Sobota, 28. 12. 2024, 4.00
17 minut
Športni pregled leta 2024: Izjave iz Sportalovih sobotnih intervjujev
Sportalovi gostje sobotnih intervjujev so povedali ...
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,10
Nekdanji ameriški as alpskega smučanja Phil Mahre je v Sportalovem sobotnem intervjuju gostoval februarja.
Tudi v iztekajočem se letu 2024 smo imeli privilegij pogovarjati se s številnimi iskrivimi in izjemno zanimivimi gosti za našo tradicionalno rubriko Sobotni intervju. Za zadnjo soboto leta smo zbrali nekaj zanimivih izsekov, do celotnih pogovorov pa pridete s klikom na povezave pod izjavami. Splača se, veliko zanimivega smo izvedeli skozi leto.
Phil Mahre o iskanju druge kariere:
"Kaj pa vem, smučanje je bilo preprosto nekaj, kar smo počeli. Sprva sem mislil, da se bom v teh krogih vrtel tri, štiri leta in da je to to, na koncu sem vztrajal 11 let. Ni pa bilo smučanje tisto, kar naju je z bratom definiralo, ampak je pač bilo nekaj, s čimer sva se ukvarjala. In ker sva bila dobra, sva vztrajala. Ampak mene je zanimalo toliko drugih stvari! Z bratom sva se upokojila pri 26 letih, zelo sva bila mlada, ampak kot sem že omenil, mi je bila družina pomembnejša kot to, da se preganjam med rdečimi in modrimi količki. Preprosto je bil čas, da se premaknem naprej.
Brata Mahre
Je pa zanimivo, da smučanje ni bilo najina prva ljubezen, ampak ameriški nogomet. Včasih sva celo izpustila priprave z ameriško smučarsko reprezentanco, da sva igrala nogomet. Šele ko sva končala srednjo šolo in nas je od olimpijskih iger ločilo le leto dni, sva se povsem posvetila smučanju.
Mislim, da sva se v pravem trenutku znašla na pravem mestu, predvsem v smislu dolgoživosti kariere. Po olimpijskih igrah leta 1976 so pri Fisu spremenili pravila, ki so dovoljevala, da si imel sponzorje in dejansko tudi kaj zaslužil, kar prej ni bilo mogoče. Pravi tajming karier nama je omogočil, da sva v športu vztrajala dlje kot bi sicer."
Sebastjan Cimirotič o tem, kako je proslavil abrahama:
Sebastjan Cimirotič
"Nič posebnega ni bilo. Brez blišča in glamurja. Ko si star 50 let, je najbolje, da te sploh nihče ne pokliče. Žal pa ni mogoče ustaviti časa. Hitro gre (tlesk s prsti, op. p.), a globoko v sebi še vedno čutim, da sem mlad. Sem v letih, ko lahko dam svetu še ogromno. Lahko treniram mlade nogometaše na visoki ravni. Dokler jih bom lahko, bom najsrečnejši človek."
Marko Bezjak o incidentu z delegatom tekme:
Marko Bezjak
"Tisti incident je bil prenapihnjen. Ni bilo ravno tako, kot je bilo prikazano. Zdi se mi, da je bilo vse malce zaigrano. Tega gospoda nisem udaril tako, kot je bilo povedano. To se je zgodilo v afektu. Nastopilo je nekaj slabih sekund, a to ni bil noben neposreden udarec. Bolj sem se v njega zaletel z ramo, tako je bilo. Vem, da to ni bilo pravilno, takoj mi je bilo žal, da sem to storil. In še vedno mi je žal. Obžalujem, da se je to zgodilo. O tem so sprva pisali le hrvaški mediji, a so bili korektni. Nato pa je sledil velik šok, saj me je doletel suspenz, prepoved igranja."
Peter Prevc o razlogih za konec kariere:
Peter Prevc
"Če nisi uspešen, je zelo težko hoditi po tekmah in puščati doma družino. Če si na stopničkah, si vsaj rečeš, da je bilo vredno iti od doma. Če si dvajseti, je težje. Če se toliko časa to dogaja, se ti ne zdi pošteno. Po drugi strani sem se v Planici razbil in bil v bolnišnici. Takrat sem si rekel, da imam doma dva otroka, in se vprašal, ali je to, kar počnem, smiselno. Kar zadeva zdravje, me vsako leto hitreje zagrabi v hrbtu. Kolena nekako zdržijo, gleženj je tudi vsako leto trši. Vendarle želim še kakšnih petnajst let biti tako vitalen, da bom lahko z otroki doživel vse, ne želim se 'skuriti' zaradi egoističnih želja, da bom hodil po svetu."
Rok Možič o poletni kalvariji:
Rok Možič
"Sledila je druga operacija, po njej pa še en zahteven teden. Ko je ta šel mimo in se mi je zdelo, da gre malo na boljše, pa nov šok. Znova gnoj iz rane, ki se ni dobro zacelila. Na novem pregledu so mi rekli, da me bodo morali morda še enkrat odpreti. Takrat se mi je zdelo, da se mi podira svet. Spomnim se, kako skrušeni smo bili z mamo in očetom, tekle so solze. Nisem bil pripravljen še na eno operacijo. Družina mi je takrat nudila ogromno podporo."
Štefan Hadalin o izgorelosti:
Štefan Hadalin
"Že prej sem sam pri sebi dobival signale, v zadnjih letih sem imel težave z izgorelostjo in sem moral temu prilagoditi veliko stvari že v trenažnem procesu in sprejeti veliko kompromisov, da rezultatsko ne bom tam, kjer bi lahko bil ob svojem maksimumu. To sem sprejel. Potem pa so se mi začeli dogajati nepredvideni občutki, sploh takrat, ko sem bil pod večjim pritiskom. Preprosto nisem imel nadzora nad tem, kar se dogaja, nad svojimi dejanji. Počasi sem začel dojemati, da je vsega preveč. Takrat sem uvidel, da za svojo regeneracijo in nov začetek potrebujem stabilno okolje in čas. Ta odločitev je tako zorela dlje časa, sprejemati pa sem jo nekako začel v zadnjem mesecu, preden sem se dokončno odločil. Svoje zdravje sem postavil na prvo mesto."
Peter Kauzer o boleči tekmi na OI v Parizu:
Peter Kauzer
"Če bi me takrat vprašali, bi rekel, da je zadnja. Ampak to govorim samo zaradi takratnih občutkov. Takrat sem se počutil, kot bi mi umrl nekdo od najbližjih ali pa še morda huje. Verjetno si zdaj lahko predstavljate, kako sem se počutil. Najtežje je vrhunskemu športniku reči, da mora iti v pokoj. Jaz bom šel v pokoj pod svojimi pogoji in takrat, ko bom jaz to začutil, prej ne. To je ta ljubezen do športa. Še danes, ko se usedem v čoln, mi je lepo, uživam in se smejim. Tudi ko so slabi vremenski pogoji, mi ni težko."
Boštjan Kline o tem, da je do zadnjega upal, da bo znova doživel lepe trenutke na smučeh:
Boštjan Kline
"Ko mi je zdravnik omenjal bakterijo, da se širi, da je mogoče bolje, da … posežejo po kakšnih radikalnih posegih. Da, takrat me je precej stisnilo. Bil sem šokiran. O tem nikoli ne razmišljaš. Ne razmišljaš o stvareh, ki se lahko zgodijo. Vsaj jaz ne. A do tega lahko pride in si postavljen pred dejstvo, da je mogoče, da ostaneš brez noge. Šok. Spomnim se, da mi je pognalo kri po žilah, adrenalin, ko mi je zdravnik to rekel. To sem vsak dan premleval v glavi, vsak teden znova. Ko sem bil v bolnišnici, sem spraševal zdravnika, kakšno je stanje, kakšne so krvne preiskave, kako kaže z bakterijo. Lahko rečem, hvala bogu, da se je izteklo dobro."
Neža Klančar o manj lepi plati OI:
Neža Klančar
"Vsi so mislili: O, v Franciji ste, imeli boste odlično hrano. Ampak jaz nisem jedla v restavraciji z Michellinovimi zvezdicami, pač pa v olimpijski menzi s toliko in toliko ljudmi. Saj je bilo nekaj izbire, dalo se je, ampak ni bilo povsem na takšni ravni, kot bi si športniki želeli. Pa bila je kdaj vrsta in tako naprej. Želeli bi si malce boljšo, malce okusnejšo hrano. Pa prevoz, da. Tudi jaz sem sedela na tleh. Vozili so nas namreč s temi mestnimi avtobusi, ki nimajo dovolj sedežev, imajo namreč precej stojišč, ampak mi smo se na bazen vozili 45 minut. In kaj, bomo zdaj stali 45 minut pred tekmo in po njej? Ne! Usedli smo se pač po tleh."
Domen Črnigoj o tem, da bi politika lahko naredila več za slovenski šport:
Domen Črnigoj
"Joj, politika. Nikoli mi bilo všeč, kako se slovenski politiki bahajo s športnimi uspehi in jih izkoriščajo za javno pojavljanje in čestitke. Prepričan sem, da bi lahko naredili bistveno več za športnike in njihov razvoj. Pa ne govorim le za nogomet, ampak vse športe v Sloveniji. Da, najlažje pa je priti zraven in se slikati s športniki, ko so doseženi rezultati in se kaj osvaja. Takrat pa je za politike najlepše.
Želel bi si, da bi bilo v Sloveniji drugače. Tako kot denimo v Italiji, ki jo poznam najbolje izmed tujih držav. Tam se resnično živi za nogomet, po drugi strani pa je za športnike tudi poskrbljeno. Maksimalno. Vse ti dajo, kar lahko. Tudi če je tega malo, se vedno trudijo, da bi bilo tega čim več. No, tega v Sloveniji ni."
Vanja Černivec o delu pri Golden State Valkyries:
Vanja Černivec
"Ne vem, ali je tako samo pri našem klubu (Golden State Valkyries) in so tako naklonjeni temu, a naš celoten vodstveni sektor je povsem ženski, torej na vseh glavnih sestankih smo v ospredju ženske – vodja prodaje vstopnic, tiskovna predstavnica, predsednica kluba, glavna trenerka, generalna direktorica in jaz. Ponosna in vesela sem, da je naši ekipi uspelo že zdaj podreti toliko rekordov pri izgradnji podobe kluba in, kot sem že omenila, prodaji vstopnic in zanimanju širšega občinstva. Mislim, da je bil cilj pokazati, da znamo tudi ženske doseči nekaj takega."
Maruša Tereza Šerkezi in oče Matjaž Šerkezi o anoreksiji:
Matjaž Šarkezi in Maruša Tereza Šerkezi
"Sama sem že od začetka vedela, da imam težave, a se na to nisem ozirala. Bistvo anoreksije je, da sam sebe vidiš napačno, torej drugače, kot je v resnici. Ko sem se pogledala v ogledalo, se nisem videla kot suhe, in najprej niti nisem zaznala, da je to težava in nekaj, kar želim rešiti. Počasi pa sem zatavala precej globoko .... Nisem imela želje, da bi se rešila teh težav, so pa moji starši dokaj hitro zaznali, da težave imam," pravi Maruša Tereza Šerkezi.
"Da, to je tema, o kateri govorimo brez zadržkov, saj se zavedamo, da z našo zgodbo lahko komu pomagamo. Danes se govori, da ima kar 80 odstotkov mladih športnikov prehranske motnje … Zanima me, kje so in zakaj nihče ne govori o tem. Ko smo sami prvič spregovorili o tej temi, so se mi po družbenih omrežjih začela oglašati dekleta s podobno težavo, ki tega niso upala povedati staršem, tako da sem jih potem jaz poklical in jim svetoval, kako naprej. Na ta način smo rešili še dve dekleti, ki danes spet tekmujeta," dodaja njen oče Matjaž Šerkezi.
Pia Dukarič o študiju na prestižni ameriški univerzi Yale:
Pia Dukarič
"V Sloveniji je precej večji poudarek na izpitih, v ZDA pa na tem, da delaš svoje raziskave, da opraviš domače naloge. Teh je res veliko, kar se sliši precej srednješolsko, ampak te domače naloge so zelo zahtevne. Ni tako, da bi samo pobrskal po internetu in hitro rešil, pač pa ti vzamejo precej časa in zahtevajo veliko dela. Več dajo na to, da znaš nekaj poiskati v knjigi in s pomočjo knjige rešiti stvar, kot pa da se nekaj naučiš na pamet. Sploh pri mojem študiju, na primer pri celični biologiji, se ničesar ne učimo na pamet. Na izpitu imamo lahko s seboj knjige, ki pa ti ne pomagajo prav veliko, če stvari nisi že prej prebral, se ji posvetil. Imamo kar nekaj svobode, saj si v semestru lahko tudi sami izbiramo predmete in se tako sami še usmerimo znotraj svoje smeri študija.
Franjo Bobinac o glasbeni karieri:
Franjo Bobinac
"To so bili časi, ki so bili relativno nenaklonjeni združevanju različnih področij. Ravno sem začenjal študij in sem se odločil, da bom po koncu študija delal v gospodarstvu, ne pa gradil glasbene zgodbe. Mislim, da se tega ni dalo združiti. Na tisto obdobje glasbe mi ostajajo lepi spomini. Pa ne le na ta del zabavne glasbe, kjer smo dosegali določene uspehe – dvakrat drugi na slovenski popevki –, ampak tudi ta, da sem se v času študija preživljal s petjem. Bil sem namreč član komornega zbora RTV Slovenija, ki je bil polprofesionalni zbor. Vaje smo imeli praktično vsak dan."
Janez Vodičar o svojem preteklem delu v biatlonu:
Janez Vodičar
"Če nečesa nisem dosegel, sem bil zelo razočaran nad seboj. Zato so bili tekmovalci tudi zadovoljni z menoj. Če smo se nekaj dogovorili, je tako tudi bilo. Če nekoga ni bilo ob dogovorjeni uri, sem s kombijem kar odpeljal, pa smo ga potem opazovali iz zasede, kako se bo odzval (smeh, op. p.). Imeli smo nekakšen vzgojni pristop. Vsi skupaj, to moram poudariti."
Luka Zevnik o 143 dneh na PCT
Luka Zevnik
"Prvič v življenju sem bil dejansko osamljen. To je pripeljalo do tega, da sem imel krizo. Dva tedna sem imel res hudo, hudo krizo. Dal sem si slušalke v ušesa in hodil do dveh zjutraj z maksimalno na glas glasbo. Upal sem, da srečam medveda, upal sem, da srečam pumo. Samo da se nekaj začne dogajati. Ker osamljenost te ubije."
Žiga Lin Hočevar o zahtevnih treningih:
Žiga Lin Hočevar
"Če kdo reče, da v tem uživa, potem po mojem mnenju laže. Mislim, da kaj takšnega najbolj razumeš, če to doživiš. Ko opravim fitnes, še ni konec. Do dveh ali še dlje delam za šolo in potem ni časa, da bi v šoli eno uro jedel kosilo … Takoj grem na trening. Vemo, kakšne so zime v Ljubljani, ko je pogostokrat megla, vlaga in mraz, a je treba opraviti kondicijski trening, ki traja od ure in pol do dve uri. Malo bolje je kot fitnes ob 6.30 zjutraj, ampak v tistem mrazu bi bil mogoče tudi jaz doma in imel kakšno uro zase. Ampak to sem si izbral in imam takšen način življenja."
Martin Milec o bolečinah v hrbtu:
Martin Milec
"Dostikrat mi je hudo. Sploh zjutraj, dokler se ne razhodim in ne naredim določenih vaj. Včasih je tako, da se zjutraj zbudim, grem v kuhinjo, si naredim kavo in jo spijem kar stoje. Potem pa moram na kavč, da se malo spočijem po prvih jutranjih desetih minutah. Tako je pri meni (smeh, op. p.). Nekako sem se navadil živeti s tem, čeprav vem, da za moje zdravje to ni preveč dobro. Ampak, kaj naj rečem, rad imam nogomet."
Luka Mezgec o tem, ali bomo imeli na Touru znova razdor med slovenskimi navijači:
Luka Mezgec
"Upajmo, da ne, sicer pa je razdor samo med instant navijači, medtem ko med tistimi pravimi navijači ni nobene vojne, saj vsak ve, koliko človek pretrpi na taki dirki, koliko je pomoči in koliko moraš sam narediti. Na klancu ti nič ne pomaga, tudi če se 'šlepaš', kot so takrat nekateri očitali Tadeju. Sam se s tem kaj dosti ne obremenjujem, preprosto uživam v predstavi, saj vem, da je to nekaj, kar se nam v Sloveniji mogoče ne bo zgodilo nikoli več."
Marcel Ratnik o prihodu pri 14 letih v Ljubljano:
Marcel Ratnik
"Imel sem komaj 14 let in pol. Ni bilo najbolj prijetno. Prvo leto sem živel še s sestro, potem pa ostal sam. Lahko potrdim, da je bilo prvo leto, ko sem ostal sam, kar hudo zame. Potem sem se počasi le navadil na novo realnost. Pa tudi starši so redno prihajali na tekme, kar mi je bilo v veliko pomoč. In še danes pridejo. Ne glede na to, ali igramo v Stožicah ali v gosteh, so vedno prisotni."
Timi Zajc o teži v svetu smučarskih skokov in nenehnih spremembah pravil:
Timi Zajc
"V bistvu se moramo skakalci kar paziti. Včasih je težko, ni pa tako, da bi moral trpeti. Nisem eden najbolj suhih. Dobro se počutim, sem zadovoljen s tem. Nekaj se je spremenilo. Fantje, ki hodijo na tekme grand prixa, se uvajajo, povedo, kako poteka. Drese imamo po novih pravilih. Malce je drugače. Ampak se po več skokih vsake opreme navadiš. Ni drastičnih sprememb."
Uroš Zorman o kavčarjih in trenerstvu:
Uroš Zorman
"Takrat je bilo okoli teh 'kavčarjev' dvignjenega res ogromno prahu, a smo na koncu vsi videli, da je to, kar sem rekel, dejstvo. Ničesar ne obžalujem. Mogoče so bile kakšne izjave včasih izrečene v afektu, prenagljene, a to sem bil pač jaz. Takšen sem. Tudi po koncu igralske kariere so me večkrat vprašali, ali bi kaj spremenil, pa sem vedno znova odgovoril, da prav ničesar. Takšen, kot sem, sem, če bi kaj spreminjal, bi se moja pot gotovo odvila kako drugače.
Tudi zdaj kot trener sem včasih preveč energičen, hitro se odzovem in včasih rečem kakšno besedo preveč, a tako pač je. Še vedno se učim, a kot sem rekel, ne bi se spreminjal. Vedno povem stvari, ki me motijo, in stojim za svojimi besedami."
Tine Urnaut o zahtevnih trenutkih, ki včasih pripeljejo do lepih stvari:
Tine Urnaut
"Gre za eno od mojih obdobij v Italiji. Odnos trenerja je bil v nekem trenutku tak, da se nisem počutil dobro. Svojo cono udobja sem gledal z daljnogledom. V nekem trenutku sem si celo rekel, zakaj bi to v življenju sploh potreboval, ko pa niti za trenutek nisem užival. Ko se igra za pomembne stvari, je užitek sicer zadnja stvar, ampak takrat mi je bilo še posebej težko.
Se pa prav iz težkih trenutkov včasih zgodijo najboljše stvari. Zgodba se je zatem fenomenalno obrnila. A v karieri vsakega športnika pridejo težki trenutki. In ko greš čeznje, si samo še močnejši.
Aleš Česen o Gašerbrum III
Aleš Česen
"Tehnično je bilo najtežje med 7.100 in 7.700 metri, pa tudi malo višje. Skala je bila sicer strma, a razmeroma v redu. Snega ni bilo toliko, ker ga na grebenu odpihne. Pod vrhom pa sva šla malo bolj na severno stran, kjer sva naletela na precejšnje količine 'cukrastega' snega, ki je nesprijet. To ni pršič, ampak zrnca. Kar plavaš v njem. Bil je izziv fizično priti čez. Vmes so bili deli, kjer je bilo tehnično precej zahtevno. Skala je bila slaba, slabo je bilo nameščanje varovanja. Plezanje je bilo nevarnejše, delikatnejše. Treba se je bilo bolj osredotočiti, kar je težje, ker si že utrujen, poleg tega nimaš dovolj kisika v možganih. Dokazano je, da človek tam kognitivno nazaduje. Najtežje je bilo ostati zbran in to varno preplezati. Da nisi začel delati neumnosti."
Lovro Planko o svoji sproščenosti:
Lovro Planko
"Morda to niti ni prav, a vedno poudarjam, da biatlon ni vse. Nenazadnje je samo šport. Res si z njim služimo kruh in vanj vlagamo ogromno truda, a je treba zraven vendarle tudi živeti sproščeno življenje. Tista zategnjenost zagotovo ni zame. Zato sem tudi na treningih večinoma tak, sproščen. Razen, ko sem lačen (smeh, op. p.). Včasih rečem kaj preveč in so ljudje jezni name, ampak se trudim biti takšen, kot sem."
Špela Ponomarenko Janić o tem, kaj jo žene, da vztraja:
Špela Ponomarenko Janić
"Mislim, da sem se zelo pozno začela ukvarjati z vrhunskim športom. To je bilo šele pri 22 letih. Če bi začela še kot majhno dekle, me že zdavnaj ne bi bilo več tukaj. Otroške in pubertetniške neumnosti sem preživela brez kakšnega velikega omejevanja. Ko sem spoznala Stjepana in videla neko pot, da bi lahko tudi jaz prišla do nekih vrhunskih rezultatov, sem začela trenirati. Takrat smo bili vsi na Madžarskem, kjer sem trenirala s Stjepanovo sestro. Tam sem videla, da bi lahko tudi meni uspelo."
Jurij Tepeš o ciljih glavnega trenerja skakalk:
Jurij Tepeš
"Recimo, da imam svoje cilje. Ne govorim rad o tem pred sezono. Že kot skakalec sem govoril, da se bomo o tem pogovarjali po sezoni, če so bili cilj izpolnjeni ali ne. Poleg tega ne bi rad na dekleta prelagal odgovornosti in pritiska, ker vem, da ga čutijo. Moj prvi cilj je čim manj poškodb (smeh, op. a.). Vemo, kam spadajo dekleta. V prejšnjih sezonah so to pokazala. V vsakem primeru bo veliko medijskega pritiska, zato ga ne želim dodajati še sam."
Dr. Tim Podlogar o prihodu Primoža Rogliča v Red Bull - BORA - hansgrohe in razlogih, da se sam poslavlja od ekipe:
Tim Podlogar
"V letošnji sezoni je bilo zaradi prihoda Primoža Rogliča v ekipo izjemno stresno. Kot Slovenec sem čutil še dodaten pritisk, saj se od Primoža vedno veliko pričakuje, in bil bi izjemno razočaran, če bi bila prehrana tista, ki bi mu onemogočila doseči cilje," je v pogovoru za Sportal poudaril slovenski znanstvenik dr. Tim Podlogar, ki je pri kolesarski ekipi Red Bull - BORA - hansgrohe zadnje tri sezone pripravljal prehransko strategijo za njihove kolesarje, po sezoni pa se poslovil od ekipe: "Glede na to, da se bolj vidim v akademskem svetu, sem prišel do zaključka, da sem koristnejši, če ne delam neposredno s športniki, ampak s svojim znanjem delujem v ozadju. Tako bom tudi lažje opravljal obe službi na visokem nivoju."
Iztok Franko o Luki Dončiću:
Iztok Franko
"Sam sem že večkrat poudaril, da je Luka Dončić prva slovenska globalna zvezda, ne samo športna, ampak nasploh. Povsod, kamor gre, je neverjetno priljubljen. Tudi denarji in zneski, ki se vrtijo okoli njegove pogodbe, sponzorstev, so nepredstavljivi. Tudi celotna franšiza se vrti okoli njega, kar je za nas preprosto nepredstavljivo.
Noro je tudi, kako je liga NBA z njegovim udejstvovanjem postala še bolj priljubljena tudi v Sloveniji, kjer so številke gledanosti njegovih tekem in člankov res neverjetne. Verjetno se le delež te javnosti potem tudi zaveda, kako težko je biti v vrhu lige NBA in kakšen pritisk je, da si med najboljšimi tremi košarkarji na svetu. Normalno pa je, da je njegov pomen v svetu za nekoga, ki ne spremlja košarke, težko razumljiv."
Gorazd Pogorelčnik o tem, ali bi Ljubno ob Savinji v primeru združevanja moškega in ženskega koledarja lahko ostalo brez tekem:
Gorazd Pogorelčnik
"Skrbi me, kaj se bo zgodilo, če se bodo res začele združevati tekme, kar pravzaprav na neki način sploh ni bil več predlog, ampak že kar ultimat Mednarodne smučarske zveze. Letos naj bi bilo sedem tekem skupnih, prihodnje leto deset. V sezoni 2026/27 naj bi bila vsa prizorišča skupna. Kljub temu verjamem, da bo prevladal razum in da bodo tradicionalna ženska prizorišča ostala na koledarju svetovnega pokala oz. da se mogoče to združevanje prestavi za tri, štiri leta. V sezono 2030/31 na primer, ko bodo imela tudi ta prizorišča možnost povečave objektov, da bi na njih lahko organizirali tako moško kot žensko tekmovanje."
Uroš Valant o tem, kako je postal specialkar:
Uroš Valant
"Jaz sem potem leta 2012 prvič slišal za Zoncolan. Rekel sem si: 'O, tja pa jaz grem!' Takrat sem ravno prišel z enega visokogorskega trekinga. Imel sem veliko kondicije, pa še prišel sem s pet tisoč metrov. Rekel sem si, da sem fizično pripravljen in grem. Vzpon na Zoncolan s tisto specialko je bil eno samo živalsko mučenje. Gor sem sicer prišel, a to je bilo … To je bilo tako težko, da sem si rekel, da ne grem nikoli več."
Urša Bogataj o največjih izzivih materinstva:
Urša Bogataj
"Predvsem v tem, da te skrbi za otroka. Morda na trenutke celo več, kot bi te moralo. Še dobro, da imamo fante, ki, vsaj po mojem mnenju, "bremzajo" stvari, mirijo, povejo, naj nas ne skrbi preveč, da ni več tako majhen, da bo vse dobro."
Anže Globevnik
"Se pa že tukaj vidi razlika med majhnimi in velikimi. Velike ekipe pošljejo tovornjak, serviserji pa gredo z letalom. Njim tudi ni treba postavljati zabojnikov. Mi pa se moramo s kombijem pripeljati gor, vso to robo raztovoriti, vseh teh 250 parov smuči in vso preostalo opremo. Pa po koncu tekme vse to spet spakirati in naložiti v kombi, medtem ko oni samo zaprejo tovornjak in gredo."
Rok Možič
Vanja Černivec
Štefan Hadalin
Boštjan Kline
Špela Ponomarenko Janić
Peter Kauzer
Žiga Lin Hočevar
Pia Dukarič
Franjo Bobinac
Luka Mezgec
Tim Podlogar
Aleš Česen
Lovro Planko
Janez Vodičar
Iztok Franko
Urša Bogataj
Timi Zajc
Peter Prevc
Martin Milec
Phil Mahre
športni pregled leta 2024
Športni pregled leta 2024
