Gheorghe Cretu: Izbral sem pot, za katero sem menil, da me bo osrečila. Ni mi žal.

Gheorghe Cretu se je leta 1968 rodil v romunskem pristaniškem mestu Constanta, kjer se je sprva zavezal rokometu, prvi odbojkarski trening pa je obiskal šele pri 13 letih. Skoraj bi bil zadnji, če vanj ne bi verjel in z njim vztrajal pokojni "oblikovalec" odbojkarskih upov Radu Miclea. Pod njegovim vodstvom je uspešno kljuboval čarom odraščanja v bližini plaž Črnega morja.

Pri 16 letih je prejel klic nekdanjega zmagovalca lige prvakov Dinama iz Bukarešte, pri katerem je preživel prvo polovico igralske kariere. Z njim je postal romunski prvak, nato pa ga je igralska pot prek Nemčije odpeljala v Avstrijo, kjer je opravil zajeten del drugega dela igralske kariere in se še med to srečal s trenersko. Z ženo, prav tako nekdanjo športnico, sta se v začetku tisočletja ustalila na Dunaju in si tam ustvarila družino.

Cretu ne skriva, da je sanjal že kot otrok in da sanja tudi kot trener. Čeprav so se nekateri njegovim sanjam in visokim ciljem smejali, jim je dokazal, da lahko dosežeš marsikaj, a moraš biti pripravljen na odrekanje. Trenerske izkušnje je nabiral v devetih tujih državah, med drugim tudi na Poljskem, v Rusiji, Italiji … Največjega klubskega uspeha se je veselil lani, ko je s poljsko Zakso v Stožicah osvojil ligo prvakov, Evropska odbojkarska zveza pa ga je nagradila z lovoriko za najboljšega trenerja sezone. Kot selektor je deloval v domovini in Estoniji, kot pomočnik pa v Avstriji.

Zgolj 18 dni pred začetkom lanskega svetovnega prvenstva v Stožicah je prevzel selektorsko taktirko slovenske reprezentance in jo vodil do četrtega mesta, s čimer je postavila nov mejnik. Trenutno je s Slovenci osredotočen na ligo narodov, konec avgusta bodo pod njegovim vodstvom branili srebro na evropskem prvenstvu, konec septembra pa se odpravljajo po uresničenje olimpijskih sanj. Če ne bi verjel vanje, ga ne bi bilo tu.

Prvi odbojkarski trening je opravil šele pri 13 letih, prej je bil predan drugemu športu. Foto: Boštjan Podlogar/STA Danes ste tu kot selektor slovenske odbojkarske reprezentance, za vami je več kot 20 let trenerskih izkušenj, skoraj toliko igralskih, lani ste osvojili ligo prvakov, s strani Evropske zveze prejeli nagrado za najboljšega trenerja sezone ..., a vrniva se na začetek. Kako ste vstopili v svet odbojke? Ste nadaljevali družinsko tradicijo?
Ne. Pravzaprav sem v dvoransko odbojko prišel precej pozno. Z njo sem se srečal šele pri 13 letih in pol. Tistega dne, bila je mrzla zima, 23. januar, se spominjam, kot bi bil včeraj.

Teden pred tem je na našo šolo prišel trener in poizvedoval, kdo bi igral odbojko. Naš učitelj športne vzgoje mu je dejal, da imamo nekaj fantov. Med drugim je pokazal name in rekel, da ta fant kar precej dobro igra rokomet. Tudi eden od mojih prijateljev, bila sva soseda, me je prepričeval, da moram priti na trening. 

In sem šel. Spomnim se, da me je tisti dan zgodaj zjutraj že čakal, skupaj sva šla na prvi trening. Dvorana je bila polna, v njej je treniralo kakšnih 50, 60 otrok. Vsi so imeli za seboj že dve, tri leta treningov odbojke, sam pa sem se je pred tem učil le na plaži, saj sem rojen ob Črnem morju, kjer smo med poletjem igrali več športov, tudi odbojko. A ko sem v dvorani videl te fante, ki so imeli že toliko znanja, sam pa ga nisem imel, sem si rekel: "O moj bog, tu nimam kaj početi." To je bil moj prvi in zadnji trening, sem si rekel in nato "izginil".

Za kako dolgo?
Po enem tednu se je trener vrnil v šolo. Želel je govoriti z menoj. Odpeljal me je iz učilnice in mi dejal, naj mu dam priložnost. Pa sem mu povedal, da so tam vsi boljši od mene, zakaj bi se vračal, če pa oni igrajo že več let, imajo toliko odbojkarskega znanja, jaz pa sem bil takrat precej soliden, "majhna zvezda" v drugem športu. Zakaj bi menjal šport? A je vztrajal, da bom tudi jaz v nekaj mesecih znal igrati odbojko, le priložnost naj mu dam.

Danes sem vesel, da sem mu jo dal. Umrl je pred letom in pol. Nekaj mesecev pred smrtjo sem ga obiskal v njegovem mestu. Nanj ostajajo lepi spomini. Brez njega ne bi bil tu, kjer sem.

Pri 15 letih sem že igral v začetni šesterici prve mladinske ekipe kluba v državnem prvenstvu s fanti, ki so bili dve, tri leti starejši od mene. Bil sem najmlajši na igrišču. Dve leti pozneje me je vzel velikan, Dinamo Bukarešta. Vse to po zaslugi tega človeka, ki je bil tako vztrajen.

Poleti je uspešno kljuboval čarom odraščanja na plažah ob Črnem morju in popoldneve zaradi moža, ki je verjel vanj, preživljal na odbojkarskem igrišču. Foto: Guliverimage/dpa

Spomnim se poletij, ko smo imeli jutranje treninge, nato pa je sledilo prosto popoldne. No, vsi so ga imeli, jaz pa sem se odločil ostati z njim in naprej trenirati. Igrala sva ena na ena, čez vse igrišče, vsako popoldne po dve uri.

Takrat smo prihajali v leta, ko nas je začenjalo malo razganjati, najstniki pač. Prijatelji so mi govorili, da sem malo zmešan, da čakajo name, da se gremo zabavat, živeli smo blizu plaže, zanimati so nas začele diskoteke, a trener me je s svojimi besedami prepričal, da sem ostajal predan in treniral vsak popoldan.

Kdo je bil ta človek?
Radu Miclea. Bil je eden od najboljših, morda kar najboljši trener mladincev v moji državi. Veliko generacij je šlo skozi njegovo šolo. Bil je človek, zaradi katerega je ogromno otrok sanjalo o profesionalni karieri. Tudi jaz. Vedel sem, da če bom kdaj postal trener, bo to zaradi njega. 

Res ste postali. Je bilo trenerstvo naravna pot po igralski? Kako ste se sploh znašli v tej vlogi? S trenerskim delom se je srečal že med igralsko kariero, ko je sprva učil otroke. Foto: Ana Kovač
Med kariero sem prestal tri operacije in po drugi operaciji sem v klubu, v katerem sem igral, dobil priložnost trenirati otroke. Zjutraj sem bil na terapijah, popoldne pa v šoli treniral mlade upe. Spomnim se, da nisem mogel uporabljati desne roke, žoge sem otrokom, stari so bili devet, 10, 11 let, metal z levico. Užival sem, zabavali smo se.

Po nekaj tednih so me iz kluba znova poklicali in vprašali, ali bi prevzel našo drugo ekipo. V njej so bili amaterji, študentje, nekateri so tudi delali, bili so mladi, morda 23, 24 let. Rekel sem si, da bi bilo lahko zanimivo, tako in tako v naslednjih treh, štirih mesecih nisem smel igrati, saj sem še naprej okreval.

Sprejel sem vlogo in šele takrat začel spoznavati, kaj sploh pomeni biti trener. Šele takrat sem spoznal, da vsi ne morejo igrati odbojke na najvišji ravni, da vsi ne bodo profesionalci. Tega sem se zavedel šele po tem, ko me je eden od teh fantov opomnil, da jaz z razlogom igram v določeni ekipi, oni pa v drugi.

To mi je odprlo oči v trenerskem smislu. Vse bolj me je zanimalo, kaj je sploh bistvo trenerskega dela. Ne le s tehničnega vidika odbojke, temveč tudi s človeškega vidika. Nekateri imajo sanje, a jih ne bodo nikoli uresničili, bodo pa kljub temu uživali v treningu, če jim bomo dali priložnost, da še naprej sanjajo. Seveda ne bo vsak od 100 postal profesionalec na najvišji ravni, morda pa jih bo deset.

Tako se je počasi začela moja trenerska kariera. To je bilo eno od najboljših obdobij mojega življenja z vidika razumevanja, kaj trenerstvo je. Z njimi sem se naučil, kako biti trener.

Constanta je bila v času njegovega odraščanja eno od štirih, petih največjih pristanišč v Evropi. Foto: Guliverimage/dpa Eno od najboljših obdobij za razumevanje trenerstva, pravite. Kakšno pa je bilo vaše obdobje odraščanja? Kakšno otroštvo ste imeli v Constanti?
Imamo veliko pristanišče, takrat je bilo to četrto, peto največje pristanišče v Evropi. Imeli smo nekatere prednosti pred drugimi deli države, izobraževalni sistem je bil dober. Da, življenje je bilo v nekaterih trenutkih težko, a Constanta je bilo mesto, ki ti je dalo priložnost. V osemdesetih je za številne v državi sicer postajalo težje, a smo preživeli. To obdobje je bilo za marsikoga od nas dobra priprava za prihodnost.

Vesel sem, da sem odrasel v družini, ki si je med seboj precej pomagala. Moj dedek, mamin oče, je bil glava družine. On je bil tisti, ki je držal vse skupaj. Bil je res ponosen name, ko sem pri 16 letih prejel klic Dinama Bukarešte. Ob tej novici je bil res zelo vesel.

Menim, da sem od družine prejel popolno podporo za vztrajanje v športu. Vprašali so me, ali bom nadaljeval šolo ali se bom predal športu, v obeh primerih bi me podpirali. Spoštujem to, da mi je oče prepustil odločitev. Ni se odločil namesto mene, saj gre za moje življenje. Je pa ob tem pričakoval, da bom za svoje odločitve tudi sprejel odgovornost. Izbral sem pot, za katero sem menil, da me bo osrečila, da bom na njej užival. Ni mi žal.

Zanesla vas je tudi v Avstrijo, kjer ste leta igrali in nato delovali kot trener. Ustalili ste se na Dunaju, si tam ustvarili družino. Kako to, da ste ostali na Dunaju?
Moja žena je igrala na Madžarskem, v Šopronu, v bližini avstrijske meje. Še vedno imajo žensko košarkarsko ekipo, ki je vsako leto v igri za nastop na zaključnem turnirju četverice in visoka mesta. Sam bi morda lahko odšel v Francijo, Belgijo ali pa ostal v Nemčiji, a sem ji želel biti blizu. Prišel sem na Dunaj, v najboljši avstrijski klub, ki je nastopal v ligi prvakov, imel odlične igralce ... Tako sem bil le dobrih 50 kilometrov oddaljen od mesta, v katerem je igrala ona. 

Dom in družino si je ustvaril na Dunaju. Foto: Getty Images

Poleti 2000, ko je bila ob koncu kariere, sva se odločila, da se popolnoma preseliva na Dunaj in tam zaživiva. Tudi sam sem v tistem času končal igralsko kariero, saj sem imel težave s koleni. Ni bilo več zabavno vsak dan jesti tablete. Rekel sem si, da je, če se ne osvobodim bolečin, bolje končati. Po koncu sprva nisem dobil priložnosti kot trener, v klubu, v katerem sem igral zadnjo sezono, ni bilo prostora. Po kakšnem letu sem se nato vrnil k Hotvolleys Vienna, najprej kot pomočnik trenerja, pozneje kot glavni trener. 

Dunaj me je tako pogosto spremljal. Leta 1997, ko sem bil še aktiven kot igralec, sem prejel državljanstvo in bil leta 1999 blizu temu, da bi na evropskem prvenstvu na Dunaju zaigral za reprezentanco, a še ni preteklo dovolj časa. Sem pa na tem evropskem prvenstvu dobil priložnost, da selektorju Avstrije pomagam kot drugi pomočnik. Takoj sem jo sprejel. To je bila moja prva trenerska izkušnja na reprezentančni ravni.

Sportal Pred velikim izzivom za prihodnost

Ob Sloveniji je kot selektor uspešno vodil tudi Estonijo, kjer je bil leta 2017 in 2018 izbran za trenerja leta te baltske dežele. Foto: Guliverimage/dpa

Reprezentančna trenerska pot vas je vodila tudi v domovino, pa v Estonijo in nato lani manj kot tri tedne pred začetkom svetovnega prvenstva v Slovenijo. Kako dobro ste jo poznali pred prihodom?
Rekel bi, da kar precej. Ko sem igral za Vienna Hotvolleys, prej Donaukraft Wien, smo večkrat igrali proti Anhovu, tako v ligi prvakov, kot pozneje v ligi MEVZA, pa tudi proti Bledu. 

Večkrat sem videl Slovence igrati v klubih tudi kot trener. Prvi stik s slovenskim odbojkarjem sem imel kot trener leta 2007 pri Lenniku, za katerega je takrat igral Dragan Radovič. Pozneje sem spremljal Slovence, ki so igrali v Italiji ali pa na Poljskem. V sezoni 2010/11 sem na Poljskem treniral Olsztyn, Tine (Urnaut, op. a.) je takrat igral za Zakso, Gasparini (Mitja, op. a.) pa je v nekem trenutku sezone prišel v Jastrzebki Wegiel. Že takrat, ko so odbojkarji iz tako majhne države odhajali v večje klube v tujini, sem videl, da se v Sloveniji glede odbojke nekaj premika. Zadnjih 15, 17 let in uspehi v teh letih govorijo zase.

Pa Slovenija kot država na splošno? Kaj vam je všeč, se kakšni navadi čudite? 
Življenje v različnih državah nam daje raznovrstnost. Delal sem v devetih državah in vsaka me je z nečim očarala, pritegnila. Vedel sem, kako tečejo stvari v Sloveniji.

Navdušen sem nad tem, koliko vam pomeni šport, kako ponosni ste v tej mali državi na svoje športnike. Tudi zato sem sprejel priložnost in lani tako hitro vstopil v to zgodbo, brez veliko razmišljanja. Zavedal sem se, da bodo za nami stale neverjetne Stožice, ob misli na katere se mi še danes naježi koža. "Navdušen sem nad tem, koliko vam pomeni šport, kako ponosni ste v tej mali državi na svoje športnike. Tudi zato sem sprejel priložnost in lani tako hitro vstopil v to zgodbo, brez veliko razmišljanja. Zavedal sem se, da bodo za nami stale neverjetne Stožice, ob misli nanje se mi še danes naježi koža." Foto: Siniša Kanižaj/Sportida

Menim, da je pomembno, kako se jaz kot prišlek prilagodim novemu okolju, ljudem, ki tam živijo že dolgo, saj sem jaz tisti, ki sem prišel v vašo državo. Spoštujem vse, kar mi ponudite, pa naj bo to kozarec vode ali pa pecivo. Spoštujem to, da ste mi sploh odprli vrata. Na življenje morda gledam nekoliko drugače, ker mi kot igralcu ali trenerju v tujih državah ni bilo vedno lahko. Iz vsake države poskušam s seboj odnesti pozitivne stvari, iz negativnih pa se učim.

Slovenija je lepa dežela. Ko zjutraj odprem okno, so pred menoj zlate Stožice. Če zjutraj tečem v nasprotno smer, ko na ulicah ni še nikogar, vidim čudovite gore ... Ljubljana in Slovenija imata nek svoj šarm.

Sportal Pritekla skupaj v cilj in oddala podpis: "Gremo po olimpijske igre" #video

Iz Odbojkarske zveze Slovenije so januarja sporočili, da Cretu ne bo več vodil slovenske reprezentance, nato je sledil nov krog pogajanj, po katerem sta si s predsednikom OZS Metodom Ropretom aprila segla v roke in podpisala podaljšanje sodelovanja. Foto: Boštjan Podlogar/STA

Po daljših pogajanjih ste v začetku aprila vendarle našli skupni jezik z vodstvom Odbojkarske zveze Slovenije in se dogovorili za podaljšanje sodelovanja do konca olimpijske sezone. Velika želja Slovencev je premierna uvrstitev na olimpijske igre. Kakšne misli se vam podijo po glavi, ko vam omenim Pariz 2024?
Kot športnik sem vedno sanjal, da bi igral na največjih tekmovanjih na svetu. Menim, da vsak otrok sanja o nastopu na olimpijskih igrah, da bi tam tekmoval proti najboljšim na svetu. Sanjal sem kot športnik, sanjam kot trener. Tudi s to reprezentanco, za katero verjamem, da je sposobna še velikih stvari. To ni skrivnost.

Nagrada evropske zveze za najboljšega trenerja lanske sezone. Foto: Odbojkarska zveza Slovenije V preteklosti sem celo videl, kako sem bil del olimpijskih iger, kako smo se tja uvrstili, kako bom tam igral z ekipo, pa čeprav nisem vedel, s katero. Tudi o finalu sem sanjal. To je nekaj, kar je v športu dovoljeno in celo nujno, če želiš doseči visoko raven.

Pred dolgimi leti sem prijateljem, družini, soigralcem rekel, da bom nekoč trener kluba v Avstriji, s katerim sem kot igralec osvojil ogromno, pa so se mi nekateri smejali. "Ni mogoče, s tem predsednikom," so rekli. Dokazal sem jim, da je. Pozneje sem res postal trener kluba in pod tem predsednikom kot trener deloval najdlje časa.

Nato sem rekel, da je moj naslednji cilj Italija, da bom tam trener, pa so se mi nekateri znova smejali. "Kdo, ti? Si resen? Ni možnosti." Pa sem kot trener prišel do Italije, pa na Poljsko, v Rusijo, zmagal v ligi prvakov ...  Sanjal je kot igralec, sanja tudi kot trener. Tudi s slovensko reprezentanco, za katero ima v tej in prihodnji sezoni velike načrte. Foto: Grega Valančič/Sportida

Vedno sem sanjal o tem, da bi osvojil ligo prvakov, kar je uspelo nekaterim mojim soigralcem pri Dinamu Bukarešti, s katerimi sem si kot 16-letni mladenič delil slačilnico. Njim je ta podvig uspel štiri leta, preden sem sam prišel v klub, ko so leta 1981 premagali CSKA Moskvo. Med njimi so bili tudi fantje, ki so bili leto prej bronasti na olimpijskih igrah v Moskvi. Vsak dan sem hodil mimo vitrine kluba in gledal pokal. S tem sem zrasel, na tem sem gradil cilje, tudi življenje.

Tudi danes, ko grem v dvorano, imam v glavi cilj, da nekaj dosežem. A da nekaj dosežeš, moraš ogromno stvari žrtvovati. Lahko je sanjati, zahtevno pa se je odrekati. In šport zahteva res veliko žrtvovanja. Od tega, da si oddaljen od družine, do tega, da moraš včasih početi stvari, ki niso najbolj prijetne. Mnogi ljudje, ki niso v športu, pogosto menijo, da gre samo za "la bella vita" (čudovito življenje, op. a.), pa ni tako. Življenje športnika je lepo, a ponavljam, zahteva veliko odrekanja.  Vedno je sanjal, da bo osvojil ligo prvakov. To mu je s poljsko Zakso uspelo lani v Stožicah, ki so ena njegovih najljubših dvoran. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Slovenski reprezentanti so odrekanja vajeni, sicer tudi vseh uspehov zadnjega debelega desetletja ne bi bilo, a olimpijske igre so se jim do zdaj vedno izmaknile. Čutite dodatno motivacijo tistih, ki so v jeseni reprezentančnih karier, za katere je to zadnja priložnost, da se prvič uvrstijo na olimpijske igre?
Motivacija je bila vedno prisotna, nikoli ni bila vprašljiva. Je pa pri vsem skupaj zelo pomembno, kako obvladuješ čustveni del. Pomembno je, da zaradi čustev ne izgubiš tal pod nogami.

In ti fantje natanko vedo, kako se stvarem streže, so zreli, razumejo stvari in ostajajo trdno na tleh. Vedo, da moramo iti iz tekme v tekmo, da so kvalifikacije drugačne kot v preteklosti. Pritisk je velik, sistem zahteven. Odmisliti je treba nenehno seštevanje ali pa odštevanje točk, ki jih lahko pridobiš ali pa izgubiš, in se osredotočiti na to, kaj te čaka na naslednji tekmi, kako se dvigniti, če za trenutek padeš, kako se čim bolje regenerirati, tako fizično kot mentalno.

Smo pa pogosto lahko videli, da ekipni športniki, ki so v zadnjih delih svojih karier, na poti do uresničevanja ciljev potrebujejo za seboj tudi druge fante. Mešanica mora biti prava, zgraditi moraš dobro sodelovanje izkušenih z mlajšimi.  "V njihovih očeh vidim, da so veseli, zadovoljni, da so skupaj, da gredo skupaj proti nekemu cilju, da je kemija prisotna." Foto: Volleyballworld

Pet mesecev, priprave ste z nekaterimi začeli maja, olimpijske kvalifikacije se bodo končale skoraj sredi oktobra, je dolgo reprezentančno obdobje. Kaj bo ključno, da se fantje ne zasitijo, da se ohrani dovolj svežine, energije?
Menim, da je recept v krajših premorih, ki jih skrbno načrtujemo po vsakem intenzivnem delu, kot je bil na primer zdaj na Japonskem. Nujno je, da ohranjajo stike z družino. Niso roboti. Potrebujejo stik z družino, zato želim, da so njihovi bližnji, ko je to mogoče, blizu nas.

Dobil sem občutek, da ti fantje uživajo, ko so med poletjem skupaj. V njihovih očeh vidim, da so veseli, zadovoljni, da so skupaj, da gredo skupaj proti nekemu cilju, da je kemija prisotna. Ne želim uničiti te iskrice, zato se zavedam, da morajo imeti stike z družinami, da so jim blizu.

Koliko sta vam kemija in zgrajeno jedro ekipe kot selektorju olajšala delo?  "Vem, da je bilo določeno delo opravljeno pred mojim prihodom, in to spoštujem." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko
Zagotovo precej. Tu je bil zajeten del naloge opravljen v preteklosti. Vem, da je bilo določeno delo opravljeno pred mojim prihodom. Pri športu namreč ne gre zgolj za šport. En del je seveda povezan z odbojko, drugi pa obsega povezanost znotraj ekipe. 

Po mojem mnenju je taka ekipa, kot je slovenska reprezentanca, ki se je začela graditi pred več leti, v katerih so bili nekateri fantje vselej zraven, velika prednost tudi za nove, mlajše fante, ki so v tem trenutku z nami, saj se tako učijo, kako postati dobri vojščaki. To je zanje idealen prostor za učenje. 

Potrebuje pa vsaka ekipa tudi hierarhijo. Ta je zelo pomembna. Pa ni pomembno, ali gradiš podjetje ali pa športno ekipo. Vedno mora biti prisotno spoštovanje. Tudi sam spoštujem, kar je bilo zgrajeno pred mojim prihodom. Gre za delo več let, v katero poskušam vplesti svoj način igranja in videnja odbojke.

Omenjate hierarhijo. Zdi se, da so fantje zelo ponotranjili in sprejeli dodeljene vloge.
Da. To je bil eden od dejavnikov, da sem ostal selektor Slovenije. Če jih ne bi, verjemite, da me ne bi bilo tu.

Strokovnega štaba ni zamenjal, z njim je zelo zadovoljen. Foto: OZS/Aleš Oblak

Za vsakim uspešnim glavnim trenerjem stoji uspešen trenerski štab, z osebami z veliko znanja, ki natanko vedo, zakaj so bile izbrane na svoje položaje. Saj veste, kot v življenju, za vsakim uspešnim moškim vedno stoji uspešna ženska (smeh, op. a.).

Za vami je prvi turnir lige narodov na Japonskem. Tri zmage na štirih tekmah, devet točk. Če potegnete črto, s čim ste bili najbolj zadovoljni?
Lahko smo precej zadovoljni. Moramo vedeti, da so se nam nekateri fantje na pripravah zaradi klubskih obveznosti priključili pozneje, tu pa so še težave Tončka Šterna, ki nam ne more pomagati, tako da se še prilagajamo sistemu, za katerega smo mislili, da ga bomo uporabljali le občasno. Že od vsega začetka smo sicer vedeli, da bomo morali nekatere stvari premešati, zato je kar impresivno, kako so odigrali.

Na prvem turnirju nam je bilo sicer, tako kot vsem, v nekaterih trenutkih težko, a vesel sem, kako so se fantje na vse skupaj odzvali, s tem, da so v zahtevnih trenutkih ostali povezani. Zagotovo je še kar nekaj stvari, ki jih moramo izboljšati, tudi detajle, ki v ključnih trenutkih lahko pomenijo razliko. 

Moramo se zavedati, da gre za tekmovanje prvih 16 na svetu, v katerem vsak lahko premaga vsakega. Na taki ravni nasprotniku ne smeš podarjati točk, ne smeš dopustiti, da se mu za točke ni treba truditi. Če se ne motim, se je lanska tekma v Braziliji med gostitelji in Kitajci pred več kot osem tisoč gledalci končala z zmago Kitajske s 3:0. Površnost, jemanje tekme z levo roko te lahko drago staneta, sta lahko zelo draga šola. Vesel sem, da so se fantje po tekmi z Bolgarijo (poraz z 0:3, op. a.) odlično odzvali, kar ni bilo lahko, saj mehanizmi v glavi po taki tekmi delujejo na polno in lahko sprožijo več vprašanj, a so fantje res dobro odgovorili.

Zdaj je treba iti naprej, fante dobro fizično pripraviti, saj si stvari sledijo z veliko intenzivnostjo in res si ne želimo kakšnih dodatnih težav.

Reprezentanca pogreša Tončka Šterna, ki ga pestijo težave s kolkom. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kakšno je stanje Tončka Šterna, ki ga pestijo težave s kolkom?
Žal je tako, da nanj v bližnji prihodnosti ne moremo računati. Kako dolgo nam ne bo mogel pomagati, bodo povedali zdravniki. Jasno pa je, da ga že zdaj pogrešamo. Vem, da tudi on pogreša nas.

Res sem bil vesel, da se je odločil iti z nami na Nizozemsko, da je bil z nami na dveh pripravljalnih tekmah, da je bil z ekipo. Prepričan sem, da je bilo to dobro tako zanj kot tudi za nas. Ve, da smo tukaj in da ga čakamo. Želimo mu vse najboljše. Je mlad, pred njim je še veliko lepih stvari v karieri, a zdaj je najprej čas, da reši zdravstvene težave.

Pa Dejan Vinčić, ki ga je po klubski sezoni čakala operacija?
Sredi maja je imel operacijo. Obiskuje nas, dela s fizioterapevti, pripravlja se tudi kondicijsko, sledi programu, ki mu ga je predpisal trener za telesno pripravo. Nekaj časa bo še preteklo, da se vrne. Ne želim prehitevanja, želim, da se vrne, ko bo stoodstotno pripravljen, ko bo okreval. Sam sem imel tak tip operacije, na koncu pa trpel, ker sem se vrnil prehitro.