Druga kariera
Nedelja, 25. 12. 2022, 14.00
1 leto, 3 mesece
DRUGA KARIERA (291.) – OGNJEN BACKOVIČ
Nekdanji slovenski reprezentant, ki premika meje v poslovnem svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,69
6
Gost 291. druge kariere je Ognjen Backovič.
Nekdanji rokometaš Ognjen Backovič je eden športnikov, ki so ob koncu prve kariere igrišče hitro zamenjali za povsem drugačno okolje. Danes 42-letni nekdanji reprezentant je namreč rokometne copate pred nekaj leti bliskovito zamenjal za poslovne čevlje.
Ognjen Backovič je že ob rokometni karieri uspešno dokončal študij marketinga, ob zadnjih rokometnih potezah na igrišču pa je že zajadral tudi na poslovno pot, ki jo je ob dokončni upokojitvi iz rokometnih igrišč še nadgradil. Od prve polovice leta 2021 je otrok Slovana direktor prodaje v slovenskem telekomunikacijskem podjetju S&T Iskratel, informacijske in komunikacijske rešitve, d.o.o. Nosilec skupine S&T Iskratel je vodilni evropski ponudnik celovitih in visoko zanesljivih rešitev za varno, pametno in povezano prihodnost. Skupina je s širokim portfeljem informacijskih, komunikacijskih in poslovnih rešitev, v kombinaciji z najhitrejšo in zanesljivo podporo, prisotna v več kot 50 državah po svetu.
Ob tem pa nekdanji rokometaš, ki je med drugim igral na Hrvaškem, v Španiji in nemški bundesligi, ohranja tudi stik z rokometom, saj že nekaj časa s svojim širokim znanjem deluje kot strokovni komentator in sodelavec nacionalne televizije. Navdušenec nad deskanjem na snegu in ligo NFL tako tudi v drugi karieri ne počiva in uspešno dosega cilj za ciljem.
Pot ga je po koncu športne kariere zanesla na povsem drugačno pot.
Od vaše zadnje rokometne tekme je minilo že kar nekaj let. Ognjen Backovič in druga kariera? Kam vas je zanesla pot?
Nazadnje sem resen rokomet igral v Nemčiji leta 2014, že takrat pa sem bolj dolgoročno začel razmišljati o rešitvi po koncu rokometne kariere, čeprav takrat še nisem razmišljal o upokojitvi. Že med rokometno kariero sem doštudiral marketing, potem pa se mi je ponudila priložnost v Švici, kjer sem v lahko v enem izmed klubov iz nižjih lig popoldne treniral, dopoldne pa normalno opravljal službene obveznosti. Tam sem se z lastnikom podjetja, v katerem sem delal, in je bil hkrati tudi del kluba, hitro dogovorila in začel sem z delom. V Švici sem potem preživel osem mesecev, ko se je zaključila sezona, sem z delom za to podjetje nadaljeval še naprej.
Vrnil sem se v Slovenijo in sem deloval kot predstavnik tega podjetja za jadranski trg in na ta način popolnoma sklenil rokometno pot ter se preselil v poslovne vode.
Zakaj ste se odločili za študij marketinga?
Ko sem se odločal za študij, v tistem času še ni bilo takšnih možnosti in izbire za študij na daljavo, kot je to zdaj. Ko sem igral v tujini, je bilo to specifično življenje profesionalnega športnika zelo težko uskladiti s študijskimi obveznostmi, praktično nemogoče je bilo, da bi hodil na izpite. Zato sem iskal študij na daljavo, ki bi ga lahko uskladil z igranjem rokometa. Imel sem možnosti izbrati med ekonomijo in marketingom, ki mi je na koncu glede na predmetnik deloval bolj zanimiv.
Do zdaj ste verjetno že dobro spoznali poslovni svet, se že počutite domače kot na igrišču?
Od prve polovice leta 2021 opravlja vlogo direktorja prodaje v podjetju S&T Iskratel v poslovni enoti Broadband.
Moj cilj je bil, da se po koncu rokometne kariere hitro preselim v poslovne vode. Dokaj hitro sem sam pri sebi razčistil, da nimam nobene želje postati trener ali kaj podobnega. Želel sem poizkusiti nekaj novega. Marketing kot tak je zelo zanimiv, tudi med študijem sem zelo užival in mislim, da mi je dal izhodišče, da sem lahko začel s potjo v poslovnih vodah. Marketing je veliko več kot samo reklame, kot si največkrat predstavlja veliko ljudi. Gre za veliko več, od analiziranja trga in kupcev, zato mi je znanje iz študija prišlo zelo prav, nadgradil sem ga še s študijem MBA na ljubljanski ekonomski fakulteti, ki sem ga zaključil leta 2017.
Pri delu sem se iz marketinga bolj preusmeril na prodajo, kjer sem potem vso pridobljeno znanje na področju marketinga združil s prodajnimi strategijami. Od prve polovice leta 2021 sem tudi direktor prodaje v podjetju S&T Iskratel v poslovni enoti Broadband.
Pot v drugo kariero zna biti za športnika lahko zelo zahtevna. Vi ste sicer dejali, da ste o tem že razmišljali tudi med igranjem rokometa. Ste se ob prehodu na poslovno pot spopadli s kakšnimi težavami?
Če zdaj gledam za nazaj, res deluje, da je vse skupaj potekalo zelo gladko, a za športnika je to zelo stresno obdobje. Po koncu kariere se ti podre svet, ki si ga poznal do tedaj, saj ni več rutine treningov in tekem. Vse to izgine in hitro se pojavi vprašanje, kaj početi naprej v življenju in zato potem nastopijo stiske športnikov. V eni izmed raziskav sem prebral, da vsak drugi športnik po koncu kariere zapade v depresijo, ker je prej navajen povsem drugačnega življenja.
Pri meni se je za dobro odločitev izkazalo, da sem že med kariero zaključil študij. Za dodaten plus se je izkazalo tudi, da sem znal tuje jezike, saj sem zaradi znanja nemškega jezika in diplome iz marketinga potem tudi dobil to priložnost v Švici, ki je drugače ne bi bilo.
Za slovensko izbrano vrsto je odigral 118 tekem, na katerih je dosegel 174 zadetkov.
Še ena težava, ki se pogosto pojavi ob začetku druge kariere, je očitanje pomanjkanja delovnih izkušenj. Ste se srečali s to težavo?
O tem lahko veliko povem iz moje izkušnje, ko sem iskal svojo prvo zaposlitev v Sloveniji, kjer te vedno vprašajo, če imaš kakšne relevantne izkušnje. In tu športniki pademo v veliko stisko, ker relevantnih izkušenj profesionalni športnik ne more imeti, saj je celo življenje treniral in se športno udejstvoval. Slovenski delodajalci, vsa čast izjemam, če malce karikiram, iščejo nekoga mladega, ki je doštudiral in ima pri 25 letih več kot deset let delovnih izkušenj in bi na koncu delal še za minimalno plačo.
To je res relevantna problematika in mislim, da se športniki še danes s tem pogosto srečujejo. Veliko je seveda odvisno od tega, na kakšnega delodajalca naletiš. Obstajajo tudi takšni, ki ob pomankanju relevantnih izkušenj, opazijo, da imajo športniki razvite socialne kompetence, delovne navade in visok čut za odgovornost in so ob tem še pripravljeni delati. Velika večina športnikov največkrat dobro govori tudi tuje jezike, vse te mehke veščine pa lahko potem prevladajo tudi nad vsemi temi delovnimi izkušnjami.
Bi potem lahko rekli, da vam je šport dal ogromno tudi za tlakovanje poslovne poti?
Definitivno. Kot sem rekel, si skozi šport ustvariš delovne navade in razviješ čut za odgovornost, ekipo in timsko delo. Skozi športno kariero, ko menjavaš klube in si prisoten na sponzorskih dogodkih, pa ko predstavljaš klub in se pogovarjaš z ljudmi, razvijaš socialne kompetence in mrežo poznanstev, ob tem pa nadgrajuješ že prej omenjeno znanje tujih jezikov. Tega se kot športnik mogoče sploh ne zavedaš, opaziš pa te stvari, ko se podaš na neko drugačno poslovno pot.
Sta v poslovnem svetu ob vašem imenu pogosto prva asociacija šport in rokomet?
V Sloveniji se mi je dogajalo in se mi še, da so me ljudje prepoznali in so bili mnogi ob tem tudi začudeni, kako to, da je športnik v poslovnih vodah. Najpogostejše vprašanje je potem, zakaj pa nisi ostal v rokometu oziroma športu nasploh. Po svoje lahko to razumem, ker večina športnikov išče nadaljevanje svoje poti v športu še naprej. Tako da se s tem srečujem, a ne vidim v tem ničesar slabega.
V karieri je med drugim igral v Nemčiji, Španiji in na Hrvaškem.
Imate kakšne dolgoročne ali kratkoročne cilje?
Skozi leta sem nekako ugotovil, da se nekih velikih ciljev v življenju ne splača postavljati, ker se potem načrti, takoj ko si jih postaviš, spremenijo ali porušijo. Imam nek dolgoročen cilj, ki bi si ga želel doseči in temu tudi sledim. Mislim, da je bolj kot neka pozicija pomembno to, da človek uživa v svojem delu, da je obdan z ekipo, ki ji zaupa in s katero rad preživlja čas, ker konec koncev v službi preživimo več časa kot z domačimi. Želim si, da bi bil zadovoljen tam, kjer sem, in da bi še naprej z veseljem opravljal, kar počnem in da bi imel ob tem še čas za svoje najbližje in raziskoval svet.
Rokomet in poslovni svet sva že omenila, kaj pa vas še navdušuje oziroma s čim se še ukvarjate?
Prosti čas res poskušam izkoristiti zase in družino. Po vseh teh letih športnega udejstvovanja in tujine je bilo vse podrejeno rokometu, zato mi res odgovarja čas, ki ga imam zase, da grem lahko v kino, da lahko potujem in odkrivam nove kraje. Zelo rad tudi deskam na snegu in se rekreativno ukvarjam še z nekaj drugimi športi. To so nekako stvari, ki jim namenim največ prostega časa.
Nekaj časa ste po koncu kariere delovali tudi pri Rokometnem klubu Slovan. Kakšna je bila vaša vloga?
Pri Slovanu sem deloval na neki dobrovoljni bazi, ker je to klub, pri katerem sem začel igrati rokomet. Slovan se je v letih, ko sem se vrnil v Slovenijo, srečeval s težavnim obdobjem, zato sem želel pomagati, da bi se znova vzpostavila piramida. Želel sem, da bi v klub prišlo čim več mladih in otrok, ki bi se skozi rokometno šolo športno udejstvovali, klub pa bi skozi te mladinske pogone prišel tudi do lastnih kadrov za člansko ekipo.
Leta 2004 je s slovensko izbrano vrsto osvojil srebro na evropskem prvenstvu.
Niste pa torej nikoli razmišljali, da bi dolgoročno ostali v rokometu?
V trenerstvo me ni nikoli vleklo. Če bi deloval kot trener, bi zagotovo želel delovati na najvišjih ravneh, v Sloveniji je za to res malo priložnosti, ker res ni veliko klubov, v katerih bi lahko delal na visokem nivoju. To pa bi potem pomenilo, da bi se moral seliti v tujino, kar pa je pri teh letih, ko imaš otroke, veliko bolj težavno in res nisem želel tega.
Vseeno pa ostajate v stiku z rokometom kot strokovni sodelavec in komentator rokometnih tekem na nacionalni televiziji. Nekako ste se na tem mestu zdaj že kar uveljavili.
Moram reči, da me to res veseli, saj s tem ohranjam stik z rokometom. Veseli me spremljanje prvenstev, ki jih že tako ali tako spremljam tudi zasebno in to komentiranje ter sodelovanje s televizijo vidim kot razvedritev in popestritev mojega delovnika.
Nazadnje ste kot strokovni sodelavec sodelovali na evropskem prvenstvu za ženske. So bile predstave slovenskih deklet
Slovenke so EP sklenile na osmem mestu.
za vas presenečenje?
Pred začetkom prvenstva ženskega rokometa nisem tako dobro poznal. Spremljal sem slovenske klube, na pa ženskega rokometa nasploh. Pred začetkom turnirja iskreno nisem polagal velikih upov v našo reprezentanco in verjel v kakšen odmeven rezultat. Potem pa so dekleta z energijo in strastjo in s tisto zmago proti Danski močno dvignile apetite. Na koncu moram reči, da mi je žal, da je zmanjkalo moči, da bi dekleta naredile še kakšen bolj odmeven rezultat. Mislim, da je bila priložnost res lepa. Škoda, a upam, da bodo nadaljevala v enakem ritmu.
Omenili ste energijo in strast. Pogosto sta dve odliki, ki se na zadnjih tekmah in turnirjih omenjata kot dva izmed elementov igre, ki manjkata v moški izbrani vrsti.
Te zadeve je zares težko tako poenostaviti. V večini primerov so ravno mediji tisti, ki iščejo razloge, ki bi bili enostavni oziroma na prvo žogo, a sam mislim, da je stvar veliko bolj kompleksna. Največkrat ko rezultat izostane, se takoj omeni pomanjkanje borbe in želje. Jaz si želim, da bi fantje to demantirali in da bi spet dosegli en odmeven rezultat, s katerim bi dvignili tudi rokometno vzdušje v Sloveniji.
Bliža se tudi svetovno prvenstvo, na katerem bo s posebnim povabilom nastopila tudi Slovenija. Uroš Zorman je že predstavil širši spisek reprezentantov, ki je glede na prejšnja tekmovanja precej premešan.
Do prvenstva je še kar nekaj časa, zato je težko napovedovati, kaj se bo zgodilo. Treba bo tudi videti, kdo bo na koncu v ekipi, saj se med pripravami lahko zgodi še marsikaj spremeni. Upam, da ne bo težav s poškodbami in odpovedmi in da bodo fantje, ki so na seznamu, prisotni in dobro pripravljeni. Potem pa je nekaj odvisno tudi od sreče, veliko v rokometu pomeni tudi vratar. V Sloveniji prihaja in bo še prišlo do menjave generacij, tako da bomo videli, ali bo Urošu uspelo povezati mladost z izkušnjami.
Z Urošem Zormanom, ki bo januarja Slovenijo popeljal na svetovno prvenstvo.
V igralski karieri ste se z reprezentanco leta 2004 razveselili tudi srebra na domačem evropskem prvenstvu. Kakšni so zdaj spomini na tisto obdobje?
Zelo lepi. Sam sem imel srečo, da smo to srebrno odličje osvojili pred domačim občinstvom in to je nekaj najlepšega, kar lahko športnik doživi. Mislim, da smo Slovenci izredni navijači, kar se je pokazalo tudi takrat, ko smo dobesedno na krilih navijačev poleteli do finala. Tisto srebro je bil prvi velik uspeh v slovenskih ekipnih športih, tako da smo orali ledino. Še vedno so to res fenomenalni občutki in tudi zdaj, ko gledam katerega izmed velikih prvenstev, se spomnim na tiste čase in za trenutek pogrešam tekme na najvišjih ravneh, ko doma cela dvorana navija zate. To so res lepi in neprecenljivi spomini.
Kar se tiče klubske kariere, ste veliko igrali tudi v tujini. Na katero obdobje imate morda najlepše spomine?
Težko je izluščiti le enega, saj imam na vsako obdobje lepe, pa tudi kakšne manj prijetne spomine. Moram pa že zaradi same klime in države kot take izpostaviti tri leta v Španiji. Dodobra sem spoznal špansko kulturo, navade, se naučil španščine in res užival v obdobju, ko sem živel tam. Veliko je druženja, sonca in na tisto obdobje imam zares lepe spomine.
Leta 2004 na domačem evropskem prvenstvu.
Po drugi strani se zelo rad spominjam tudi obdobja v Nemčiji, ker je zame rokometna bundesliga, kar je za košarko liga NBA. Tam sem užival v vsaki tekmi, ker se igra res na najvišjem nivoju pred polnimi tribunami, kar so na koncu sanje vsakega športnika.
Rokomet nekoč in danes? Tudi sami opazite velik razkorak sploh v Sloveniji?
Predvsem je treba povedati, da je kvaliteta rokometa v Sloveniji skozi leta močno padla. V mojih igralskih časih je bila zgodba povsem drugačna. V letih 2003–2005 so med drugim Prule igrale v polfinalu lige prvakov, Celjani so leta 2004 osvojili ligo prvakov, tudi kasneje so bili Celjani na visokem nivoju, kar pomeni, da so bili slovenski klubi v samem evropskem vrhu.
Ob tem je bilo zelo kvalitetno tudi slovensko državno prvenstvo z veliko kvalitetnimi tujimi rokometaši, ki so vse skupaj dvignili še na višji nivo, zraven so vplivali tudi na nas fante, ki smo takrat igrali v domači ligi. Vse skupaj je potem vrhunec doživelo leta 2004, ko smo osvojili že omenjeno srebrno odličje. Takrat je velika večina reprezentantov igrala v slovenski ligi pa smo evropsko prvenstvo sklenili na drugem mestu. Zdaj tega ni več, kvaliteta rokometa v slovenski ligi je na žalost padla, kar se močno odraža tudi na klubskih rezultatih.
Nosil je tudi dres nemške ekipe Minden.
Verjetno so tu glavni problem finance oziroma slabo vlaganje v slovenski rokomet?
Ja, na žalost se pri športu vse začne in konča pri denarju.
Spremljate poleg rokometa še kakšen drug šport?
Ligo NFL. Ne znam povsem pojasniti, a to je moja prva ljubezen, kar se tiče športa. Imam ekipo, za katero navijam že zadnjih dvajset let, ki jo spremljam res podrobno in bi znal o njej verjetno povedati več kot o slovenski rokometni reprezentanci (smeh, op. p.).
Več iz rubrike Druga kariera:
6