Druga kariera
Nedelja, 8. 1. 2023, 18.00
1 leto, 4 mesece
Druga kariera (292.): Monika (Pogladič) Marčinković
Slovenka, ki je orala ledino slovenskih smučarskih skokov #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,10
3
Monika Pogladič, danes poročena Marčinković, je prva Slovenka, ki je zmagala na tekmi celinskega pokala, kar je bila v obdobju, v katerem je tekmovala, najvišja raven tekmovanj v ženskih smučarskih skokih.
Monika Pogladič, danes poročena Marčinković, je orala ledino ženskih smučarskih skokov. Bila je prva Slovenka, ki je zmagala na tekmi celinskega pokala, kar je bila v obdobju, v katerem je tekmovala, najvišja raven tekmovanj v ženskih smučarskih skokih. Kariero je zaključila leta 2007, pri 19 letih, ko se je znašla na razpotju – ali vztrajati pri športni karieri, ki v tistem času ni prinašala nobenega prihodka, ali se podati na študijsko pot. Kako danes gleda na razvoj ženskih skokov, kako se spominja oranja ledine in zakaj ji to toliko pomeni?
Slovenska smučarska skakalka Ema Klinec je v soboto na prvi tekmi v Sapporu na Japonskem z 2. mestom poskrbela za jubilejne, 70. stopničke slovenskih smučarskih skakalk v zgodovini. Ženski skoki so danes na enaki stopnji profesionalizma kot moški, a pot do trenutnega stanja je bila dolga in vijugasta.
Zelo dobro se je spominja tudi Monika Pogladič, danes Monika Marčinković, ki je skupaj s Tanjo Volčjak, Urško Rožman, Tamaro Kancilija, Majo Vtič, Petro Benedik in drugimi orala ledino slovenskih smučarskih skokov. Bila je tudi prva Slovenka, ki je zmagala na tekmi celinskega pokala, v obdobju, ko je bila to najvišja raven tekmovanja za ženske skoke. Kariero je končala leta 2007, zgodaj, prezgodaj, pri dobrih 19 letih, a drugega ji niti ni preostalo, saj uspeh v ženskih skokih takrat ni prinašal nobenega prihodka, eksistenco pa si je vseeno treba zagotoviti. 292. gostja Sportalove rubrike Druga kariera je po koncu skakalne kariere zajadrala v druge vode. Danes kot univerzitetna diplomirana pedagoginja in vzgojiteljica dela kot svetovalna delavka v vrtcu.
VIDEO: Monika Marčinković o tem, kaj je v času športne kariere najbolj pogrešala in vprašanjih v stilu, kaj bi bilo, če bi bilo ...
Kariero smučarske skakalke ste zaključili leta 2007. Ali danes še vedno spremljate skoke?
Da, še vedno, vsa naša družina spremlja smučarske skoke, čeprav oba sinova zelo resno trenirata nogomet.
Ste se, ko ste videli padec Urše Bogataj, ki je zaradi poškodbe križnih vezi že končala sezono, spomnili tudi vaših padcev?
Da. Padci in poškodbe so temačen del športa, ki se ga ne maram spominjati. Poškodbe nikoli niso dobrodošle in ko si uspešen, mogoče na ta del celo pozabiš, a ko se zgodijo, se hitro spomniš, da je tudi to del športa.
Če izhajam iz sebe in svoje izkušnje – za mano sta dva zelo grda padca, ki sta me močno zaznamovala. Pred padcem pri skokih nisem čutila prav nobenega strahu, v vsak skok sem se podala povsem brezkompromisno, odločno in brez strahu. Tudi če bi me postavili na vrh planiške velikanke, bi poletela brez oklevanja.
Ko pa pride do padca, se vse spremeni. Zame je bilo najhuje leta 2007, ko sem grdo padla v Vikersundu na Norveškem in so me s prizorišča odpeljali reševalci. Takrat sem se resno vprašala, ali mi je tega sploh treba. Še danes se spomnim tega vprašanja.
Pri padcu je prišlo do hudega udarca v hrbtenico, zato je bilo logično, da so me spreletavala vprašanja, kaj če ne bom več mogla hoditi, kaj če bom pristala na invalidskem vozičku in podobno. Bom šla iz ene v drugo skrajnost?
"Ko pride do padca, se vse spremeni. Zame je bilo najhuje leta 2007, ko sem grdo padla v Vikersundu na Norveškem in so me s prizorišča odpeljali reševalci. Takrat sem se resno vprašala, ali mi je tega sploh treba. Še danes se spomnim tega vprašanja."
Na srečo se je vse dobro končalo in sem že dva dni pozneje tekmovala, a če se danes ozrem nazaj, ne vem, kako sem vse to zmogla. Zaradi adrenalina sem se šele nekaj dni pozneje zavedala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Po tistem ni bilo več enako. Vsakokrat, ko je zapihal veter, me je skrbelo. Ko je enkrat prisoten strah in to nezdrav strah, potem v skokih ne moreš več biti uspešen. Enostavno ne gre.
V mojih tekmovalnih časih je bila razlika tudi v tem, da nismo imeli take psihološke podpore kot obstaja danes, z menoj se nihče ni pogovarjal o teh strahovih, sama se morala čez to in to je drugače, kot bi bilo, če bi sodelovala s športnim psihologom.
Včasih razmišljam, kaj bi bilo, če bi se s skoki ukvarjala danes in bi imela ustrezno podporo, ampak niti nima smisla. Danes je vse drugače, delo v ženski skakalni reprezentanci je drugačno, pristop do deklet je povsem drugačen, kot je bil. Ženski skoki so se povsem približali moškim …
Kako ste se skakalke takrat borile za to, kar vam pripada, za enakopravnost z moškimi? Za to, kar danes imajo.
Vedno pravim, da ima velike zasluge za razvoj ženskih skokov v Sloveniji moj oče Silvo Pogladič. On je bil tisti, ki je imel voljo, ki je bil siten, če rečem po domače, ki je vztrajal, hodil na Smučarsko zvezo Slovenije, prosil za stvari, ki bi jih športnik v reprezentanci moral imeti.
Spomnim se, da sva se prvič čisto sama odpravila na turnejo, takrat je bila to turneja štirih skakalnic, v lastni režiji in na lastne stroške. Nekaj časa sem trenirala z Američankami, malo z Avstrijkami, one so že imele neko začetno strukturo reprezentance, ki je pri nas še ni bilo. Vzeli so me pod svoje okrilje, za kar sem bila zelo hvaležna.
Potem pa smo iz leta v leto napredovali. Naslednje leto smo že dobili trenerja in kombi, a smo morali plačati bivanje, skratka, položaj ženskih skokov v Sloveniji se je razvijal zelo počasi in postopoma. Celinski pokal se je formiral v sezoni 2004/2005.
Kdaj in kako ste se sploh začeli ukvarjati s skoki?
Začela sem 11 pri letih (leta 1998, op. a.), v roku dveh, treh let pa sem že hodila na turnejo, šlo je za nemško-avstrijsko turnejo, ki je prerasla v celinski pokal. To je bil takrat najvišji rang tekmovanj za dekleta.
Napredovali smo počasi, z malimi koraki. Bilo je težko. Ves čas smo trenirali, jaz sem bila taka, da mi ni zadoščal en trening, ampak sem vedno želela še dodatnega, ni pa bilo nekega feedbacka v smislu financ ali kakšne druge pomoči.
Potem je sledil padec, kjer kot sem že omenila, nisem imela nobene strokovne podpore, in prišla sem do točke, ko se mi je zdelo, da ta pot ne vodi več nikamor. Niti skoki se niso razvijali, vsaj tako se je zdelo.
Znašla sem se na razpotju, bližala sem se 18. letu, začela sem razmišljati o študiju in zaposlitvi, kar enostavno ni bilo več združljivo s športom.
Morala sem razmišljati o tem, od česa bom sploh živela, zavedala sem se, da dolgoročno od skokov zagotovo ne, zato sem sprejela odločitev, da s skoki postopoma zaključim. Stara sem bila slabih 20 let.
Glede na podatke na spletni strani FIS ste zadnjič tekmovali 6. februarja 2007 na Ljubnem.
Da, nato sem se leta 2011, ko starejši sin še ni bil star eno leto, za kratek čas vrnila na skakalnico, enako tudi Urška in Tamara. Nekaj časa sem vztrajala, tudi tekmovala sem, in sicer na državnih tekmah, na tekmovanju parov …
V tistem obdobju so se začeli tudi pogovori o tem, da bi vztrajala do olimpijskih iger v Sočiju leta 2014, kjer so bili ženski skoki prvič na sporedu. Pojavile so se tudi finančne ponudbe, a so bile tako minimalne, da z njimi ne bi mogla preživeti do olimpijskih iger.
Ponudbe s strani zveze?
S strani kluba, za katerega sem takrat tekmovala, se pravi SSK Ljubno BTC. Pogovarjali smo se, na kakšen način bi lahko prebrodila to obdobje, dogovarjali smo se tudi s sponzorji. Na koncu sem se vseeno odločila, da kariero zaključim, pri čemer finančna slika ni bila ključni dejavnik moje odločitve.
Na skakalnici se enostavno nisem več počutila tako dobro, kot sem se v preteklosti, padci so pustili posledice, zato sem se odločila, da se olimpijskim igram odpovem. Če bi se jih udeležila, bi tam želela doseči nek vidnejši rezultat, ne pa samo odkljukati ene od svojih želja. V tistem trenutku se mi ni zdelo vredno, da bi bila vse dneve odsotna in moja družina ne bi imela kaj dosti od mene, pa čeprav so me pri tem doma vsi podpirali.
Mislim, da je v primeru, ko ne čutiš, da si stoodstotno pri stvari, bolje odnehati in mesto prepustiti komu drugemu. Prav se mi tudi zdi, da se na olimpijske igre odpraviš z rezultatskim ciljem, ne pa da greš samo sodelovati. Vsaj jaz tako razmišljam.
"Na skakalnici se nisem več počutila tako dobro, kot sem se v preteklosti, padci so pustili posledice, zato sem se odločila, da se olimpijskim igram odpovem. Če bi se jih udeležila, bi tam želela doseči nek vidnejši rezultat, ne pa samo odkljukati ene od svojih želja."
Če bi se smučarskih skokov lotili kakih deset let pozneje, bi bilo vse drugače. Se strinjate? Se vam zdi, da ste glede smučarskih skokov živeli v napačnem obdobju?
Da, včasih pomislim tudi na to. Skušam si tudi predstavljati, kaj bi bilo, če bi skakala v tem obdobju, po drugi strani pa verjamem, da se vse zgodi z nekim namenom.
Ponosna sem na to, da sem sodelovala pri začetkih slovenskih ženskih smučarskih skokov in da sem bila med tistimi, ki so pripomogli k vrednosti ženskih skokov. Če moj oče in jaz ne bi bila tako trmasta, kot sva bila, bi se ženski skoki v Sloveniji začeli razvijati pozneje. Vsaj s kakšnim letom zamika.
V kratki, a uspešni karieri se je nabralo kar lovorik.
S skoki ste začeli v Mislinji. Predvidevam, da ste bili edino dekle na skakalnici?
Da, začetki so bili zelo zanimivi. Odraščala sem v Mislinji z razgledom na skakalnico. S skoki je je najprej ukvarjal moj brat. Tudi v meni je ves čas zorela želja, da bi se tudi jaz poskusila v skokih, a te želje dolgo nisem izustila naglas.
V tistem obdobju je bilo čudno, da gre punca na skakalnico. No, splet okoliščin je pripeljal do tega, da sem pri 11 letih poskusila tudi jaz in tako se je začelo. Oče je bil ves čas zraven kot spremljevalec, kot podporna oseba, šele pozneje se je vključil kot sodnik.
Na začetku je bilo zelo težko, saj ni bilo ločenih tekmovanj za dekleta, zato smo najprej tekmovale s fanti. Šele pozneje smo dočakali prva tekmovanja za dekleta. Spomnim se, da nas je bilo na začetku na tekmi samo pet ali šest.
"Na začetku smo bile deležne tudi zaničevalnih pogledov, češ, kaj dekle sploh počne na skakalnici, pa saj vas je samo pet, šest, pa tekmujete in podobno. Vam je lahko, vam je enostavno, so govorili nekateri."
Kako vas je sprejela okolica?
Na začetku smo bile deležne tudi zaničevalnih pogledov, češ, kaj dekle sploh počne na skakalnici, pa saj vas je samo pet, šest, pa tekmujete in podobno. Vam je lahko, vam je enostavno, so govorili nekateri.
Kljub temu smo vztrajale, pri vseh je bila prisotna močna volja, energija in zagnanost. Rade smo imele ta šport in to je bilo tisto, kar nas je kljub vsem preprekam in izzivom držalo v športu, in nas pripeljalo do tod, kjer so ženski skoki danes.
Srečna sem, da so dekleta tam, kjer so, in pomirjena, da kljub temu da me, prva generacija skakalk, nismo imele nič od skokov, danes na nek način vseeno imamo. Bile smo začetnice in pobudnice in smo res orale ledino slovenskih ženskih smučarskih skokov. Ni bilo enostavno, tudi za starše ne.
Danes smo v obdobju, ko razvoj ženskih skokov poteka zelo hitro. Vse bolj se približujejo moškim skokom, je bil pa za ta napredek seveda nujen čas. Še posebej v medijih, ki so zelo pomembni za sponzorje, mujen je bil čas glede miselnosti … Ko ta krog enkrat steče, je drugače.
"Danes smo v obdobju, ko razvoj ženskih skokov poteka zelo hitro. Vse bolj se približujejo moškim skokom, je bil pa za ta napredek seveda nujen čas. Še posebej v medijih, ki so zelo pomembni za sponzorje, mujen je bil čas glede miselnosti … Ko ta krog enkrat steče, je drugače."
Vas je na vaših začetkih kdo skušal odvrniti od skokov, vam je kdo omenil, da bi bilo za dekle bolj primerno, da se loti gimnastike na primer ali plesa …
Ne, v mojem krogu ljudi sem imela popolno podporo, sem pa izven tega kroga slišala marsikaj. Tudi od skakalcev in ljudi, ki danes ženske skoke podpirajo in zagovarjajo, a tega prej niso počeli.
Pomembno je tudi, da so nekateri trenerji verjeli v panogo ženskih skokov in se podali na to pot. Pri tem je bil še posebej pomemben Sten Baloh, ki je na začetku odigral zelo pomembno vlogo. Verjel je v ženske skoke. Trenerjem v ženski panogi je bilo precej težje kot trenerjem v moški panogi. Tudi uspehi skakalk niso bili tako cenjeni kot uspehi skakalcev.
S Stenom sva sodelovala od začetka. On je bil prvi trener, ki se je z nami podal na turnejo štirih skakalnic, ki je bila predhodnica celinskega pokala. Bil je enako trmast kot me, skupaj smo premagovali izzive, podpiral nas je, vztrajal je na zvezi pri zagotavljanju določenih pogojev. Že to, da se je bil pripravljen podati v nekaj novega, v nekaj, kar se na novo formira, je ogromno.
Decembra 2005 ste v Baiersbronnu v Nemčiji zmagali na tekmi celinskega pokala, kar je bil v tistem obdobju največji slovenski uspeh smučarskih skakalk, saj svetovnega pokala še ni bilo. Bili ste prva Slovenka, ki je zmagala na tekmi celinskega pokala v smučarskih skokih. Kakšen odmev je takrat imela vaša zmaga?
Zelo minimalnega. Mislim, da je bil objavljen članek v Delu in lokalnih časopisih, na televiziji tega niso omenjali. Tu in tam se je pojavil še kakšen članek na internetu, a internet v tistem času še ni imel takih razsežnosti kot danes niti ni bilo družbenih omrežij.
Ste za zmago dobili kakšno finančno nagrado, spodbudo?
Mislim, da je bilo v kuverti sto ali 200 evrov, nagrade so bile minimalne. Jaz sem imela srečo, da sem imela že od vsega začetka sponzorja, podjetnika s Koroške, ki je v moji karieri odigral veliko vlogo.
K sreči se danes nagrade v ženskih skokih zvišujejo.
Ja, je pa še vedno razlika. Punce ne zaslužijo toliko kot fantje. Športniki so še premalo plačani za to, kar delajo. To ni služba osem ur na dan, ampak 24 ur na dan, vse praznike, vse dneve v tednu.
Laik na televiziji vidi samo lepe stvari, ne vidi pa ozadja. Dejstvo je, da je vrhunski šport izjemno naporen in zahteven. Po televiziji vidimo samo užitek, medtem ko trpljenje in trud, ki ga športniki vlagajo, vsi padci, ki jih doživljajo v karieri, energija in čas ter odrekanje ostajajo skriti pred očmi javnosti. Kar zadeva mene, si vrhunski športnik zasluži vse najboljše.
Ko so neuspehi, je za športnika zelo težko, še posebej pri skokih, kar se lahko obrne čez noč. En dan ti gre, naslednje dni pa ne več, pa ne poznaš odgovora, kaj je šlo narobe.
Ste ob koncu kariere razmišljali o tem, da bi bili na kakšen drug način vpeti v smučarske skoke?
Takrat sem prišla tako daleč, da za skoke nisem želela niti slišati. Enostavno sem jih odrinila stran od sebe, to je bil prvi trenutek, ko se je enostavno nabralo preveč stvari in je bilo fizično in psihično preveč naporno. Ko sem to prespala in je preteklo nekaj časa, sem ugotovila, da imam skoke še vedno rada, da jih še vedno nosim v srcu.
Sčasoma sem jih začela pogrešati, a sem hkrati vedela, da nisem več prava, da bi se vrnila na skakalnico. Mogoče bi se ob ustrezni strokovni podpori lahko, a kot že rečeno, te podpore v tistem času ni bilo.
Pred tremi leti sem se potem odločila, da opravim izpit za sodnico, k temu so me spodbudili v mojem nekdanjem klubu v Mislinji, tako da sem opravila izpit in sodila nekaj tekem.
Je pa položaj tak, da sta oba moja otroka športnika, oba se ukvarjata z nogometom, ki vzame ogromno časa, tudi vse konce tedna, mož je pogosto službeno odsoten, in vse to mi enostavno ne dovoljuje, da bi bila v skokih tako prisotna, kot bi si želela. Pred mesecem, dvema sem se tako odločila, da tudi to vlogo postavim na stran.
Vem namreč, koliko mi je v času športne kariere pomenila podpora staršev, koliko je bilo vredno, da sta zraven, in zdaj sem v položaju, ko me oz. naju z možem otroka zelo potrebujeta, da ju spremljava in podpirava. Otroka sta na prvem mestu, vse ostalo je na stranskem tiru. Če bo kdaj čas, se bom z veseljem vrnila tudi v skoke, če bo možna kakšna oblika sodelovanja. Ne v obliki trenerskega dela, to vseeno vzame preveč časa in jaz imam službo, ki jo zelo rada opravljam. Ampak kdo ve, morda najdemo kakšen drug način sodelovanja.
Kakšne sanje ste sanjali kot mlada skakalka? Ste si želeli olimpijske priložnosti?
Da, absolutno. Vsak športnik sanja o tem, da bo nekoč tekmoval na tekmah najvišjega ranga. V prvi vrsti sem se s skoki ukvarjala, ker sem jih imela res rada. Rada sem trenirala, nič mi ni predstavljalo napora, res sem uživala na skakalnici, brez kančka strahu, kar je osnova za uspeh. Je bil pa v mojih časih uspeh že to, da smo dobile celinski pokal, da se je formirala reprezentanca, da smo članice reprezentance, že ob tem so me prevzela posebna čustva. Takrat je bilo to vse, kar smo v resnici imeli.
Vsa ta velika tekmovanja so se takrat zdela zelo oddaljena. Bolj so mi bile v tistem času dosegljive daljave, ki sem jih dosegala, da sem imela priložnost skakati na čim večjih skakalnicah. Tudi če bi mi odprli planiško velikanko, sem prepričana, da bi skočila brezkompromisno. Takrat zame ni bilo ovir, kar zadeva velikosti skakalnic. V tem pogledu so mi šli tudi trenerji zelo na roko in mi prisluhnili, kot je bilo to mogoče.
Se spomnite, kakšen je vaš skakalni rekord?
130 metrov, skočila sem ga na skakalnici v Predazzu v Italiji, uradni rekord, dosežen na tekmi, pa je 111 metrov, ki sem jih skočila v Oslu na Norveškem.
Bi danes kaj storili drugače?
Ne, zelo hvaležna sem za to izkušnjo. Skoki so mi ogromno dali, osebnostno so me izoblikovali. Samoumevno je bilo, da se trudim, vztrajam, premagujem izzive in sem hvaležna za vsak napredek na tem področju. Definitivno tega sama ne bi zmogla, v prvi vrsti je za vse najbolj zaslužen oče, potem pa še trenerji in ostala ekipa.
Preberite še:
3