Druga kariera
Nedelja, 16. 8. 2020, 17.30
4 leta, 3 mesece
Druga kariera (171.) – Ivo Čarman
"Če bi bil še enkrat mlad, bi zbral isti šport, isto ženo in isti posel." #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,45
2
V 171. zgodbi rubrike Druga kariera predstavljamo Iva Čarmana, v 80. letih prejšnjega stoletja najboljšega smučarskega tekača takratne Jugoslavije, ki je znan tudi po tem, da je na odprtje olimpijskih iger v Sarajevu prinesel olimpijsko plamenico. Celotno "drugo" kariero je oddelal v šiviljstvu.
Ivo Čarman, ki ga predstavljamo v 171. zgodbi rubrike Druga kariera, je bil v 80. letih prejšnjega stoletja prvo ime slovenskega in jugoslovanskega smučarskega teka. Verjetno bo ostal edini Slovenec v zgodovini, ki je na odprtje olimpijskih iger prinesel olimpijsko baklo. A vse to mu ni kaj dosti pomagalo, ko je moral postaviti temelje za življenje po športni karieri. Kar polovico življenja je preživel v šiviljstvu, kjer se je ukvarjal s proizvodnjo in dobavo tekstilnih artiklov, in tudi tu nanizal serijo zanimivih dosežkov. Nekaj jih je povezanih tudi z olimpijsko medaljo.
Ivo Čarman z ženo Valerijo, že 40 let nepogrešljivo družabnico v poslu in zasebnem življenju.
Ko omenjamo Iva Čarmana, klenega šestdesetletnika iz Sv. Duha pri Škofja Loki, spomnimo na troje: na olimpijsko plamenico iz Sarajeva, njegovo ženo Valerijo, s katero v zakonskem sožitju uživata že več kot 40 let, in dobrodelnost.
Čarman, nekdaj najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije, dvakratni udeleženec olimpijskih iger (Lake Placid 1980, Sarajevo 1984), balkanski prvak, 22-kratni državni prvak in leta 1983 skupni zmagovalec evropskega pokala, kot Miklavž že več kot 20 let obiskuje in razveseljuje otroke s krvnimi boleznimi na Onkološkem oddelku Pediatrične klinike in z družinami teh otrok ostaja v stiku tudi po obiskih. Čarman je tudi ambasador Varne hiše Kranj in z ženo Valerijo pobudnik prvega teka za otroke s krvnimi boleznimi, ki se je odvil v okviru lanskega Teka štirih mostov.
Do upokojitve ga ločita slaba dva tedna … "In še zdaj grem vsak dan z veseljem v delavnico," pravi.
Med epidemijo novega koronavirusa je bil Čarman polno zaposlen z izdelovanjem zaščitnih mask. Skoraj tisoč jih je njegovo podjetje doniralo slovenskim bolnišnicam.
Zadnje mesece ne moremo brez omembe novega koronavirusa, ki je na površje naplavil marsikaj. Na kakšen način se je kriza, povezana s pandemijo, dotaknila vas in vašega tekstilnega podjetja?
Ivo: Za naju z Valerijo se razen tega, da je bila zaradi zaprtja naše trgovine dva meseca doma in sva še več časa kot običajno preživela skupaj, ni veliko spremenilo, saj sva bila bolj ali manj zelo dejavna v poslu.
Takoj ko je v veljavo stopil ukrep o obveznem nošenju zaščitnih mask, smo v proizvodnji zamenjali program. Najprej smo se lotili izdelave bufov za pokal Vitranc, ki je potem na žalost odpadel, nato pa še zaščitnih mask, ki smo jih podarili več bolnišnicam v Slovenji.
Valerija: Vsega skupaj je bilo 960 mask. Blago so nam donirale mamice otrok z rakom, mi smo izdelali maske in jih v imenu otrok donirali bolnišnicam. Na nek način smo odigrali vlogo "palčkov pomagalčkov".
Ivo: In ker smo dobili dobre reference za zaščitne maske, smo bili ves čas pandemije polno zasedeni s tem.
Ivo Čarman o najlepših spominih na športno kariero:
Se bojite, da bi se vas kriza dotaknila podobno kot gospodarska kriza leta 2012, ko ste morali odpuščati svoje zaposlene? V enem od pogovorov ste dejali, da sta z ženo takrat ugotovila, da kriznega menedžmenta ne obvladata ...
Ivo: Mislim, da se zgodba iz leta 2012 ne bo ponovila. Več razlogov je, tudi ta, da sem zdaj tik pred upokojitvijo, pa tudi Valeriji do te točke ne manjka veliko, in da imava danes precej manj zaposlenih kot takrat.
Iz krize leta 2012 sva se ogromno naučila. To ni bila samo osnovna šola, to je bila prava fakulteta.
Valerija: Ko se zdaj ozirava nazaj, lahko rečeva, da je bilo to najlepše obdobje najinega življenja. Takrat sva se vsega naučila. Počistila sva za nazaj in izdelala načrte za naprej. Razčistila sva tudi to, kdo je lahko v najinem življenju in kdo vanj nima vstopa.
Ivo: Zdaj si lahko privoščiva, da delava samo tisto, kar naju veseli. Znava reči ne, česar pred leti nisva znala.
Športno pot je po spletu okoliščin, ki se jih nerad spominja, končal leta 1988. Na fotografiji je Čarman na teku gospodarstvenikov na Pokljuki.
Vam je šport kakorkoli pomagal pri poslu?
Da, ogromno. Pridobil sem delovne navade … sicer pa, če si v športu trmast in deloven, potem boš vse to tudi v poslu. Preprosto ne moreš zgrešiti.
Kako vam je pri postavljanju temeljev za drugo kariero pomagalo vaše ime? Je ime najboljšega smučarskega tekača v državi lahko konkuriralo imenu najboljšega alpskega smučarja?
Na začetku niti ne. Vsi tisti, ki so imeli imena, ki so jih ljudje cenili, na primer Bojan Križaj, Mateja Svet in drugi, so takoj po koncu športne kariere začeli s kolekcijo oblačil ali kozmetike ... A se je kmalu izkazalo, da samo ime ni dovolj. V ozadju potrebuješ proizvodnjo. Tako so me učili in tako se je potrdilo tudi v praksi.
Je pa res, da ima zdaj, po 35 letih, ko je dejstvo, da sem nekoč nosil olimpijsko baklo, pridobilo na veljavi, moje ime večjo težo. Tudi v tujini.
Neizmerna čast – leta 1984 je na olimpijski stadion Koševo v Sarajevu takole pritekel z olimpijsko plamenico v eni roki in smučarsko palico v drugi.
Leta 1984 ste na olimpijski stadion Koševo v Sarajevu na tekaških smučeh prinesli olimpijsko plamenico in jo izročili umetnostni drsalki Sandi Dubravčić, ki je prižgala olimpijski ogenj. Zanimivo je, da ste novico o časti, ki vas je doletela, izvedeli od svoje žene. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Valerija: Res je, jaz pa sem izvedela iz časopisa! Spomnim se, da se je Ivo takrat v Elan odpravil po smuči, jaz pa sem ga čakala pred tovarno. Ker sem vedela, da bo to precej dolgo trajalo, sem si kupila časopis in prebrala, da bo na odprtju olimpijskih iger v Sarajevu Bojan Križaj zaprisegel v imenu olimpijcev, da bo Sanda Dubravčić prižgala olimpijski ogenj in da ji bo plamenico kot zadnji predal smučarski tekač Ivo Čarman.
Spomnim se, da sem ga, ko je prisedel v avto, vprašala, zakaj mi tako pomembne novice ni povedal, no, pa je rekel, da tudi sam prvič sliši zanjo.
Odprtje olimpijskih iger v Sarajevo (Čarmana z baklo boste našli na 1:40 minuti)
Zakaj mislite, da so izbrali ravno vas?
Povsem preprosto. V protokolu je pisalo, da bo baklo na smučeh prinesel smučarski tekač, in sicer najboljši iz tistega obdobja. Glede na to, da sem bil to jaz, je bilo to nekako logično.
Menda imata oba s Sando doma olimpijsko plamenico. Je res, da ne vesta, katera je originalna?
Res je, a na nek način sta obe originalni. Eno smo uporabili na generalki, drugo pa na dejanskem odprtju iger.
(Bakla bo decembra romala v Tehnični muzej Bistra)
Eno olimpijsko plamenico ima Čarman, drugo pa nekdanja umetnostna drsalka in zdravnica Sanda Dubravčić, ki je na odprtju OI v Sarajevu z baklo prižgala olimpijski ogenj. Nihče od njiju ne ve, katera plamenica je originalna, a na nek način sta obe. Eno so uporabili na generalki, drugo pa na uradnem odprtju iger.
Akreditacija in spomin na olimpijske igre v Sarajevu.
Kako se spomnite prihoda na stadion? Ste se sploh zavedali zgodovinske teže trenutka? Kaj vas je takrat najbolj skrbelo?
Najbolj me je skrbelo, da mi plamenica ne bi ugasnila, saj res ne vem, kaj bi storil v takem primeru. Rezervnega načrta namreč nisem imel.
Nisem pa bil ne vem kako napet, saj si sploh nisem predstavljal, kaj to pomeni in koliko ljudi spremlja odprtje iger. Podobno izkušnje sem namreč imel že imel z olimpijskih iger v Lake Placidu, kjer sem bil zastavonoša na zaprtju iger. Seveda pa se s Sarajevom, kjer so bile domače igre, to ne more primerjati.
S smučarskim tekom se je začel ukvarjati dokaj pozno, pri 17 letih, a se je že naslednje leto uvrstil v jugoslovansko reprezentanco in osvojil prvo medaljo na državnem prvenstvu.
Kakšen status je imel smučarski tek v nekdanji Jugoslaviji?
Zelo je bil v vzponu. Seveda ne zaradi mene, ampak zaradi bližajočih se olimpijskih iger. Spomnim se, da smo leta 1979 v reprezentanci dobili ruskega trenerja Mihaela Prjahina in češkega strokovnjaka Jaroslava Honcuja, pa tudi oprema in maserji niso bili težava. Vse smo imeli.
Takrat se je tudi prvič zgodilo, da smo Jugoslovani zmagali v skupnem seštevku evropskega pokala, v katerem so takrat tekmovali vsi Evropejci, razen Skandinavcev. No, z nekaj sreče sem takrat zmagal prav jaz.
Kaj pa materialna dota vase športne kariere? Predstavljam si, da prav veliko niste zaslužili, ali pač?
Edini denar, ki sem ga dobil v svoji športni karieri, je bilo 1900 nemških mark s strani tovarne Elan in to je vse. Danes bi bilo verjetno drugače.
Sem pa dobil marsikaj drugega, poleg delovnih navad tudi to, da se ne ustrašim izzivov in da znam poskrbeti zase. Tudi glede zdravja. Če me nekaj boli vem, zakaj me boli. To so dobrine, ki jih ne moreš plačati. Znam ceniti malenkosti.
Kariero ste končali leta 1988, potem ko ste izvedeli, da kljub temu, da ste dosegli normo za nastop na olimpijskih igrah v Calgaryju, tja ne boste odpotovali, ampak bo to priložnost izkoristil nekdo drug. Je to še vedno boleč spomin?
Valerija: V bistvu je bilo tako, da mu je dva dni pred predvidenim odhodom na olimpijske igre novico sporočil njegov osebni trener.
To res ni bilo prav, na smučarski zvezi so že imeli kovček z njegovim imenom, takrat je bil drugo ime na listi jugoslovanskih smučarskih tekačev, na igre sta odpotovala dva, a oni so poslali tretjega po rangu.
Šlo je izključno za politično odločitev. No, kljub krivici, ki se mu je zgodila, Ivo ne bo nikoli rekel besede čez nikogar.
Ga je pa seveda takšna odločitev prizadela. Dolga leta sploh ni mogel spremljati ne smučarskega teka ne olimpijskih iger, niti ni želel komentirati smučarskega teka, ko so ga povabili.
Ivo: Predstavljajte si, da se pripravljate štiri leta, 365 dni v letu, potem pa vam nekdo reče, da ne greste na igre, ker ste nezanesljivi v smislu doseganja dobrega rezultata. Raje sploh ne bi več govoril o tem.
V hiši, kjer je odraščal in kjer z ženo živita še danes, ima v spominski sobi shranjene dragocene spomine na prehojeno športno pot, na potovanja in dobrodelno udejstvovanje.
Ste se takrat v trenutku odločili, da je vaše športne kariere konec?
Da, udeležil sem se še zadnje tekme v Bohinju in tako zaključil ta del svoje poti in se lotil drugega posla.
Bi pa, če bi bil še enkrat mlad, izbral isti šport, isto ženo in isti posel. Ničesar ne bi hotel storiti drugače. Če bi živel še enkrat, bi živel povsem enako.
Kaj ste najprej storili po zaključku športne kariere?
Prvi dve leti sem delal za Žičnice Kranjska Gora. Ker so bile zime zelene, ni bilo možnosti za izvedbo tečajev teka na smučeh, ki bi ga moral voditi, zato sem počel druge stvari.
Poleti sem kopal jarke za odvodnjavanje in kmalu ugotovil, da tako ne bo šlo naprej. Spomnim se, da sem takrat prodal in podaril vse svoje smučarske drese, po katerih je bilo veliko povpraševanja, in tako prišel na idejo, da bi jih sam začel šivati.
Zakaj prav šivati?
Kaj pa vem, morda zato, ker je bilo po tekstilnih izdelkih take vrste takrat veliko povpraševanja. Nisem pa imel nobenih znanj, niti ne prihajam iz družine šivilj in krojačev … S to odločitvijo sem ugriznil v zelo grenko jabolko, a takrat ko sem se za to odločil, bili so zlati časi za tekstil.
Nekaj časa sem se vozil v Domžale, kjer sem se pri neki gospe naučil krojiti, in kmalu tudi sam kupil šivalni stroj. Potem je delo steklo.
Povpraševanje po športnih dresih je bilo izjemno. Začeli smo sodelovati z velikimi podjetji – od Kovinotehne Celje do Telekoma Slovenije, Mobitela, Pošte Slovenije zavarovalnic, Kluba študentov Maribor … zraven pa smo delali tudi za veslače, za atlete, biatlonce …
V vašem dresu sta Iztok Čop in Denis Žvegelj osvojila prvo olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo. Zgodba, na katero ste še posebej ponosni.
Ivo: Res je. Izdelali smo tudi drese za četverec, ki je v Barceloni prav tako osvojil bronasto odličje.
Valerija: Delali smo tudi drese za osmerec, za ekipi Harvarda in Oxforda, ki se že tradicionalno merita na Temzi. To je bila za nas neizmerna čast.
Denis Žvegelj in Iztok Čop sta prvo olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo (Barcelona 1992) osvojila prav v Čarmanovih dresih. Tudi četverec, ki je prav tako osvojil bron, je v srcu Katalonije veslal v Čarmanovih dresih.
Zelo velik del vajinega življenja predstavlja tudi dobrodelnost. Ne samo, da pomagata Varni hiši Kranj, že pred tem ste sodelovali tudi z Domom Matevža Langusa, že 20 let kot Miklavž obiskujete otroke, ki se zdravijo na onkološkem oddelku pediatrične klinike, lani ste v sklopu Teka štirih mostov organizirali zelo odmeven tek junakov 3. nadstropja, ki vam je prinesel tudi nagrado žaromet za najboljši družbeno odgovorni projekt. Kako se je začela ta zgodba?
Ivo: S Tofom. Tone Fornezzi Tof, ki je najin dober prijatelj in s katerim sva prepotovala lep del sveta, me je pred 21, 22 leti vprašal, ali bi bil pripravljen kot Miklavž obiskati otroke, ki se zdravijo na hematologiji.
Takoj sem pristal, seveda pa niti pod razno nisem vedel, kaj me čaka. Vsi prejšnji Miklavži so svoje poslanstvo opravljali samo enkrat, potem pa tega zaradi močne čustvene izkušnje niso zmogli več, jaz pa sem vztrajal.
Zakonca Čarman sta bila zaradi svoje nesebične pomoči otrokom, ki se zdravijo na hemato-onkološkem oddelku pediatrične klinike leta 2018 izbrana za naj osebnosti Škofje Loke, prejela pa sta tudi nagrado žaromet za najboljši družbeno odgovorni projekt leta 2018.
Seveda sva z ženo še cel teden po prvem obisku jokala, a sva se dokaj hitro odločila, da bo vloga Miklavža postala najina stalnica.
Valerija: Da, ugotovila sva, da je to nekaj, kar vsi skupaj potrebujemo, da se malo prizemljimo.
Ivo si je obleko za Miklavža prvo leto izposodil pri župniku, potem pa sva kupila svojo. Zadnjih deset let tudi po obisku Miklavža ostajava v stiku s temi otroki in njihovimi mamami.
Čarman že več kot 20 let kot Miklavž obiskuje in razveseljuje otroke, ki se zdravijo na hemato-onkološkem oddelku pediatrične klinike v Ljubljani.
Ugotovila sva, da od njih mnogo več dobiva, kot dava.
Ivo pravi, da se je šele od teh otrok naučil, kaj je prava želja po zmagi. Zmagi nad boleznijo.
"Če bi bil še enkrat mlad, bi zbral isti šport, isto ženo in isti posel," pravi Čarman.
Preberite še:
2