Naj planinska koča
Sreda, 30. 7. 2025, 15.00
18 ur, 14 minut
Iz junijskega Planinskega vestnika
Gibanje po zavarovanih plezalnih poteh
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,21
Vpenjanje vponk z varnostno zaskočko v prečnicah.
Obiskovanje zavarovanih plezalnih poti ali ferat je priljubljena oblika rekreacije. Ni pa povsem brez pasti in tveganj, zato je smiselno ne samo to, da si nabavimo priporočljivo opremo, ampak da jo znamo tudi uporabljati. Kaj in kako nam pride prav pri gibanju ob jeklenicah, razkrivajo naslednje vrstice.
Pri plezanju v zavarovanih plezalnih poteh za samovarovanje uporabljamo samovarovalne komplete (SVK). Proizvajalci izdelujejo raznovrstne SVK; skupno jim je, da imajo nosilno zanko, ki jo s kavbojskim vozlom namestimo na manevrsko zanko plezalnega pasu. SVK ne nameščamo vzporedno z manevrsko zanko, saj bi to povzročilo znižanje lege nosilnega oz. ledvenega dela pasu in večjo verjetnost, da nas obrne na glavo, s tem pa večjo nevarnost, da pademo iz pasu. Vsi SVK imajo zavoro; njena naloga je zelo pomembna – preprečiti statično zaustavitev, torej ustvariti pojemek ulovitvene sile v primeru padca plezalca.
Primeren položaj rok in nog v pokončnejši steni.
Novejši pasovi imajo zavoro v obliki prepognjenega in prešitega najlonskega traku, katerega šiv se ob padcu začne trgati in s tem ustvarja zavorno silo. Zavore s trakom so za enkratno uporabo.
Starejši SVK imajo mehanske zavore. Pri njih je pomembno, da zavora ni sprožena – zavorna vrv ni napeta skozi zavorno ploščico. Zavorna vrv naj poteka v dovolj velikih (nekaj centimetrskih) lokih skozi luknje zavore, sicer bo zavorna funkcija okrnjena. Vsi SVK imajo dva daljša kraka traku, s katerima se samovarujemo na jeklenici. Na njunih koncih sta nameščeni vponki za samovarovanje. Vponki sta nekoliko večji, s sistemom varovanja vratc. Nekateri proizvajalci uporabljajo vponke z varovalom vratc na vzmet (poteg navzdol), drugi proizvajalci uporabljajo vponke z varnostno zaskočko oz. blokado na hrbtni strani. Dokler blokade ne stisnemo (sprostimo), vratc ni mogoče odpreti. To preprečuje nekontrolirano odpiranje vratc med uporabo.
Vratca vponk nimajo nosilnosti! Njihov namen je preprečiti, da bi se vponka med uporabo iztaknila iz jeklenice. Pri uporabi pazimo, da vratc ne obremenjujemo – njihov položaj naj bo tak, da ne nalegajo na skalo ali kovinska pomagala. To pa ne velja za vponke SVK z varnostno blokado. Njihova vratca so nekoliko močnejša in način uporabe drugačen. Glede na tip vponk tako ločimo dva načina uporabe.
Uporaba vponke z varovalom na vzmet
V delih zavarovane poti, kjer poteka jeklenica horizontalno ali diagonalno čez steno, ta tip vponke vedno vpenjamo od spodaj navzgor tako, da je nosilni del vponke proti steni. Na ta način preprečimo dotik vratc s skalo. V delih zavarovane poti, kjer jeklenica poteka vertikalno, ali odsekih, kjer ni mogoče vnaprej določiti, ali bomo padli v levo ali desno stran, vpenjamo vponke vedno eno z leve, drugo z desne strani jeklenice. Tako dosežemo, da bo v primeru padca vedno vsaj ena vponka v primernem položaju – nosilni del vponke ob steno.
Uporaba vponke z varnostno blokado
V delih zavarovane poti, kjer poteka jeklenica horizontalno ali diagonalno čez steno, ta tip vponke vpenjamo od zgoraj navzdol. Na ta način preprečimo dotik varnostne blokade s skalo, kar bi povzročilo odpiranje vratc. V delih zavarovane poti, kjer jeklenica poteka vertikalno, ali odsekih, kjer ni mogoče vnaprej določiti, ali bomo padli v levo ali desno stran, vpenjamo vponke vedno eno z leve, drugo z desne strani jeklenice. Tako dosežemo, da bo v primeru padca vedno vsaj ena vponka v primernem položaju – varnostna blokada stran od stene.
Prehodi mimo sider
Pri prehodih mimo sider jeklenice SVK vedno varno prestavljamo tako, da smo ves čas samovarovani. Z eno roko se držimo za jeklenico, z drugo pa najprej prestavimo prvo vponko SVK nad sidro, nato še drugo vponko. Nikoli ne izpenjamo obeh vponk sočasno!
Prehodi mimo sider, varen ter nevaren način prepenjanja.
Pravila gibanja
Pri plezanju v zavarovanih plezalnih poteh so na jeklenici običajno še drugi plezalci, zato je treba upoštevati temeljna varnostna pravila. Če pojmujemo razdaljo jeklenice med dvema sidroma kot en raztežaj, so pravila gibanja naslednja. V poševnih odsekih, tudi takih, kjer je v primeru zdrsa pričakovati, da se bo predhodni plezalec popeljal po jeklenici, sme biti samo en plezalec na raztežaj. V vertikalnih, previsnih odsekih ali tik pod njimi, povsod, kjer v primeru zdrsa ali padca obstaja nevarnost domino efekta (ko padli zbije spodnjega plezalca, ta plezalca pod seboj itd.), mora biti med dvema plezalcema vsaj en raztežaj prost.
Prehitevanje in srečevanje
V zavarovanih plezalnih poteh običajno ne prehitevamo, razen če za to obstaja razlog. Prehitevanje izvedemo na varnih mestih, kjer je dovolj prostora za srečevanje, in ob soglasju osebe, ki jo bomo prehitevali. Ob tem moramo biti ves čas varovani! Manj vešči plezalec naj se umakne tesno k steni; včasih bo primerno, da počepne ali se kako drugače umakne na varno. Pri srečevanju z močnejšimi osebami si lahko pri samovarovanju dodatno pomagamo z daljšo najlonsko zanko (pričvrščena s kavbojskim vozlom na manevrsko zanko pasu) in vponko na koncu.
Plezanje navzdol
Vpenjanje vponk z varovalom na vzmet v prečnicah.
Veliko zavarovanih plezalnih poti je speljanih tako, da v zaključku nudijo izhod v pohodno pot, spet druge so nadelane predvsem za sestope z vrha ali stene. Večina gornikov bo plezala navzgor, za sestop pa uporabila planinsko pot, če je ta na voljo. To pa še ne pomeni, da plezanje navzdol ni dovoljeno. Dovoljeno ne bo v primerih, kjer je to izrecno prepovedano. Če se odločimo za plezanje navzdol, se moramo zavedati tudi situacij, ki lahko ob tem nastopijo. Plezanje navzdol je zahtevnejše kot vzpon. V pokončnem in previsnem svetu teže vidimo stope pod sabo, tudi psihološko bo gibanje navzdol ponudilo nekaj novih razsežnosti. In ne nazadnje, naši gibi bodo drugačni, fizično bolj intenzivni. Med plezanjem navzdol se moramo znati varno srečevati. Med plezanjem navzdol smo ves čas samovarovani!
Plezanje nad jeklenico
Običajno poskušajo nad jeklenico plezati začetniki, nepoučeni ali tisti, ki jih je zelo strah nekega odseka. Plezanje nad jeklenico je zelo nevarno početje, ki kar kliče po nezgodi. V primeru zdrsa lahko pride do hujših poškodb spodnjih okončin. Zato velja osnovno pravilo: nad jeklenico se ne pleza!
Padci pri plezanju
Pred plezanjem v zahtevni zavarovani plezalni poti se plezalci s premalo kilometrine, nevplezani ali preslabo psihofizično pripravljeni pogosto čutijo sposobne in močne. Ko nato priplezajo do prvega zahtevnejšega odseka, ugotovijo, da so se ušteli in da težavnosti preprosto niso kos. Pri tem pride do zanimivega pojava, ki je povsem drugačen od tistega, kar začutimo tik pred padcem v alpinizmu ali pri športnem plezanju. Ko poskušajo premagati težavno mesto, jim zaradi preobremenitve mišic odpre prste rok, ne da bi to začutili! Dlani se v trenutku odpro in polet navzdol je neizbežen.
Uporaba tretje popkovine za počivanje, Turška glava (D/E), Avstrija.
V primeru padca na telo plezalca deluje cela vrsta različnih vplivov. Energija, ki jo pridobimo pri plezanju navzgor, se med padanjem pretvori v kinetično energijo. Težava pri tem je, da je zavorna pot, ki je na voljo v zavarovani plezalni poti, zelo kratka (do enega metra). Torej bo telo na zelo kratki razdalji maksimalno zavirano.
Če je razdalja zavorne poti prekratka, npr. ko popkovina nima zavore, je kinetična energija padca zadostna, da povzroči okvaro materiala (lom vponke, pretrganje traku) in tudi resne poškodbe plezalca. Namen zavore SVK je predvsem ustvariti pojemek – zmanjšati kinetično energijo toliko, da se plezalec ne poškoduje in da material samovarovanja zdrži padec. V primeru padca, kar je pogost pojav na zavarovanih plezalnih poteh, tudi na varovala v steni kratkoročno delujejo veliko večje sile, ki jih lahko označimo kot največje obremenitve. Pri tolikšnih obremenitvah lahko plastične deformacije sider deloma toleriramo, do loma materialov ali izpuljenja sider pa pri tem ne sme priti, saj so zavarovane plezalne poti načrtovane in grajene za večkratni faktor največje obremenitve.
Tretja popkovina
Prvi zahtevnejši odsek v ferati Fallbach (E), Avstrija.
Veliko proizvajalcev SVK predpisuje, da za počivanje ne smemo viseti na SVK, saj to lahko povzroči sprožitev zavore – prešiti trak se prične napenjati, trgati. Ker večina SVK nima namenske zanke s premostitvijo zavore za tretjo popkovino, jo lahko izdelamo sami. Za ta namen bo najprimernejši 18 mm širok tovarniško prešit najlonski trak oz. zanka dolžine 60 cm. Najlonski trak namestimo na manevrsko zanko (nosilni del pasu) s kavbojskim vozlom, pri tem pazimo, da šiv ni v vozlu ali na zgibu. Na koncu zanke namestimo veliko hruškasto HMS-vponko, direktno ali z bičevim vozlom.
Če potrebujemo počitek, se z izdelano tretjo popkovino vpnemo na jeklenico od spodaj navzgor, nad sidrom, SVK pa je še vedno pripet vzporedno na jeklenici! Med počivanjem roki visita ob telesu navzdol, sicer to ne bo počivanje. Za tretjo popkovino ne smemo uporabljati improviziranih tehničnih sredstev, saj bi to predstavljalo znatno tveganje.
