiš si biti del tega, saj hokej sproža neka posebna čustva. Nenazadnje sem bil velik del življenja del tega športa, pustil mi je ogromno spominov. Igram pa nočno ligo, tako da je to vsaj manjši nadomestek (smeh, op. a.).
Če je zeleno-beli tabor v lanski sezoni kot novinec v razširjenem avstrijskem prvenstvu navduševal in presenečal, nekaj tednov celo vodil, je letos zgodba drugačna. Olimpija se je ujela v kalup slabših predstav in porazov. Kako zahtevnejše je v pisarnah letos, ko klubu ne gre, ljubljansko občinstvo pa je kompleksno in želi rezultate?
Sever si želi, da bi Olimpija imela več zvestih navijačev, ki na tekme prihajajo tudi v slabem, a se zaveda, da kadrovsko podhranjeno ekipo pri tem čaka še veliko dela.
"Precej. Sploh pri obisku se pozna. Res bi si želel, da bi ljudje prišli in podprli fante tudi v teh težkih trenutkih. Imamo določeno občinstvo, ki jih podpira tudi zdaj, a zagotovo bi si želeli še več lojalnih navijačev, ki pridejo tudi v slabem. Lani je bil začetek res sanjski, po dveh mesecih lige smo vodili, pa se je padec začel pozneje, letos se je začel prej, a upam, da se bodo fantje zbrali in krivuljo obrnili v drugo smer," se nadeja generalni sekretar kluba, ki je med trinajsterico kolektivov po obisku na predzadnjem mestu.
Koliko je po njegovem mnenju naredila Olimpija, da bi klub še bolj približala navijačem, morda družinam?
"Želel bi si, da bi bile tekme, vse skupaj še malo večji šov, na čemer tudi delamo, a za to bo potreben čas. Začeli smo sodelovati tudi s šolami in vrtci, ravno zato, da bi otrokom in staršem predstavili hokej in jih nekako spodbudili, da pridejo v Tivoli. Da bi bil to tudi družinski dogodek. Ljubljana je precej specifična, ima malo prebivalcev, a veliko športov na najvišji ravni. Drugače je, kot če si Dunaju, ki ima dva milijona prebivalcev in imaš lahko nogomet, košarko, hokej ... Dobro sodelujemo tudi z drugimi Olimpijami, si pomagamo, preko aktivacij, da se mi udeležujemo njihovih tekem, oni naših. Imamo tudi dogovore, da imajo imetniki sezonskih vstopnic določen popust na primer na hokejskih tekmah ... Želimo si številčnejše stalne publike, vzpostavitve neke kulture in takšnega mišljenja ljudi, da bi prišli tako v dobrem kot v slabem."
"Razmišljam, da bi po opravljeni diplomi vpisal magistrski študij športnega menedžmenta ali bančni menedžment. Od nekdaj sem si želel imeti neko svoje podjetje, v katerem bi bil sam svoj šef. Bomo videli, ali se bo kdaj to uresničilo."
In kje se čez pet, deset let, v letih, ko večina hokejistov končuje kariere, vidi Sever? "Oče je imel mizarstvo, tako da sem mu veliko pomagal v tem, tako tudi študiram lesarstvo, a se v prihodnosti ne vidim v tem. Razmišljam, da bi po opravljeni diplomi vpisal magistrski študij športnega menedžmenta ali bančni menedžment. Sem si pa od nekdaj želel imeti svoje podjetje, v katerem bi bil sam svoj šef. Bomo videli, ali se bo kdaj to uresničilo. Trenutno mi je moja služba super, sploh kar se tiče navezovanja stikov, komuniciranja, dela z ljudmi."
