SiolNET. Sportal Nogomet
4,00

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (225.): Željko Filipović

Kaj počne nekdanji slovenski nogometni as?

4,00

termometer

Željko Filipović
Željko Filipović bo čez dober mesec, natančneje 3. oktobra, dopolnil šele 33 let, a je že nogometni "upokojenec". Foto: Ana Kovač

Željko Filipović je imel pestro, nepredvidljivo in z lovorikami posijano nogometno kariero. Še danes ga boli, kako so se ga znebili pri Olimpiji, v Mariboru je predstavljal avtoriteto v slačilnici in dodano vrednost na igrišču, v Belorusiji sodeloval z legendarnim Diegom Armandom Maradono, v Belgiji zaman pričakoval klic Srečka Katanca, v Srbiji postal žrtev fizičnega prepira, nato pa pri 31 letih presodil, da ima vsega dovolj. Posvetil se je novim izzivom in nam razkril marsikaj zanimivega.

Željko Filipović, za prijatelje Fičo, je eden izmed številnih Ljubljančanov, ki so zaznamovali zlato dobo NK Maribor. Ko so vijolice dosegale največje evropske podvige, je bil zelo pomemben člen ekipe. Na igrišču in v slačilnici. Na nogometni poti mu sprva ni bilo postlano z rožicami. Spopadal se je z ovirami, ki bi marsikoga strle, njega pa so naredile še močnejšega. Zato je še danes globoko hvaležen Mariboru, da ga je sprejel v svojo družino. S pomočjo vijolic je postal tudi slovenski reprezentant. Pozneje je zaigral še v Belgiji, Belorusiji, bil en teden v Maroku, a se nato ekspresno preselil v Kazahstan, zadnji uradni nastop pa je vknjižil v Srbiji. Nato se je za njim v medijih skorajda izgubila sled.

Dolgo časa ni bilo nič slišati o njem. Nogometni radarji so ga nazadnje zaznali leta 2019, ko se je dokazoval pri Vojvodini, a po neprijetnih okoliščinah naletel na nepremostljive ovire, zaradi katerih se je kmalu vrnil v domovino. Nato je Željko, pozabljen od medijskega sveta, čakal in čakal, s pripravljenimi kovčki iskal novega delodajalca, a se mu v kaotičnem obdobju pandemije covid-19 ni izpolnila želja.

Takrat se je, čeprav je imel komaj 31 let in ga je spremljal sloves nekdanjega slovenskega reprezentanta, odločil za slovo od nogometnih igrišč. Zaplul je v nove vode. Postal je trener, prevzel vodenje ljubljanskega tretjeligaša Svoboda, kjer neznansko uživa in je poln hvale na račun vodstva. Spet uživa v nogometu, le da z druge strani igrišča. Varovancem daje ogromno koristnih napotkov, saj je v razgibani karieri pridobil bogate izkušnje. Tako pozitivne kot tudi tiste, ki so ga zlomile. Kot na primer tista, ki se mu je pripetila na 30. rojstni dan. O tem in še čem smo z njim kramljali dobro uro ter občudovali njegovo preudarnost in iskrenost.


Rojeni Ljubljančan je v mlajših selekcijah pridobival izkušnje pri Ljubljani in Domžalah, se nato iz Bonifike preselil k Olimpiji, kjer je debitiral v prvi ligi, a ga je nato pot prek Domžal in Kopra hitro popeljala v Maribor. Tam je preživel kar šest let in se v zgodovino vijolic vpisal z zlatimi črkami. Rojeni Ljubljančan je v mlajših selekcijah pridobival izkušnje pri Ljubljani in Domžalah, se nato iz Bonifike preselil k Olimpiji, kjer je debitiral v prvi ligi, a ga je nato pot prek Domžal in Kopra hitro popeljala v Maribor. Tam je preživel kar šest let in se v zgodovino vijolic vpisal z zlatimi črkami. Foto: Ana Kovač

Stari ste komaj 32 let. Ali še obstaja možnost, da si boste premislili in še kdaj obuli nogometne čevlje?

Ne. Nogometne kariere je konec, ne bom se več vrnil na igrišče. Tako sem se odločil, tako tudi bo.

Zakaj pa ste končali kariero tako mladi? Ste imeli morda težave z zdravjem?

Tudi. Izpostavil bi poškodbo hrbta. Ko sem igral še v Mariboru, me je tako motila, da je bila potrebna operacija. Ko sem se nato vrnil v ekipo, ni bilo več enako. Ta poškodba mi je otežila kariero. Diskus hernija je neprijetna, specifična težava. Pogosto se zbudiš v postelji z groznimi bolečinami v hrbtu. Še kako dobro se spominjam prve tekme v ligi prvakov, ko smo v Mariboru gostili Sporting iz Lizbone. Bilo je leta 2014. Na dan tekme sem se zbudil v katastrofalnem stanju, a sem potem s pomočjo tablet in injekcij le zmogel nastopiti. Ni bilo preprosto.

Zgodovinsko tekmo lige prvakov med Mariborom in Sportingom (1:1) v Ljudskem vrtu so 17. septembra 2014 začeli (od leve proti desni v zgornji vrsti) Jasmin Handanović, Željko Filipović, Aleš Mertelj, Soares Bordidnon Arghus, Aleksander Rajčević, Dare Vršič ter (od leve proti desni v spodnji vrsti) Petar Stojanović, kapetan Marcos Tavares, Agim Ibraimi, Mitja Viler in Sintayehu Sallalich. Za vijolice je v sodnikovem podaljšku izenačil rezervist Luka Zahović. Zgodovinsko tekmo lige prvakov med Mariborom in Sportingom (1:1) v Ljudskem vrtu so 17. septembra 2014 začeli (od leve proti desni v zgornji vrsti) Jasmin Handanović, Željko Filipović, Aleš Mertelj, Soares Bordidnon Arghus, Aleksander Rajčević, Dare Vršič ter (od leve proti desni v spodnji vrsti) Petar Stojanović, kapetan Marcos Tavares, Agim Ibraimi, Mitja Viler in Sintayehu Sallalich. Za vijolice je v sodnikovem podaljšku izenačil rezervist Luka Zahović. Foto: Vid Ponikvar

Je klubski zdravnik NK Maribor dr. Matjaž Vogrin torej le našel pot, da vas je pripravil za nastop?

Po pravici povedano tega takrat nisem povedal nikomur. To pa zato, ker nisem hotel tvegati, da morda ne bi odigral te tekme. To je bila vendarle tekma, o kateri sanja vsak nogometaš. Takrat se mi je ves teden v glavi vrtela vsa moja nogometna pot. Vse, za kar sem se trudil od šestega leta. Za to živiš, za to treniraš. Liga prvakov! Nisem hotel, da bi mi kdo vzel to priložnost. Takšen sem pač kot oseba.

Bo Maribor, čeprav ste rojeni Ljubljančan, vedno prva asociacija ob omembi vaše nogometne kariere?

Igral sem pri številnih slovenskih klubih, ne le pri Mariboru. Vsi so mi nekaj dali, tega ne gre zanikati, se pa ne more noben klub primerjati z Mariborom. Res. Maribor me je, če se lahko tako izrazim, ustvaril. To, kar sem naredil, mi je omogočil prav Maribor. Večno mu bom hvaležen. Glavni del kariere sem preživel pri njem. O njem mislim vse najlepše.

Darka Milaniča se je zato, ker prihaja iz Izole, med navijači Olimpije oprijel naziv Dare Ribič. Zanimivo pa je, da je navdušen ribič njegov nekdanji dolgoletni varovanec Željko Filipović. Obožuje muharjenje v manjših, čistih slovenskih rekah. Darka Milaniča se je zato, ker prihaja iz Izole, med navijači Olimpije oprijel naziv Dare Ribič. Zanimivo pa je, da je navdušen ribič njegov nekdanji dolgoletni varovanec Željko Filipović. Obožuje muharjenje v manjših, čistih slovenskih rekah. Foto: Vid Ponikvar Zdaj Maribor doživlja manjšo krizo, saj ni več tako suveren v slovenskem okolju. Odkar sta lani odšla Zlatko Zahović in Darko Milanič, sploh še ni osvojil lovorike.

Pred kratkim sem obiskal ljudi v klubu. Med nami vlada prijateljska, družinska vez. Vedno bomo povezani. V klubu so še nekateri, ki so delali tudi v mojem obdobju. So mojstri svojega posla, razumejo klub, razumejo okolje. Ta manjša kriza, ki se dogaja, je le splet okoliščin. Neka menjava generacij. To govorim tako kot navijač NK Maribor kot tudi njegov nekdanji igralec. Ljudje pač vidijo le sliko dogajanja na igrišču, a vam lahko povem, da se dogaja le menjava generacij. Tudi tiste znotraj kluba. Mogoče se to, da v klubu ni več nekaterih pomembnih ljudi, odraža na predstavah na igrišču, a so jih zdaj nasledili drugi, ki jim je treba dati čas. Takšna kriza je nekaj povsem običajnega. Povsod je tako, tudi v slovenski nogometni reprezentanci je bilo. To je obdobje neke prenove. Srčno upam, da bo v Mariboru čim krajše.

Nekateri štajerski novinarji so nam prišepnili, da zdajšnji ekipi Maribora manjka podobna oseba, kot ste bili vi, ko ste bili deležni ogromnega spoštovanja v slačilnici in skrbeli, da stvari niso bile razpuščene.

Kar zadeva moje vodstvo v slačilnici, moram opozoriti, da so si nekateri o tem ustvarili napačno sliko. Tisti, ki me zares poznajo, vedo, da sem pozitivna, tekmovalna oseba, ki nobene stvari ne prepušča naključju. Lahko se pohvalim, da sem tak postal takrat, ko sem bil še del zgodbe Olimpije. Ko smo iz druge lige napredovali v prvo. Tega sem se naučil od zlate slovenske generacije, od Aleša Čeha, Mirana Pavlina, Amirja Karića, Muamerja Vugdalića, Sebastjana Cimirotića, Mladena Rudonje, Alena Šćulca, trenerja Janija Pateja, pomočnika Danila Popivode. Imel sem 19 let, poleg mene je bil še mladi Agim Ibraimi. V tem poldrugem letu smo se veliko naučili.

Liderstvo je stvar, ki jo imaš ali pa ne. Mariborčani so ga v meni samo še nadgradili. Živel sem za rezultate Maribora, ker so mi omogočili vse, in jim na ta način vračal. Bili smo lepa celota. Bili smo nogometna družina, v kateri se je točno vedelo, kaj kdo dela. Zato ni bilo naključje, da so se ponavljali tako vrhunski rezultati. Živeli smo svoje sanje. Bilo je prelepo.

Za člansko slovensko reprezentanco je zbral štiri nastope. Zaigral je na prijateljskih tekmah s Finsko, Kanado in Kolumbijo, čar in izziv kvalifikacijskih dvobojev pa je okusil leta 2013 na Cipru (zmaga v gosteh z 2:0) v kvalifikacijah za SP 2014. Za člansko slovensko reprezentanco je zbral štiri nastope. Zaigral je na prijateljskih tekmah s Finsko, Kanado in Kolumbijo, čar in izziv kvalifikacijskih dvobojev pa je okusil leta 2013 na Cipru (zmaga v gosteh z 2:0) v kvalifikacijah za SP 2014. Foto: Vid Ponikvar

Takrat ste zaigrali tudi za člansko reprezentanco, vse vam je šlo kot po maslu.

Poklical me je gospod Srečko Katanec. Za reprezentanco sem zbral štiri nastope in bil še nekajkrat na klopi. Vedno sem dal vse od sebe, potem pa je prišla nesrečna poškodba hrbta. Bil sem na seznamu, a sem dan pred zborom obvestil selektorja, da ne bo šlo. Zaradi bolečine v hrbtu sploh nisem čutil leve noge.

Selektorji zelo spoštujejo odkritost igralcev, sovražijo pa, če igralec skriva poškodbo, ker se boji, da bo tako izgubil mesto v ekipi. Na to temo je imel pred leti veliko povedati Branko Oblak.

Vse sem povedal po resnici. Takrat me je vse bolelo. Dva tedna pozneje sem šel na operacijo hrbta. Nisem kot nekateri, ki igrajo v najmočnejših ligah na svetu, potem pa jim je reprezentanca odveč. Za vse igralce, ki smo v reprezentanco prihajali iz Maribora, je bila to velika čast. To lahko potrdim.

Z NK Maribor ga veže "družinska" vez. Zelo rad se spominja vseh uspehov, najbolj pa se zahvaljuje Zlatku Zahoviću. "Ogromno mi je pomagal na igrišču in ob njem. Lahko se mu le zahvalim," je hvaležen nekdanjemu športnemu direktorju 15-kratnih slovenskih prvakov. Z NK Maribor ga veže "družinska" vez. Zelo rad se spominja vseh uspehov, najbolj pa se zahvaljuje Zlatku Zahoviću. "Ogromno mi je pomagal na igrišču in ob njem. Lahko se mu le zahvalim," je hvaležen nekdanjemu športnemu direktorju 15-kratnih slovenskih prvakov. Foto: Vid Ponikvar

V Mariboru ste vztrajali tako dolgo, da so mnogi pomislili, da se vam ob vseh osvojenih lovorikah in možnostih dokazovanja v evropskih tekmovanjih sploh ne mudi v tujino.

Tako bom rekel. Nekateri gledajo na NK Maribor kot plafon, vrhunec kariere. To pravzaprav drži, z ligo prvakov smo doživeli vrhunec, a smo vseeno še vedno dojemali Maribor kot odskočno desko za kaj večjega. Bili smo lačni uspeha. Želeli smo še rasti. V Evropi smo vedno rasli, v ligi Europa nam je šlo v skupinskem delu iz leta v leto bolje, na koncu smo se prebili že v izločilni del. V klubu so načrtno delali z nami, verjeli v nas. To je bil živi primer načrtnega dela in ekipa je počasi, a vztrajno rasla.

Tisti Maribor, v domačem prostoru skoraj nedotakljiv, je bil dolga leta vzor vsakemu slovenskemu klubu. Z zavistjo so ga gledali tudi določeni velikani v regiji.

Imeli smo nekaj, česar oni niso imeli. Od navijačev do ljudi v klubu in nas, igralcev. Imeli smo nekaj več, zato pa se je zgodilo, kar se je.

Željko Filipović Foto: Ana Kovač

Takrat ste bili eden izmed številnih Ljubljančanov v Mariboru. Pogosto so navijači vijolic očitali vodstvu, da vas je bilo bistveno več kot rojenih Mariborčanov, ki si jih lahko v vseh teh letih naštel skoraj na prste ene roke.

To, da smo se našli v Ljudskem vrtu, je bil le splet okoliščin. Z Markom Šulerjem sva še danes dobra prijatelja. Če bi v Ljubljani kateri igralec kazal potencial za Maribor, ne bi bilo nobenih težav s tem, da bi ga povabil. To pa zato, ker se gleda le kakovost. Saj smo vendarle vsi Slovenci. Ni se nam treba ločevati, niti koga omejevati. Na koncu se gleda le kakovost igralca. Ali je tako sposoben igralec, da lahko igra za Maribor ali Olimpijo, ali pa ne. To je vsa znanost.

Je pa v vašem primeru res, da niste neposredno prestopili iz Olimpije v Maribor, ampak se vmes dokazovali še v Domžalah in Kopru.

Kar zadeva Olimpijo, je to res neka zgodba … Iz Olimpije smo šli, ker ni bilo več prostora za nas. Za mlade igralce, ki so Olimpijo dvignili iz druge v prvo ligo. Dobro, nismo je mi dvignili, to so storili ljudje, ki so začeli igrati za Olimpijo že v peti ligi. Mi smo bili le priključek. A preprosto jaz, pa Davor Bubanja, Enes Rujović, ki je otrok Olimpije … Zamenjali so nas Andreji Dugolini, Davorji Škerjanci, Roki Roji. Zamenjali so nas fantje, pripeljani iz druge lige. Nič ni pomagalo, da smo mi bili že v Olimpiji. Namesto da bi se gradilo na nas, so nas preprosto prezrli. Zato smo bili primorani zamenjati klub, drugače ni šlo.

Pri Olimpiji si je v prvi ligi delil slačilnico tudi z Davidom Kašnikom, Jalnom Pokornom, Miroslavom Cvijanovićem in Miho Šporarjem ... Pri Olimpiji si je v prvi ligi delil slačilnico tudi z Davidom Kašnikom, Jalnom Pokornom, Miroslavom Cvijanovićem in Miho Šporarjem ... Foto: Vid Ponikvar

Ni bilo nobenega posluha vodstva kluba?

Ne. Nikogar ni zanimalo, kakšna bo naša usoda. Bili smo jim pač odveč. Prav tako nam niso namenili nobene zahvale. Nič. Na koncu so nas maltretirali. Nihče ne ve prave zgodbe o tem, da smo bili izgnani iz Olimpije. Da so se nas znebili kot psov. Vse ljubljanske otroke, ki smo žogo brcali po ljubljanskih klubih ali v okolici, so odslovili.

Poglejte primer Davorja Bubanje. Je moj boter, poročna priča. Zelo zanimiv igralec. Imel je potencial za vrhunsko kariero, a so premalo verjeli vanj. Vse drugo jim je bilo pomembno, ne pa mi, mlajši igralci. Takrat se je kot športni direktor pojavil gospod Simon Sešlar, pripeljal igralce iz drugih drugoligaških klubov, nas pa hotel pošiljati na posoje. Takrat sem se odločil, da raje prekinem to zgodbo, kot da me Olimpija posoja po tretjih ali četrtih ligah. In smo si našli drugo pot.

Stavek, ki si ga najraje prikliče iz nogometne kariere:

Kako pa ste prišli v stik z Mariborom? Tako kot mnogi, na tradicionalen način, da vas je poklical Zlatko Zahović?

V Ljudski vrt nihče ni mogel priti mimo filozofije kluba. Ne bom rekel ravno mimo Zlatka Zahovića, a odločitve so bile vedno sprejete v dogovoru. Zato pa je bil mir. Ni bilo nobenih struj, interesnih skupin. Vsi smo bili eno, slačilnica je vsakega igralca vrhunsko sprejela. Ni nas zanimalo, od katerega agenta si. V slačilnici te je čakal mir, bili smo osredotočeni le na igrišče, na delo. V Mariboru je vladal drugačen svet. Tam je bilo točno tako, kot mora biti.

Kot zmaj je sodeloval z Miho Šporarjem, kot vijolica pa se je na večnih derbijih meril z njegovim sinom Andražem Šporarjem. Kot zmaj je sodeloval z Miho Šporarjem, kot vijolica pa se je na večnih derbijih meril z njegovim sinom Andražem Šporarjem. Foto: Vid Ponikvar

Ker smo imeli bolj donosne pogodbe, pa so bila večja tudi pričakovanja. Razumljivo. In če nisi pridno delal, si sam sebe izločil. V tistem Mariboru se nisi mogel "šlepati". Ko sem prišel v klub, sem v prvi polovici leta odigral dve, tri tekme. Nisem obupal, ker so mi rekli, da računajo name, a takrat še nisem bil dobro fizično pripravljen. Potem ko pa sem vrhunsko opravil zimske priprave na otoku Madeira, pa sem začel redno igrati in mi je steklo.

Bili smo delovni, disciplinirani. To je bila naša največja odlika. Bili smo vrhunski igralci. Dobro, raje rečem zelo dobri, ne vrhunski. Naša prioriteta pa je bilo delo. Tako zavzeto smo verjeli v to, kar delamo, da si česa drugega sploh nismo znali predstavljati. Tako zelo smo verjeli trenerjem. In Zlatku. Goreče. Zato pa so bili taki rezultati. Oni so res "maherji" svojega posla. V vsakem trenutku so vedeli, kako in kaj.

Prve nastope v prvi slovenski nogometni ligi je v sezoni 2009/10 dočakal v dresu ljubljanske Olimpije, s katero je tekmoval že v drugoligaški konkurenci. Takrat so Ljubljančani domače tekme igrali še na stadionu ŽAK v Spodnji Šiški. Prve nastope v prvi slovenski nogometni ligi je v sezoni 2009/10 dočakal v dresu ljubljanske Olimpije, s katero je tekmoval že v drugoligaški konkurenci. Takrat so Ljubljančani domače tekme igrali še na stadionu ŽAK v Spodnji Šiški. Foto: Vid Ponikvar Ste zaradi tega, ker ste bili Ljubljančan, ki je blestel pri Mariboru, doživljali kakšne neprijetnosti, ko ste se sprehajali po rojstnem mestu? Ali pa obratno?

Ne, v živo niti ene. Sem jih pa doživljal prek družbenih omrežij, če to šteje (smeh, op. p.). Poglejte, dolga leta živim v Ljubljani, v Mariboru pa sem bil šest let. Vedno se najde kdo, ki napiše kaj primitivnega in žaljivega. Da bi mi kdo to neposredno rekel v obraz, tega pa nisem doživel. Kdor sedi v moji družbi, dobro ve, kakšen sem. Dobro ve, da je zelo nepomembno, kdo si. Ljubljančan, Štajerec. Vseeno. Vsi smo iz Slovenije. Slovenci smo. Brez potrebe se je omejevati in prepirati. Tega res ne potrebujemo. Seveda, derbi je derbi, napetost mora biti, ampak za to, da se gre v teh stvareh predaleč, pa res ni neke potrebe. Lahko zatrdim, da nimam slabih izkušenj. Ne v Ljubljani ne v Mariboru. To, kar se dogaja na derbijih, pa dojemam kot neko folkloro.

So šli navijači Olimpije z omenjanjem vaše žene v žaljivem kontekstu na enem izmed derbijev v Stožicah vendarle predaleč?

Pa dobro, kaj naj rečem. To so posamezniki, ki niso več vedeli, kako bi me sprovocirali. So pač poskušali tako, kot so se odločili, a jim ni uspelo. Saj se nisem mogel kaj preveč živcirati, če sem od desetih tekem v Stožicah z Mariborom Olimpijo verjetno premagal osemkrat. Vse skupaj mi je bilo do neke mere simpatično. Neka nogometna folklora. V določenem trenutku so šli morda res predaleč, ne nazadnje je družina le družina, a ne morem vplivati na določeno skupino ljudi.

Izkusili ste tudi igranje pod vodstvom Krunoslava Jurčića, hrvaškega trenerja, ki je navijačem Maribora ostal v prijetnem spominu, saj jih je navdušil z napadalno, všečno igro, ki so jo v zadnjih letih želeli večkrat spremljati, a niso mogli priti na svoj račun.

Seveda. Takrat sem bil pri Mariboru, če na tekmi ni bilo Marcosa Tavaresa, že podkapetan. Da se je pod Jurčićem igral pravi nogomet? Igral se je vrhunski nogomet. Kruno je fantastičen, zelo priden delavec. Pa še ribič je. Tako kot jaz. Dobro, on bolj prisega na morski ribolov, a vseeno …

Ribič ste?

Sem. In uživam v tem. Ni je reke v Sloveniji, v kateri še nisem lovil. To je moj najljubši konjiček. V naravi se zelo sprostim, najraje pa imam manjše, bolj čiste reke, kot sta Soča in Idrijca. Sem tudi član Ribiške družine Idrija. Vse, kar ujamem, tudi izpustim. Lovim le rekreativno, o največjih ribah, ki sem jih ujel, pa raje ne bi govoril (smeh, op. p.).

Obožujem muharjenje. Sprošča me. Ko sem igral v Belgiji ali pa še v Mariboru, so šli poleti vsi soigralci uživat na morje, sam pa najraje do prve reke. Zlezel sem v ribiške škornje, tiste dolge, ki sežejo prek trebuha, in to je bilo to.

Niste nikdar izkusili kakšne nevarnosti, kakšnega nepredvidljivega tolmuna?

Ne, sem kar previden ribič. Drugače pa se res lahko zgodi kaj nevarnega. Ko se škornji napolnijo z vodo, se lahko pojavijo težave saj te lahko potegne navzdol. Ker pa mi je ribištvo v užitek in sem se res našel v njem, ne drezam v nesrečo.

Leta 2016 se je pridružil Mechelenu, belgijskemu prvoligašu z bogato zgodovino, saj je leta 1988 osvojil kar dve evropski lovoriki. Osvojil je pokal pokalnih zmagovalcev, nato pa še superpokal. Leta 2016 se je pridružil Mechelenu, belgijskemu prvoligašu z bogato zgodovino, saj je leta 1988 osvojil kar dve evropski lovoriki. Osvojil je pokal pokalnih zmagovalcev, nato pa še superpokal. Foto: Guliver Image Omenili ste Belgijo. Dolgo se je načrtovalo, da boste odšli v tujino, nato pa ste leta 2016 izbrali Mechelen.

V sezoni 2015/16 nismo bili prvaki, ampak le drugi. Imeli smo manjši incident z navijači (klofuta, ki jo je med treningom prejel Amir Dervišević, op. p.), osvojili samo pokal. Samo. Tisto leto nam preprosto ni šlo. V tujino niti nisem odšel zaradi zasičenosti. Začutil sem, da je napočil primeren trenutek za odhod, ker me je motila neprepričljivost Maribora v državnem prvenstvu. Zelo.

Takrat je Olimpijo prevzel Milan Mandarić, trener zmajev Marijan Pušnik vas je v Ljudskem vrtu ponižal s 3:0. Malce pred tem ste izpadli še v Evropi proti Astani, kmalu po ponižanju z Olimpijo je odstopil Ante Šimundža. Slovenija je takrat z Olimpijo končno dobila tekmeca, ki je znal mešati štrene Mariboru.

Da, pa tudi mi smo imeli že kar spremenjeno ekipo. Prišlo je kar nekaj novih fantov. Ko povlečem črto, ugotavljam, da so nas tekmeci v Sloveniji v tistem času končno prebrali. Ne bom rekel, da smo bili ležerni, a v določenih trenutkih smo bili preveč zasičeni. Potem pa se zgodi, kar se zgodi. Čeprav smo se borili za naslov skoraj do zadnjega kroga. Smo pa takrat vedeli, da smo za vse skupaj krivi igralci. Ne bom rekel, da prevzemam krivdo, saj smo vendarle osvojili pokal in bili drugi, a neka zgodba se je pač končala.

Ste v Belgiji dobili tisto, kar ste pričakovali?

Pri Mechelenu sem odigral vrhunsko sezono in pol. Nočem se hvaliti ali izpostavljati, a bil sem igralec, ki je redko odpovedal na pomembnih tekmah. Imel sem takšno miselnost, da so me velike, zahtevne tekme motivirale. Zaradi gledalcev, pomembnosti, naboja. V Belgiji sem doživel tisto, za kar nogometaši živimo. Polni stadioni, vrhunski nasprotniki, vrhunski igralni pogoji, napadalen nogomet … Tam je rezultat 4:4 nekaj povsem običajnega. Tak nogomet se pač igra. Potreboval sem nekaj časa, da sem se nanj navadil, potem pa je bilo vrhunsko. Iz tistega obdobja obžalujem le eno stvar. Da nisem več igral za reprezentanco. V njej me niso več videli, kar obžalujem. A to je izbor selektorja, na to ne moreš vplivati.

V Belgiji je bil navdušen tako nad kakovostjo prvenstva kot tudi nad pogoji, s katerimi je imel opravka kot nogometaš. V Belgiji je bil navdušen tako nad kakovostjo prvenstva kot tudi nad pogoji, s katerimi je imel opravka kot nogometaš. Foto: Guliver Image

Ravno na položaju zadnjega zveznega igralca, za katerega je Srečko Katanec pogosto izpostavljal, da predstavlja šibkost reprezentance, in vneto iskal najboljšo rešitev. Ter preizkušal številne kandidate.

V Belgiji sem se počutil še bolj samozavestnega kot pri Mariboru. Imel sem težje tekme kot v Sloveniji, fizično sem bil zelo dobro pripravljen. V času priprav se je pri Mechelenu treniralo trikrat dnevno, ogromno se je teklo. Žal pa nisem več prejel reprezentančnega vpoklica. Čeprav sem igral v solidnem klubu v solidni ligi. Pa bi lahko igral, o tem sem prepričan. A dobro … To je za mano. Ni pomembno.

Poleti leta 2018 je kot strela z jasnega udarila novica, da se je Diego Armando Maradona pridružil Dinamu iz Bresta. Ravno klubu iz Belorusije, pri katerem je igral Željko Filipović ter z njim osvojil pokal in superpokal. Poleti leta 2018 je kot strela z jasnega udarila novica, da se je Diego Armando Maradona pridružil Dinamu iz Bresta. Ravno klubu iz Belorusije, pri katerem je igral Željko Filipović ter z njim osvojil pokal in superpokal. Foto: Guliver Image

Nogomet piše nenavadne zgodbe. Kdo bi si mislil, da se boste kmalu po odhodu iz Belgije družili z enim in edinim Diegom Armandom Maradono. In to v Belorusiji, kar je bilo še bolj nenavadno.

Da, zanimiva so pota nogometašev. V Mechelenu sem prekinil pogodbo, nato prejel nekaj ponudb iz Belgije in od drugod, ki pa so druga za drugo padle v vodo. Čez noč se je vse skupaj ustavilo. Z nobenim nismo dosegli dogovora. Postal sem malce preveč izbirčen, prejel še eno lepo ponudbo iz Izraela. Ko sem začel premlevati o njej, se je ustavila še ta. Pri nogometaših je tako, da na začetku prestopnega roka telefon vneto zvoni, potem pa se kar malce umiri. To igralci, ki so prosti in iščejo nov klub, dobro razumejo. Na začetku, ko prekineš pogodbo, si zelo zanimiv, potem pa se vse skupaj ustavi. Ekipe se sestavijo, in če nisi šel takoj nekam, nastopijo težave.

No, kaj pa se je zgodilo z menoj? Odšel sem v Belorusijo. To se je izkazalo za vrhunsko potezo. Mogoče se sliši smešno, ko govorim o Dinamu iz Bresta kot vrhunskem klubu, a morate vedeti, da je beloruska liga močnejša od slovenske. Dinamo je zelo urejen klub, v njem pa veliko poštenih ljudi, kar težko vidiš v tujini. Počutil sem se podobno kot v Belgiji. In še Brest je fantastično mesto, ki meji na Poljsko.

Vsi članki iz rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Kako pa ste živeli v deželi, v kateri naj bi se čutil vpliv dolgoletnega, za mnoge kontroverznega predsednika Aleksandra Lukašenka?

Belorusija je država, kjer ni težav z brezposelnostjo ali kriminalom. Je posebna. Saj ste videli, ko je bil nogomet zaradi covid-19 povsod prekinjen, se je v Belorusiji prvenstvo nadaljevalo. Predsednik je malce diktatorski, a mi je igranje v Belorusiji zelo ustrezalo. Finančno je bilo zelo korektno, niti sekunde se ni zamujalo pri izplačilih. Držali so se vseh dogovorov. To je varna država, v kateri sem se lepo počutil.

Smetana na torti je bil prihod Maradone, ki ga je svetovna nogometna javnost podrobno spremljala na vsakem koraku.

Kar zadeva Maradono, vam moram nekaj zaupati. Določeni ljudje te v življenju impresionirajo, a nisem takšna oseba, da bi … Ali veste, da z njim sploh nisem naredil nobene skupne fotografije? Nobenega selfija z Maradono, pa so drugače vsi to delali. Bil je legenda, sploh za domačine. A preprosto nisem nekdo, ki bi se slinil zraven in govoril: "'Vau, Maradona." V klubu sem sodeloval z njim, to je res. Pogovarjali smo se, imeli sestanke, si izmenjali nekaj besed, nisva bila pa ravno noč in dan skupaj.

Ni manjkalo prigod, v katerih je Maradona razkazoval svoje nogometno znanje. Od srca mu je zaploskal tudi nekdanji slovenski nogometni legionar Željko Filipović. Ni manjkalo prigod, v katerih je Maradona razkazoval svoje nogometno znanje. Od srca mu je zaploskal tudi nekdanji slovenski nogometni legionar Željko Filipović. Foto: Guliver Image

Kako pa je sodelovati s takšno legendo?

Pri njem si čutil posebno energijo, samozavest. To neverjetno nogometno karizmo. Name je naredil velik vtis. Bil je neke vrste športni direktor, direktor kluba, na koncu pa se je izkazalo, da so ga pripeljali za promocijo kluba. Ves svet je govoril o Dinamu iz Bresta. Si je pa vzel čas, analiziral tekme in nam prek prevajalcev, v klubu smo imeli dva, delil nasvete. Ostal mi bo v prijetnem spominu.

Ali takrat ni kazal nenavadnih znakov vedenja, kot na primer na SP 2018, ko se je včasih v častnih ložah ruskih stadionov obnašal nenavadno?

Ne. Če prav vem, te za majhno količino kokaina, ki jo imaš pri sebi, v Belorusiji čaka od deset do 15 let zapora. Za malce večjo pa celo dosmrtna ječa.

Je bilo pa resnično zanimivo spoznati takega gospoda, ki je s svojo karizmo drugačen od drugih. Na treningih res ni kaj dosti žongliral z nami, fizično je bil v slabem stanju, se nam je pa posvetil na sestankih. Dinamo je sicer zapustil pred menoj. V Brestu so ga mastno plačali, za od tri do štiri mesece je, vsaj tako imam v spominu, prejel ogromno. Okrog pol milijona evrov.

Zakaj niste ostali dlje v Belorusiji, če ste se imeli tako dobro?

Zelo mlad sem dobil otroka. Zelo sem navezan na družino. V Belorusiji pa je tako, da do aprila sploh ni "življenja". Vladajo nizke temperature. To je največja težava. Bil sem sam, prav tako se nisem dovolj spočil. Po poldrugem letu v Belgiji sem odšel neposredno v Belorusijo, kjer pa imajo sezono čez koledarsko leto. Tako sem se takoj pridružil Dinamu in lahko pozabil na počitek. To se mi je maščevalo. Tri leta sem bil neposredno v pogonu, a tudi vedno sam.

Dobro, v Belorusiji sem imel vrhunsko stanovanje, 170 kvadratnih metrov. Živel sem luksuzno, se družil s slovenskimi rokometaši, z menoj sta bila Simon Razgor in Vid Poteko, bilo je še nekaj fantov z Balkana, zlasti iz Hrvaške in Srbije. Veliko smo se družili, a potem je spet tako … Oni kam gredo, ti pa ostaneš sam. In prišel je trenutek, ko sem praznoval 30. rojstni dan. Na ta dan sem sedel sam v tako velikem stanovanju. Tega nisem bil vajen. Potem sem se preprosto zlomil. Čeprav sem nekdo, ki lahko trpi milijon udarcev. Zlomil sem se, stvari so se nabirale v meni. Rekel sem si, da imam tega dovolj. Dogovorili smo se za prekinitev pogodbe.

V Belorusiji je živel luksuzno, se družil zlasti z rojaki, ki so v Brestu igrali rokomet, ob 30. rojstnem dnevu pa se je zamislil in zlomil, ko je ostal sam sredi velikega stanovanja. V Belorusiji je živel luksuzno, se družil zlasti z rojaki, ki so v Brestu igrali rokomet, ob 30. rojstnem dnevu pa se je zamislil in zlomil, ko je ostal sam sredi velikega stanovanja. Foto: Ana Kovač

Ste si takrat želeli kam bližje Sloveniji? Je Maribor morda potrkal na vaša vrata?

Ne. Z Mariborom sploh nisem bil v pogovorih. Na moj igralni položaj so pripeljali Aleksa Pihlerja, Alexandruja Cretuja, Blaža Vrhovca. Zato se niti nisem silil.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi vas takrat povabila Olimpija?

Mogoče bi bilo prehitro za Olimpijo, a … Nogometaši moramo gledati na to, da od nečesa živimo. Tega navijači včasih ne razumejo. Če greš iz Maribora v Olimpijo ali pa obratno, še ni konec sveta. Dva tedna malce potrpiš, potem pa se vse skupaj pozabi. Dve dobri predstavi za klub in že si notri. Sem dokaj lojalen, ampak to so vse otroške zgodbice.

Ponavljam, nogometaši moramo gledati na to, da od nečesa živimo. Poglejte primera Nemanje Mitrovića in Roka Kronavetra. Zase sploh ne morem reči, da sem šel iz Olimpije v Maribor. Mene so iz Olimpije odgnali kot psa. Po spletu okoliščin sem končal v Mariboru. In hvala bogu, da sem.

Najlepše trenutek v dresu Maribora je doživel na znamenitem gostovanju v Glasgowu, kjer so vijolice premagale Celtic in mu preprečile nastop v elitni ligi prvakov. Najlepše trenutek v dresu Maribora je doživel na znamenitem gostovanju v Glasgowu, kjer so vijolice premagale Celtic in mu preprečile nastop v elitni ligi prvakov. Foto: Reuters

Razumem Krono, ker je šel neposredno, poglejmo pa primer Milivoja Novakovića, ko so se v Ljubljani pojavljali žaljivi grafiti, pa ne vem kaj še vse. Kaj pa je Olimpija v preteklosti dala Novakoviću? Samo travme, nič drugega. Nehvaležno je tako napadati igralca. Kaj ste mu dali? Nič. Niste mu dali osnovnih pogojev, da bi se razvil kot igralec. Nova je drugače odličen fant in igralec. Vrhunski. Ampak kaj ste mu dali? Najhuje je, ker navijači ne poznajo prave zgodbe. Oni vidijo le tisto, kar preberejo, oziroma tisto, kar si mislijo. Nihče pa ne razume naše generacije, tega, kako smo bili obravnavani pri Olimpiji. Ali pa kako so obravnavali Milivoja.

Si Ljubljančan, to je res, ampak nogomet moraš nekje igrati. Kdo pa bo nahranil mene in moje otroke? Mestna občina Ljubljana? Seveda ne. Zato pa moram gledati, kje bom kaj zaslužil. In če dobiš ponudbo tako urejenega kluba, kot je Maribor, je to to. Zakaj pa ne bi šel? Ne vidim ničesar spornega, ampak res ne. Lojalnost je nekaj, da se ne prestopa od rivala k rivalu, ampak saj nismo kot Luis Figo, ki je imel v Barceloni deset, v Realu pa 15 milijonov.

S Španijo v karieri niste imeli opravka, bi pa skoraj zaigrali za Ittihad Tanger, mesto na severu Maroka, iz katerega se vidi Španija. Skoraj bi postali prvi Slovenec, ki bi zaigral v tem delu Afrike, a se vam želja ni izpolnila.

Nogomet je poln prevarantov. V nogometu deluje ogromno ljudi. Sestavni del so igralec, skavt, menedžer, direktor, trener. V Maroko sem prišel decembra in se dogovoril za dobre pogoje. To je bil prvak Maroka. Pogledal sem si eno tekmo, ko so igrali kvalifikacije za afriško ligo prvakov, na stadionu je bilo 70 tisoč ljudi. Vse je bilo dogovorjeno, podpisano. Pogoji so bili resnično vrhunski. Najboljši pogoji v moji karieri, če sem bolj natančen. Ker je bilo vmes še novo leto, sem si vzel še deset dni, nato pa se vrnil v Maroko, da bi začel trenirati. Pogodba je bila že podpisana, zdravniški pregled opravljen. No, v tem času pa so zaradi poraza v kvalifikacijah za afriško ligo prvakov zamenjali trenerja. Ravno osebo, ki me je res želela v ekipi.

Iz mesta Tanger se mu je čez morje razprostiral pogled na Španijo in Gibraltar. Iz mesta Tanger se mu je čez morje razprostiral pogled na Španijo in Gibraltar. Foto: Guliver Image

Tako se je zgodilo, da sem naletel na novo garnituro. Nov trener je kakor povsod drugod pripeljal še nekaj svojih igralcev. Ko sem zahteval prvo izplačilo za podpis pogodbe, so mi začeli pojasnjevati, da ga bom prejel jutri. A ta jutri se ni nikoli zgodil. Po desetih dneh sem videl, da tukaj preprosto nekaj ni v redu. Ker je še tekel prestopni rok, sem si rekel, da bi bilo najbolje prekiniti pogodbo. Kazalo je tako lepo, nato pa iz Maroka žal ni bilo nič. Če bi šel v tožbo z njimi, bi zagotovo dobil ves denar, a nisem takšna oseba, da bi to storil. O tem nisem niti razmišljal.

Po Maroku ste hitro našli novo rešitev, in to ne v Evropi, ampak daleč, v azijskih stepah.

Le dober teden dni po Maroku sem bil že v Kazahstanu. Finančni pogoji so bili dobri, športni direktor je bil iz Srbije, v klubu veliko Balkancev. Rekel sem si, zakaj pa ne. Podpisal sem pogodbo s klubom Atyrau in se tam zadržal pol leta. Kaj pa je bila največja težava? Domače tekme smo igrali 2.000 kilometrov od mesta Atyrau, iz katerega sicer prihaja klub. Ves čas smo igrali v Astani, saj se je pri nas gradil stadion. Tako sem bil pol leta neprestano v klubski trenirki. In ves čas v karanteni. Pol leta sem bil na pripravah. Ko se zbudiš, sledijo zajtrk, sprehod, kosilo in trening. Pol leta nisem imel nobene zasebnosti, nič. Preprosto samo torba in gremo.

V šestih mesecih sem tako opravil več kot 60 poletov. Vsi so bili korektni, plača je prihajala celo kakšen dan pred dogovorjenim terminom, kar je v nogometu redkost, moja žena, ki me je hotela obiskati, pa sploh ni vedela, kam naj pride. Kazahstan sem preletel gor in dol. V določenem trenutku je šlo tako daleč, da sem si rekel, da se ne grem več tega. In končal.

Atyrau (nekdaj Guriev) je mesto v Kazahstanu (deveti največji državi na svetu) z okrog 300 tisoč prebivalci, ki leži ob Kaspijskem jezeru. Atyrau v kazahstanskem jeziku pomeni kraj, kjer se reka izliva v morje. Atyrau (nekdaj Guriev) je mesto v Kazahstanu (deveti največji državi na svetu) z okrog 300 tisoč prebivalci, ki leži ob Kaspijskem jezeru. Atyrau v kazahstanskem jeziku pomeni kraj, kjer se reka izliva v morje. Foto: Guliver Image

Po tej izkušnji se je verjetno zdela Vojvodina iz Novega Sada kot zadetek na lotu. Veliko bližje Sloveniji, z bolj domačo kulturo, jezikom in še čim.

Vse je bilo super. Tako pogoji kot tudi visoke ambicije kluba. Končno nekaj, česar sem bil navajen v Mariboru. V Srbiji smo se ob Crveni zvezdi in Partizanu borili za tretje mesto, tu je bil še pokal. Potem pa kolaps. Kar nisem mogel verjeti.

Kaj pa je šlo narobe?

V klub sem prišel v dogovoru s športnim direktorjem Nikolo Lazetićem. To pa je tisto, kar se v Mariboru ne more zgoditi. Da športni direktor pripelje nekoga, trener pa ima že nekega svojega igralca. Športni direktor in trener nista bila usklajena. Prišel sem teden dni pred prvenstvom, fizično malce slabše pripravljen, a to sploh ni pomembno. Dejali so mi, da naj odigram nekaj tekem, pa bo že bolje. Tako sem odigral eno tekmo, le nekaj dni po tem pa se je na treningu dobesedno zgodil pretep med Lazetićem in trenerjem Nenadom Lalatovićem. Ker je imel trener dobre rezultate, je Lazetić rekel, hvala lepa, ne grem se več tega, in odšel iz kluba. Trener je ostal, vseh šest igralcev, ki jih je Lazetić pripeljal in med katerimi sem bil tudi jaz, pa je moralo na tribuno. Postal sem nekakšna kolateralna škoda njunega odnosa. Pa bi z lahkoto igral, sploh s svojim značajem.

Nisem imel težav s poškodbo. Igral nisem le zaradi incidenta, ki sem vam ga navedel. Ne kriv ne dolžan sem končal na tribuni. Z ekipo smo resda lahko trenirali, ko pa je prišla tekma, nas naenkrat ni bilo zraven. Rečeno nam je bilo, naj si najdemo nov klub. Trener mi je dejal, da ne bomo igrali, tudi če Vojvodina izgubi vse tekme. Kaj boš potem naredil? Po polovici leta so mi nato za tiste pogoje ponudili vrhunsko sporazumno prekinitev pogodbe. Videl sem, da v Vojvodini ne bi imel prihodnosti, zato sem to izkoristil in se poslovil.

Trenutno še pridobiva trenersko izobrazbo. Kmalu se bo priključil programom na Brdu pri Kranju. Trenutno še pridobiva trenersko izobrazbo. Kmalu se bo priključil programom na Brdu pri Kranju. Foto: Ana Kovač

To je bilo leta 2019, v katerem ste zamenjali kar tri klube. A usoda je hotela, da ste bili prisiljeni iskati novega.

Bilo je mukotrpno. Iskal sem spet novi klub, pa se je zgodila prva korona, nato pa še druga korona. Eno leto sem bil brez tekme. Ni bilo preprosto trenirati. Nekaj sem se pripravljal, potem pa se je vse skupaj končalo.

Korona mi je resnično vse uničila, preprosto sem nehal verjeti, da bom še našel kakšen klub. Če sem kaj v življenju, lahko rečem, da sem dokaj realen. In takrat sem videl, da z 31 leti nisem več konkurenčen igralcem v klubih, za katere sem hotel igrati. Zato sem raje končal.

Prva slovenska liga ni prišla v poštev?

V Sloveniji je miselnost majhnih klubov slonela na prodaji mladih igralcev, od česar so živeli, miselnost velikih klubov, Olimpije in Maribora, pa je bila takšna, da sploh nisem vedel, ali bi bil konkurenčen. Verjetno bi bil, a preprosto nisem dobil povratnega mnenja od nobenega od klubov. In to je to. Nehal sem igrati nogomet in se posvetil novim izzivom.

Ste kmalu začutili trenersko žilico?

Lani poleti sem bil mesec dni pomočnik Zorana Zeljkovića v Krki. Tega nisem obešal na veliki zvon. Z Zokijem (Zoran Zeljković, op. p.) sva pač prijatelja, pa sem mu dejal, da bi se malce preizkusil v trenerskem poslu. Skupaj s Sašem Udovičem sta mi naredila uslugo. Pridružil sem se na treningih in bil navdušen. Takoj sem se videl v tem. Tudi zato, ker kot nogometaš nisem bil le navaden igralec. Kdor si je z menoj delil slačilnico, ve, da nisem bil le igralec. Sposobnost liderstva, ki jo imam, mi pomaga v trenerskem poslu. Izkušnja pri Krki je bila zelo pozitivna. Na koncu mi je bilo res žal, da je bila le deset minut oddaljena od prve lige. Po drugi strani pa je Zoki odličen fant in trener. Tudi to, kar se dogaja zdaj z njegovim Koprom, ni naključje. Osredotočen je na svoje delo, ob njem je uspeh zagotovljen.

"Pred mesecem dni nismo imeli skoraj nobenega igralca. Od stare garde Svobode jih je ostalo pet, pa še to tistih, ki niso redno igrali. Pripeljali smo 22 novih igralcev. S tako novo ekipo smo zdaj konkurenčni tretjeligašem. Moja prioriteta je, da se fantom posvečam in jim zagotavljam vse pogoje za razvoj," je opisal, kako je pri Svobodi začel novo zgodbo. Dobesedno. "Pred mesecem dni nismo imeli skoraj nobenega igralca. Od stare garde Svobode jih je ostalo pet, pa še to tistih, ki niso redno igrali. Pripeljali smo 22 novih igralcev. S tako novo ekipo smo zdaj konkurenčni tretjeligašem. Moja prioriteta je, da se fantom posvečam in jim zagotavljam vse pogoje za razvoj," je opisal, kako je pri Svobodi začel novo zgodbo. Dobesedno. Foto: Ana Kovač

Bo tako tudi s Svobodo in vami, zdaj, ko ste njen trener? Zakaj ste sploh izbrali ta viški klub, ste bili z njim povezani že v mladosti?

Ne. Nimam kakšnih posebnih spominov na Svobodo. Do kadetov sem treniral pri Ljubljani, ravno v obdobju, ko je bil trener članov Branko Oblak. Pozneje sem bil še v mlajših selekcijah Domžal. Kar pa zadeva Svobodo, sem takšen, da dam za tisto delo, za katero poprimem, vedno vse od sebe. Na koncu pa bomo vse sešteli in videli, kje smo.

Prvi mož Svobode je postal Hajro Rizvić, veliki nogometni zanesenjak.

Naš predsednik je zelo dobra oseba. Je velik delavec, ki se drži svojih načrtov in načel. S tako osebo je skoraj nemogoče imeti neuspehe. Prepričan sem, da se bo Svoboda kot klub dvignila na višjo raven.

Je vaš cilj druga liga, postopno morda celo preboj v prvo?

Prvo leto zagotovo ne. Prvo leto je cilj zgraditi temelje, vzbuditi v Ljubljani in okolici neki optimizem do kluba Svoboda. Zgraditi temelje, na katerih lahko gradimo lepo prihodnost.

Na prvi tekmi, na kateri se je v karieri predstavil kot trener, je 14. avgusta z 0:1 izgubil na gostovanju pri mestnem tekmecu Slovanu. "Kot trenerju mi je najpomembneje, da vsak posameznik napreduje. Vesel sem, da so fantje v prvih štirih tednih napredovali, nekateri ogromno. Ekipa napreduje, tako tehnično, fizično kot taktično. To je tudi moja prioriteta. Da vsakodnevno napredujemo in se ne obremenjujemo z rezultati." Na prvi tekmi, na kateri se je v karieri predstavil kot trener, je 14. avgusta z 0:1 izgubil na gostovanju pri mestnem tekmecu Slovanu. "Kot trenerju mi je najpomembneje, da vsak posameznik napreduje. Vesel sem, da so fantje v prvih štirih tednih napredovali, nekateri ogromno. Ekipa napreduje, tako tehnično, fizično kot taktično. To je tudi moja prioriteta. Da vsakodnevno napredujemo in se ne obremenjujemo z rezultati." Foto: Ana Kovač

Se ne bojite, da bi bilo v Ljubljani že preveč klubov za delo z mladimi in da bo vedno težje priti do pravih talentov?

Kje pa. Mladi so lahko samo srečni, da lahko izbirajo med tako številnimi klubi. To je kvečjemu dobro, ne pa težava. Dobro je, da ima glavno mesto Slovenije toliko klubov, kjer se lahko mladi razvijajo v vrhunske igralce.

Pa je projekt NK Svoboda lokalno bolj vezan na viške fante?

Ne, vezani smo na vse, ki so se pripravljeni dokazovati in trdo trenirati. Nikogar ne omejujemo. Med člani imamo tudi fante, ki prihajajo iz Maribora in okolice. Pri meni nima nihče prednosti. Dobro, imajo jo tisti, ki so pridni in delavni (smeh, op. p.). Fantje imajo na voljo vrhunske pogoje. Lahko rečem, da kar prvoligaške.

V klubu je poskrbljeno za vse. Od fizioterapevta do kondicijskega trenerja, od pogojev z naravno travo do opreme. Fantje imajo takšne drese kot Olimpija. Pri nekaterih stvareh konkuriramo prvi ligi, le igralsko gledano smo še v tretji ligi. Ampak ne hitimo. Gradimo temelje za prihodnost.

V karieri je pustil največji pečat pri NK Maribor, s katerim je med letoma 2010 in 2016 osvojil pet zaporednih državnih naslovov, skupno pa se lahko pohvalil s kar 11 lovorikami. Zdaj vodi ljubljansko Svobodo, nekdanjega člana 1. SNL, ki tekmuje v tretji ligi. Na trenerskem položaju je nasledil Jedinko Perico. V karieri je pustil največji pečat pri NK Maribor, s katerim je med letoma 2010 in 2016 osvojil pet zaporednih državnih naslovov, skupno pa se lahko pohvalil s kar 11 lovorikami. Zdaj vodi ljubljansko Svobodo, nekdanjega člana 1. SNL, ki tekmuje v tretji ligi. Na trenerskem položaju je nasledil Jedinko Perico. Foto: Vid Ponikvar

Kako pa je kot nekdanji nogometni profesionalec, vajen igranja v najmočnejših tekmovanjih, voditi igralce, ki so ali študentje ali pa so že zaposleni?

Imamo veliko mladih fantov, zlasti tistih, rojenih leta 2002. Mladincev Svobode. Igralci imajo čiste glave, nikomur niso nič dolžni, hočejo se pokazati v čim boljši luči, tako da mi je delo z njimi v veliko veselje. Vsak dan imamo trening, na katerem je od 20 do 24 igralcev. To je za tretjo ligo izjemno. Nekateri izmed njih so tudi zaposleni. Moram izpostaviti tiste, ki delajo vsak dan od 8. do 16. ure, potem pa pridejo v klub in pošteno opravijo trening. Nimam nikakršnih zamer, zelo jih spoštujem.

Pri meni so v tretji ligi pravzaprav kopije treningov, kakršne sem imel v Mariboru in Belgiji. Vse to lahko izvajam zaradi našega predsednika, ki nam je omogočil odlične pogoje. Je oseba, ki ni pomagala le ljubljanskemu, ampak kar slovenskemu nogometu. To je treba spoštovati. Vesel sem, da sem lahko del te zgodbe.

V prvem krogu tretje lige ste gostovali pri Slovanu in se pomerili z Zlatanom Ljubijankićem, ki ga je še lani premamilo igranje v nižjih ligah in se je odločil, da bo še malce pomagal svojemu klubu. Pri vas, kakor ste nam že povedali na začetku pogovora, kaj takšnega ne bi bilo mogoče?

Imam nekaj težav s hrbtom. Preprosto nočem biti polovičarski. Seveda me kdaj zamika, da bi igral. Z lahkoto bi, a če nisem tisto, kar sem si predstavljal v glavi, preprosto ne bom igral nogometa. Takšen sem kot oseba. Mogoče pa je težava v meni, kdo ve.

Luka Dončić Dragića Drobnjak Sportal Razmišljanja ne bo spremenil, držal se bo istega načela

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin