Popolna preobrazba: iz košarkarske v kmetijsko konkurenco

Foto: MaPa  

Del kariere tudi v Celju. Foto: Osebni arhiv Koliko košarkarice je še ostalo v vas?

Ker gre za obdobje, ki me je zelo zaznamovalo, bi dejala, da precej. A predvsem tisti elementi, ki niso vidni v košarkarskih statistikah. Pri meni je to do izraza prišlo v bolj zrelih košarkarskih letih. Takrat me je bolj kot koši zanimalo to, kako iz soigralk potegniti kar največ. Pri tem sem se naučila opazovati okolico, predvsem soigralke. Ocenjevala sem, koliko je katera sposobna, in na podlagi tega od njih tudi nekaj "zahtevala".

Ponosna sem na dolgo kariero in predvsem na zrelostno pot, ki sem jo zgradila ob tem. Od mlade igralke, ki ji gre vse kot po maslu in dosega veliko točk, prek poškodbe in do močnega osebnega boja v poznejšem obdobju. Pri tem sem imela vseskozi občutek, da bi morala doseči več. A ko danes gledam nazaj, sem zadovoljna, da je bilo tako. Če bi se namreč izživela v športu, bi bilo poznejše življenje drugačno.

Košarkarica je verjetno hitro prisiljena razmišljati tudi o tem, kaj bo počela po končani karieri.

V košarki se seveda nisem znašla zaradi zaslužka. To je bila zame igra. Ko sem prestopila k ljubljanski Ježici, sem začutila bolj profesionalen utrip. Po smrti očeta je košarka postala tudi pomemben vir zaslužka. Kljub temu pa je bila šola zame vedno vsaj na drugem mestu. Včasih celo na prvem. Tudi poškodba kolena v zadnjem letniku srednje šole mi je dala vedeti, kako hitro se lahko stvari obrnejo. Poleg tega zame šola nikoli ni bila nujno zlo. V življenju so me vedno zanimala številna področja, ne le košarka. Vedela pa sem tudi, da bo košarkarsko življenje končano. Zato sem vlagala vase. Potovala sem, se učila jezike, študirala … To se mi danes obrestuje. Niti ne toliko na bančnem računu kot pa na ravni zadovoljstva in osebnega potenciala v življenju.

Foto: MaPa V žepu imate diplomo iz prevajalstva (angleščina in nemščina) ter magisterij iz politologije.

Ko sem ob selitvi v Španijo diplomirala, sem se prvič znašla v položaju, da sem imela čas in misli le za košarko. Igrala sem prvoligaško košarko na Ibizi, v prepričanju, da me čaka preboj. A kmalu sem spoznala, da mi popolna športna osredotočenost ni ustrezala. Preprosto, v življenju me zanima preveč stvari. Po drugi strani pa sem se pretirano poglabljala v dogajanje na igrišču. To je name vplivalo negativno. Rešitev sem našla v intenzivnem učenju španščine, obenem pa sem se odločila za podiplomski študij. Zakaj politologija? Kot oseba, ki rada potuje in spoznava različne kulture, sem razmišljala o delu v diplomaciji.

A z leti sem začela na drugačen način vrednotiti življenje in Slovenijo. Res je, imamo veliko težav. V naši državi še zdaleč ni vse popolno. A kljub temu imamo tukaj raj na zemlji. Za tistega, ki ima v Sloveniji službo in streho nad glavo, je to okolje, ki ponuja visoko raven kakovosti življenja. Gre za okolje, ki ga moramo varovati. V tujini so namreč marsikje naravo in dostopnost do zdrave prehrane zapravili.  

Svojo košarkarsko pot je Katja Temnik, ki v višino meri 186 centimetrov, začela v Slovenskih Konjicah. Igrala je za tedaj evropsko Ježico in Celje, v tujini pa za Ibizo, Bologno in La Spezio. Pohvali se lahko z več državnimi lovorikami in individualnimi priznanji. Pečat je pustila tudi v slovenski reprezentanci, za katero je zbrala kar 62 nastopov, kar jo na večni lestvici uvršča na tretje mesto, takoj za Majo Erkić in Mojco Markovič ter krepko pred članice novega rodu na čelu z Niko Barič in Tejo Oblak. Več kot dvajsetletno kariero je končala leta 2010.

V reprezentanci (na fotografiji četrta z desne v zgornji vrsti) je igrala vse do upokojitve. Foto: Osebni arhiv

Prav znanje tujih jezikov je bilo vaš prvi kapital, ki ste ga unovčili po koncu košarkarske kariere. Je še vedno tako?

Leta 2009 sem nekega večera ležala v postelji. "Dovolj je bilo. Še to sezono," sem si dejala, čeprav so me v klubu stalno prepričevali, naj vztrajam. Naključje je želelo, da so v bližnji osnovni šoli potrebovali učiteljico. Poučevala sem španščino in angleščino. Lotila sem se tudi prevajalstva. Znameniti ameriški trener John Wooden me je spremljal že med košarkarsko kariero, zato sem želela prevesti njegovo knjigo o mentorstvu. Tedanji selektor slovenske moške reprezentance Božidar Maljković, ki sem ga spoznala prek Mateja Avanza, pa me je povezal še s španskim košarkarskim zanesenjakom Juananom Hinojom, ki je napisal knjigo o košarki nekdanje Jugoslavije. Nato sem prevedla še nekaj knjig in sodelovala tudi pri pripravi slovensko-španskega slovarja. Še danes prevajam.

In kako ste se nato znašli na gredicah?

Ne verjamem, da se ena vrata povsem zaprejo, neka nova pa nato odprejo. Tako sem že med igranjem košarke študirala prevajalstvo in pozneje delala na tem področju. Sem se pa tudi že kot igralka spoznala z antropozofijo, iz katere izhaja tudi biodinamika. Pozneje se je mama ob upokojitvi začela ukvarjati z zeliščarstvom. Tudi znanja s tega področja sem začela vpijati. Po enoletnem poučevanju sem potegnila črto. Ugotovila sem, da v tem šolskem sistemu ne bi bila srečna, saj je, žal, preveč birokracije. Vse bolj sem spremljala aktivnosti svoje mame, ki je pripravila teren za gojenje zelišč in kalčkov ter prebirala dela filozofa Rudolfa Steinerja. Napočil je čas, da s pomočjo narave razvijam tudi sebe. Tako sem se znašla v tem novem poklicu. Pravim pa, da so naši izdelki ali kar vse storitve stranski proizvod osebne odločitve o tem, čemu slediti v življenju. Nisem iskala tržne niše. Če bi jo, bi delovala kje drugje.

S kmetijsko ministrico Aleksandro Pivec ob podelitvi priznanja za najboljšo podjetnico v kmetijstvu Foto: Osebni arhiv

Omenili ste biodinamiko, ki je pri delu na vrtu temeljno vodilo. Kako bi jo z besedami približali laiku?

Gre za korak naprej od ekološkega kmetijstva. Temelji na opazovanju in pridelovanju hrane z ritmi, ki so v naravi. Prav neverjetno je, koliko je mogoče ustvariti, če v pravem trenutku in na prav način sadiš in obdeluješ. Za nameček brez večjih stroškov. Narava nekaj ponuja, jaz pa si vzamem čas, da proučim procese in delujem v skladu z njimi.

Kmetijstvo, ki danes prevladuje, je kot bolnik na intenzivni negi, kar pomeni, da potrebuje nego in umetno hrano. Nima notranje moči. Po drugi strani pa rastline, ki so pridelane s pomočjo biodinamike, rastejo predvsem z lastno močjo. Zelo malo je človeške pomoči. Takšna rastlina da nato tudi človeku več moči kot umetno pridelana.

Kot v košarki. Koš je za mnoge le koš. Biodinamiko pa bi zanimalo, kakšna je celotna akcija, da pride do trojke.

Kakšna pa je nato pot do končnega kupca?

Mama je vedno trdila, da se s papirji ne bo ukvarjala, zato je to delo padlo name. Iskreno, tudi jaz bi bila raje stalno v stiku z naravo, a če je to tudi poklic, se je treba lotiti tudi drugih področij. Začeli smo z majhnimi biotrgovinami. Naš prvi odjemalec je bil Zeleni zabojček. Nato se je zgodba nadaljevala. Vrata so se odpirala. Organsko smo rasli. Sposobni smo bili sodelovati tudi z večjimi trgovinami. Ob tem se zavedam, da nam je bil naklonjen tudi čas, saj se vse bolj čuti potreba po ekoloških, zdravih in lokalnih izdelkih.

Košarkarski časi so le še spomin. Foto: Osebni arhiv

Kateri so vaši najbolj udarni izdelki?

Zeliščna sol, zeliščni čaji in ekološki kalčki. Seveda to še zdaleč ne pomeni, da se ukvarjamo le s tem. Skupno imamo šest hektarjev obdelovalnih površin, za katere imamo pridobljen ekološki certifikat. Sprva sva z mamo obdelovali le hektarski vrt, nato pa sva v bližini kupili opuščeno kmetijo. Tam zaključujemo nasad trajnih zelišč. Imamo tudi lešnike in visokodebelni sadovnjak. Veliko se ukvarjamo z biotsko raznovrstnostjo. Ne gre za ekonomski pristop, saj menim, da bi s tem podlegla kratkoročnemu razmišljanju. Vsaj tretjino rastlin imamo namreč zaradi tega, da krepijo tiste rastline, ki jih prodajamo. Zakaj? S tem je tudi kakovost osrednjih prodajnih proizvodov večja.

Kot košarkarica ste osvojili kar nekaj nagrad. Zanimivo, zdaj priznanja prejemate tudi v kmetijstvu …

Ne verjamem v popolna naključja. Bolj verjamem, da te narava podpre, če slediš življenju. Priznanja so zame dokaz, da delamo prav. Tako kot je neuspeh signal, da je treba kaj spremeniti. Res je, lani sem bila po izboru glasovalcev izbrana za mlado inovativno kmetico leta. To je bilo za kmetijsko srenjo kar veliko presenečenje, saj tam vlada prepričanje o pomembnosti velikih kmetij. Pozneje sem v okviru Agrobiznisa prejela še priznanje za najboljšo podjetnico v kmetijstvu.

V kolikšni meri pa se je pri vašem delovanju poznala koronakriza?

Ker so bili vrtci in šole zaprti, smo začasno izgubili del odjemalcev. Po drugi strani pa nas je reševal Zeleni zabojček z dostavo ekološke hrane na dom. Ko pa se je epidemija končala, smo v roku dveh tednov prodali sto kilogramov soli. Obenem smo celoten položaj izkoristili za primarno delo, predvsem pripravo zemlje. Kako bo v prihodnje, je težko napovedati. Je pa jasno, da takšne krize problematizirajo vprašanje morebitne širitve dejavnosti.

Začela sva s košarko, pa z njo še končajva. Jo še spremljate?

Sem na tekočem z dogodki. Vesela sem, da ima ženska reprezentanca močan rod. Seveda sem spremljala tudi moško reprezentanco. Nikakor pa me takrat ni prijelo, da bi se odpravila v Turčijo. Šport je pri nas še doma, ne pa v aktivnem smislu.

Sportal "Starši so me naučili, da najprej poplačaš delavce, nato državo, če kaj ostane, je pa tvoje"

Sportal Pri kolesarstvu vse bolj trpel, užitek našel v delu s konopljo in gobami

Sportal Slovenski atlet in trener leta ima v sebi psa, ki se kdaj tudi strga z verige