Pred velikim izzivom za prihodnost

Bogdanu Finku kolesarstvo ni bilo položeno v zibelko, saj se starši niso ukvarjali s tem športom. Na šolskem tekmovanju je pokazal potencial in se priključil novomeškemu klubu. Pot ga je nato peljala do bronaste medalje na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki jo je pri 18 letih osvojil še v času nekdanje Jugoslavije. Pohvali se lahko tudi z nekaj članskimi zmagami, prav tako je bil del osrednje reprezentance, a zgodba se ni lepo končala. Poškodba stegnenice mu je dokončno prekrižala načrte, čeprav je že pred tem čutil, da bi morda moral svojo pot zapeljati v drugo smer. Predčasno je končal kariero, pri 28 letih postal trener, dve leti pozneje pa že direktor Kolesarskega kluba Adria Mobil.

Vzporedno je začel poganjati tudi kolesje dirke Po Sloveniji. Če bi zavrtel film nazaj, se ne bi še enkrat podal v isto zgodbo. A po drugi strani potem ne bi bil del neverjetne preobrazbe Primoža Rogliča, ki ga je skupaj z Milanom Erženom pripeljal v Adrio Mobil. Prav tako bi se Rogliču težje odprla vrata k zdajšnji ekipi Jumbo-Visme, saj je izkoristil svoja poznanstva. Morda bi tudi dirka Po Sloveniji zapeljala v drugo smer. Svojo zagnanost, ki jo je prenesel iz kariere kolesarja, je nadaljeval v organizacijskih vodah in skupaj s pomočniki dirko Po Sloveniji povzdignil do te ravni, da je vključena v kategorijo Pro Series in predvajana celo na Eurosportu, kar je velika reklama za našo zeleno Slovenijo.

In prav slovensko dirko si številni kolesarji vzamejo za pripravo na sloviti Tour de France. Tako se je v preteklosti odločil tudi Tadej Pogačar in pred očmi slovenskih navijačev pokazal, da je rojen zmagovalec, saj želi zmagati na vsaki dirki in vsaki etapi, na kateri se pokaže priložnost. Kdo ve, morda bomo od 14. do 18. junija spremljali kakšnega mladega slovenskega kolesarja, ki bo v prihodnje tekmoval na najvišji ravni WorldTour.

Ko beseda nanese na vaše ime, nemudoma pomislimo na dirko Po Sloveniji. Kot organizacijski direktor ste že več desetletij vpeti vanjo. Kako ste sploh vstopili v kolesarski svet?
Po naključju sem padel vanj. Imeli smo šolsko prvenstvo okoli Grma. Prijavili smo se v šoli in kot večina novomeških kolesarjev sem začel ravno na tej dirki. Kolesarstvo je bilo takrat bum. Pri nas v Novem mestu je začel delati Jože Majes, ki je vse skupaj dvignil na višjo raven.

Ali ste imeli kaj kolesarskega predznanja oziroma je po vaših žilah tekla kolesarska kri?
Oče je bil profesor slovenščine in latinščine. Učil je na gimnaziji, ukvarjal se je z glasbo. Mama je bila ekonomski tehnik. Nič nista bila povezana s športom.

Bogdan Fink in Mojca Novak, predsednica organizacijskega odbora dirke Po Sloveniji. Foto: Vid Ponikvar

Vaše prvo kolo?
Senior Rog, pet prestav, modre barve.

Ga imate morda še vedno?
Nimam ga več.

Veljali ste za zelo nadarjenega kolesarja, nato se je pri 26 letih na dirki v Nemčiji zgodila nesreča in zlomili ste si stegnenico. Ste se kdaj spraševali, zakaj se je to zgodilo ravno vam in kje bi bili, če se to ne bi zgodilo?
Jasno, vsak se vpraša. A bolj ne kot da. Že prej bi moral končati kariero.

Zakaj?
Preprosto sem videl, da to ne bo šlo. Napori so bili preveliki, nisem se več počutil dobro in videl v tem. Ko sem si zlomil stegnenico, mi je zdravnik v Nemčiji rekel: "Fant, vsaka stvar je za nekaj dobra." Takrat res nisem razmišljal o čem dobrem. Hotel sem mu eno pritisniti, a ga nisem dosegel (smeh, op. a.). Ko imaš zlomljeno stegnenico, je res težko. Bolečine so neznosne. Na koncu se je izkazalo, da je to dobro v tem smislu, da sem končal fakulteto. Nato sem postal trener in kmalu direktor kluba.

Kariero ste torej končali zelo zgodaj, pri 30 letih pa ste zasedli tudi položaj direktorja Kolesarskega kluba Adria Mobil. Kako to, da ste pri tej starosti prevzeli tako odgovorno funkcijo in da so vam jo sploh zaupali?
Sprejel sem, ker sem bil mlad in nisem vedel, kaj me čaka. Če zdaj pogledam nazaj, ne bi šel nikoli še enkrat v to. Res nisem vedel, za kaj sploh gre. Upravni odbor mi je takrat dejal, da mi bo pomagal. Ljudje so pomagali, po pol leta pa je zagnanost padla.

Foto: Vid Ponikvar Upravnega odbora?
Tako. Nato moraš iskati ljudi, ki ti bodo pomagali. Najti moraš takšne, ki so somišljeniki, sponzorje … Srečo sem imel, da mi je uspelo. Pa ne zaradi mene, ampak zaradi kluba, kolesarstva, ker ima klub dolgoletno tradicijo, zgodovino.

Potem so vas dobesedno vrgli v vodo in ste morali plavati?
Saj so mi pomagali, vendar sem moral splavati sam. Na koncu si vedno sam. Milan Eržen je takrat prevzel ekipo. Naslonili smo se na domače fante. Jure Zrimšek je bil evropski prvak, imeli smo tudi Tomaža Noseta. Jani Brajkovič je bil na primer v drugi ligi, a je čez dve leti kar naenkrat kot prvi Slovenec postal svetovni prvak v kategoriji mlajših članov. Iz leta v leto smo želeli višje in višje. In tako je šlo naprej.

Torej so se takrat postavljali novi temelji. Kako bi opisali tiste čase? Ali je bil klub v velikem finančnem minusu?
Bil je. To je bil pravi boj. Dosegli smo dogovore skoraj z vsemi, da se je v dveh letih saniralo. Robi Skobe, ki je bil takrat predsednik kluba, je naredil res ogromno. Potegnil je voz. Nato so prišli Mojca Novak in preostali.

Kdaj ste potem prevzeli organizacijo dirke Po Sloveniji?
Istočasno.

Mnogi se ne zavedajo, kakšen aparat je v ozadju, da se dirka izvede nemoteno. Koliko ljudi sploh to zaobjame – od prostovoljcev naprej?
Vsak dan je vključenih od 250 do 300 ljudi, nato so preostali po posameznih krajih. Če bi pogledali vse skupaj, je ta številka v teh šestih dneh nekje med 2.200 in 2.500. Vključno s prostovoljci, redarji ...

Primoža Rogliča so pripeljali v klub, pred tem pa prepričevali odbor, da je vendarle prižgal zeleno luč. Na koncu jim ni bilo žal, da so to storili. Foto: Vid Ponikvar

Čeprav je videti, da se le peljete po cesti, je treba imeti ogromno ljudi, da skrbijo za raznorazne zadeve, povezane z dirko.
Ogromno načrtovanja je glede dirke. Pri ekipnih športih imaš igrišče, ki ima določene dimenzije in ni veliko. Pri nas je igrišče veliko 833 kilometrov. Na tem igrišču se lahko zgodi ogromno nepredvidenega. Naša naloga je, da poskušamo to čim bolj preprečiti. Morate vedeti, da eno uro pred prihodom karavane tam poteka promet. Poteka tudi po tem. Vedno se lahko zgodi kaj nepredvidenega. Lahko kdo polije cesto z oljem, lahko se zgodi prometna nesreča ... Veliko dejavnikov je.

Kaj sploh obsega delo direktorja dirke?
Na koncu moraš dati vse skupaj. Z nekaterimi ekipami se dogovarjamo neposredno, sicer pa imamo agencijo v Italiji, ki se pogovarja z ekipami. Potem so namestitve, elaborati, zapore, avtopark, motopark, varnost, redarji, štarti, cilj, kar se dogaja vmes, protokoli, podelitve … Veliko stvari je.

Ena od prednosti vaše funkcije je tudi ta, da ste prav vse zdajšnje vrhunske slovenske kolesarje in tudi nekaj tujih spoznali pobližje prav skozi dirko. Spoznavate tudi nove mlade kolesarje, ki bi lahko v prihodnje krojili svetovni kolesarski vrh. Kako gledate na dirko Po Sloveniji skozi prizmo razvoja mladih kolesarjev in priložnosti, ki jo dobivajo na dirki?
Dirka Po Sloveniji ima dva vidika, promocijskega in tekmovalnega. Promocija je zdaj na Eurosportu, na katerem si dirko ogledajo v 130 različnih državah. Kar zadeva tekmovanje, bo dirka Po Sloveniji vedno okno v svet za slovenske klube, tekmovalce. To je prvi cilj sezone za vse. V Sloveniji so v teh petih dneh vrhunske WorldTour in Pro kontinentalne ekipe. Pokrovitelji in fantje imajo možnost, da se pokažejo. V tej konkurenci je seveda težko, a če imaš pravega kolesarja, se da. Matej Mohorič je na primer dopoldne pisal maturo in šel nato na dirko. Mislim, da je Tadej Pogačar naredil enako, prav tako Jan Polanc.

Saj ti ni treba zmagati. Pet dni imaš časa, da opozoriš nase. Enako je z našimi sponzorji. Adria Mobil še vozi na dirkah, ki so na Eurosportu, druge slovenske ekipe ne. Dirka Po Sloveniji je tako odlična priložnost, da se pokažeš. Je pa skoraj nemogoče oziroma zelo težko biti konkurenčen. Če bi bili konkurenčni recimo UAE Emirates, bi bilo nekaj narobe. V določenih trenutkih smo lahko konkurenčni in z enim kolesarjem iščemo svojo priložnost s presenečenji. To se dela, profesionalci vedo.

Rogla je dvakrat osvojil dirko Po Sloveniji. Leta 2015 v dresu Adrie Mobil in leta 2018 kot član zdajšnje Jumbo-Visme. Foto: Vid Ponikvar

Kar nekaj vrhunskih kolesarjev je tekmovalo tudi za vaš matični klub. Ob prihodu na direktorsko funkcijo ste imeli, kot ste že omenili, Janija Brajkoviča, Tomaža Noseta, Jureta Zrimška. Kasneje je prišel Primož Roglič. Kako strokovnjaki veste, da ima nekdo potencial za vrhunske dosežke in da je vredno vlagati vanj?
V mladih kategorijah ne veš. Pri starejših mladincih, ko so fantje stari 17, 18 let, se to izkristalizira. Takrat se to vidi na podlagi vsakoletnih testiranj, rezultatov. Morda se bo to slišalo kot kmečka pamet, pa ni. Pri nas, v Adrii Mobil, imamo večno lestvico kronometra na Bazo 20, kronometer od Otočca proti Šentjerneju in nazaj. Večna lestvica je že 20 let, še več. Kmečka pamet je en pokazatelj in je le en del. Nato so dirke, testiranja in preostali rezultati. Zdaj ima že vsak vatmetre in natančno vedo.

Pri Primožu Rogliču vpogleda v njegov kolesarski razvoj niste imeli, ker je bil pred tem skakalec. Ali so bili testi na fakulteti za šport res tehten in dovolj dober razlog za podpis pogodbe?
Takrat smo imeli v klubu dva športna direktorja, Milana Eržena in Boštjana Mervarja, sam sem bil direktor. Vedeli smo, da je dober, ampak se je ponavadi vedno zataknilo pri tem, da je tisti, ki je prišel iz amaterskih vrst, na pravi dirki zaradi pomanjkanja izkušenj, tehnike in drugega izgubljal pri zavojih, vožnji v skupini, porabil preveč moči. Še preden bi šel lahko v klanec, je bil pet minut zadaj. Videli smo njegov potencial. Upravni odbor je dal soglasje, čeprav so najprej mislili, da smo izgubili kompas. Pa ga nismo. Vzeli smo ga predvsem zato, ker tega ni še nihče naredil.

Kako ste vedeli, da bo ravno njemu kot amaterju lahko uspelo?
Nismo vedeli. Videli smo, da ima potencial. Imel je samoiniciativnost, kar je zelo pomembno pri teh fantih. Samozavesten je bil, imel je potencial, prišel je iz drugega vrhunskega športa, kar je pomenilo, da ima športne navade. Športno fakulteto je torej naredil. Ni bil nekdo brez imena. Bil je v športu.

Foto: Peter Podobnik/Sportida

A vendarle je prišel iz povsem drugega športa, v katerem je kolesarstvo v vsakdanu praktično prepovedano.
To ni pomembno. V šali vedno pravim, da je zgrešil šport. Vsi v njegovi vasi so se ukvarjali s smučarskimi skoki, pa se je še on. Potem je ugotovil, da to ni to. Sprva je mislil, da ga ne bomo vzeli.

Prej ste omenili, da morate videti, kako se pelje v skupini, koliko moči izgublja … Kdaj ste spoznali, da je iz pravega testa?
Primož je že leta 2013, ko je na dirki Po Sloveniji zmagal Radoslav Rogina, imel gorsko majico. Pa še ni zmagal na dirki. Takrat se je šele učil. Do prve zmage je prikolesaril leta 2014. Spomnim se dirke od Zagreba do Novega mesta. To je naša "domača" dirka in takrat smo pustili beg osmih kolesarjev. Dejali smo mu, da ima priložnost. Ubežniki, med katerimi je bil Primož, so imeli prednost šestih, sedmih minut. Vsi so mislili, da jih bo glavnina ujela, ker na Primoža takrat od drugih ni računal nihče. Boštjan Mervar je rekel: "Ne, Primož bo danes." Vsak krog se jih je malo po malo otresal in na koncu prišel sam v Novo mesto. Pri njem smo že prej vedeli, da ima moč, vendar taktično, tehnično ni imel takšnega znanja. Ni poznal zakonitosti in tudi trikov, ki se dogajajo v kolesarstvu.

Pomagali ste mu tudi pri prehodu v zdajšnjo Jumbo-Vismo. Vseeno ni bilo tolikšnega povpraševanja po njem, pa čeprav je leta 2015 osvojil dirko Po Sloveniji.
Ni bilo povpraševanja. Zdaj sva pri tem, da sem prej govoril o oknu v svet. Če ne bi zmagal na dirki Po Sloveniji, bi težko šel kam. Drugi je bil takrat Mikel Nieve. Takrat so ga izločili iz ekipe za Toru de France. Verjetno so mu rekli, da si ne zasluži mesta za Dirko po Franciji. če ga je premagal bivši skakalec. Primožu smo pomagali, vendar ko nekdo doseže določeno raven, mora iti, sicer se njegov razvoj ustavi. Takrat sem mu osebno pomagal in super se je razpletlo.

"Pogačar je športni 'ubijalec'. Če to preslikamo v ekipne športe, je proti njemu težko igrati obrambo. Skoraj ni obrambe," pravi Fink. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ali zaradi tega in dejstva, da ste ga vzeli v Adrio Mobil, bolj čustveno dojemate njegovo kariero?
S Primožem vsi vse skupaj doživljamo čustveno. Mi na njega gledamo drugače kot vi in navijači. V določenih trenutkih veš, kako razmišlja, zakaj ne more in kako se bo odzval. Vsako leto je boljši, napreduje. Pri nas je na primer naredil veliko napak, ampak je vsako naredil le enkrat. Ni je več ponovil. Hitro se je učil. Razložil si mu in je razumel. Prej je bil skakalec in ni športni analfabet. Zamenjal je le šport. Jasno mu je bilo. Primož je vedno nekaj naredil, da je bilo zanimivo. Ko je bilo vse preprosto, je na primer padel na ravnih delih, kjer ne bi nihče padel. Ko je najbolj težko, ko drugi kolesarji odnehajo, imajo krizo in izgubijo glavo, pa je on sam pri sebi najbolj miren.

Zadnje se je pokazalo zdaj na Giru, ko se mu je pri vzponu na Svete Višarje snela veriga, za tem pa je nadaljeval v svojem ritmu in prišel do velikega zmagoslavja na Dirki po Italiji.
To, da je dal on sam verigo gor ... Če bi to še desetkrat ponovil, ne verjamem, da bi jo dal gor tako hitro, kot jo je dal takrat.

Ali je tudi v vašo glavo v tistem trenutku šinila misel, zakaj se spet ravno njemu dogaja drama?
Saj ne vemo, ali se tudi njemu ni pojavila ta misel in je nato gonil iz obupa do cilja. Morda je bilo vse skupaj celo pozitivno.

Kako gledate na to, da si najboljši slovenski kolesarji želijo nastopati ravno na dirki Po Sloveniji? Konec koncev je Tadej Pogačar na dirki Po Sloveniji kolesaril kot zmagovalec Dirke po Franciji.
Za nas je bila to velika čast. Pogi je prej osvojil Tour de France kot dirko Po Sloveniji. Odgovornost je zagotovo velika. Vsi si želijo voziti na domačih dirkah, tudi Rogla, a ne morejo vseskozi. Ko zmagaš, greš naprej. To je v naravi človeka. Mi moramo to razumeti, si prizadevati, da bo dirka Po Sloveniji boljša, in ustvariti mlade, ki bodo vstopili v njihove čevlje. Ti so res preveliki, ampak kaj pa vemo. Ali smo pred desetimi leti verjeli, da bomo doživeli kaj takega, kar doživljamo zdaj? Nihče ni mislil, da bo tako.

Matej Mohorič bi prav tako rad nekoč osvojil dirko Po Sloveniji. Bi se lahko to zgodilo letos? Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V naravi človeka je, da rinemo naprej. Lani smo na dirki Po Sloveniji spremljali zadnjo etapo, ko so prišli Mohorič, Majka in Pogi. Na koncu je Pogi izjavil, da si je vedno želel šprintati v Novem mestu na kockah, a ni bil nikoli hiter. Zdaj je imel prvič priložnost in jo izkoristil. Za nas je velika motivacija za naprej, da se takšen šampion, kot je Tadej Pogačar, tudi na dirki Po Sloveniji bori do konca in ne popušča nikomur. On mora zmagati. Pogačar je športni "ubijalec". Če to preslikamo v ekipne športe, je proti njemu težko igrati obrambo. Skoraj ni obrambe. Če pogledamo vse dirke, na katerih je letos nastopil, obrambe skoraj ni bilo. Lani ga je Jonas Vingegaard dobil na levi nogi in mu je dal, če se nogometno izrazimo, gol. Drugače pa skoraj ni obrambe proti Pogiju.

Šampion je tudi zato, ker zna odpeljati do zmage, čeprav se pokvarijo vse radijske postaje. On ima to sposobnost v sebi. V kolesarstvu se dogaja, da so določeni kolesarji preveč vodeni.

Letos Pogija ne bo na dirki Po Sloveniji. Jasno je, da bi si ga vsak želel videti na slovenskih tleh. Ali je to velik udarec?
Zaradi poškodbe in vsega skupaj ni. Vedeli smo, da ga enkrat ne bo, da ne bo Rogliča … V tem času moramo mi narediti nove odlične kolesarje. Ali ste si kdaj mislili, da bo dirka na Eurosportu? Pa smo imeli cilj že leta 2012 in rinili. In od leta 2017 je tu. Treba je delati, narediti mlade. Skozi dirko sem videl zelo velik nacionalni naboj. Ljudje so ob trasi z zastavami. Združujejo se. Dirka Po Sloveniji gre po Sloveniji. Zame so vse etape kraljevske, ker gredo po Sloveniji. Sliši se obrabljeno, ampak tako je.

Kako dolgo boste lahko vztrajali pri tem terminu? Ste v nekakšnem sendviču Dirke po Švici, Kriterija po Dofineji in še Dirke po Belgiji, kjer je kolesarstvo zelo priljubljeno.
To je res velik izziv za prihodnost. Letošnja dirka bo izpeljana, potem pa se bomo morali pogovarjati.

Predstavnik za stike z javnostjo pri UAE Emirates Luke Maguire in Bogdan Fink Foto: Sportida

Ali so vam na Mednarodni kolesarski zvezi (UCI) dali kakšne rezervne termine?
Nismo se še pogovarjali za naprej. Mednarodna zveza nam je leta 2019 ponudila termin v času Gira, ker je odpadla Dirka po Kaliforniji, vendar v času Gira ne moreš imeti dirke Po Sloveniji. To smo jim lepo razložili. Dirka po Madžarski je vzela ta termin. Madžarska lahko, v Sloveniji pa se ljudje na kolesarstvo spoznajo.

Imate zaradi naših dobrih kolesarjev, kot sta Pogačar in Roglič, kaj boljše pogajalsko izhodišče za ugodnejši termin?
Da in ne. Smo v razredu Pro Series. Določenih standardov se moraš držati. Letos smo imeli v Švici prvič izobraževanje glede varnosti na UCI. Ne vemo vsega. Vemo, da moramo zagotoviti čim boljšo varnost, čim boljšo dirko. Če bo dirka dobra, se bodo vrnili. Pri nas imamo športno kulturo navijanja. Ljudje so ob trasi. Navijanje je pozitivno.