Druga kariera
Nedelja, 5. 3. 2023, 16.30
1 leto, 8 mesecev
DRUGA KARIERA (300): URBAN JARC
Slovenec, ki je pomagal že mnogo športnikom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,94
Urban Jarc, slovenski maser, očitno zelo dobro opravlja svoje delo. Nekdanji kanuist na divjih vodah je v zlatih časih Petra Prevca bil del slovenske skakalne reprezentance. Njegovo kakovostno delo so prepoznale tudi tuje reprezentance, saj danes uspešno dela kot maser v kanadski skakalni reprezentanci. V reprezentanci, kjer je šele 19-letna Alexandria Loutitt pred dnevi postala svetovna prvakinja.
Če je Urban Jarc slovenski športni javnosti nekoliko bolj poznan kot športni maser, pa jih manj ve, da je bil nekdaj uspešen kanuist na divjih vodah in bil v kanuju dvosedu tudi član slovenske državne reprezentance. 16 let je bil predan svoji športni karieri, leta 2012 je veslo postavil v kot in šel uspešno novim izzivom naproti. V svoji drugi karieri opravlja delo športnega maserja in pomagal je že mnogo vrhunskim športnikom.
Skrbel je za slovenske skakalce, med drugim tudi za Petra Prevca, s katerim sta še danes v stikih. Še kako hudo mu je bilo, ko je v Planici v živo videl njegov padec. Njegovo kakovostno delo pa so prepoznale tudi tuje ekipe. Nekaj časa je sodeloval z Američani, od lanskega aprila pa sodeluje s kanadsko reprezentanco. Urban bo nordijsko svetovno prvenstvo v Planici zagotovo zapustil z nasmehom na obrazu, saj je kanadska skakalka Alexandria Loutitt na veliki skakalnici postala svetovna prvakinja.
Kako ste doživeli uspeh Kanadčanke Alexandrie Loutitt? Je bilo tudi za vas presenečenje?
Do neke mere je bilo presenečenje. Glavna trenerja sta vedela, da se lahko uvrsti med najboljše tri, če bo skočila dobro. Vsi smo bili veseli tega uspeha. Za tako majhno ekipo, kot smo mi, je bilo to res nekaj posebnega. Veliko ji je pomenilo, da so bili na tekmovanju tudi njeni starši. O njej bi težko kaj več povedal, ker sem z dekleti malo manj delal. Zadnje dni sva malo več sodelovala.
Urban Jarc ob Alexandrii Loutitt, novi svetovni prvakinji na veliki skakalnici.
Vemo, da sta s Petrom Prevcem še danes v stikih. Verjetno vam ni bilo lahko, ko ste videli njegov nesrečni padec?
Pravzaprav je bil to edini njegov skok, ki sem si ga šel ogledat v živo. To je zmeraj žalostno videti. Ko sem šel v izteku do njega in videl, da je priseben, sem si res oddahnil. In tudi, ko me je poklical in mi dejal, da je cel … To so besede, ki si jih vedno želiš slišati. Vem pa, da si tega padca ne bom nikoli več ogledal.
Kako vas je potegnilo v poklic maserja?
Ko sem še tekmoval, je bil del slovenske kajakaške reprezentance športni maser Urban Komac. Že takrat mi je bilo to delo zanimivo. Takoj, ko sem se nehal tekmovalno ukvarjati s kajakom in kanujem na divjih vodah, sem se povezal z Urbanom Komacem in mu začel pomagati pri masažah. Za tem me je potegnilo v ta poklic.
In kako ste pristali v smučarskih skokih?
Nekaj časa sem delal pri Urbanu, potem sta Goran (Janus, op. p.) oziroma slovenska skakalna reprezentanca v sezoni 2012/13 potrebovala nekoga, ki bi z njimi hodil po tekmah svetovnega pokala. Priključil sem se jim, dobro smo se ujeli in bil sem del ekipe vse do takrat, ko je bil Goran Janus glavni trener ekipe.
Torej ste bili del ekipe v zlatih časih Petra Prevca. Kako ste vi takrat doživljali tisto evforijo?
Pravzaprav ne vem. Morda bi jo moral bolj, ampak vsak konec tedna so si sledila tekmovanja in zdi se mi, da nisem tega posebej čutil. Po koncu sezone smo imeli nekaj časa prosto, potem pa smo že delali naprej.
Kako pa danes gledate na tiste rezultate?
Bilo je super, sploh ko so dosegali vse te rekorde. Vesel sem, da sem lahko bil del te zgodbe.
Koliko časa ste bili del slovenske reprezentance?
Eno leto sem sodeloval še z Gorazdom Bertoncljem, potem pa sem imel tudi jaz dovolj in se za nekaj časa umaknil. Prišla je korona in takrat me je poklical Bine Norčič in me vprašal, ali me zanima delo z Američani. Prvo leto sem delal samo z moško ekipo, drugo leto pa smo se dogovorili, da sem del ženske ekipe. Na skupnih pripravah pa sem pomagal tako fantom kot tudi dekletom. Čez poletje sem nekaj malega delal tudi z ameriškimi kombinatorci.
Ste danes še vedno v stikih s slovenskimi skakalci, s katerimi ste sodelovali?
Pravzaprav jih nismo nikoli prekinili. Vendarle smo bili toliko časa skupaj. Vidimo se na tekmah, veseli smo drug drugega in se tudi družimo.
Prej ste dejali, da ste imeli za nekaj časa dovolj. Za koliko časa ste se umaknili iz skokov?
Pravzaprav mi je ustrezalo, da sem bil eno leto doma. Predvsem sem imel urejen urnik svojega delovnika in ob koncih tedna sem bil doma. Zame je bila to zagotovo neke vrste osvežitev in še z distance sem lahko pogledal na vse skupaj.
V Sloveniji imajo smučarski skoki tradicijo, potem pa ste prišli iz slovenske v ameriško skakalno ekipo, kjer ta šport ni tako razvit. Kakšen je bil za vas ta preskok?
Kar zadeva moje delo, ni bilo toliko razlike. Razlika je bila le v tem, da so bili v ameriški ekipi mladi fantje. Bili so zadovoljni in so črpali vse znanje, ki smo jim ga lahko dali. Rezultatsko smo se veselili drugih stvari. Preboj v finale je za nas bila zmaga. Razen kakšnih manjših kulturnih razlik ne vem, ali je bilo kaj omembe vrednega.
Kako ste vi dojemali miselnost ameriških skakalcev? Ameriški športniki so namreč znani potem, da se znajo pripraviti na največje tekme. Ste videli kakšno razliko?
Zagotovo se znajo zelo dobro pripraviti. Bili so pripravljeni delati, vedeli so, kaj je pomeni biti profesionalni športnik, ampak manjkale so jim osnove. Največ jim je manjkalo znanja iz treningov v klubih. Učili so se nekaterih osnov, ki jih pri nas znajo že mladinski skakalci.
Urban Jarc (zadaj) se je dolga leta ukvarjal s kajakom in kanujem na divjih vodah.
Danes delate v kanadski reprezentanci. Kako se zadovoljni z delom v ekipi?
Moram povedati, da mi je delo v kanadski reprezentanci zelo všeč. Ekipa je zelo majhna. Janko Zwitter in Igor Cuznar skrbita za dekleta, Uroš Vrhovec pa je glavni trener pri fantu. Jaz sem njegov pomočnik in polega tega delam še fizioterapije. Občasno pa pomagam tudi dekletom. V ekipi so namreč štiri dekleta in en fant.
Vam bolj ustreza, če je ekipa manjša?
Če je manjša ekipa, se vse dogovorimo zelo hitro. Lažje je, če se štirje strinjamo, in tako stvari tečejo. Ne potrebuješ zveze kot organizacije, da ti da dovoljenje za določene stvari.
S plačilom ste zadovoljni?
Rekel bom, da je plačilna disciplina dobra in tudi plačilo je korektno.
Ste skozi leta z delom v skokih dobili veliko poznanstev?
Da, veliko. V primerjavi s kajakom je bil to velik preskok. Morda sem imel nekoliko prednosti, ker sem bil del slovenske reprezentance, ko je bil trener Goran Janus. A ko si enkrat v skokih, si potem v tem krogu. Ljudje te spoznajo in te ocenijo po tvojem delu.
Imate veliko ponudb za delo?
Trenutno nič. In tudi osredotočen sem na delo v kanadski reprezentanci. Vsake toliko časa pride kakšna ponudba.
Ste imeli ponudbe tudi iz drugih športov?
Dobil sem ponudbo kakšnih individualnih športnikov. Vsekakor bi šel poskusit še v kakšen drug šport. Zanimalo bi me kakšno kolesarjenje, da dobim dodatno širino.
Nekdaj ste bili v državni reprezentanci v kajaku in kanuju na divjih vodah. Ste kdaj delali tudi v svojem "domačem" športu?
Od leta 2014 do leta 2016 sem kajakašem in kanuistom pomagal skozi poletje, pozneje, ko sem bil vse bolj vpet v skoke, pa smo se dogovorili, da pomagam samo še do konca olimpijskih iger leta 2016. Potem sem delal samo še v skokih, ker sem tudi skozi poletje delal s smučarji skakalci.
Ste življenjski partner Eve Terčelj, naše vrhunske kajakašice na divjih vodah in med drugim tudi svetovne prvakinje. Verjetno sta oba veliko na poti, kako usklajujeta svoje urnike?
Sprva sva mislila, da bi s tem lahko imela težave, a sva ugotovila, da jih ni. Takrat, ko sva skupaj, bolje izkoristiva čas. Oba sprejemava, da imava takšno službo.
Urban Jarc na planiških poletih, ko je sodeloval še s slovensko reprezentanco.
Kako pa je z izobraževanjem in razvijanjem znanja v vašem poklicu?
Vsako leto se prijavim na kakšen tečaj. Poskušam biti čim bolj na tekočem, kaj pa se naučim tudi od drugih kolegov. V Sloveniji imam srečo, ko se lahko obrnem na kakšnega zdravnika, ki mi je pripravljen pomagati.
Kakšni so sicer vaši dolgoročni načrti pri vašem delu?
Dolgoročno, ko bom starejši, bom želel biti več doma. Mislim, da bom ostal vpet v šport, samo vprašanje je, v kolikšni meri.
Preberite še:
:
