Ekskluzivno: izpoved Američana, ki je na isti dan postal oče in olimpijski prvak

"Nikoli nisem hrepenel po slavi in prepoznavnosti, želel sem si samo, da bi bil srečen, da bi imel streho nad glavo in da bi se dobro počutil. Ne potrebujem veliko," je v pogovoru za Sportal poudaril Phil Mahre, legendarni ameriški smučar, ki je skupaj z bratom dvojčkom Stevom Mahrom konec 70. in v začetku 80. let prejšnjega stoletja krojil vrh alpskega smučanja.

Phil Mahre na zmagovalnem odru v Sarajevu, kjer je osvojil naslov olimpijskega prvaka v slalomu, njegov brat dvojček Steve Mahre pa je postal olimpijski podprvak. Foto: Guliverimage Z danes 66-letnim Philom Mahrom, z enim najuspešnejših smučarjev v zgodovini, smo se pogovarjali 19. februarja, natanko 40 let po tem, ko je v istem dnevu postal oče in olimpijski prvak. Sam se šali, da je to edina tekma, za katero točno ve, na kateri datum je bila izvedena.

V telefonskem pogovoru za Sportal je med drugim pojasnil tudi, zakaj bi zmago v Sarajevu bolj privoščil bratu dvojčku, s katerim sta še danes tesno povezana in skupaj vodita smučarski center Mahre, ter obudil spomine na zadnje srečanje z Juretom Frankom.

Spregovoril je o učenju iz napak ter razlogih za hiter konec kariere, v kateri je osvojil dve olimpijski medalji, srebrno v Lake Placidu leta 1980 in zlato v Sarajevu štiri leta pozneje.

Zanimivo je, da je kar trikrat zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala, kar je največ med ameriškimi smučarji, in to kljub temu, da nikoli ni zmagal na tekmi v hitrih disciplinah. Še vedno živi v kraju Yakima v ameriški zvezni državi Washington na skrajnem severozahodu ZDA. Ima tri otroke in šest vnukov. "Sedmi prihaja marca," namigne. Rad smuča in znanje predaja drugim, cirkusa profesionalne bele karavane pa že dolgo ne spremlja več.

Pogovarjava se točno na dan, ko ste v Sarajevu osvojili naslov olimpijskega prvaka v slalomu in ko se vam je rodil drugi otrok. Nekdanji slovenski smučar Jure Franko pravi, da mu je olimpijska medalja spremenila življenje, kaj je v vaše prineslo olimpijsko zlato? So spomini po 40 letih še vedno sveži?

Seveda se občasno še spomnim na Sarajevo in olimpijsko zlato, a še pogosteje me na to spomnijo drugi. Mislim, da to ni najpomembnejša stvar, ki se je zgodila v mojem življenju. V 40 letih se je namreč pripetilo marsikaj, rodili so se mi trije otroci, imam šest vnukov … To je zame precej bolj pomembno kot olimpijska medalja.

Izsek iz pogovora s Philom Mahrom:

Leta 1984 komunikacija s svetom ni bila tako preprosta kot danes, informacije niso prehajale tako hitro, kot smo vajeni danes. Kdaj ste izvedeli, da ste drugič postali oče?

Sin Alex se je rodil pol ure pred prvo vožnjo slaloma, novico pa sem izvedel tik pred odhodom na podelitev, tako da so bili trenutki na zmagovalnem odru še toliko bolj posebni.

So bile olimpijske igre v Sarajevu vrhunec vaše kariere?

Niti ne. Zame je zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala, in to mi je uspelo trikrat, vredna precej več kot olimpijska medalja. Za globus se morate boriti štiri mesece, odpeljati 30 tekem ali več in ni dovolj, da ste izjemni samo en dan. Seveda so olimpijske igre nekaj posebnega, saj so na sporedu samo vsaka štiri leta in so v tem oziru nekaj res edinstvenega, a ima zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala zame večjo vrednost.

Brata Mahre na novinarski konferenci po olimpijskem slalomu v Sarajevu. Foto: Guliverimage

Seveda pa bo dan, ko sem postal olimpijski prvak v slalomu, zame vedno pomemben, saj se mi je na ta dan rodil moj drugi otrok, moj starejši sin. V bistvu je to edina tekma, kjer poznam tudi datum (smeh, op. a.). Dan je bil kakopak poseben tudi za mojo kariero, a bolj so mi v spominu ostale nekatere druge tekme, ki so izstopale vsaka na svoj način.

Otroci s partnerji in vnuki Phila Mahra Foto: osebni arhiv Phila Mahra Na primer prva tekma, kjer sem zmagal kot otrok in še bolj vzljubil smučanje, moja prva zmaga v svetovnem pokalu, bilo je v Val d’Iseru v Franciji decembra 1976, ali pa zadnja tekma v sezoni 1980/1981, kjer sem moral biti najmanj tretji, da sem osvojil skupni seštevek. 

Ko zdaj pomislim, je veliko tekem izstopalo, tudi tekma v Lake Placidu leta 1979, ko sem si zlomil gleženj. Šlo je za težko poškodbo in takrat niti nisem imel veliko razlogov, da bi se po rehabilitaciji vrnil.

Do takrat sem zmagal na kar nekaj tekmah, bil sem najboljši v svetovnem pokalu, v športu sem dosegel več, kot sem kadarkoli sanjal, sem pa vseeno čutil, da če se mi po taki poškodbi uspe vrniti in biti konkurenčen, bo to ogromno pomenilo zame osebno, za krepitev mojega značaja. To so tekme, ki so v karieri ključnega pomena.

Steve in Phil Mahre (desno). Phil je bil štiri minute starejši od brata in po statističnih podatkih boljši smučar, a to ni nikoli vplivalo na njun odnos. Foto: Guliverimage

Vaša kariera je bila edinstvena tudi po tem, da ste velik del poti delili s svojim najboljšim prijateljem, bratom dvojčkom Stevom Mahrom.

Zagotovo. Mogoče je zanimivo tudi to, da se je Steve po koncu olimpijske sezone leta 1976 odločil za konec kariere, in tudi sam sem se spraševal, ali je vredno vztrajati, čeprav sem vedel, da bodo čez štiri leta olimpijske igre v ZDA v Lake Placidu.

K sreči sem na prvi tekmi sezone 1977 zmagal in Steve, ki je bil medtem doma, kjer se je ukvarjal z razmišljanjem o tem, kaj bo počel do konca življenja, si je premislil in se vrnil v karavano. Tako sva skupaj smučala še naslednjih osem let. 

Morda bi brez brata vseeno vztrajal do olimpijskih iger v Lake Placidu leta 1980, težko pa rečem, da bi bil brez njega tako uspešen, kot sem bil. 

Steve je bil moj partner za trening in bil je enako dober, če ne celo boljši od mene, drug drugega sva gnala naprej, eden drugega sva delala boljšega, ne da bi se tega sploh zavedala. Skupaj sva zavzela smučarski svet.

Z bratom dvojčkom Stevom sta še danes nerazdružljiva. Foto: Facebook/Mahre Training Center

V Sarajevu ste obžalovali, da v slalomu ni zmagal vaš brat dvojček. To veliko pove o vajinem odnosu.

Res je, v športnem pogledu je vedno živel v moji senci. Zaradi rezultatov sem bil vedno bolj priznan kot brat, in če je ena tekma v najini karieri, na kateri bi moral zmagati on, je to slalomska tekma v Sarajevu.

Po prvi vožnji je namreč vodil s precejšnjo razliko, pred mano je imel 70 stotink prednosti, kar je v smučanju podobno svetlobnim letom, in zdelo se mi je, da ima zmago v žepu. Resnično, po prvi vožnji sem si že pripisal srebro. Mislil sem, da ga ne morem prehiteti, da smuča predobro za vse nas.

Žal je v drugi vožnji naredil nekaj napak in tako sem na koncu zmagal jaz. Če bi na tisti tekmi zmagal Steve, bi javnost na naju verjetno gledala kot na enakovredna smučarja, eden od naju je zmagal na tej, eden na drugi, a na koncu se je pač izteklo tako, da sem zmagal jaz. Če bi bil kdorkoli drug, bi mi bilo vseeno, ker pa je bil to moj brat, mi ni bilo.

Usklajena tudi na smučeh. Foto: osebni arhiv Phila Mahra

Vam je kdaj kaj očital na ta račun?

Ne, nikoli, nikakor. Se pa vsake toliko šaliva na ta račun. Sam sem bil v podobnem položaju štiri leta prej v Lake Placidu, kjer sem vodil po prvi vožnji, nato pa v drugi naredil napako in končal na drugem mestu (za legendarnim Ingemarjem Stenmarkom, op. a.).

Takrat sem spoznal, da ne zmaga vedno najboljši, ampak tisti, ki na določen dan naredi najmanj napak. V Sarajevu nisem bil najhitrejši ne v prvi ne v drugi vožnji, a vseeno sem na koncu zmagal.

Naučil sem se, da se veliko več naučiš iz svojih napak in porazov kot iz zmag. Ko zmagaš, v resnici ne analiziraš poteka tekme, saj te to ne zanima kaj dosti, povsem drugače je, kadar izgubiš. Takrat ti to zleze pod kožo, zakoplješ se v analize in skušaš ugotoviti, kaj moraš storiti, da napak ne boš več ponavljal.

Sicer se s Stevom vedno šalim, da sem ga naučil vsega, kar zna, ne pa vsega, kar znam sam (smeh). V Sarajevu sva osvojila zlato in srebro, a žal se nosilca srebrne medalje ponavadi nihče ne spomni, vedno pa se ohrani spomin na prvaka.

Kako ste se znašli po koncu kariere? Vam je ime odprlo mnogo vrat?

Da, na neki način, da. Še danes dobivam klice s prošnjo po različnih sodelovanjih, ampak na koncu je najpomembnejše to, kako sam izkoristiš svoj uspeh, če si seveda tega sploh želiš.

Sam nikoli nisem hrepenel po slavi in prepoznavnosti, želel sem si samo, da bi bil srečen, da bi imel streho nad glavo in da bi se dobro počutil. Ne potrebujem veliko.

Foto: Guliverimage

Hecno, v Sarajevu smo imeli novinarsko konferenco, kjer so naju novinarji vprašali, kakšne so najine možnosti za medaljo v veleslalomu. Odgovoril sem, da jih praktično ni, skoraj vso sezono se mi ni uspelo uvrstiti med najboljšo deseterico in za medaljo bi se moralo zgoditi nekaj izjemnega.

Spomnim se, da sem takrat izjavil, da če osvojim medaljo, čudovito, če pa mi to ne uspe, bo sonce kljub temu naslednji dan še vedno vzšlo.

Rekel sem, da sem zadovoljen s svojim življenjem, imam ženo, družino in medalja tega bistveno ne bo spremenila, vendar so mediji to takrat razumeli, kot da nama je vseeno, da nama ni mar. To seveda ni bilo res, zmage sem si želel tako kot vsak na startu, sem pa bil že toliko izkušen, da sem se zavedal, da lahko v trenutku ostaneš brez.

Za nas je bila srebrna olimpijska medalja Jureta Franka vrhunec iger v Sarajevu, večina je računala tudi na medaljo Bojana Križaja. Kako se ju spominjate, ste mogoče v stiku?

Foto: Gulliver/Getty Images Seveda se ju dobro spomin. Z Bojanom nimam nobenih stikov, nisva se videla vse, odkar sem se leta 1984 upokojil, medtem ko sva se z Jurijem kar pogosto srečevala na Japonskem, kjer smo organizirali različne dobrodelne akcije za osebe z invalidnostjo.

Od konca kariere sem le enkrat obiskal Evropo, in sicer leta 2014, ko sem bil gost na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju, to pa je tudi vse. Zelo sem zaposlen, pogosto me vabijo v Wengen in še kam, a preprosto nimam časa.

V stiku sem le z Ingemarjem prek spletne pošte, družbenih omrežij, to pa je tudi vse. V preteklosti je veliko smučarskih legend prihajalo v ZDA, tudi Franz Klammer, v Vailu smo imeli poseben dogodek, na katerem je bilo vedno tudi med 10 in 15 legend iz Evrope, tako da smo se srečevali s smučarji, ki so tekmovali z nama in pozneje. In vedno smo se imeli čudovito.

To so bile priložnosti, ko sem te ljudi lahko spoznaval kot osebnosti, ne samo kot športnike. Veste, med kariero za kaj takega niti ni bilo časa, vsak se je ukvarjal sam s sabo in se ni zanimal za druge. Seveda smo svoje konkurente poznali po njihovih dosežkih in jih spoštovali, a kot osebe jih v resnici nismo poznali.

Vam je bilo po upokojitvi težko začeti novo poglavje, je bilo težko najti nekaj, kar bi se po intenzivnosti lahko primerjalo s smučarsko kariero?

Kaj pa vem, smučanje je bilo enostavno nekaj, kar smo počeli. Sprva sem mislil, da se bom v teh krogih vrtel tri, štiri leta in da je to to, na koncu sem vztrajal 11 let.

Ni pa bilo smučanje tisto, kar naju je z bratom definiralo, ampak je pač bilo nekaj, s čimer sva se ukvarjala. In ker sva bila dobra, sva vztrajala. Ampak mene je zanimalo toliko drugih stvari!

Z bratom sva se upokojila pri 26. letih, zelo sva bila mlada, ampak kot sem že omenil, mi je bila družina pomembnejša kot to, da se preganjam med rdečimi in modrimi količki. Enostavno je bil čas, da se premaknem dalje.

Brata Mahre v dirkaških časih. Foto: osebni arhiv Phila Mahra Je pa zanimivo, da smučanje ni bilo najina prva ljubezen, ampak ameriški nogomet. Včasih sva celo izpustila priprave z ameriško smučarsko reprezentanco, da sva igrala nogomet. Šele ko sva končala srednjo šolo in nas je do olimpijskih iger ločilo le leto dni, sva se povsem posvetila smučanju.

Mislim, da sva se v pravem trenutku znašla na pravem mestu, Predvsem v smislu dolgoživosti kariere. Po olimpijskih igrah leta 1976 so pri Fisu spremenili pravila, ki so dovoljevala, da si imel sponzorje in dejansko tudi kaj zaslužil, kar prej ni bilo mogoče. Pravi tajming karier nama je omogočil, da sva v športu vztrajala dlje, kot bi sicer.

V sezoni 1973/1974, moji prvi sezoni v ameriški ekipi, so udeleženci svetovnega prvenstva naslednji dan morali v službo, ker so le tako lahko preživeli.

S Stevenom sva bila blagoslovljena, saj sva najino smučanje lahko pretvorila v kariero in način življenja. Kmalu po koncu športne kariere sva odprla smučarski center Mahre, ki je namenjen smučarjem z različnimi stopnjami smučarskega znanja in s tem se ukvarjava še danes. Mislim, da je pomembno, da vračamo skupnosti.

Ko si športnik, ti skupnost ogromno da, vabijo te na različne dogodke, na večerje, podarjajo ti darila, potem pa v življenju nastopi trenutek, ko je to treba vrniti.

Ko sva se z bratom upokojila, sva imela kar nekaj možnosti, predvsem v okviru športa, a čutila sva, da je najpomembnejše, da vračava v obliki smučanja in Mahre Training Center je le eden od teh načinov. V užitek nama je, poleg tega pa je še zelo nagrajujoče.

Poleg tega je to še ena od stvari, ki jo počnete z bratom dvojčkom.

Res je, že vse življenje skoraj vse stvari počneva skupaj, imava pa tudi nekaj interesov, ki so lastni samo enemu od naju. Na svojem posestvu imam jezero in veliko smučam na vodi, Steve veliko kolesari, skupaj sva dirkala s hitrimi avtomobili, gradila sva hiše, ogromno stvari sva počela skupaj, so pa tudi stvari, ki jih počneva ločeno.

Foto: osebni arhiv Phila Mahra

Omenili ste dirkanje z avtomobili, je to način ohranjanja tekmovalnosti?

Mogoče. Tega sva se lotila kakšna štiri leta po upokojitvi. Od nekdaj sva se navduševala nad dirkanjem. Mislim, da sva imela 12 let, ko sva sestavila svoj prvi motor.

Šlo je za splet okoliščin. Začrtal sem si, da si pustim tri leta, toliko da vidim, ali sploh imam sposobnosti, ki so potrebne za dirkanje. Z bratom sva našla sponzorje, sestavila sva dirkaško ekipo in dirkala. Tri leta po najinem začetku sem osvojil naslov državnega prvaka. Imela sva določene ambicije, a potem sta se sponzorja umaknila, midva pa sva spoznala, da najini otroci odraščajo brez očetov.

Veste, pozimi sva smučala, poleti dirkala, lahko bi rekli, da sva denar služila na smučeh, zapravljala pa v avtomobilih, in nekaj je bilo treba spremeniti. Tako sva avtomobile opustila in se vrnila šele čez leta, ko so otroci odrasli. Danes dirkava nekajkrat na leto zgolj za zabavo.

Družina Mahre. Na fotografiji manjka deveti otrok, ker se v času, ko je fotografija nastala, še ni rodil. Foto: osebni arhiv Phila Mahra

Odraščali ste v družini s kar devetimi otroki. Ste si tudi sami ustvarili številčno družino?

Imam tri otroke, hčerko in dva sinova, ter šest vnukov in enega na poti. Mislim, da imata moja starša 23 vnukov in 25 ali 26 pravnukov. Živim v kraju Yakima v ameriški zvezni državi Washington, približno 15 milj stran od centra mesta na podeželju. Skoraj vsi člani naše razširjene družine z izjemo dveh živimo v zvezni državi Washington. Smo zelo povezana družina in to mi ogromno pomeni.

Kje hranite lovorike, kje je zlata olimpijska medalja? Imate zanje častno mesto ali so nekje v kleti?

Poseben okvir za olimpijsko zlato iz Sarajeva. Foto: osebni arhiv Phila Mahra Najpomembnejše lovorike so na varnih mestih, nekaj je v muzeju v Koloradu, nekaj v muzeju v Washingtonu, nekaj pa jih hranim doma in v svoji pisarni.

Kar zadeva olimpijski medalji iz Sarajeva, sva jih s Stevom dala v poseben okvir, skupaj s fotografijami iz olimpijskih iger, in po določenem času dobila idejo, da jih ponudiva na dražbi in tako zbirava denar za dobrodelne projekte.

Najboljši ponudnik tako dobi medaljo za obdobje nekaj mesecev, lahko jo postavi v svojo pisarno, razkazuje prijateljem, poslovnim partnerjem, karkoli, in jo potem vrne. Moja olimpijska medalja je prepotovala že velik del ZDA. Mislim, da je to bolje, kot da se nama doma nabira prah. Tako zbirava sredstva za različne dobrodelne organizacije.

Še vedno spremljate smučanje? Spremljate podvige rojakinje Mikaele Shiffrin, ki na vsaki tekmi premika meje tekmovalnega smučanja?

Niti ne, po koncu kariere sem se kar precej oddaljil od smučanja, poleg tega v ZDA prenosi smučarskih tekem žal niso samoumevni kot v Evropi. Seveda pa spremljam Mikaelo, izjemna je, na vsaki tekmi je v igri za zmago.

Po številu zmag je prehitela tudi vašega glavnega konkurenta Ingemarja Stenmarka …

Res je. Kar zadeva Ingemarja ... Vedno se je veliko govorilo o tekmovalnosti med nama, a sam sem na to gledal drugače. Nikoli nisem tekmoval proti drugim, tekmoval sem zgolj s progo in sam s sabo.

Precej zgodaj sem se namreč naučil, da ni pomembno, kaj delajo tekmeci, pomembno je samo tisto, kar delam sam. Nikoli nisem čutil, da imam nasprotnike, samo tekmece, ki so bili včasih boljši, včasih slabši kot jaz. In Ingemar je bil seveda eden najboljših v zgodovini in zaradi njega smo bili vsi boljši, kot bi bili sicer.

Preberite še:

Sportal Danes si nihče ne more predstavljati, kako skromni so bili ti začetki #video

Sportal Dan, ko je Slovenec sprožil neverjetno evforijo #video

Sportal Zlati olimpijec dopolnil 100 let, šele 76 let pozneje bo slišal himno #video

Sportal "Jure Franko je doživel največji aplavz, kar sem jih kadarkoli slišal"

Sportal Slovenec v oranžni trenirki, v katerega so bile pred 40 leti uprte vse oči

Sportal Olimpijska radost kruto utopljena v krvi neštetih žrtev vojne