SiolNET. Sportal Nogomet
6,83

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (285.) – Goran Šukalo

Primorec z nemško dušo, ki ga v Sloveniji marsikaj moti

6,83

termometer

"Nemci te nikoli ne vržejo na cesto," je Goran Šukalo, nekdanji slovenski nogometni reprezentant, hvaležen njegovi "drugi domovini" Nemčiji, da ga po koncu kariere ni pustila na cedilu. Koprčan, ki se nerad pojavlja v javnosti, se je pri 41 letih razgovoril o razlikah med Slovenci in Nemci. Nekatere ga tako motijo, da jih je podkrepil s poučnimi primeri.

Goran Šukalo, nogometni otrok Kopra, je najboljša leta svoje kariere podaril nemškim drugoligaškim klubom in slovenski reprezentanci. Sto dvaindevetdeset centimetrov visoki zvezni igralec je v Nemčiji nosil dres Unterhachinga, Alemannie Aachen, Koblenza, Augsburga, Duisburga, Greuther Fürtha in 1860 Münchna. | Foto: Ana Kovač Goran Šukalo, nogometni otrok Kopra, je najboljša leta svoje kariere podaril nemškim drugoligaškim klubom in slovenski reprezentanci. Sto dvaindevetdeset centimetrov visoki zvezni igralec je v Nemčiji nosil dres Unterhachinga, Alemannie Aachen, Koblenza, Augsburga, Duisburga, Greuther Fürtha in 1860 Münchna. Foto: Ana Kovač

V zadnjih letih se ni veliko pojavljal v medijih. Če smo ga bili prej vajeni spremljati na zelenicah, oboževal je zlasti tiste v Nemčiji, kjer si je nogometni kruh v tamkajšnji drugi ligi služil kar poldrugo desetletje, obenem pa je 34-krat oblekel še reprezentančni dres, mu zdaj pogosto delajo družbo študijske knjige. Včasih je iskal poti do zadetkov in zmag, v zvezni vrsti osvajal pozornost z borbenostjo in nepopustljivostjo, s katero si je v Nemčiji pridobil ogromno simpatij, zdaj si prizadeva, da bi v začrtanem roku končal študij in se nato v popolnosti posvetil tistemu, kar najbolj izpolnjuje njegovo srce. To pa je že od nekdaj nogomet. Šport, ki ga trenirata tudi njegova sinova. V njem želi pustiti pečat tudi v drugačni vlogi. Kot športni direktor, nogometni agent ali kako drugače. Znanje ekonomije mu bo pri tem prišlo še kako prav.

Stvari se loteva z nemško disciplino, ničesar ne prepušča naključju. Včasih si je slovenska nogometna reprezentanca brez njega težko zamislila udarno enajsterico. V Nemčiji, kjer je zamenjal sedem klubov, je večkrat občutil prekletstvo poškodb, zaradi katerega je ostal brez glavne nagrade, nastopa na SP 2010. Reprezentanci je pomagal do leta 2011, nekaterih manj prijetnih zadev, ki so sledile tik po tem, na željo sogovornika nismo pogrevali in se raje posvetili tistemu, kar sledi. Drugi karieri Primorca, ki se je po vrnitvi v Koper stežka privadil na slovensko okolje, tako drugačno od nemškega. Izžareva zadovoljstvo, saj je pri 41 letih našel mir, po katerem je po tako pestri in naporni športni karieri ves čas hrepenel.


V slovenski reprezentanci je debitiral pred 20 leti na prijateljski tekmi v Trstu, ko je bil v prvi postavi pri senzacionalni zmagi nad Italijo z golom Sebastjana Cimirotića z 1:0. | Foto: Ana Kovač V slovenski reprezentanci je debitiral pred 20 leti na prijateljski tekmi v Trstu, ko je bil v prvi postavi pri senzacionalni zmagi nad Italijo z golom Sebastjana Cimirotića z 1:0. Foto: Ana Kovač

Že kar nekaj časa se ne pojavljate v medijih. Namenoma?

Ne. Medijem se ne izogibam, a nisem takšna oseba, ki bi silila v ospredje in se izpostavljala. Pač, kar se tiče moje nogometne kariere, sem jo zaradi poškodbe končal leta 2017, se nato iz Nemčije vrnil v Slovenijo, nato pa posvetil študiju ekonomije v Kopru.

V tujini sem, gledano z medijskega in športnega vidika, preživel 15 turbulentnih let, zato sem si zaželel malce miru. Želja se mi je izpolnila. Ostal sem povezan s športom, ki ga imam najraje. Imam sinova, majhna fanta. Oba trenirata nogomet v Dekanih, kjer tamkajšnjemu klubu pomagam z nasveti, stiki in poznanstvi v tujini. Takšno mirno življenje mi ustreza.

Za slovensko reprezentanco ste odigrali 34 tekem. Poraja se vprašanje, kaj vse bi se vam lahko še zgodilo, če vaša kariera ne bi bila tako prepletena s poškodbami. Zaradi njih ste zamudili tudi nastop na največjem tekmovanju, SP 2010 v Južni Afriki, v Nemčiji pa okušali le adrenalin druge, ne pa prve lige.

Na svetu ga ni nogometaša, ki bi po koncu kariere dejal, kako je naredil vse, kar je bilo možno. Vedno bi lahko šlo še kaj bolje. Vsak ima svoj "če". Pa ne samo zaradi poškodb. Nekateri so živeli nešportno, drugi izbrali napačen klub ali pa v tujino šli ob nepravem trenutku. In še bi lahko našteval, razlogov je neskončno. V nogometni karieri je nemogoče narediti vse prav. Dejavnikov je ogromno, to so trenerji, direktorji, navijači, agenti … Nogomet ponuja ogromen balon, v katerem lahko vse deluje dobro, lahko pa je ravno obratno.

Najpomembneje je, da si zadovoljen, ko se po koncu kariere pogledaš v ogledalo in si rečeš, kako si naredil vse, kar je bilo v tvoji moči. In ne pozabimo. Vedno bi bilo lahko še slabše. Zato sem zadovoljen, da sem lahko igral nogomet 15 let v takšni ligi in državi, kot je Nemčija. Če ne bi imel te sreče, ko so me kot mladega odpeljali v Nemčijo, bi morda celo življenje igral v Sloveniji in naredil bistveno manj. Kdo ve.

Vam je bila torej Nemčija usojena?

Verjetno. To je podobno kot pri ženi. Ko enkrat izbereš ženo in imaš z njo otroke, ne moreš več razmišljati za nazaj, ali je bilo prav ali ne. Tako, kot se je zgodilo, je najbolj pravilno. In tako je v karieri. Važno je, da uživaš. Sam lahko potrdim, da sem.

Njegov prvi klub v Nemčiji je bil Unterhaching, ki leži v neposredni bližini Münchna. Slačilnico si je delil z dvema rojakoma, Džonijem Novakom in Sašo Jakominom. | Foto: Guliverimage Njegov prvi klub v Nemčiji je bil Unterhaching, ki leži v neposredni bližini Münchna. Slačilnico si je delil z dvema rojakoma, Džonijem Novakom in Sašo Jakominom. Foto: Guliverimage

Niste kot rojeni Primorec bolj hrepeneli po igranju v Italiji?

Sem, tega ne skrivam. A tako je pač naneslo. Skavti iz Nemčije so opazili moj slog igranja, ki je bližje nemškemu kot italijanskem nogometu. Ko sem prišel v Nemčijo, je bil moj trener Andreas Brehme, ki je svojčas igral tudi za milanski Inter. Obljubljal mi je, da me bo nekega dne odpeljal v Italijo, a tega nisem dočakal. Očitno le nisem bil tako zanimiv italijanskemu trgu.

Po drugi strani sem se v Nemčiji odlično počutil. Zlasti moja žena in otroci. Ko sem končal kariero, me je čakal velik boj, kako prepričati ženo in otroke, da se preselimo v Slovenijo. Želeli so namreč ostati v Nemčiji.

Ponavadi je težko iti preko želja otrok.

Lahko povem, da so otroci zelo prilagodljivi. V otroštvu sta zaradi mojih menjav klubov zamenjala kar nekaj mest. Hitro smo se selili. Srce jima je bilo za moj bivši klub, a ko sta na novem stadionu oblekla nov dres, sta hitro začela navijati za nov klub. Tako je bilo tudi s Koprom. Hitro sta ga vzljubila. Začela sta trenirati nogomet, dobila prijatelje, tu imata že od prej sorodnike.

Če bi ju vprašali zdaj, se ne bi hotela več vrniti v Nemčijo. Pa čeprav sta zelo navezana in se zaradi tega pogosto vračamo "gor". Tudi zaradi mojega šolanja, nepremičnine in prijateljev. Vesela sta, ko gremo v Nemčijo. Nenazadnje navijata za nemške klube in reprezentanco.

Italijane je premagal kar dvakrat. Po zmagi v Trstu je zmago nad Azzurri proslavljal še v Celju, ko je tako od sreče poljubil strelca zmagovitega zadetka za 1:0 Boštjana Cesarja. Pisalo se je leto 2004, ko je bil Šukalo star šele 23 let. | Foto: Reuters Italijane je premagal kar dvakrat. Po zmagi v Trstu je zmago nad Azzurri proslavljal še v Celju, ko je tako od sreče poljubil strelca zmagovitega zadetka za 1:0 Boštjana Cesarja. Pisalo se je leto 2004, ko je bil Šukalo star šele 23 let. Foto: Reuters Torej bosta na SP 2022 v Katarju navijala za elf, štirikratne svetovne prvake, ki jih vodi Hansi Flick?

Na polno. Za Nemčijo navijata, tudi če igra Slovenija. Imata nemško državljanstvo, rojena sta v Nemčiji. Imata tudi nemški potni list, tako da ju pri 18 letih čaka odločitev, kaj želita biti.

Sta "podedovala" nemški karakter ali imata v sebi tudi primorsko ležernost?

Zelo sta disciplinirana. Starejši še toliko bolj, ker je bil toliko več časa v Nemčiji in je osvojil tamkajšnjo miselnost. Je nemško usmerjen, čuti se vpliv Nemčije. Imamo pa tudi radi morje in je prisotna neka kombinacija. Ko sem igral v Nemčiji, smo vsake počitnice preživeli v Kopru, tako da sta bila sinova dobro povezana s Slovenijo.

Je tudi vaša žena Nemka?

Ne, žena je domačinka, prihaja iz Izole. Spoznala sva se že v srednji šoli. Obiskovala sva srednjo zdravstveno šolo v Piranu, tako da sva skupaj že od otroštva.

Torej ste želeli postati medicinski tehnik?

Lahko bi tako rekli (smeh), čeprav je bil moj otroški cilj, da bi postal zdravnik. Nagibal sem se v tej smeri, a ko je prišla ponudba iz Nemčije, sem prekinil šolanje. Rekel sem si, da bom to nadoknadil po karieri, a so se takrat ponudile druge možnosti. Zdaj zaključujem študij ekonomije. Bolj se vidim v tej branži in ne v zdravstvu.

Končal je srednjo zdravstveno šolo, nato pa se pri 20 letih odpravil na zahtevno, a zelo prijetno nogometno pot v Nemčijo, kjer je tako užival, da je tej državi ostal zvest kar 15 let. | Foto: Ana Kovač Končal je srednjo zdravstveno šolo, nato pa se pri 20 letih odpravil na zahtevno, a zelo prijetno nogometno pot v Nemčijo, kjer je tako užival, da je tej državi ostal zvest kar 15 let. Foto: Ana Kovač

Če bi nadaljevali s študijem zdravstva ob igranju nogometa, bi lahko postali slovenski Socrates (legendarni brazilski nogometaš (1954–2011), ki je bil svojčas kapetan Brazilije, a tudi zdravnik), katerega vzdevek je bil doktor.

Zdravstvena šola je zelo zahtevna, kot nogometaš imaš dva treninga na dan, tekme, sestanke, regeneracije. Ni enostavno dokončati takšnega študija, če si mladi nogometaš. Je pa po drugi strani vse mogoče, če imaš željo. A takrat sem se osredotočil na nogomet, ker sem igral v tujini. Tam je tako visoka raven nogometa, da si ne smeš privoščiti nobenega spodrsljaja. Vsak trening moraš opraviti stoodstotno. Tam s tem ni heca.

Verjetno premorete dovolj znanja o zdravstvu in znate veliko svetovati bližnjim ali prijateljem, če jim zagode zdravje.

O teh stvareh sem se več podučil na igriščih ali v bolnišnicah, s katerimi sem imel med kariero kar nekaj opravka, kot pa v šoli. Praksa je vendarle nekaj drugega. Žal sem imel ogromno poškodb, a sem se iz tega veliko naučil. To mi zdaj najbolj pomaga pri otrocih. Ko ju kaj boli, jima znam dobro svetovati. Vem, katera zdravila so za kaj najboljša.

Kaj vas je najbolj navdušilo pri Nemcih, da ste njihovi državi ostali zvesti kar 15 let?

Vse. Saj dobro vemo, kaj pomeni Nemčija v svetovnem merilu. Ne le v športnem ali političnem. Nemci so številka 1 v vseh pogledih, korak pred vsemi. Na začetku se mi je bilo težko prilagoditi na njihovo klasično disciplino. Večkrat me je zmotila.

Lahko ponudim banalen primer. Če se hočeš pogovoriti s kakšnim prijateljem v klubu, se moraš naročiti pri njem, nakar pogleda na razpored in ti pove, da bi bilo izvedljivo čez dva tedna ob 9. uri. Pri nas pa sploh ne veš, kaj boš delal jutri, kaj šele, s kom greš takrat na kavo. Ali pa kdaj greš po nakupih, denimo kam po pohištvo. Pri nas se odločimo v trenutku, spontano in se lahko odpravimo v trgovino že čez pol ure, oni pa naredijo načrt, kako bodo šli čez 17 dni ob tej in tej uri. Točno vedo, koliko časa imajo na voljo. Malce pretiravajo glede organizacije, a od tega ne odstopajo.

Tako je s soigralci Münchna 1860, priljubljenega kluba, ki ima v samem mestu München po njegovem mnenju celo več navijačev od Bayerna, obiskal tradicionalni jesenski praznik piva v bavarskem velemestu, sloviti Oktoberfest. | Foto: Guliverimage Tako je s soigralci Münchna 1860, priljubljenega kluba, ki ima v samem mestu München po njegovem mnenju celo več navijačev od Bayerna, obiskal tradicionalni jesenski praznik piva v bavarskem velemestu, sloviti Oktoberfest. Foto: Guliverimage

Na začetku so me te stvari motile, a ko vidiš, da te na koncu pripeljejo do pravega rezultata, jih sprejmeš in usvojiš. Naučiš se tako delati in razmišljati, potem pa se čudiš, ko prideš v Slovenijo in je tukaj vse tako neorganizirano. Ljudje denimo zamujajo. Tega v Nemčiji ni. To me je zelo motilo, ko smo se vrnili v Koper. V bistvu sem potreboval več časa, da sem se prilagodil nazaj na slovenske razmere, kot pa takrat, ko sem prišel v Nemčijo in se privajal na njihov način.

Toliko vas je zmotilo pomanjkanje organiziranosti in discipline, kot jo zagovarjajo Nemci, v Sloveniji?

Da. Ko sem prišel v Slovenijo, kjer je vse larifari, sem potreboval kar nekaj časa, da sem se na to privadil. Po dveh, treh letih sem se že ujel pri razmišljanju, ali se ne bi raje vrnil nazaj v Nemčijo.

Te zahrbtnosti, nevoščljivosti, ki jo imamo Slovenci, ko bi sosedu najraje privoščili, da mu crkne krava, Nemci ne poznajo. Če imaš bogatega soseda z milijardami evrov, bodo sosedi prišli do njega in želeli biti z njim v dobrih odnosih, postati in ostati prijatelji. Od njega se bodo želeli naučiti, kako je prišel do teh milijard. Da jim poda kakšen nasvet in pomaga. V Sloveniji pa, če vidiš v bližini kakšnega bogataša, ga že obsojaš, kot da je nekaj ukradel. Da je prevarant in da ga je treba nujno očrniti. V Sloveniji je prva misel vedno negativno usmerjena, v Nemčiji pa pozitivno. To je ta razlika. A tako pač je.

Greuther Fürth je bil njegov šesti klub v Nemčiji. Pri klubu z bogato preteklostjo, ki je bil pred drugo svetovno vojno tudi trikrat nemški prvak, je nosil tudi kapetanski trak. | Foto: Guliverimage Greuther Fürth je bil njegov šesti klub v Nemčiji. Pri klubu z bogato preteklostjo, ki je bil pred drugo svetovno vojno tudi trikrat nemški prvak, je nosil tudi kapetanski trak. Foto: Guliverimage

Nemci veljajo za uspešne ljudi na različnih poslovnih področjih.

Tam delavec ne pametuje direktorju. Direktor pove, podal bom pač primer, kako je ta denarnica bela. In tako tudi je. Pri tem tudi ostane. Vsi pravijo, da je bela, in bodo šli za tem. Tukaj, v Sloveniji, pa bo nekdo rekel, da ni niti slučajno bela, ampak črna, drugi se bo pritoževal in se bo že zapletlo. No, tega v Nemčiji ni. Vsak točno ve, kaj mora delati.

To boste bolje razumeli, ko boste slišali to zgodbo. Pri klubu Greuther Fürth sem igral tri leta, bil njegov kapetan in ljubljenec navijačev. Imeli so me radi. Ko je imel moj sin šest let, sem ga moral vpisati v nogometno šolo. Delavca v klubu sem vprašal, kdaj imajo trening najmlajši, letnik 2011. In nato obiskal trening. Na njem je bilo le šest, sedem otrok. Trener mladih me je takoj prepoznal, bil je navdušen, se želel z menoj slikati. No, ko pa sem mu povedal, da bi rad moj sin treniral, mi je odvrnil, da žal to ne bo možno, ker so trenutno izbrani najboljši mladi igralci iz te generacije, ki so jih skavtirali celo leto. Dal mi je vedeti, da lahko pride sin čez eno leto, a ga bodo vmes skavtirali. Vsako naslednje leto namreč dodajo dva nova igralca. Akademija tako dela transparentno.

Jaz, Balkanec kot Balkanec, sem nato poklical športnega direktorja, ki sem ga dobro poznal, in mu potožil, da se tisti trener iz mene dela norca. Ni mi bilo jasno, zakaj moj sin ne sme trenirati. Pa je rekel, da veljajo taka pravila. In če je trener rekel tako, mi potem ne more pomagati. Tudi če bi bil glavni direktor ali predsednik. V Sloveniji pa je tako, kot je. Pri nas lahko igra od tistega sin, potem pa se starši na polno kregajo. Tega v Nemčiji ni. Tam je pošteno, urejeno. Ni privilegiranih. V ospredju je le delo. Le delo ti prinese rezultat, ne pa veze ali poznanstva.

Vinko Bogataj Sportal Neverjetna usoda: kako je slovenski skakalec postal ljubljenec ameriškega občinstva #video

Kako so vas sprejeli v Nemčiji, ko ste prišli kot mladi nogometaš iz majhne države?

S spoštovanjem. Noben te niti ne vpraša, od kod prihajaš. Tudi tiste, ki znajo le dve nemški besedi. Celo tiste, ki sploh ne znajo nemško in se niti nočejo učiti, jih vseeno spoštujejo. Če prideš igrati v Nemčijo, te navijači in klubski delavci, ne glede na to, ali je tvoja plača pet tisoč ali pet milijonov evrov, spoštujejo. Hvaležni so ti, da si izbral njihov klub. Počutijo se privilegirane. Če daš vse od sebe, si za njih kralj in te obožujejo. In če se potem odločiš za drug klub, ti tega ne bodo nikoli zamerili.

V Sloveniji je seveda drugače. Ko nekdo pride v drugi klub, ga že napadajo, kako je prišel samo po denar, pa se pojavi 100 različnih zgodb, po katerih te že pljuvajo navijači in podijo stran. Pač, to je razlika v mentaliteti. In če je ne bomo v kratkem spremenili, se nam ne piše nič dobrega.

V izbrani vrsti so ga vodili številni selektorji. Začel je pri Bojanu Prašnikarju, nadaljeval pod vodstvom Branka Oblaka, nato vrsto let sodeloval z Matjažem Kekom, kot zadnji ga je v izbrano vrsto vpoklical še Srečko Katanec. | Foto: Guliverimage V izbrani vrsti so ga vodili številni selektorji. Začel je pri Bojanu Prašnikarju, nadaljeval pod vodstvom Branka Oblaka, nato vrsto let sodeloval z Matjažem Kekom, kot zadnji ga je v izbrano vrsto vpoklical še Srečko Katanec. Foto: Guliverimage

Podobno velja za Balkan in sredozemske države, kjer vlada drugačen značaj ljudi, ki bi se težko pustil ujeti v nemški kalup razmišljanja.

Absolutno, to drži. Pa ne rečem, da so Nemci vedno najpametnejši, da imajo vse prav, a to so zadeve, na katere sem se težko prilagodil, ko sem se iz Nemčije vrnil v Slovenijo.

Glede na stereotipe, ki krožijo o Nemcih in njihovi doslednosti ter dovršenosti, kar se tiče organizacije, vas velja povprašati, ali vam je v teh 15 letih sploh kdaj zamudila plača?

Ne, kje pa. Čeprav, počakajte … No, to pa je anekdota. Pri mojem prvem klubu v Nemčiji, to je bil Unterhaching, se mi je enkrat zgodilo, da nismo dočakali plače na pričakovan dan. Vedno smo jo namreč prejeli prvi dan v mesecu, a če je bil ta dan sobota ali nedelja, nekaj dni prej. No, takrat je bil prvi dan v mesecu ravno sobota, plače pa kar ni bilo. Nekdo v klubu iz administracije je zafrknil, tako da nakazila niso šla naprej. In so v petek, 31. v mesecu, prišli predsednik, podpredsednik in športni direktor v slačilnico in se nam v zadregi opravičevali, da bo plača šele v ponedeljek. Ter prosili za odpuščanje. Drugače s plačo nikoli ni bilo težav. Nikoli.

V Nemčiji se je nasmejani Koprčan prikupil tudi navijačem Duisburga, ki so ga v kratkem času vzeli za svojega. | Foto: Guliverimage V Nemčiji se je nasmejani Koprčan prikupil tudi navijačem Duisburga, ki so ga v kratkem času vzeli za svojega. Foto: Guliverimage

Ob tako urejenih finančnih pogojih v klubih vam je bilo še toliko lepše hoditi na reprezentančne zbore. Bili ste standarden reprezentant in uživali zaupanje številnih selektorjev. Manjkala je le še pika na i.

Imeli smo odlično klimo v reprezentanci. To je tudi edina možnost, a tudi nuja, da ob majhnosti države lahko sploh dosegamo uspehe. Vseeno smo majhni, smo država z le dvema milijonoma prebivalcev. In imamo prevelike cilje. Slovenijo želimo gledati na vsakem velikem tekmovanju, kar je nerealno. Ne moremo se kar tako kosati z državami, ki imajo več prebivalcev in denarja. Zato nas je vedno reševalo in krasilo dobro vzdušje. Zaradi njega smo sploh lahko bili konkurenčni. In smo se borili, trudili, navijači pa so to čez čas tudi opazili.

Poglejte samo zlato generacijo pred nami. Tisto z Zlatkom Zahovićem, ki sem ga še ujel in si z njim nekaj časa delil slačilnico, saj sem začel igrati za reprezentanco leta 2002. Od nje ni nihče nič pričakoval in so delali čudeže. Ko nisi pod pritiskom, ti je lažje.

Pred 19 leti je nesrečno in nespretno ostal brez preboja na Euro 2004, ki bi predstavljal njegovo prvo veliko tekmovanje. Za Bežigradom je takole objokoval usoden poraz proti Hrvaški, za katero je zadel v polno Dado Pršo. | Foto: Reuters Pred 19 leti je nesrečno in nespretno ostal brez preboja na Euro 2004, ki bi predstavljal njegovo prvo veliko tekmovanje. Za Bežigradom je takole objokoval usoden poraz proti Hrvaški, za katero je zadel v polno Dado Pršo. Foto: Reuters

Z Zlatkom Zahovićem ste naskakovali nastop na Euru 2004. Bili ste tako blizu, a spet tako daleč. Po nepozabnem dvoboju med Slovenijo in Hrvaško, eni bolj žalostnih tekem v zgodovini slovenskega nogometa (0:1), ste za Bežigradom točili solze kot majhen deček, o čemer pričajo tudi fotografije.

Le kako ne bi jokal? Vsak si želi iti na veliko tekmovanje. Takrat sem imel 22 let. In tu je tisti "če", o katerem sem vam pravil na začetku najinega pogovora, ki odloča o tem, kakšna bo tvoja kariera. Če bi se uvrstili na Euro, pa smo bili zelo blizu, bi verjetno na njem tudi igral tekme. Pri selektorju Prašnikarju sem bil standarden reprezentant, igral vse tekme v kvalifikacijah. Zaradi tega bi se zagotovo prodal v vrhunsko ligo in naredil tako kariero, o kateri bi lahko samo sanjal. Tudi zaradi tega sem tako jokal, največ pa seveda, ker sem želel z reprezentanco zaigrati na velikem tekmovanju.

Igrati za reprezentanco je velika čast. Ogromno prijateljev navija zate in si privilegiran. Celotna država te gleda, obstaja sploh kaj lepšega? To je bil zame najtežji trenutek v moji karieri, definitivno. In to še za Bežigradom, ki je imel kot stadion neko posebno dušo. Na njem smo se počutili neizmerno močni.

Vsi članki iz Sportalove rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Za izbrano vrsto je med letoma 2002 in 2011 zbral 34 nastopov. Med strelce se je vpisal dvakrat. V polno je zadel na prijateljskih tekmah proti Madžarski in Izraelu. | Foto: Guliverimage Za izbrano vrsto je med letoma 2002 in 2011 zbral 34 nastopov. Med strelce se je vpisal dvakrat. V polno je zadel na prijateljskih tekmah proti Madžarski in Izraelu. Foto: Guliverimage Velika tekmovanja vam torej niso bila usojena. Pred zadnjim, na katerem je nastopila Slovenija, to je bil SP 2010, ste se huje poškodovali. Ste s selektorjem Matjažem Kekom po tem še kdaj načeli temo, ali bi vas uvrstil v ožji izbor za svetovno prvenstvo v Južni Afriki, če ne bi imeli takrat takšnih težav z zdravjem?

Ne, o tem se nisva nikoli pogovarjala. Saj niti ni bilo razloga. Bil sem pač huje poškodovan, zato je logično, da je vpoklical zdrave igralce. Poškodba je bila resna, šli so križni ligamenti, a se s tem nisem obremenjeval. Še zdaj se ne. To je sestavni del nogometa, vsako zlo je za nekaj dobro. Tako se pač tolažim. Šel sem naprej in več delal na stvareh, ki jih je bilo treba popraviti. Te so mi koristile, saj sem lahko zaradi njih podaljšal kariero za leto ali dve.

Mladi nogometaši danes, če se jim pripeti poškodba, ne smejo takoj vreči puške v koruzo in se smiliti sami sebi. Ne smejo se spraševati, zakaj ravno jaz, in s tem izgubljati čas. Morajo poiskati le prave osebe, zdravnike in fizioterapevte, ki jih bodo usposobili, pri tem pa odkrili zadeve, ki jih lahko vmes popravijo, da se bodo pozneje, ko bodo spet zdravi, izognili drugim poškodbam.

Po hudi poškodbi ste se uspešno vrnili in leta 2011 ponovno zaigrali za slovensko reprezentanco. A ne za dolgo.

Ni bilo enostavno. Nisem bil več rosno mlad, imel sem že 30 let, zato sem za vrnitev po poškodbi križnih ligamentov potreboval več časa kot takrat, ko sem bil star 20 let. Ko sem si denimo leta 2002 proti Franciji v Ljubljani (0:2) pretrgal ligamenta na gležnju, sem lahko po naporni rehabilitaciji igral že po desetih dneh. No, osem let pozneje, ko sta mi šla ligamenta na levi nogi, sem odšel do zdravnika in ga vprašal, kdaj se bom vrnil na igrišče. Čez deset dni, morda 14? Pa mi je odgovoril, da šele čez osem tednov. To me je vrglo na zadnjico. Nato mi je pojasnil, da se telo, starejši, kot si, obnavlja počasneje.

Leta 2017 se je skušal po enoletni odsotnosti vrniti na igrišče, a je prvič v karieri občutil pomanjkanje želje po igranju nogometa. Odločil se je za slovo z nogometnih zelenic. | Foto: Guliverimage Leta 2017 se je skušal po enoletni odsotnosti vrniti na igrišče, a je prvič v karieri občutil pomanjkanje želje po igranju nogometa. Odločil se je za slovo z nogometnih zelenic. Foto: Guliverimage

Za križne ligamente sem nato leta 2010 potreboval dolgo okrevanje. Trajalo je eno leto. Vrnil sem se leta 2011, a to ni bilo več to, kar sem si želel. Nisem bil več standarden v reprezentanci, leta 2012 se mi je rodil prvi sin, tako da sem se želel bolj posvetiti družini.

Če bi bil reprezentanci lahko še v veliko pomoč, bi nadaljeval, a so bili nekateri mlajši rojaki pred mano. In to povsem zasluženo, saj so igrali bolje od mene. Zato ni bilo razloga, da bi sploh še prihajal in sedel na klopi, s tem pa odžiral mesto nekomu mlajšemu, ki bi mu to bolj koristilo.

Posvečali ste se le še klubu in družini, leta 2017 pa nato sklenili kariero, a tega niste preveč obešali na velik zvon.

Nikoli nisem bil oseba, ki bi se rada izpostavljala. Še zdaj se nerad. O meni pove dosti že, da nimam svojega profila na Instagramu ali Facebooku. Tudi Twitterja nisem nikoli uporabljal. Nisem se želel poslavljati na velika vrata niti nisem imel dovolj tehtnih razlogov za to, saj, to si moramo priznati, nisem bil ravno svetovno znan igralec. Le takšni si po mojem mnenju zaslužijo neko revijalno tekmo, nekaj ekstravagantnega. Preostali smo le navadni smrtniki. Le igralci, ki smo si služili kruh z nogometom.

Za slovenske razmere sem igral na zavidljivi ravni, na evropski ravni pa sem v primerjavi z vrhunskimi svetovnimi zvezdniki spadal v tretjo, četrto kategorijo. In zakaj bi se potem obešal na veliki zvon?

Če boste Gorana Šukala iskali na socialnih omrežjih, boste razočarani, saj ga ne boste našli.
 | Foto: Ana Kovač Če boste Gorana Šukala iskali na socialnih omrežjih, boste razočarani, saj ga ne boste našli. Foto: Ana Kovač

Nenazadnje sem se poslovil zaradi poškodbe, na isti nogi sem si še drugič poškodoval križne ligamente. Čeprav sem se želel vrniti in dal vse od sebe, da bi se, je rehabilitacija trajala eno leto, meniskus je bil v zelo slabem stanju. Hrustanec je bil že od prej tako obrabljen, da nisem bil več sposoben za najvišje napore.

Dobro, zdaj mi koleno še lahko služi za rekreacijo. Tenis lahko dobro igram. Sploh z opornico, ko lahko nadziram gibe. Pomagalo mi je tudi, da sem opravil še eno operacijo in malce počistil koleno. Za amaterski šport to zadošča, za kaj več pa ne.

Pravijo, da nogometaši začutijo trenutek, ko napoči čas za slovo. Kako je bilo v vašem primeru?

Točno tako. Prišel je dan, ko sta mi telo in glava povedala, da je vsega dovolj. Zgodilo se je leta 2017, ko me je še bolelo koleno. Takratnemu trenerju Münchna 1860 Vitorju Pereiri, Portugalcu, ki predstavlja veliko ime, saj je treniral tudi Porto, Olympiakos in Fenerbahče (zdaj je trener brazilskega Corinthiansa, op. p.), sem povedal, da se mi prvič v karieri ni dalo priti na trening. Prvič v 30 letih. Povedal sem mu, da nimam več volje in ga prosil, če mi lahko pomaga pri tem, da prekinemo sodelovanje. Da prekinem veljavno pogodbo s klubom, pri katerem bi lahko sicer še treniral in služil denar. A rekel sem si, da je dovolj.

Zadnja tekma, ki jo je odigral v reprezentančnem dresu, je bila 29. marca 2011 v Belfastu, ko se je Slovenija s Severno Irsko razšla brez zadetkov. Zanimivo je, da je žreb združil Slovenijo s Severnimi Irci tudi v kvalifikacijah za Euro 2024, v katerih bo Kekova četa iskala pot do prvega nastopa na velikem tekmovanju po letu 2010. | Foto: Vid Ponikvar Zadnja tekma, ki jo je odigral v reprezentančnem dresu, je bila 29. marca 2011 v Belfastu, ko se je Slovenija s Severno Irsko razšla brez zadetkov. Zanimivo je, da je žreb združil Slovenijo s Severnimi Irci tudi v kvalifikacijah za Euro 2024, v katerih bo Kekova četa iskala pot do prvega nastopa na velikem tekmovanju po letu 2010. Foto: Vid Ponikvar

Vedel sem, da bo treba počasi skleniti kariero. Otroka sta namreč prihajala v leta, ko bosta morala v šolo. Moral sem se odločiti. Resda sem saniral poškodbo, morda bi lahko še igral v Sloveniji, a sem se odločil, da je vendarle dovolj.

Takrat se je omenjalo zanimanje Olimpije.

Bilo je kar nekaj slovenskih klubov, ki so si želeli, da bi igral za njih, a sem rekel, da je vendarle napočil trenutek za konec. Nogomet sem tako zamenjal za študij.

Kako je prišlo do tega, da ste se iz nogometnih zelenic preselili v šolske klopi?

Vedel sem, da obstaja tovrstna možnost šolanja, ki ti jo omogočajo Nemci. To mi je potrdil tudi odvetnik, specializiran za športne invalide. Joj, to se sliši res malce čudno, zato je treba to vzeti v navednicah, a dejstvo je, da sem končal kariero zaradi poškodbe. Koleno po enoletni rehabilitaciji ni bilo več sposobno za vrhunski nogomet. Zato nisem imel nič proti, da mi omogočijo šolanje in finančno pomagajo. Tako sem začel obiskovati ekonomsko fakulteto v Kopru. To počnem že tri leta. Moram pohvaliti Nemce. Ogromno so pred nami. Ne pustijo te ne cedilu in te ne vržejo na cesto.

Januarja nameravam zaključiti študij. Do takrat moram opraviti še štiri izpite, nato pa pride na vrsto diploma. In ne, naslov diplome ni povezan z nogometom, ampak bolj z logistiko.

V prihodnosti se vidi na določenih položajih v nogometu, kot sta denimo športni direktor ali agent. Že zdaj se trudi na teh področjih ostati aktiven. | Foto: Ana Kovač V prihodnosti se vidi na določenih položajih v nogometu, kot sta denimo športni direktor ali agent. Že zdaj se trudi na teh področjih ostati aktiven. Foto: Ana Kovač

Znanja ekonomije so še kako zaželena v svetu nogometa, ki predstavlja vedno večji posel.

Seveda, to je bil tudi glavni razlog, da sem se ne glede na končano zdravstveno šolo odločil za študij ekonomije. V prihodnosti se namreč vidim na določenih položajih v nogometu, kot sta denimo športni direktor ali agent. To so stvari, ki so mi blizu. Kot nogometni agent sem že sodeloval z nekdanjimi agencijami, ki so me zastopale v tujini. Pomagal sem jih, se pri njih izobraževal in v praksi videl, kako delajo. Trudim se ostati aktiven na tem področju, ki bi se mu rad po koncu študija povsem posvetil.

Opažam, kako so v tej branži zelo pomembni stiki. Poznam veliko trenerjev in športnih direktorjev. Dosti mojih nekdanjih soigralcev zdaj opravlja vloge skavtov, direktorjev, trenerjev ali pomočnikov. Opravljajo funkcije, katere mi bodo zagotovo koristile pri delu. Te stiki so neprecenljivi. Znanje ekonomije bo le še dodaten plus, saj ti pomaga pri marsičem. Pri razumevanju pogodb, administraciji, računovodstvu …

S slovensko reprezentanco je doživel marsikaj lepega. Najraje se spominja dveh zmag nad Italijo. | Foto: Guliverimage S slovensko reprezentanco je doživel marsikaj lepega. Najraje se spominja dveh zmag nad Italijo. Foto: Guliverimage

Kar se tiče mojega življenja v drugi karieri, lahko rečem, da uživam v Kopru. Tudi zaradi tega, ker sem z nogometom v vsakodnevnem stiku. Otroka, ki sta stara 11 in devet let, z veseljem vozim na treninge v Dekane. Vesel sem, da sta se odločila za nogomet, kjer sta pridobila veliko prijateljev. Pa nimam nobene želje, da bi morala nujno uspeti. Važno je le, da sta vesela. Da imata svoj krog prijateljev, s katerimi se bosta družila tudi pozneje in živela športno življenje. To je zelo pomembno, da ne bosta na ulici.

Zelo obožujeta nogomet, če vprašate ženo, še preveč, saj doma spremljata ogromno tekem in vpijata poteze najboljših. Na televiziji, računalniku, telefonu. Vsepovsod.

Kaj bo šele, ko se bo začela norija svetovnega prvenstva. Bosta takrat sploh še z mislimi pri šoli?

Mislim, da bo šola vseeno na prvem mestu. Ko sta v šoli pridna, ju tudi ustrezno nagradim. Tako smo šli prejšnji petek na tekmo Greuther Fürtha, v tem mestu je tudi rojeni mlajši sin, nato smo si v Münchnu ogledali tekmo med Bayernom in Mainzom, v nedeljo pa sem ju peljal še v Madrid na tekmo Reala in Girone. Vsake toliko časa ju nagradim. Si pa morata to tudi zaslužiti. In to dobro vesta.

V dvoboju s Francozom Stevom Marletom na kvalifikacijski tekmi s Francijo leta 2002, ko je Slovenija doživela najhujši poraz in na Stade de Francu izgubila z 0:5. | Foto: Guliverimage V dvoboju s Francozom Stevom Marletom na kvalifikacijski tekmi s Francijo leta 2002, ko je Slovenija doživela najhujši poraz in na Stade de Francu izgubila z 0:5. Foto: Guliverimage

Dejali ste, da bosta vaša sinova na SP 2022 stiskala pesti za Nemčijo. Kaj pa vi?

Tudi. Za koga pa bi lahko navijal, če na prvenstvu ni Slovenije? Dobro, lahko bi tudi za Hrvaško ali Srbijo, državi, ki sta nama blizu. Tudi v teh državah imam veliko prijateljev in jima želim, da bosta uspešni v Katarju. Nemčija pa je vseeno država, ki mi je toliko dala, da se čutim dolžnega v nogometu navijati zanjo.

Nemci so zame prvi favoriti za osvojitev prvenstva. Igralo se bo veliko tekmovanje, Nemci pa imajo ogromno izkušenj. Tudi druge reprezentance so kakovostne. Španija, Francija, Brazilija, Argentina ... Veliko bo nevarnih ekip. Tu je še Belgija, tudi Danska zna po mojem mnenju presenetiti, a ima vseeno Nemčija največ izkušenj. Zato imam občutek, da bo novi svetovni prvak prav Nemčija. To bi me spravilo v dobro voljo.

Hrvaška Francija nogomet Sportal Evropa 12, Južna Amerika 9, preostali svet 0

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin