Sobota, 5. 7. 2025, 15.36
5 dni, 13 ur
"Kdor ne posluša Thompsona, ni Hrvat"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,49
Medtem ko kritiki Thompsonu očitajo, da je neoustaška ikona, so njegovi najbolj vneti poslušalci celo prepričani, da tisti, ki ne posluša Thompsona, ni Hrvat.
Po bitki na Sutjeski leta 1943 je nastala partizanska pesem Sivi sokole (menda na podlagi starejšega makedonskega ali albanskega bojnega napeva), ki je opevala boje za rešitev ranjenih partizanov, slavila tovariša Tita in žalovala za padlim partizanskim poveljnikom Savo Kovačevićem. Prav melodika in ritem Sivega sokola naj bi po mnenju nekaterih leta 1991 navdihnila takrat 25-letnega borca v hrvaški domovinski vojni Marka Perkovića za njegovo pesem Bojna Čavoglave (sl. Čavoglavski bataljon). Pesem se je začela z ustaškim vzklikom Za dom spremni. V času, ko so bili Hrvati pod udarom na Hrvaškem živečih Srbov, ki so hoteli s pomočjo Jugoslovanske ljudske armade (JLA) vzpostaviti Veliko Srbijo do črte Karlobag–Karlovac–Virovitica in izpeljati etnično čiščenje, je pesem postala velika uspešnica. Pozneje je Marko Perković, ki je postal znan po bojnem vzdevku Thompson, za nekaj let utonil v pozabo, znova pa je njegovo kariero obudilo nasprotovanje levosredinski vladi, ki je prišla na oblast leta 2000. Med drugim je postal tudi glasbena ikona hrvaških nacionalistov in tistih Hrvatov, ki gojijo nostalgijo do ustaške (fašistične) Neodvisne države Hrvaške (NDH). Zdaj naj bi v soboto na zagrebškem Hipodromu zbral pol milijona poslušalcev, pri čemer nekateri dvomijo, da je ta številka resnična.
V 90. letih, ko je bilo sovraštvo med Hrvati in Srbi na vrhuncu, je Marko Perković Thompson prepeval tudi pesmi, ki so opevale ustaške zločince in množične zločine nad Srbi (roko na srce, takrat ni bil edini hrvaški pevec, ki je to počel). Po drugi strani pa so bili to časi, ko so srbski vojaki prepevali, kako naj Slobo (takratni srbski predsednik Slobodan Milošević) pripravi solato, kajti meso bo – ker bodo klali Hrvate.
Thompson je v zatonu, nato pa se začne novi vzpon
Po koncu domovinske vojne leta 1995 je Thompson (ta vzdevek je menda dobil, ker je bilo v njegovi enoti več borcev z imenom Marko), ki se je rodil leta 1966 v dalmatinski vasi Čavoglave, počasi utonil v pozabo. Na površje ga je znova vrnila politika. Leta 1999 je umrl hrvaški predsednik Franjo Tuđman, leta 2000 se je z oblasti poslovila njegova HDZ, hrvaški premier pa je postal socialdemokrat Ivica Račan.
Nova oblast je začela sodišču v Haagu izročati Hrvate, ki so bili osumljeni vojnih zločinov, kar je ogorčilo velik del hrvaškega prebivalstva in desno opozicijo. Temu desnemu protestnemu množičnemu gibanju se je kot glasbenik pridružil tudi Thompson. To je dalo Thompsonovi karieri znova veter v jadra.
Graje, da je postal ikona neoustaških nostalgikov
Njegovi občudovalci ga imajo za domoljubnega hrvaškega katolika, njegovi kritiki opozarjajo, da je Thompson postal svojevrstna ikona nostalgikov, ki idealizirajo fašistično Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Na njegove koncerte hodijo tudi poslušalci, ki nosijo majice oziroma druga oblačila z ustaškimi simboli.
Partizanska pesem Sivi Sokole, ki je po mnenju nekaterih zelo podobna pesmi Bojna Čavoglave:
Do Thompsona je zelo kritičen tudi dopisnik nemškega časnika Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) za jugovzhodno Evropo Michael Martens, ki je leta 2020 objavil intervju s Thompsonom. Ta je hrvaškega pevca razjezil. Martens je namreč intervju, ki je nastajal dolgo in ga je Hrvat tudi avtoriziral, postavil v kontekst, kot temu pravi Martens, v katerem je bil kritičen do Thompson.
Ko se Perković spremeni v Thompsona
"Perković je bil prisrčen, prijazen človek, nekdo, ki bi ga imeli radi za soseda, dokler se z njim pogovarjate o otrocih in vremenu, ne pa o zgodovini in politiki. Takrat se Perković spremeni v Thompsona. Thompson se predstavlja kot nenevarni hrvaški domoljub, a v resnici to ni. On pod svojo belo majico nosi črno srajco," je dejal Martens leta 2020 za sarajevski medij Dnevni avaz.
Črna srajca je seveda namig na črnosrajčnike, tj. fašiste, pa tudi na črne srajce, ki so jih nosili pripadniki ustaške Črne legije.
Slavljenje obdobja ustaške NDH
Martens pravi tudi, da je hrvaško vojaško obrambo pred agresijo Srbije v 90. letih vedno opisoval kot upravičen boj za svobodo in neodvisnost. "Vendar to ni leto 1995, ampak leto 2020. Svet ne miruje. Upravičevanje hrvaške domovinske vojne ne bi smelo pomeniti ignoriranja dejstva, da so med to vojno zločine zagrešili tudi Hrvati, zlasti, a ne samo v Hercegovini."
Črne majice naj bi bila ena od "modnih" zapovedi na Thompsonovih koncertih. Na fotografiji: Thompsonovi občudovalci pred koncertom na zagrebškem hipodromu.
Martens je tudi prepričan, da si ob razumevanju in upravičevanju domovinske vojne ne moremo zatiskati oči pred težnjami hrvaških ultranacionalistov, da omalovažujejo ali celo slavijo obdobje med letoma 1941 in 1945 (obdobje NDH, op. p.), ko so bili ustaši partnerji nacističnega režima v nekaterih najhujših zločinih, ki jih je zagrešilo človeštvo.
Nemški novinar o ponarejanju zgodovine
"Reči, da je Za dom spremni (sl. Za domovino pripravljeni) le neškodljiv pozdrav povezan le z domovinsko vojno v 90. letih, kot trdi Thompson, je ponarejanje zgodovine," poudarja Martens. Tukaj ima nemški novinar, ki je vešč srbohrvaščine in je napisal tudi življenjepis nobelovca Iva Andrića, prav.
Kot je maja letos v pogovoru za Radio Slobodna Evropa (gre za uredništvo Radia Svobodna Evropa, ki pokriva države zahodnega Balkana) povedal hrvaški zgodovinar judovskega rodu Ivo Goldstein, Za dom spremni ni stari hrvaški pozdrav. Pozdrav Hrvaške kmečke stranke (HSS) pred drugo svetovno vojno je bil Za dom, ki so ga skrajno desni ustaši preoblikovali v Za dom spremni.
Goldstein: Thompson je neoustaška ikona
Ta pozdrav je, kot trdi Goldstein, znova obudila paravojaške enote Hrvaške obrambne sile (HOS) v letih 1991 in 1992. HOS je bil vojaško krilo nacionalistične Hrvaške stranke prava (HSP). Kot pravi zgodovinar, hosovci niso skrivali, da skušajo znova vzpostaviti NDH do Drine in da je ustaški vodja Ante Pavelić njihov idol (ne samo do Drine, hosovci so imeli tudi vzklik od Soče do Foče, tj. od reke Soče do Foče ob Drini, torej so hoteli v svojo Veliko Hrvaško vključiti tudi ozemlje Slovenije, op. p.).
Zgodovinar Goldstein je prepričan, da je bil Thompson "katapultiran v orbito" leta 2018, ko je pel na sprejemu hrvaških nogometašev, ki so bili drugi na svetovnem prvenstvu:
Goldstein, ki trdi, da je Thompson neoustaška ikona, meni, da je pevca "v orbito zagotovo katapultiralo leta 2018, ko se je slavilo drugo mesto hrvaške nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu". Takrat je pel na prošnjo nogometašev in to ga je katapultiralo v mainstream hrvaške ne le glasbene, ampak tudi politične scene. Postal je ikona hrvaške desnice, celo HDZ, čeprav tega nočejo povedati, pravi Goldstein.
Dvomi o pol milijona obiskovalcih
Na vprašanje, kako komentira pol milijona prodanih vstopnic za sobotni koncert na zagrebškem hipodromu, kar je svetovni rekord glede plačljivih koncertov, je Goldstein odgovoril: "Izrazil bi rahel dvom, da je vse to resnično. Številka pol milijona je zelo dvomljiva iz preprostega razloga, ker zagrebški hipodrom in širša okolica komajda lahko sprejmeta takšno število ljudi in jih na koncert pripeljete z javnim prevozom. Sploh ne razumem, kako bo to videti iz varnostnega vidika. Veliko bolj mi je pomembna zgodba o kontekstu dogodka. Vse to se dogaja v času, ko je del hrvaške družbe, ki podpira Thompsona, v precejšnji krizi, zato se Thompsonov koncert promovira na način – še vedno nas je veliko".
Goldstein je dejal tudi, da ima poleg HDZ Thompson podporo tudi v hrvaški Katoliški cerkvi, čeprav si tega ta ne upa reči na glas. Prepričan je tudi, da se na Hrvaškem potiho zanika genocid nad Srbi v času NDH.
"Thompson je svetovna zvezda le na Hrvaškem"
Vrnimo se nazaj k Martensu in njegovemu intervjuju za Dnevni avaz. Nemški novinar je tudi dejal, da nekateri Thompsonovi oboževalci radi verjamejo, da je Thompson svetovno znana zvezda. "Ampak mislim, da je bolje povedati takole: Thompson je svetovno znana zvezda le na Hrvaškem. V Nemčiji ga večina ljudi ne pozna".
Thompson je glasbeno dokaj povprečen pevec, ki pa je našel izjemno dobro tržno nišo na Hrvaškem: nekakšno verzijo domoljubnega balkanskega rocka. Kot pravi nemški novinar Michael Martens, je Thompson svetovna zvezda samo na Hrvaškem.
Tudi celo večina bralcev konservativnega časnika Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki običajno veljajo za nadpovprečno izobražene, ne ve veliko o temah, o katerih se je pogovarjal s Thompsonom, zato je bilo treba intervju postaviti v kontekst.
"To je novinarstvo – postavljanje v kontekst. Če je to problem gospoda Perkovića, bi mu predlagal, naj neha dajati intervjuje kakovostnim časopisom in poišče novinarske papige, ki bodo z veseljem ponavljale vse, kar pove. Prepričan sem, da jih bodo našli. Vendar ne med novinarji, ki svoj poklic jemljejo resno," je še dejal Martens.
Kdo so bili ustaši?
Ante Pavelić na obisku pri Adolfu Hitlerju med drugo svetovno vojno.
Ustaši so bili radikalno desni hrvaški nacionalisti, hrvaška različica fašistov, ki so si prizadevali za razbitje Jugoslavije in ustanovitev Velike Hrvaške. Imeli so podporo fašistične Italije in duceja Benita Mussolinija, pozneje pa tudi voditelja nacistične Nemčije Adolfa Hitlerja. Vodil jih je Ante Pavelić. Jedro ustašev so predstavljali Hrvati iz dinarskega območja, torej iz območja, od koder je tudi Thompson. To jih je ločevalo od HSS, katere voditelji so ponavadi prihajali iz kajkavskega dela Hrvaške, tudi brata Stjepan in Antun Radić ter Vladko Maček, ki je bil po očetu slovenskega rodu.
Po okupaciji kraljevine Jugoslavije aprila 1941 so ustaši vzpostavili fašistično Neodvisno državo Hrvaško ter začeli preganjati Srbe, Jude, Rome in tudi Slovence (v Karlovcu so na primer ustaši po prihodu pozaprli tudi tamkajšnje Slovence). Hitlerjeva Nemčija je NDH odstopila tudi del slovenskega ozemlja med Savo in rečico Bregano.
Množično pobijanje Srbov, ki so jih izvajali ustaši (gre za klanje po srbskih vaseh in množično pobijanje v koncentracijskih taboriščih, kot je bil Jasenovac) je sprožilo množično srbsko vstajo. Del bosansko-hercegovskih Srbov je šel med četnike, del med Titove partizane. Srbi iz BiH so bili jedro Titovih partizanov po umiku Josipa Broza - Tita iz Srbije po padcu Užiške republike. Tako lahko rečemo, da je Pavelićeva krvava politika proti Srbom omogočila Titov vzpon k poznejši oblasti. Večina Hrvatov sprva ni bila ravno navdušenih nad partizani (odštejemo dalmatinske Hrvate, ki jih je Pavelić odstopil Italiji; menda je v partizane odšel vsak tretji Splitčan). Ustaški genocid nad Srbi je zahteval zagotovo več kot 200 tisoč življenj, nekatere ocene segajo celo do pol milijona. Ta genocid nad Srbi bi del Hrvatov rajši zamolčal in bolj poudarja partizanske množične poboje ujetih ustašev in hrvaških domobrancev po koncu druge svetovne vojne.
