Četrtek, 8. 2. 2024, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Iz olimpijskega arhiva: Ivo Čarman
Slovenec v oranžni trenirki, v katerega so bile pred 40 leti uprte vse oči
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,04
Slovenskemu smučarskemu tekaču Ivu Čarmanu je na olimpijskih igrah v Sarajevu pripadla posebna čast. Bil je tisti, ki je na odprtje iger na stadionu Koševo, pritekel z olimpijsko baklo.
Na današnji dan pred natanko 40 leti so se v Sarajevu začele zimske olimpijske igre. Zadnji nosilec olimpijske bakle, s katero je hrvaška umetnostna drsalka Sanda Dubravčić prižgala olimpijski ogenj in z njim slovesno odprla igre, je bil nekdanji smučarski tekač Ivo Čarman. "Takrat se nisem zavedal veličine te vloge, mi je pa vsako leto bolj jasna," štiri desetletja pozneje priznava 64-letni Ivo Čarman, ki je novico o tem, da bo prav on tisti, ki bo na olimpijski stadion Koševo prinesel olimpijsko baklo, izvedel od žene Valerije, ta pa je informacijo zasledila v časopisu.
"Spominjam se, da se je takrat Ivo odpravil v Elan po smuči, sama pa sem ga čakala pred tovarno. Ker sem vedela, da bo to precej dolgo trajalo, sem si kupila časopis in prebrala, da bo na odprtju olimpijskih iger v Sarajevu Bojan Križaj prisegel v imenu olimpijcev, da bo Sanda Dubravčić prižgala olimpijski ogenj in da ji bo plamenico kot zadnji predal smučarski tekač Ivo Čarman. Spominjam se še, da sem ga, ko je prisedel v avto, vprašala, zakaj mi tako pomembne novice ni povedal, a mi je odvrnil, da jo je šele zdaj izvedel," nam je med enim od pogovorov s Čarmanom pripovedovala njegova dolgoletna življenjska sopotnica Valerija Čarman.
Ivo Čarman v Sportalovi Drugi karieri:
Nerazdružljiva Valerija in Ivo Čarman.
"Takrat je bilo vse precej drugače, kot je danes," pripomni Čarman. "Takrat ni bilo časa za parlamentiranje in izbiranje na Facebooku, takrat so se vse odločitve sprejemale v Beogradu. Konkretno to, o nosilcih bakle, je sprejel Olimpijski komite Jugoslavije, mi smo bili zgolj deležni informacij," se dogodkov izpred 40 let spominja Škofjeločan, ki je skupaj z ženo vpet v številne humanitarne akcije.
Sklepa, da ga je čast nosilca bakle doletela zaradi uspehov v smučarskem teku, saj je bil pred edinimi olimpijskimi igrami na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je živelo več kot 20 milijonov prebivalcev, najboljši smučarski tekač.
Spomin na sarajevske olimpijske igre: olimpijska "pahuljica" in akreditacija.
Kaj, če bi ogenj ugasnil?
"Takrat se sploh nisem zavedal, kaj me je doletelo. Zdelo se mi je, da bo šlo za bolj kot ne rutinsko nalogo, kot bi na primer startal na svetovnem prvenstvu, pa seveda ni tako. Ko sem se z leti začel zavedati, da je bilo na odprtju iger na stadionu 80 tisoč ljudi, dogajanje pa jih je spremljalo še več milijonov pred TV-zasloni, me je stisnilo. Še dobro, da takrat nisem razmišljal o tem.Edina stvar, ki me je skrbela, je bila ta, da bi mi med tekom ugasnil ogenj. Rezervnega načrta namreč nisem imel, niti vžigalic, s katerimi bi reševal zaplet," se spominja olimpijec, ki je na stadion Koševo pritekel s tekaškimi smučmi.
Organizatorji so najprej želeli, da priteče brez palic, a se je uprl in si izboril vsaj eno. Drugo roko mu je namreč zasedala bakla. Olimpijsko plamenico je na stadionu predal umetnostni drsalki Sandi Dubravčić, takrat veliki zvezdi jugoslovanskega zimskega športa, ta pa je potem prižgala olimpijski ogenj, ki je gorel ves čas trajanja iger.
Še danes, štiri desetletja po igrah v Sarajevu, je spomin nanje živ in topel. "Zame je bila ta priložnost neizmerna čast, tremo in strah, ki sem ju čutil ob tem, pa je nemogoče opisati. Če je Bojan 'zatrokiral' (zataknilo se mu je med prisego v imenu športnikov, op. p.), potem res ne bi bilo čudno, če bi še jaz," se je nasmehnil ob misli na morebitni zaplet, ki pa se k sreči ni zgodil. Vse je namreč potekalo gladko."Bilo je prijetno, a hkrati velika obveznost," priznava Čarman, ki mu je trener po tej protokolarni obveznosti namignil, da je bilo filmskih epizod dovolj in da je zdaj napočil čas, da se posveti tekmovanju.
Eno olimpijsko plamenico ima Čarman, drugo pa Sanda Dubravčić. Nihče od njiju ne ve, katera plamenica je originalna, a na neki način sta obe. Eno so uporabili na generalki, drugo pa na uradnem odprtju iger.
Opremo in oblačila, ki jih je nosil na odprtju olimpijskih iger v Sarajevu, je predal v hrambo olimpijskemu muzeju v Sarajevu, ki ga obišče ob vsaki obletnici iger, olimpijsko baklo, ki jo je pred leti posodil Tehniškemu muzeju Bistra, pa hrani doma.
"S Sando sva dobila vsak svojo. Ena je rezervna, ena pa originalna, kdo ima katero, naj ostane skrivnost," je namignil Čarman, ki se je po športni upokojitvi leta 1989 posvetil športni konfekciji in se, kot že omenjeno, zelo pogosto udejstvuje tudi dobrodelno. Dve desetletji je kot Miklavž razveseljeval bolne otroke na pediatrični kliniki, z ženo pa sta tudi ustanovitelja Inštituta Zlata pentljica, ki združuje otroke in mladostnike z izkušnjo raka, o tej bolezni pa tudi ozavešča vrstnike in širšo javnost.
Pomembno je zmagati, ne samo sodelovati
Čarman je dvakrat nastopil na olimpijskih igrah, štiri leta pred Sarajevom kot 20-letni mladenič še v Lake Placidu (takrat so bili v 12-članski ekipi tudi trije Škofjeločani – poleg Čarmana že pokojna smučarja Boris Strel in Jože Kuralt). Na igre je vedno odpotoval z mislijo na čim boljši rezultat.
"Na igre nikoli nisem odpotoval z mislijo, da je pomembno sodelovati, ne zmagati. Ni res, trdo smo garali za olimpijski nastop in moje ambicije so bile tam vedno visoke. Nikoli nisem šel na igre zato, da bi občudoval naravo, se nasmihal na vsakem koraku, ampak zgolj zaradi dobre uvrstitve. Mislim, da razen 'eksotov' ni nikogar, ki bi na igre odpotoval zgolj z mislijo na sodelovanje," je poudaril.
Preberite še:
