Krim Mercator
Druga kariera
Nedelja, 9. 4. 2023, 13.00
1 leto, 7 mesecev
DRUGA KARIERA (305): ROLANDO PUŠNIK
Skromni velikan slovenskega športa, ki mu še vedno ni para
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,99
1
Gost 304. druge kariere je Rolando Pušnik.
Najuspešnejši slovenski rokometni vratar v vsej zgodovini Rolando Pušnik velja za enega tistih, ki so v svojem športu našli poslanstvo za celo življenje. Puška, že znani vzdevek danes 61-letnega nekdanjega rokometaša, je v svoji drugi karieri zaplaval v trenerske vode, pot trenerja vratarjev in vratark ga je med drugim za nekaj let vodila tudi v Katar in Belorusijo.
Nekdanjega rokometnega vratarja, danes pa trenerja vratark in vratarjev, Rolanda Pušnika lahko zagotovo uvrstimo med ljudi, ki 24 ur na dan dihajo in živijo šport. Po neprecenljivih izkušnjah in izzivih v tujini je Pušnik nove izzive znova našel v Sloveniji. Lani se je po dolgih letih vrnil v domovino, kjer je po letu 2011 znova poprijel za delo v zasedbi slovenskih prvakinj Krim Mercatorja, kjer bdi nad pripravljenostjo vratark. Čeprav smo po prvi tekmi Krima v boju za četrtfinale lige prvakinj potihoma pričakovali, da se bomo s Pušnikom pogovarjali tudi o uvrstitvi med najboljših osem ekip v Evropi, se je slovenskim prvakinjam na drugi tekmi proti Rapidu iz Bukarešte zataknilo in njihova pot se je končala v osmini finala.
"Zagotovo je bil ta izpad za nas šok, a se tu ne bomo ustavili, vsaj jaz kot trener vratark zagotovo ne. Nadaljujemo naše delo, podporo kluba in trenerja Adžića imamo, kar je tudi najbolj važno. Z delom vratark sem zadovoljen, naša prva vratarka Barbara Arenhart je v veliko segmentih branjenja napredovala, predvsem pri strelih na postavljeno obrambo. A vedno se še najde prostor za izboljšave," je trenutno dogajanje v sezoni orisal Pušnik, ki se je lani po enajstih letih spet vrnil h Krimu. "Zagotovo so se nekatere stvari spremenile, vse skupaj pa je še na veliko višji ravni. Všeč mi je, ker celoten klub diha kot eno in res dobro sodelujemo," je zadovoljen Pušnik.
Poleti 2022 se je znova preselil h Krimu.
Obdobje v Brestu
A še pred vrnitvijo v Ljubljano si je nekdanji vratar, ki je veljal za nerešljivo uganko svojih nasprotnikov, izkušnje nabiral v tujini. Nazadnje se je v tujini od leta 2018 do lanskega poletja mudil v Belorusiji, kjer je treniral vratarje tamkajšnjega Meškov Bresta, kamor ga je zvabil španski trenerski velikan Manolo Cadenas. "V Brestu sem preživel zares lepa tri leta in pol. Klub je bil na najvišjem nivoju, igrali so v ligi prvakov in sem ponosen, da sem bil del tega kluba. Res mi je bilo v čast, da si je moje usluge v klubu takrat zaželel Manolo, takšnih povabil se ne zavrača."
"Spomnim se, da sem bil ob odhodu v Belorusijo tako motiviran, da sem se na meji z Belorusijo v Terespolu na Poljskem, ko smo čakali šest ur, preoblekel kar v avtu in se pripravil na trening, da slučajno ne bi zamudil. Voznik me je samo gledal, kaj se dogaja. Zagotovo so si mislili svoje (smeh, op. p.)," se spominja Pušnik, ki je v Belorusiji užival v svojem poslanstvu, a ne za dolgo.
Kot trener vratarjev je deloval tudi v Katarju in Belorusiji.
"V bivšem klubu danes delujejo v večini Rusi, Belorusi, Slovenec in Kitajec, prav tako ni več udejstvovanja v ligi prvakov. A kljub vsemu imam na to obdobje res lepe spomine, mislim, da sem v klubu pustil velik pečat, tako kot so ga oni pri meni," je prepričan Pušnik, ki je imel v Brestu družbo kar nekaj Slovencev, saj so v njegovem času tam pri Meškovu igrali tudi Staš Skube, Simon Razgor in Jaka Malus.
"Kjerkoli se znajdeš v tujini, ti prija slovenska družba. Tudi nasploh je bilo tam kar nekaj Balkancev, z vsemi ohranjamo stike in spremljamo drug drugega, kolikor se le da. Življenje v Brestu logično ni bilo takšno, kot je doma. A vsi ljudje so bili zelo prijazni do mene, spoštovali so me, kot sem jaz njih. Je pa res, da imajo oni povsem svojo organizacijo življenja, kluba in tudi vseh ostalih zadev, vendar če se znaš prilagoditi, si v takšnem okolju zelo dobrodošel. Spoznal sem res veliko prijateljev, v Brestu je rokomet zelo popularen, mogoče celo bolj od nogometa in hokeja, ki je sicer v Belorusiji prvi šport. Tam sem bil tudi v času epidemije koronavirusa, a je vse potekalo brez zapletov," se spominja Pušnik, ki je še daljše obdobje v tujini preživel pred tem v Katarju, kjer je svoje razkošno znanje predajal več kot osem let.
Tako v Katarju kot Belorusiji je imel družbo Slovencev.
Kulturni šok v Dohi
Veliko večji kulturni šok kot v Brestu je doživel v Dohi. "To je res povsem drugačna kultura in verska usmeritev. Gre za res multikulturno deželo, kjer je 700 tisoč domačinov in dva milijona tujcev. Nekaj časa sem deloval še v Omanu za tamkajšnjo reprezentanco in sem pomagal, kolikor sem lahko, saj sta se predsednika dogovorila, da me posodijo za čas Azijskega prvenstva. Bila je pozitivna izkušnja, sicer je res ves čas zelo zelo vroče, a se človek tudi tega navadi. Največ težav sem imel v bistvu s tem, da so bile dvorane res zelo aklimatizirane, s tem ohlajevanjem prostorov res pretiravajo, zato sem imel tudi težave s prehladom in križem. Včasih sem že komaj čakal, da pridem iz dvorane in grem na toplo (smeh, op. p.)."
Tako kot v Belorusiji je tudi v Katarju, kamor se je preselil leta 2011 po slovesu od Krima, užival v številčni družbi Slovencev. "Za selitev sem se odločil po vabilu Boruta Mačka. V Katarju je res veliko fizioterapevtov, zdravnikov, res smo se veliko družili in dobro sodelovali. Kar se nasploh tiče domačinov, so večinoma bolj hladni, jaz sem bil sicer na rokometni zvezi Katarja toplo sprejet. Oni odločajo o nekaterih zadevah in traja res dolgo, dokler se za neke stvari ne odločijo in se o njih ne dogovorijo. Vendar sem se tudi tega počasnejšega tempa kaj kmalu navadil," pojasnjuje Pušnik.
Lani decembra na podelitvi Športnik leta
V Perzijskem zalivu so za vzpon in razvoj rokometa že prej v veliki večini poskrbeli strokovnjaki iz balkanskega področja. "Tudi na osnovi tega so potem prišli do tistega drugega mesta na svetovnem prvenstvu z Rivero Valerom. Delovati na takšnem nivoju je bil zame velik izziv. Kar mi je bilo res pomembno, je bilo to, da sem imel vedno svobodo za delo, da sem imel proste roke," pravi. Kar se tiče financ v Katarju, o tem ne želi pretirano razpravljati. "O denarju res ne želim govoriti, mislim, da je to stvar posameznika. Tudi zdaj nisem več toliko v stiku z dogajanjem tam. Sem pa slišal, da so se zadeve nekoliko spremenile na slabše od tistega svetovnega prvenstva," pravi.
Pot brez spremstva
Na več kot desetletni trenerski odisejadi po svetu je Pušnik krmaril sam, brez spremstva družine. Ta ga je ves čas čakala v zavetju doma v Sloveniji in Srbiji. "Hčerki sta me obiskovali. Obe radi potujeta, a še bolj sta veseli, če ostanem doma, tako da sta zdaj, ko sta izvedeli, da ostajam pri Krimu vsaj še eno sezono, bili zelo veseli. Pri delu sem takšen perfekcionist in profesionalec, da želim imeti svoj fokus le na delu v klubu. Mislim, da sem se tako lahko posvetil le delu in bil osredotočen na svojo nalogo. V tujino nisem odšel zaradi družbe, ampak zaradi dela. Hotel sem videti, ali sem iz testa, da mi lahko uspe tudi v tujini," pojasnjuje Pušnik, ki mu je trenerska pot dala ogromno izkušenj.
Pušnik je tudi član hrama slovenskih športnih junakov.
"Zagotovo, ko sem prišel v Katar, sem bil malce v šoku in stresu, a ko sčasoma dojameš, kako stvari funkcionirajo, enostavno sprejmeš drugačen način življenja. Iskreno tudi nisem imel pretirano veliko časa, da bi hodil okoli, mogoče na kakšno kavo ali čaj. Mogoče je bila ena izmed bolj nenavadnih izkušenj, da sem tik pred odhodom domov doživel prometno nesrečo, v katero so bili vpleteni štirje avtomobili. Rekli so, da sem kriv jaz, ker sem bil zadnji, a je bil v resnici kriv eden izmed tistih v ospredju, ki je napačno prehiteval. Med drugim smo bili vpleteni jaz, Savdijec, Pakistanec, pa tudi Anglež. Dejansko so krivdo pripisali meni, a na koncu se je vse dobro izteklo, sem plačal nekih 30 evrov kazni," se ene bolj bizarnih anekdot iz življenja v tujini spominja Pušnik.
Najuspešnejši slovenski vratar vseh časov
Leta 2009
Danes 61-letni Pušnik tako kot v času kariere poka od energije. Za njim je res izjemna kariera, med vratnicama pa se je potil vse do leta 2004, ko se je pri 42 letih odločil, da ima dokončno dovolj. V času vratarske kariere je z Jugoslavijo takrat še kot tretji vratar osvojil zlato na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu, štiri leta kasneje pa si je kot izjemno pomemben člen reprezentance okoli vratu obesil še bron v Seulu. Pred tem pa z zlatim odličjem v mladinski konkurenci. Lahko se pohvali tudi z naslovom svetovnega prvaka iz leta 1986, še posebej lepe spomine ima tudi na olimpijske igre leta 2000, saj je takrat nosil dres s slovenskim grbom.
"Takrat se je slovenski rokomet začel uveljavljati na mednarodnem nivoju. Seveda tudi zdaj še spremljam igre slovenske reprezentance, nazadnje smo bili s Krimom istočasno v Črni gori, ko so imeli oni tekmo, tako da smo fante spremljali v živo. Reprezentanca se mi dopade, igra napreduje in se znova približuje vrhu," pravi Pušnik, ki v trenerstvu uživa tako, kot je nekoč med vratnicama na parketu.
"Zadeve so se ob koncu moje kariere res dobro poklopile. V zadnji reprezentančni akciji s Slovenijo sem že vedel, da ne bom branil, a mi je takratni selektor Tone Tiselj zaupal, da že pomagam bolj v obliki trenerja vratarjev, svetovalca. Takratni vratarji Lapajne, Podpečan, Škof so bili v tistih letih mladi, a že dovolj izkušeni, tako da so se stvari kar same nekako poklopile. Trudil sem se v prvi vrsti zase in tudi za ekipo oziroma njih," se spominja Pušnik, ki je za slovensko izbrano vrsto zbral 114 nastopov, štirikrat se je vpisal tudi med strelce.
Tone Tiselj
"Po prvenstvu 2004 sem pomagal Tislju v pripravah za olimpijske igre v Grčiji. Po teh je prišlo do dogovora s Tonetom in Krimom. On je takrat opravljal vlogo trenerja Krima, hkrati pa je bil tudi selektor slovenske moške reprezentance, tako da mi je potem zaupal mesto trenerja vratark pri Krimu in tako se je začela moja trenerska pot, ki se od takrat ni ustavila," s ponosom pove rokometni strokovnjak, ki kljub vsem uspehom v času kariere, ki se jih ne bi branile niti največje rokometne zvezde, ostaja nadvse skromen.
Na vprašanje, kaj pravi na to, da po toliko letih še vedno velja za najuspešnejšega slovenskega vratarja vseh časov, je Pušnik le zamahnil z roko. "Pa saj nisem edini, ki je branil. Tudi ostali fantje trdo delajo. Že od nekdaj rad delam še več kot ostali, delam ogromno na sebi, ob tem pa nikoli nisem in ne želim izpostavljati mojega individualnega dela. Drugi mi vedno rečejo, da slišijo, da res ogromno delam, a to ne pomeni, da treniram 24 ur na dan, temveč da delam usmerjeno in pravilno. Res ne maram egoizma, hkrati pa si želim ves čas učiti. Mogoče je to recept za uspeh," pravi Pušnik.
Poleg izjemne reprezentančne kariere je Puška blestel tudi na klubski poti. Z Zagrebom je v letih 1992 in 1993 postal evropski prvak, igral pa je tudi za domače Celje Pivovarno Laško, Trimo, Železničar, Crvenko, Metkovič (Pokal EHF) … Na prehojeno pot po toliko letih gleda s ponosom in lepimi spomini. "Da bi imel kakršnakoli obžalovanja? Zakaj? Sigurno bi lahko bilo kaj boljše, ker to velja vedno, a res ne vidim smisla v tem, da bi zdaj obžaloval stvari za nazaj. Vedno se učimo," je prepričan Pušnik, ki verjame, da še ni pokazal vsega, kar zmore.
"Zakaj bi se ustavil? Počutim se odlično, vem, da še nisem rekel zadnje. Želim si pomagati in razvijati vratarje, da bodo vsi še boljši vratarji, kot sem bil jaz. Motivacije in energije imam še ogromno. Verjamem, da tudi nato, ko bom upokojen, se ne bom ustavljal, če mi bo le zdravje služilo tako kot do zdaj. Res imam privilegij, da delam s temi ljudmi, s katerimi se še vedno vsak dan učim, saj si želim vsak dan še napredovati," je še sklenil nekdanji slovenski vratar, ki bo vsaj še eno sezono svoje druge kariere preživel v zasedbi Krima.
Več iz rubrike druga kariera:
1